Četrt stoletja zataknjeni v podedovani »srednjeindustrijski« družbi

V zadnjih dveh letih se je slovensko gospodarstvo končno izvilo iz krize v nov val rasti. V tem prispevku želimo oceniti kakovost nove rasti in pogledati, koliko je v njej tudi »razvoja«. Obravnavamo samo ekonomski, materialni razvoj; ta pogled je seveda zelo ozek, a je v današnji Sloveniji, drugače kot v »razvitih« družbah, še vedno nadvse pomemben.

V Sloveniji smo imeli od sredine leta 1993 do sredine leta 2008 odlično gospodarsko rast s povprečno letno dinamiko nad štirimi odstotki. Potem je prišla kriza, po kateri se je rast obnovila šele v zadnjih dveh letih, in ni mogoče prezreti, da je zdaj precej nižja. Vendar je nižja tudi v vsem evropskem okolju. Vedno moramo gledati relativno rast. V Sloveniji je temeljni ekonomski cilj »dohitevanje« razvitega sveta (ki si ga opredelimo poenostavljeno z območjem evra), kar pomeni, da je treba »prehitevati« v sprotnih stopnjah rasti. Razvite družbe so materialno že nasičene in v bistvu že v območju ničelne rasti. Ni sporno, da je lahko slovenski cilj samo krepko prehitevanje.

V prvem delu tranzicije je slovenska rast prehitevala povprečno »evrsko« dokaj stabilno za okrog 2 odstotni točki na leto. V krizi po letu 2008 se je naš BDP skrčil bolj kot »evrski« in potem še dodatno po specifični zujfovski fiskalni konsolidaciji v letih 2012–2013. Po prehodu teh dveh šokov smo začeli spet »prehitevati«, a že v lanskem drugem polletju za manj kot odstotek, za naslednja leta pa so napovedi še malo nižje.

Produktivnost

Gospodarska rast je vedno zelo kratke sape, če ni oprta na rast produktivnosti dela, tj. BDP-ja (skupne dodane vrednosti) na zaposlenega. Za doseganje »razvitih« ravni BDP-ja in blaginje je treba prehitevati v produktivnosti. V stanjih z visoko brezposelnostjo je cilj gotovo tudi zaposlovanje, ki daje zgolj »ekstenzivno rast«. Na daljši rok pa je tudi ta cilj dosegljiv samo ob vzporednem prestrukturiranju k naraščajoči skupni produktivnosti.

Slovenska rast produktivnosti dela je do leta 1999 prehitevala »evrsko« za okrog 3 do 4 odstotne točke na leto in potem do krize za okrog 2 do 3 točke. Visoko začetno rast je napihovalo odpravljanje podedovane »prikrite brezposelnosti« (čezmerne zaposlenosti) in je bilo v njej za toliko manj pravega tehnološkega in drugega produktivnega napredka. Več kakovosti je bilo predvsem po letu 2003, a je bila že kmalu spodrezana. Ob napredujoči »financializaciji« in drugih neoliberalnih deformacijah sistema je močno povečano gospodarsko rast v letih zadolževanja omogočilo predvsem močno povečano zaposlovanje (pretežno nizkokvalificiranih delavcev z več kot polovičnim deležem imigracije). Rast produktivnosti dela se ni povečala in je v zadnjem letu pred krizo že naglo usihala.

V obnovljeni gospodarski rasti po letu 2013 pa ni več skoraj nobene kakovosti. Novo dinamiko je sprožilo večinoma zgolj novo, z novo ideologijo in visoko brezposelnostjo podprto »fleksibilno« in ceneno zaposlovanje (pretežno nizkokvalificiranih delavcev). Medtem je prehitevanje – skoraj ničelne – »evrske« rasti produktivnosti samo še neznatno. V lanskem drugem polletju je bilo krepko pod odstotkom in take so tudi napovedi za naslednja leta. Razvoj se je praktično ustavil.

Če povzamemo: z nedavno obnovitvijo »rasti« se je zgolj končalo petletno poglabljanje zaostanka za razvitim svetom, zmanjšujemo pa ga še vedno skoraj nič. Seveda so na terenu tudi številne posamične zgodbe o uspehu, v seštevku pa v Sloveniji ni omembe vrednega pozitivnega gibanja. Po veliki deformaciji ekonomskih ideologij in politik pred desetletjem smo še naprej v popolnem razvojnem zastoju.

Izginotje produktivnosti

Kako da se ta zastoj »ne vidi«? Opozoril bi na eno od optičnih prevar, ki jih je prinesla neoliberalna redukcija vsega družbenega na (vulgarizirano) ekonomsko: redukcijo razvoja družb na »konkurenčnost«. Ekonomisti merijo konkurenčnost s stroški dela na enoto produkta, ki kažejo razmerje med stroški dela na enoto dela in produktivnostjo (produktom na enoto dela). To je v okvirih ekonomske analize korektno. A potem produktivnost naenkrat izgine. Problemi so pač pereči in nas zanima samo tisto, na kar je mogoče vplivati hitro in z vzvodi običajnih ekonomskih politik, to pa so samo stroški dela: plače in davki in z njimi financirani kolektivni standard.

V tej ideološki manipulaciji postane normalno, da je ekonomski razvoj neodvisen od produktivnega napredka in da terja predvsem nenehno brzdanje, če je treba, tudi zniževanje blaginje – kar je seveda absolutni nesmisel. Ampak v današnji Sloveniji ga ni vplivnega ekonomista in ga ni vplivnega politika, ki bi razmišljal drugače.

Slovenskega razvojnega zloma – prenehanja produktivnega napredka – ni videti, ker se o čem takem danes nihče več ne sprašuje. Vidimo samo tisto, kar gledamo: stroške dela in države, v resnici njihovo drugo stran, dobičke; pa ne pravih kapitalističnih dobičkov, temveč dobičke »kar tako«, nepovezane s produktivno učinkovitostjo kapitala. In če gledaš tako, vidiš zares le napredek. Poglejmo podrobneje.

Zniževanje stroškov dela

Stroški dela na zaposlenega, ki so pač tudi približek za dohodek zaposlenih, so rasli v skoraj vsej tranziciji počasneje od rasti skupnega produkta na zaposlenega. Zaostajanje je bilo precej večje kot v območju evra. V krizi se je smer gibanja obrnila, od leta 2013 naprej pa spet obnovila v tempu, podobnem prejšnjemu, absolutno in v primerjavi z gibanjem v območju evra.

Malo pred krizo, ko so bili dobički na vrhuncu, je vlada dodelila kapitalu še velikansko »davčno darilo«: program postopnega zniževanja davka na dobiček, ukinitev davka na izplačane plače in ublažitev dohodninske progresije. Ta neoliberalna neumnost je povečala javni primanjkljaj čez nekaj let, ko je bil program nadaljnjega »razbremenjevanja« ustavljen, že za skoraj 900 milijonov evrov na leto. Vlade so nadomeščale izpad z zviševanjem DDV-ja in trošarin in potem še bolj temeljito z zujfom, z znižanjem plač javnih uslužbencev in socialnih izdatkov. Na ta način so preteklo »davčno darilo« prevalile v breme večinskega in predvsem najrevnejšega prebivalstva, z rezultatom, da se je končna poraba gospodinjstev po letu 2011 zmanjšala za več kot milijardo evrov na leto. Ta pristop k fiskalni sanaciji in nasploh k vodenju »razvojnih« politik, usmerjenih v te sorte »konkurenčnost«, je od takrat stalnica.

Opisana gibanja najbolje ponazarja agregat »varčevanja«, ki kaže dobičke podjetij in druge presežke dohodkov nad končno porabo gospodinjstev in države, ali poenostavljeno, presežek BDP-ja nad vso domačo porabo razen investicijske. Varčevanje je močno poraslo v napihnjeni konjunkturi pred krizo, se v krizi skrčilo, od leta 2013 naprej pa spet hitro raste, tako da se je njegov delež v BDP-ju že skoraj povrnil na ekstremne ravni tik pred krizo. Poraslo je samo v sektorju podjetij (v podjetniških dobičkih), kjer je že visoko nad predkriznim, medtem ko se je pri gospodinjstvih zmanjšalo.

Te ravni so v Evropi izrazito nadpovprečne, saj takšne obnovitve presežkov po krizi drugje v glavnem ni bilo. Vendar je bilo slovensko varčevanje nadpovprečno in stalno naraščajoče že prej: njegov delež v BDP-ju je leta 2004 presegal povprečnega v EU za 4 odstotne točke, tik pred krizo že za 6 do 7 točk in za prav toliko spet lani. Na drugem polu je seveda majhna končna poraba. Poraba države je podpovprečna že v vsej tranziciji, poraba gospodinjstev pa od leta 2000. Trendno gibanje je zrcalna slika gibanja varčevanja: vztrajno navzdol.

Zviševanje dobičkov

Posebnost sedanjih razmer je, da veliko varčevanje ni več usmerjeno, kot je bilo pred krizo, v veliko investiranje. Investiranje se je skrčilo (na raven evropskih povprečij) ter se zdaj zelo velik del varčevanja preprosto odliva prek različnih finančnih naložb v tujino, delno za razdolževanje, delno pa »kar tako«.

O investiranju moramo vriniti vsaj opazko. Slovenska investicijska stopnja je bila zelo visoka v vsem prvem obdobju tranzicije in je pred krizo dosegla že tretjino BDP-ja, ko je z zunanjim kreditom financirano gradbeno investiranje napihovalo promet in dohodek v panogah, v katerih je potekalo glavno privatiziranje. Ekonomisti bodo rekli, da je vzorec, v katerem veliko varčevanje financira veliko investiranje, pač dober. A kako, tedaj da je prišel po obdobju rekordnih dobičkov in rekordnega investiranja sedanji popoln produktivni zastoj? Slovenski »razvojni model« črpa velikanski del BDP-ja za ustvarjanje napačnega kapitala in napačnih kapitalistov. Veliko ljudi bogati; drugih rezultatov – razen dobre kanalizacije in nekaj dobrih cest (medtem ko druge razpadajo) – pa skoraj ni. Delovnih mest je za 50 tisoč manj kot pred krizo, blaginja, če jo merimo z materialno porabo prebivalstva, še vedno nižja kot pred krizo.

Ti novi kapitalisti (v povprečju, brez upoštevanja razlik) imajo zdaj, ko so svoje pretekle izgube prevalili v javni dolg, spet odlične dobičke, s katerimi očitno niti ne vedo, kaj bi počeli. Smo v popolnem produktivnem zastoju, ampak saj štejejo samo dobički. Neto čisti dobiček gospodarskih družb, če odštejemo dve veliki izgubi v državnem elektrogospodarstvu, se je lani povečal za kar 120 odstotkov. Sistem je uspešen – čeprav samo zaradi »uspešne« delitve.

Nazaj k produktivnosti

V uvodu smo navedli dobro rast produktivnosti v prvem obdobju tranzicije. Že to smo pojasnili tudi z navadnim odpravljanjem tedanje čezmerne zaposlenosti. Del rasti produktivnosti, ki je bil dejansko navidezen, pa je bil še večji. Praktično v vsej tranziciji se je povečevala intenzivnost dela: pri prehajanju delovnih procesov od starih »družbenih« delodajalcev k zasebnim in v drobni sektor, pri širjenju režimov »fleksibilnosti«. Zanimivo bi bilo primerjati, če bi bilo mogoče, koliko sta v vsej dosedanji tranziciji porasla realna plača povprečnega zaposlenega in koliko njegov vloženi delovni (in širši eksistencialni) napor; in v zvezi s tem, kako velik je bil zares tudi pravi produktivni prispevek podjetništva in državnih politik.

Dva pomembna »makro« vzvoda gospodarske rasti in dobičkov v prvem obdobju tranzicije – prestrukturiranje v prej še nerazvita drobni sektor in storitve – sta poganjala zgolj v širino, z zelo negotovim vplivom na skupni tehnološki napredek. Lahko povzamemo, da je bil slovenski vzorec rasti celih 25 let zelo nekvaliteten in prevladujoče »ekstenziven«. V izrazito preveliki meri je vseboval samo stiskanje zaposlenih, ki je bilo v začetku, upoštevajoč izhodišče, normalno, potem pa vse manj in manj. In ni videti, da bi v gospodarstvu kako drugače razmišljali tudi za v prihodnje.

Morda bi bilo enkrat le treba izreči: da so slovenske gospodarske zbornice in združenja karikatura tistega, kar so normalna evropska združenja kapitalistov; in da so njihove »zahteve gospodarstva« največkrat naravnost nespodobne. Ter da je še večji, dejansko odločilni problem, ker nam tega ne povedo tisti drugi, normalni kapitalisti, ki jih seveda tudi imamo.

Zdi se, da je bila slovenska tranzicija vse preveč le zgodba »prvotne akumulacije«, v kateri se samo spremeni lastništvo, medtem ko se – prosto po Marxu – novi kapitalisti ne vtaknejo v sam način proizvodnje. Podredijo si jo samo »formalno«, brez dodajanja lastnega novega produktivnega prispevka. Naši prvi in najvplivnejši kapitalisti so postali tisti, ki so bili vešči v svojevrstni tranzicijski disciplini privatiziranja in ki so znali potem kot zgolj formalni lastniki povečevati dobičke samo z elementarno »eksploatacijo«, z bojem za lastni delež znotraj danega kolača. Ta zgled je vplival na razumevanje in usmerjanje nove slovenske kapitalistične normalnosti nasploh, tudi širše. Verjetno marsikdo ne ve, da to sploh ni kapitalizem.

Današnje najvplivnejše elite niso več sposobne niti tega. Svojo moč uveljavljajo samo še kot moč prodajanja prisvojenega (podržavljenega) kapitala tujcem; današnja Slovenija je poden. Vendar se je dogajalo tudi v prvem obdobju tranzicije samo neko nedoločno »lastninjenje«, pogosto v kontekstu boja obeh političnih »polov« za prevlado v novi kapitalistični ekonomski bazi. Tako ustvarjeni zasebni kapital se je potem razmahnil prav eksplozivno s čarovnijo tujega kredita. A brez kapitalistov, ki bi ga znali uporabiti. Manjka politično in institucionalno okolje, v katerem bi nastajali kapitalisti, ne le »kapital«. V tranziciji je šlo v glavnem za pridobivanje pozicij formalnega, pravnega lastništva. Na ta način ne dobiš normalnih kapitalistov. Dobiš rentnike.

Še vedno velja, da je bilo v prvem obdobju, do pred desetimi leti, vendarle precej drugače, ko so se ob še ne povsem uničeni državniški drži vodstev še ohranjale državne politike po starem vseevropskem ideološkem in razvojnem vzorcu. Ohranjala sta se makroekonomski nadzor nad zadolževanjem in primanjkljaji ter skrb za celovita družbena ravnovesja prek »pravne« in »socialne države«. Če bi šlo tako naprej, bi začelo prej ali slej dajati rezultate. Ko pa je padel še ta, vedno temeljni člen uspešnosti vseh družb, je bilo zgodbe konec. Državnih politik so se polastile združbe organiziranega finančnega kriminala; razvoj normalne, produktivne ekonomije je postal nepomemben, brez podpore, bolj ko ne naključen.

Dohodki prebivalstva

Neoliberalni model primitivne »eksploatacije« je nastal v razvitem svetu kot obrambni odziv njegovih starih elit na že doseženo materialno nasičenost in posledično ustavitev rasti. Zaradi ideološkega in stvarnega prevzemanja tega modela, avtonomno ali pod prisilo, pa se rast ustavlja tudi v še »nerazvitih« družbah, v katerih bi nadaljnji napredek po pretežno starih pravilih igre še zagotavljal normalen ekonomski, socialni in politični razvoj. Njihova – naša – katastrofa je zato še večja od izvirne.

V zadnjem letu so vodilni zahodni establišmenti pod pritiskom socialnega razkrajanja, v katerem izgubljajo svoj nadzor nad »demokracijo«, nenadoma odkrili, da rast dohodkov prebivalstva, predvsem najnižjih, sploh ni škodljiva. Postali so popustljivi v kolektivnem dogovarjanju, dvigajo minimalne plače (celo v ZDA in Veliki Britaniji) in kažejo celo interes za univerzalni dohodek (za dovršitev režima »kruha in iger«). Da ne bo nesporazuma: vse je v funkciji zaščite neoliberalnega temelja, ohranjanja vseh vzvodov moči v velikem zasebnem, predvsem finančnem sektorju, z absolutnim blokiranjem vsega skupnega, javnega, demokratičnega.

Zanimiv je odsev te nove mode v Sloveniji. Pri nas pripravlja vlada pod pritiskom »gospodarstva« le zviševanje visokih plač, pod pretvezo, da gre za plače strokovnjakov. Ampak saj večina strokovnjakov, mladih, sploh ne dosega predvidenega visokega plačnega razreda; in če bi podjetnike res zanimali strokovnjaki, jih ne bi plačevali relativno (v primerjavi s svojimi evropskimi kolegi) še manj, kot plačujejo svoje nekvalificirane; in če bi res zanimali vlado, ta ne bi klestila najbolj prav po izobraževanju in znanosti. Slovenski neoliberalizem je še zelo primitiven.

Upoštevajoč obstoječa slovenska makroekonomska neravnovesja je dvigovanje osebne in/ali kolektivne porabe prebivalstva (prek dvigovanja ustreznih dohodkov) zagotovo najboljši recept za okrepitev gospodarske rasti in zaposlovanja. Zanj je na razpolago dovolj zdaj neangažiranih presežkov. Hakeljc je, da ima ta recept (kot vsak keynesijanski) zelo omejen rok trajanja, samo do izčrpanja presežkov. »Na dolgi rok« je rast dohodkov in porabe prebivalstva omejena z rastjo produktivnosti. Te pa v današnji Sloveniji skoraj ni. Več kot le prehodnih možnosti za rast plač in drugih dohodkov prebivalstva v Sloveniji ni. Na koncu koncev je problem vedno produktivnost.

Država in politika

Kaj poganja produktivnost ali, če poenostavimo, tehnološki razvoj? V tranziciji je nekako veljalo, da bosta vse opravila trg in privatizacija. Kakšna epohalna neumnost! O produktivnem napredku družb ne odloča »prosti trg«, ki ga imajo danes že skoraj vsi svetovni reveži, večina njih še bolj prostega kot svetovni bogati. O produktivnosti in blaginji odločajo državne politike. Pa ne takšne, ki samo spremljajo in podpirajo tehnološki razvoj v podjetjih. Glavne naloge državnih politik so v njihovem posebnem »makro« prostoru, ki tudi presega ekonomskega.

V Sloveniji smo ostali celih četrt stoletja zataknjeni v podedovani »srednjeindustrijski« družbeni strukturi z že izčrpanim potencialom nadaljnje rasti. Nove elite so v veliki meri samo vskočile v star kalup in povečale »eksploatacijo«. Samo s trgom in privatiziranjem dopolnjena stara »srednja« produktivna struktura se je ustalila in učvrstila. Z »demokracijo« je dobila politično legitimnost in s hlapčevstvom tujo podporo. Postala je neprebojna. Za nujno potrebno močno okrepitev procesov napredovanja v zrelo industrijsko družbo z naraščajočimi postindustrijskimi vsebinami bi bil potreben energičen nastop avtonomne in profesionalne države, tak, ki bi lomil interesne sprege obstoječega starega.

Energičen poseg bi bil potreben v tisti široki družbeni podsistem, ki daje gospodarstvu in drugim sredinam njihove kapacitete znanja in ustvarjalnosti, s središčem v izobraževanju. Ne sme služiti zgolj »potrebam gospodarstva«, temveč še bolj temu, da formira ljudi, ki bodo gospodarstvo spreminjali. Razvojne politike so po definiciji tiste, v katerih država preskoči trg in interese obstoječe družbe, zato da družbo spremeni. Izobraževanje in znanost sta vzvod z največjo takšno močjo. Slovenski politiki ga že več kot trideset let zanemarjajo in v zadnjih letih – v očitni samoobrambi – že kar uničujejo.

In za začetek mora država zagotavljati vsaj temeljne razmere normalnosti: prvič, »pravno državo«. V Sloveniji se ne krade, pika. Današnja Slovenija ni pravna država. Drugič: ministri morajo zagotoviti učinkovitost državnih organov in javnih storitev. Danes delajo – že vedo, zakaj – prav nasprotno. Tretjič: »socialna država« ni strošek, temveč cilj. Potrebna je stalna institucionalna podpora občutkom pripadanja skupnosti, zadostnemu občutenju socialne varnosti, enakosti in vključenosti. V naših krajih se je oblast obnašala tako že vsaj od Marije Terezije. Današnjih slovenskih vlad to področje ne zanima in ga brez kančka sramu »reformirajo« po ukazih iz tujine.

Bralec se bo z vsem navedenim verjetno strinjal, a bo pomislil, da je le nekoliko »nekonkretno« in »neoperativno«. Kaj še ni dovolj jasno, kako neoperativno je v resnici tisto drugo? Upravljanje z družbenim razvojem pač ni enostavno in ni niti najmanj samo ekonomsko. Če misliš, da je, in ravnaš, kot da je, narediš samo škodo. Starejši bralci se bodo spomnili, kako se nam je to, kar velja zdaj za »neoperativno«, zdelo še pred kratkim – takrat ko sta Slovenija in vsa Evropa še napredovali – preprosto normalno in vsakdanje. Izgubili smo kriterije normalnosti.

Neoliberalizem je reduciral vso neizmerno kompleksnost družbenega na (vulgarizirano) ekonomsko: uspešnost družb na rast borznih indeksov, družbeni razvoj na »konkurenčnost« … Razvojne politike je reduciral na brezglavo lomastenje znotraj danih in nikoli preizprašanih tehnoloških, ideoloških, strankarsko-političnih horizontov gnijočih družb: na investiranje, ki mu sledi produktivni zlom, na »varčevanje«, ki konča v Luksemburgu … Dokler se bomo v tem svetu, katerega problemi so kompleksni, obračali samo na ekonomiste, bosta še naprej zmagovali kraja in korupcija. Vse dokler bo še mogoče vsiljevati prevaro, da naj se problemi rešujejo ekonomsko, bo še naprej propadala tudi ekonomija.

O uspešnosti sodobnega razvoja odloča sposobnost političnih razredov, da upravljajo z veliko kompleksnostjo družb, ki jih vodijo. Ni bližnjic, ni magije. Slovenski politični razred mora imeti – spet – željo in sposobnost, da začne delati zgoraj navedeno. Dokler nimamo političnih strank s to željo in sposobnostjo, ne bo nič. Razvojno gibanje ni nikoli utemeljeno na vsiljevanju odrekanja in žrtvovanja. Vedno ga, prav nasprotno, poganja široko motiviranje in mobiliziranje. Vsiljuje se samo ropanje.



Zapisana stališča so avtorjeva osebna stališča.