Tiskane izdaje
Zdravnica in profesorica, ki je pred tremi dnevi prevzela strokovno vodenje naše največje bolnišnice, Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana z 8200 zaposlenimi, je bila javnosti pred imenovanjem povsem neznana. Edini intervju z njo smo našli v društvenem časopisu Ledvica iz leta 2015, ko je postala predstojnica kliničnega oddelka za nefrologijo v UKC Ljubljana. Govorila je izključno o strokovnih vprašanjih.
Ko je bila novembra prvič omenjena kot kandidatka za strokovno direktorico UKC, smo se – kot je pri novinarjih v navadi – pozanimali o njej na vseh koncih in krajih. Izkazalo se je, da so ji povsod naklonjeni, da pa je tudi za druge enigmatična, češ da ni gostobesedna, tisto, kar reče, pa da vedno drži. Razen med svojimi, tam se ji jezik razveže. Na nefrološkem oddelku, ki ga je vodila, so bili nesrečni, ker odhaja za strokovno direktorico.
Za intervju smo se v UKC prijavili že takrat, a se nekako ni izšlo. Skoraj je padel v vodo tudi tik pred zdajci, ko smo že bili dogovorjeni, da bo za Sobotno prilogo spregovorila prvi dan, ko je prevzela strokovno vodenje UKC. Izkazalo se je, da noče izstopati. »Moje delo so bolniki, ne nastopanje pred kamerami,« je odgovorila na vprašanje, kako to, da se še ni pojavila v javnosti.
V uro in pol dolgem pogovoru na prvi ponovoletni dan, v sredo popoldne, po primopredaji poslov s prejšnjim vodstvom UKC, se je pokazala za izredno prijetno sogovornico. Iz nje izžarevajo mir in blagohotnost, skromnost, pa tudi neverjeten optimizem. Občutek, da si v varnih rokah in da se bo vse uredilo, je napolnil prostor.
Kaj načrtuje?
Medtem ko je bilo praznovanje povsod v polnem teku, so zaposleni v UKC sprejeli na zdravljenje nekaj sto novih poškodovancev in bolnikov. Ste bili v prazničnih dneh kaj v službi?
Ne, letos nisem delala med prazniki. Mnoga leta pa sem in to mi je bilo kot zdravnici najbolj všeč. Med prazniki ni drugih obveznosti in takrat sem se lahko popolnoma posvetila bolnikom.
Že 30 let ste zaposleni v UKC, imate veliko strokovnih funkcij, tri leta ste predstojnica kliničnega oddelka za nefrologijo. Kako to, da niste nastopali v javnosti?
Na svoje delo gledam tako, da moramo zdravniki zdraviti bolnike, nastopamo na naših strokovnih srečanjih, kongresih, predavamo po vsem svetu. Ves čas sem najraje delala z bolniki, kot profesorica s študenti medicine, mladimi zdravniki in raziskovalno. Nastopanje pred televizijskimi kamerami in radijskimi mikrofoni mi ni blizu.
Imate veliko znanstvenih člankov, v zadnjih petih letih kar 60, in 1016 raziskovalnih točk, kar vas uvršča med odlične raziskovalce. Kako to, da se toliko posvečate raziskovanju?
V UKC imamo resnično izjemne raziskovalce in na novoletnem srečanju smo jih tudi nagradili. Vedno sem verjela, da z raziskovalnim delom postajaš boljši zdravnik. Raziskovalno delo te sili, da se primerjaš s tujino, da poglobljeno preučuješ probleme, bolj kot bi jih sicer, če bi delal samo rutinsko. Prednost UKC pred nekaterimi drugimi bolnišnicami je, da lahko sočasno z zdravniškim delom tudi raziskuješ. Zato mislim, da UKC nikoli ne bo zmanjkalo odličnih in vrhunskih zdravnikov.
»Za zdravljenje sebe in svojih bližnjih bi vedno izbrala UKC Ljubljana,« so bile vaše prve besede, ko vas je svet zavoda decembra izbral za strokovno direktorico. V kakšen okvir bi postavili te besede – slovenski, nekdanji jugoslovanski, evropski?
V najširši. V UKC poznam način dela, poznam zaposlene in bolnišnico v celoti, in četudi bi imela ves svet na voljo za izbiro, bi se zdravila tukaj. Verjamem, da to čuti večina zaposlenih pri nas. Slovensko zdravstvo v celoti ponuja bolnikom ogromno. O svoji stroki – nefrologiji, dializi in transplantaciji – lahko rečem, da ponuja bolnikom v Sloveniji v nekaterih segmentih več kot kakšne bogatejše države, na primer Švica in ZDA. Verjamem, da je tako tudi v drugih strokah.
Ko gledam na terenu in pri sodelavcih, kako se borijo za vsakega bolnika in kako si prizadevajo, da vsako, tudi najdražje zdravilo dobi vsak bolnik, če ga potrebuje, mislim, da smo varni. Seveda to ne pomeni, da bolnišnica nima problemov. Vsaka bolnišnica na svetu ima probleme. A ta razmeroma enostaven sistem zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji, ki bolniku ponudi vse, za razliko od zapletenega ameriškega sistema, je zelo prijazen do bolnika. Če pride na urgenco kdorkoli – od brezdomca do predsednika države –, bo dobil vse, kar potrebuje, ne glede stroške. In tako je slovensko zdravstvo in tak je UKC. In temu zaupam. V UKC nas je 8200 zaposlenih in vsi smo že bili, smo ali še bomo bolniki, naši najbližji bodo bolniki. Naš skupni interes je, da ta bolnišnica, v kateri bomo tudi mi prej ali slej zdravljeni, dobro deluje.
Moja sestra in brat že dolgo živita v Ameriki in skozi njune zdravstvene obravnave lahko opazujem, kako deluje ameriški sistem, kako je, ko tam rodiš, kako je z obiski patronaže na domu ... Marsikaj, kar je nam samoumevno, tam ni na voljo. Tudi naši dializni bolniki, ki potujejo po svetu, se neredko vrnejo in rečejo, nikjer ni takšne dialize kot v UKC. Včasih šele ko vidiš, kako je drugod, bolj ceniš domače. Nehaš sanjati, da je drugod vse boljše, vidiš, da so doma mnoge stvari odlične.
Od okolja si želim, da bi imeli zaposleni več miru, da bomo lahko več časa posvečali bolnikom in reševanju problemov. Če primerjam s košarko: trener Igor Kokoškov ni veliko govoril, a je ekipa zmagala. Približno takšno delovanje za »ekipo« UKC Ljubljana mi je najbližje. Foto: Leon Vidic
Smo v koraku s svetom tudi glede dragih zdravil in novih metod?Smo. Ko bolnik nekaj potrebuje, zdravniki v UKC naredimo vse, da to dobi, ne glede na to, ali nam bo zavarovalnica kasneje povrnila stroške ali ne. Slovenski otroci na primer dobijo vse, kar potrebujejo. V UKC dajemo zdravilo, ki je med najdražjimi na svetu. Pred nekaj leti je bilo pol milijona evrov za enoletno zdravljenje – in to so slovenski bolniki dobili. Kot majhna država za čisto vse sicer ne moremo sami poskrbeti. Pri redkih in zahtevnih boleznih in posegih pošljemo bolnike v tuje ekspertne centre.
Strokovno boste vodili našo največjo bolnišnico, ki je kar naprej v težavah, afere vznikajo kot po tekočem traku. To je zelo izpostavljeno delo, nenehno boste na očeh javnosti. Kakšen je bil vaš razmislek, ko ste se odločali za to, da se prijavite?
Imam že nekaj izkušenj, sem že v letih, ko sem si nabrala tudi nekaj modrosti, izpolnjena sem profesionalno in osebno, saj sem že postala babica, in mislim, da lahko nekaj svoje mirnosti prinesem v to hišo. UKC in Slovenijo imam zelo rada, menim, da lahko mogoče naredim še kaj dobrega. Nisem slišala, da bi za to funkcijo bilo veliko zanimanja, ker, kot ste rekli, ta stol je vroč in zahteven. Sodelavci, ki jim zaupam, so me prepričevali, naj se prijavim – in sem se. Kako bo, bodo govorili rezultati.
Govori se, da mora dati za vsako pomembno mesto v zdravstvu svoj glas Janez Zemljarič. Je dal?
Ne poznam ga. Prepričali so me sodelavci iz bolnišnice. Za funkcije na tej ravni je potrebno soglasje politike, a brez podpore sodelavcev ne moreš nič.
Ste v kateri politični stranki?
Ne.
Na novo ste danes začeli skupaj z generalnim direktorjem Alešem Šabedrom. Kakšen odnos pričakujete med stroko in poslovanjem?
Generalni direktor predstavlja zavod in njegov podpis je končen. Predstavljam si, da bova konstruktivno sodelovala. Kot strokovna direktorica zastopam stroko in stroka mora povedati, kaj potrebuje in kaj so prioritete. Poslovni del pa skrbi za vzdržnost poslovanja in to je permanenten, a dober konflikt, saj moramo tudi mi določiti prioritete. Večji minus v poslovanju je za nas vse kot kamen okoli vratu. Tudi stroka se mora truditi, da pomaga vzdržnemu poslovanju, da bi tekle investicije, zaposlovanje, nabave in vse drugo, kar stroka potrebuje. Kot predstojnica nefrologije, ki je del interne klinike, sem konstruktivno sodelovala z nadrejenim strokovnim in poslovnim direktorjem. Predstavljam si, da bo tako konstruktivno tudi zdaj.
Generalni direktor je izrazito politična funkcija – vlada ga potrdi in razreši. Vse vlade zapovrstjo govorijo, da mora UKC znižati stroške. Kje je meja med varčevanjem in škodo za paciente? Je UKC že na tej meji?
Glede na to, kaj si želimo, in v primerjavi z drugimi državami, ki dajejo za zdravstvo bistveno več denarja na prebivalca kot Slovenija, je jasno, da potrebujemo več denarja. Veseli smo tudi, da smo dobili dodaten denar za poravnavo preteklih dolgov, ki nas bremenijo. Zadeve se v zadnjih letih počasi izboljšujejo. Odprli smo nekaj novih oddelkov, odpirajo se nove možnosti zdravljenja, tudi zaposlovanje mladih zdravnikov poteka. Klima je takšna, da že vsi razumejo, da so kadri naša prioriteta. Odprli smo urgenco in trenutno tam ni dovolj kadra. A kot veste, nikoli ne dobiš vsega naenkrat. Na urgenci smo dobili nove prostore, ki so vrhunsko opremljeni, zdaj si bomo prizadevali še za kadre. Treba je ceniti to, kar dobiš in kar ni samoumevno. In se tudi nečesa veseliti, čeprav ne dobiš vsega, kar bi potreboval. V zadnjih desetletjih so državo pretresale različne krize, tudi finančna, a zaposlenim v UKC ni niti za en dan zamudila plača. Niso vsi v Sloveniji imeli take sreče.
Pred tremi leti, ko ste prevzeli nefrološki oddelek, ste rekli, da na njem manjka zdravnikov, sester in administratork. Vam je uspelo dobiti kadre?
Borili smo se in bili uspešni. Nismo sicer dobili vsega, kar smo želeli. Najbolj se veselim, da smo pridobili veliko mladih zdravnikov, tako da imamo na nefrologiji zdaj 22 specializantov za našo regijo. Počasi končujemo veliko menjavo generacij. S toliko novimi mladimi nefrologi je prihodnost naše stroke zagotovljena. To štejem za lep uspeh.
Mediji poročamo o raznih težavah, ki jih zaznavamo v UKC. Katera je po vašem največja?
Težave ima večina bolnišnic na svetu. Za dobro delo potrebujemo kadre, prostore in opremo. Nekateri pomembni oddelki so kadrovsko v kritičnih razmerah. Trenutno je najbolj kritična točka UKC otroški intenzivni oddelek. Treba bo prebroditi leto 2018. Predloge za rešitev daje neposredno stroka, ki skrbi za te bolnike. Vodstvo je tukaj, da pomaga uresničiti njihove predloge.
Zdaj so na otroški intenzivi le štirje zdravniki. Kako bodo lahko skrbeli 24 ur na dan vse dni v letu za kar 14 postelj, v katerih so otroci, katerih življenje visi na nitki?
Rešitve in premostitve iščemo vsak dan. Dogovarjamo se, da bi si pomagali s svojimi specializanti, ki se sicer izobražujejo na drugih oddelkih, iščemo pomoč med intenzivisti za odrasle, anesteziologi, med intenzivisti v vsej Sloveniji, da nekako prebrodimo to obdobje najbolj kritične zasedbe. Najpomembnejše je zagotoviti razpored službe, ki je vzdržna 24 ur na dan sedem dni v tednu. Za to si bomo morali prizadevati iz meseca v mesec.
UKC bi potreboval 20 specialistov otroške intenzivne medicine, lani jih je bilo osem, zdaj so le štirje. Zakaj odhajajo?
Če bi bilo toliko zdravnikov, kot bi jih moralo biti, je manj verjetno, da bi odhajali. Ko je zdravnik enkrat preobremenjen, nekaj časa zdrži, potem pa ne zmore več in gre. Dolgoročni načrti so narejeni, saj bodo prišli novi specialisti. V prehodnem obdobju do takrat pa bo treba mobilizirati vse resurse, ki so na voljo, da pomagamo otroški intenzivi.
Kolikor vem, je predstojnik kirurške klinike dr. Matjaž Veselko, pod katerega sodi otroška intenziva, dal poziv v UKC, naj se zdravniki prijavijo, a ni bilo zanimanja ... Zakaj nihče noče?
Povedala vam bom svojo izkušnjo. Tudi na nefrologiji nas je bilo malo in mladi zdravniki niso hoteli priti k nam. Ko smo se počasi kadrovsko okrepili, se je zanimanje povečalo. Zdaj, ko imamo veliko mladih zdravnikov, jih hoče priti k nam še več. Pomembno je tudi, da se na oddelku spodbudi raziskovalno delo, seveda takrat, ko kadrovske razmere niso kritične. To pritegne mlade zdravnike. Lep primer je klinični oddelek za intenzivno interno medicino. Delo je zelo zahtevno, a jim zdravnikov ne zmanjka. Raziskovanje in akademska kariera zdravnike dodatno vežeta na UKC. Treba je tudi povedati, da je delo na intenzivni otroški terapiji zelo zahtevno. Ker je bilo zdravnikov že dolgo premalo, so bili vedno izredno obremenjeni. V nekem trenutku obremenitev, ki je na meji vzdržnega, postane nevzdržna.
Prejšnje vodstvo UKC se je intenzivno ukvarjalo s težavo otroške kardiologije, kjer so menda krivi za fluktuacijo zdravnikov zelo slabi odnosi. So se zdaj ti
Otroška kardiologija in kardiokirurgija sta dosegli tako nizko točko, da se je v reševanje vključila vlada in ustanovila nov inštitut za srce. Podpirate to rešitev, ki bo prinesla nov, samostojen zavod v UKC?
Osebno sem odprta za vse opcije, ki povečujejo manevrski prostor in lahko koristijo bolnikom. Poseben javni zavod v UKC že imamo. To je Slovenija Transplant, ki ima sedež v UKC in skrbi za donorski program. Direktorico Slovenija Transplanta potrdi vlada, tako kot direktorja UKC. Skupaj smo vpeti v Evrotransplant, v katerem sodeluje več evropskih držav. Transplantacijska dejavnost je logistično, organizacijsko in strokovno nekaj najbolj zapletenega v medicini. V tem izredno zapletenem okolju Slovenija dosega izjemne rezultate. Poglejte, darovalec srca je v Nemčiji, vlada omogoči letalo falcon, da gre naš tim po srce, v UKC morajo sočasno imeti pripravljenega bolnika, mu odpreti prsni koš, presaditi srce ... Če zmoremo to, moramo biti sposobni rešiti tudi druge probleme.
Skozi inštitut za srce se bodo vzpostavila nova organizacijska in poslovna razmerja. Po vzoru srca bi se lahko odcepili tudi drugi in dobili bi inštitut za nevrokirurgijo, gastroenterologijo, ortopedijo ... UKC bi tako razpadel. Je to prava razvojna pot?
Ne, ne verjamem, da bi to bila prava pot. Ta ogromna bolnišnica ima ogromno moč in ogromne prednosti. Gre za to, da je na polju otroškega srčnega programa problem, ki ga UKC že več let ni uspelo rešiti. Ukvarjanje s tem hromi reševanje mnogih drugih problemov. Zato nismo v poziciji, da alternativne predloge a priori zavrnemo. Seveda bomo ščitili interese bolnikov in UKC, a ko bomo poznali več podrobnosti, se bomo lažje opredelili. Sinergij, ki lahko pripeljejo do dobrih rezultatov, ne gre zavračati.
Tudi z nekaterih drugih oddelkov odhajajo posamezni zdravniki srednje generacije. Kako bi jih zadržali?
Na svojem področju in v širši internistiki ne zaznavam te velike želje po odhodu. Je pa tako, da se na silo ne da nikogar zadržati. Zdravnikov primanjkuje povsod, naši zdravniki so cenjeni, ponudbe prihajajo. Veliko mladih si vseeno želi priti v UKC. Težje bodo UKC zapustili tisti, ki gradijo akademsko kariero, in teh je veliko. Dodaten magnet je raziskovanje. V UKC mora biti zaposlenim tudi prijetno, potem bodo ostali.
Ministrstvo je napovedalo uvoz tujih zdravnikov. Kateri tuji zdravniki so perspektivni za Slovenijo?
Vsi dobri zdravniki so dobrodošli. Se pa za tujce v zdravstvu zahteva zelo visoka raven znanja slovenskega jezika. Raven C1 je raven mojstrstva. Poznam nekaj kolegov iz držav nekdanje Jugoslavije, ki so hoteli priti, a jim tega izpita kljub velikemu trudu ni uspelo narediti. Osebno najbolj računam na naše, slovenske zdravnike. Slovenija je izredno lepa dežela za živeti. Malo je lepših mest na svetu. To tudi zadržuje naše mlade in manj mlade zdravnike doma.
Tudi vi ste pred 30 leti prišli iz Beograda. Kako dolgo ste potrebovali, da ste se naučili jezik, se prilagodili in se počutite doma v eni najlepših dežel, kot pravite?
Prišla sem v osmem mesecu nosečnosti, pred specialističnim izpitom. Tukaj sem rodila hčerko. Tudi ona je zdaj zdravnica. Rekla sem si, če sem prišla, se moram prilagoditi. Z možem sva se v Beogradu pogovarjala srbsko, ko sem prišla v Ljubljano, sva takoj prešla na slovenščino in sem se hitro naučila. Pomagalo mi je tudi to, da sem prej živela v različnih mestih – rodila sem se v Pulju, maturirala v Splitu, študirala v Beogradu in povsod sem se prilagodila, tako sem se tudi v Ljubljani.
V svojem programu ste omenili potrebo po transparentnem financiranju oddelkov. Zdaj se denar med klinikami in oddelki preliva. Kaj boste sugerirali generalnemu direktorju?
V svojem programu sem se zavzemala za transparentne finančne bilance. Predlog izhaja iz izkušenj predstojnice oddelka, ko sem morala preučevati in zagovarjati finančne bilance. Mislim, da je na bilancah v UKC že ogromno narejenega in da je transparentnost že velika, posebej pri vodenju stroškov po stroškovnih mestih. Treba je spremljati, ali temu sledijo tudi ustrezno knjiženi prihodki. Predstojniki kliničnih oddelkov so namreč strokovni in poslovni »direktorji« v eni osebi. Na višjih ravneh se strokovne in poslovne funkcije ločijo. Če hočemo optimizirati poslovanje, moramo vedeti, kaj nam generira minus, da bi se sanacije lotili ciljano.
Zapisali ste tudi, da je za dobro delo najpomembnejše zadovoljstvo zaposlenih, občutek pravičnosti, enaka obravnava vseh. Kako nameravate to doseči?
Z osebnim odnosom. Nikoli nisem imela vzvišenega odnosa do nikogar in to ljudje začutijo. Zame so vsi zaposleni enakovredni in nepogrešljivi – zdravniki, sestre, administratorke in drugi. Ko sem se kot predstojnica zavzemala, da se vse opravljeno delo tudi plača, sem se najbolj ukvarjala z medicinskimi sestrami in administratorkami. Seveda bi za opravljeno delo morali biti vsi plačani.
UKC je leta 2016 imel 467 milijonov evrov prihodkov. Da je ta denar prišel v hišo, so morale zdravstvene administratorke izstaviti na stotine tisočev računov, poleg ostalega dela. Njihovo delo je pod stalnim nadzorom zavarovalnic. In te pogosto spregledane sodelavke, ki včasih delajo za nekaj več kot 600 evrov na mesec, naredijo ogromno, ogromno dobrega za vse nas in tudi za bolnike. Brez njih bi marsikaj stalo. Če čistilke ne bi očistile operacijskih dvoran, program ne bi tekel. In tako naprej. Torej v ozadju zdravstvenih storitev je ogromen pogon, ki se nam sicer zdi samoumeven, a ni. Ogromno ljudi prispeva, da ta gigant – UKC – dobro deluje.
Recepta za dobre odnose pa ni. Ali izžarevaš prijaznost in te ljudje tako dojemajo ali pa ne. Zakaj je Amerika močna? Tudi zaradi močnega združevalnega duha. Ko je moja sestra prejela ameriško državljanstvo, jih je newyorški župan pozdravil z besedami: We all came! Vsi smo prišli. Amerika ni od enega bolj kot od drugega. Vsi smo enaki. Ta duh moramo negovati tudi v UKC: v UKC smo vsi zaposleni potrebni in enakovredni.
Načrtujete povečanje tržne dejavnosti. Na kakšno tržno dejavnost mislite? Ima UKC zmogljivosti za to?
Na strokovno, izobraževalno in raziskovalno. Strokovna je, da ponudimo svoje zdravstvene storitve na trgu tistim, ki se zanimajo zanje. Pri cenah moramo biti konkurenčni in najti pravo mero, ne prenizko in ne previsoko, da ne gredo pacienti mimo UKC k sosedom. Potencial je pri sodelovanju z industrijo, testiranju zdravil in medicinskih pripomočkov. Potencial za trženje je tudi v izobraževanju. Kot predstojnica nefrologije sem delovala tako, da smo naše šole in simpozije izvajali v organizaciji UKC in iz prihodkov kupili kak kos opreme, obnovili kak prostor, na kar bi sicer čakali. Ali včasih omogočili plačilo nadur, če drugih virov v tistem trenutku ni bilo. Za trženje zdravstvenih storitev so naš največji potencial bolniki iz nekdanje Jugoslavije. Je pa res, da je na področjih, kjer imamo dolge čakalne dobe, oskrba domačih prebivalcev prioriteta.
Krajšanje čakalnih dob ste v svojem programu postavili kot prvi cilj. Čez nekaj dni bo začel veljati zakon, po katerem ima vsak bolnik pravico do drugega zdravniškega mnenja. Pričakovati je, da bo večina bolnikov iz vse Slovenije hotela mnenje iz UKC. Vam bo uspelo to zagotoviti?
Drugo mnenje je zahtevna zadeva. To je pogosto študij obsežne dokumentacije in pravzaprav ekspertno mnenje. Moram reči, da še ne vem, kako se bomo okoli tega organizirali. Čakalnih dob ni povsod, kjer jih ni, bo šlo lažje. Bomo videli, kako bo to videti v praksi, in opredelili, koliko časa potrebuje zdravnik za izdelavo drugega mnenja.
Do zdaj smo po drugo mnenje hodili v tujino proti plačilu ali prek zavarovalnice ter v zasebnih ordinacijah, ni pa bilo možnosti, da bi šel kar v sosednjo sobo k drugemu zdravniku. Kdo bo imel prednost? Tisti, ki pride po prvo diagnozo, ali ta za drugo mnenje?
Zagotovo bodo imeli prednost bolniki, ki so v čakalni vrsti in čakajo na diagnozo.
Poznate ves UKC ali ga morate še spoznati?
Ne, čisto vsega ne poznam. Z generalnim direktorjem bova hodila na obiske po celotnem UKC. To bo najino prvo skupno delo. Na svoji prejšnji funkciji, ko sem bila pomočnica strokovne direktorice za raziskovalno dejavnost, sem se spoznala z veliko zaposlenimi iz UKC, kar mi bo zdaj v veliko pomoč.
Marsikje je prostorska stiska. Menite, da potrebuje Ljubljana posebno, novo mestno bolnišnico ali naj dograjuje in posodablja UKC?
Ljubljana zagotovo potrebuje dodatne prostorske zmogljivosti. Obe opciji sta lahko bolnikom koristni. Boljša je tista, ki bi jo bilo mogoče lažje in hitreje izpeljati. Tudi zaradi urgence, ki ni dovolj pretočna, čim prej potrebujemo dodatne postelje.
V tem kontekstu bi vas vprašala o stari Mestni otroški bolnišnici, okoli katere se kar naprej plete, da bi jo bilo treba izpuliti bolnikom in prodati nekomu drugemu. V njej je ravno dializa – vaše strokovno področje. Kako vidite prihodnost te stavbe?
Nefrologi smo tudi čustveno navezani na to bolnišnico, ker smo v njej od leta 1994 do 1998, ko sem bila vodja otroške enote za dializo in transplantacijo, skupaj s pediatri postavili otroški dializni center, ki je bil prvi in je edini v Sloveniji. To je bil zame najlepši center v Sloveniji, ki je bil tudi tehnološko dovršen. Je pa težava, ker nima dvigala in se ga kljub velikim prizadevanjem ni dalo vgraditi. Zato se naša dejavnost tam težko širi. Če bi pridobili dobro alternativo, ne bi imeli razloga, da je ne bi sprejeli.
Za stavbo se zanimajo tudi otroški psihiatri, ki nimajo dovolj prostora za vse. Boste podprli to idejo?
Za otroke s težavami v duševnem zdravju je to zagotovo odličen prostor in primerna rešitev, saj lahko hodijo in ne potrebujejo dvigala. Tudi mi smo tam z velikim veseljem in bomo vztrajali, dokler bo mogoče.
Ni še daleč od novega leta – kakšne so vaše želje ob nastopu štiriletnega mandata?
Zdravniki imamo večtisočletno načelo Primum non nocere. Najprej, ne škoduj. Tudi pri vodenju si kot prvo želim, da ne bi naredila škode. Želim si, da bi mi v zahtevnih okoliščinah uspelo sprejeti najboljšo odločitev. Od okolja pa si želim, da bi imeli zaposleni več miru, da bomo lahko posvečali več časa bolnikom in reševanju problemov. Če primerjam s košarko: trener Igor Kokoškov ni veliko govoril, a je ekipa zmagala. Približno takšno delovanje za »ekipo« UKC Ljubljana mi je najbližje.
