Saša Lošić: Človek je svoboden, ko si ne želi ustvarjati vtisa na druge ljudi

Plavi orkestar je v osemdesetih veljal za »Beatle za železno zaveso«, zdaj so postali najlepši nadomestek za iluzijo bratstva in enotnosti nekega drugega časa.

sob, 02.12.2017, 06:00
Kaj naj jaz, ki sem bil begunec, rečem drugega kot to, da se mora vsak vprašati, kako bi se sam počutil, če bi bil na njihovem mestu?

V Jugoslaviji je o Slovencih vladal stereotip, da so zadržani, da niso tako odprti. A ne poznam družine v Sloveniji, ki ni sprejela vsaj enega migranta, včasih tudi štiri, pet, in to v svojem stanovanju, tri ali štiri leta. Slovenija je v času vojne v Bosni in Hercegovini sprejela na tisoče beguncev z odprtimi rokami, a se s tem niso hvalili, tega niso kapitalizirali. Potreboval sem nekaj časa, da sem dojel, kako so Slovenci nekaj popolnoma drugega, za kar smo jih imeli, kako so se izkazali s solidarnostjo in nesebično pomočjo.

Govori, kot bi pisal zgodbo; duhovito, plastično, na trenutke poetično, z metaforami, ki bi mu jih zavidal marsikateri pisec. Vsak intervju z njim je preskakovanje v času. Ko sedi pred tabo, se čez mizo razprostre slovo od mladosti po sarajevsko, Goodbye Teens dobesedno, grenko-sladka nostalgija po individualizmu in uporništvu osemdesetih, bolečina razpada Jugoslavije, hkrati pa začutiš raztreščenost časa, v katerem živimo.

Plavi orkestar je v osemdesetih veljal za »Beatle za železno zaveso«, histerija in manija najstnic pod odrom je bila dejansko primerljiva z Liverpoolčani, je v dokumentarcu o Plavem orkestru Pjera Žalice rekel tudi Rade Šerbedžija. Robert Botteri je Orkestar označil kot nekakšen nadomestek bratstva in enotnosti. Morda je tu razlog, da se je avgusta letos na začetnem koncertu na novi turneji Everblue v Sarajevu, ob Večnem ognju, na mestu, kjer je imel leta 1945 Tito svoj govor po osvoboditvi Sarajeva, zbralo petdeset tisoč navdušencev vseh generacij. Nato še petdeset tisoč na koncertu v Beogradu. Plavi orkestar, eden redkih dinozavrov v regiji, tako nadaljuje svojo evergreen, everblue turnejo, dokler ne bo februarja drugo leto zasedel ljubljanske Stožice.


Saša Lošić, motor skupine Plavi orkestar: Zdaj so časi drugačni, Evropa je prišla k nam, s tem pa smo izgubili to   vrsto romantičnega hrepenenja po Evropi. Foto: Uroš Hočevar/Delo


Sedem let je od dokumentarca Orkestar in od zadnjih dveh razprodanih koncertov v Hali Tivoli. Kot da se Plavi orkester pojavi na površju vsakih sedem let. Kakšen je razlog za turnejo Everblue?

Želimo posneti naš prvi live album, nikoli nismo imeli albuma v živo. Vsi v bendu smo občutili močno željo, da zaključimo krog, da postavimo piko na i na vse, kar smo delali do zdaj. In tokrat smo si rekli, dajmo, zamenjajmo koncept koncerta. Igrali bomo samo tisto, kar imajo ljudje res radi. Zato je tudi naslov turneje Everblue, evergrin koncept, torej. Po dvaintridesetih letih je Plavi orkestar lahko končno neobremenjen (nasmešek).

Po drugi strani pa živimo v času, ko nas ne more presenetiti nobena dobra vest, nobenega tragedija, nobena bizarnost. Tudi če bi zdajle objavili novico, da so v Arboretumu pristali vesoljci ali da po središču Ljubljane hodi žirafa, to že jutri ne bi nikogar več zanimalo. Tako da se vprašam: koga bi še, v resnici, lahko zanimalo zaključevanje kroga neke glasbene skupine?

Glede na sto tisoč ljudi na razprodanih koncertih v Sarajevu in Beogradu avgusta letos si ne morem kaj, da mi vaša pregovorna skromnost ne bi bila sumljiva ...

(Nasmešek.) Ne gre za skromnost, to je zeitgeist. Kljub vsemu vem, da Plavi orkestar ni tu zaradi tekmovanja v šovbiznisu. Našo neambicioznost ponazarjajo dolgi premori. Deset let, sedem let ... Pojavljamo se samo v trenutkih, ko imamo kaj povedati. Ko imamo reason to cry. Imam občutek, da je Plavi orkestar nedosanjan sen in da je napočil trenutek, da se ta Plavi orkestar vrne.

Namigujete, da se z Everblue ta sen lahko konča?

Nikoli ne bom rekel, da je to zadnja plošča, zadnja turneja. To so marketinški triki. Tako kot je marketinški trik, da bo na koncertu gost presenečenja.

V Stožicah februarja gosta presenečenja ne bo?

Zadnjič sem se z Magnificom srečal v našem, naj rečem internem baru, ki ni v Lonely Planetu niti ne na zemljevidu Ljubljane, zato ga ne bova omenjala. No, in Magnifico me je vprašal: Kje imaš koncert? – V Stožicah. In potem jaz njega: In ti? – V Stožicah, pravi. Bi bil moj gost? – Ne bi, bi ti bil moj? – Niti slučajno. Tako da sva se v nekaj sekundah dogovorila, da ne bova imela gostov. Ker so gosti nekaj, kadar si misliš, da nismo dovolj mi sami.

Ampak zdaj bi morda imela priložnost, da bi uresničila vašo idejo skupine Kings of Balkans?

Res je, da smo z Đurom in Magnificom v začetku devetdesetih še sanjali o tem, da bi skupaj naredili bend, a to je bilo v času, ko Balkan še ni bila tako izrabljena beseda. Ko je deloval kot nekaj mističnega, skritega, nekaj, kar zahodnemu človeku še ni bil čisto jasen pojem. Mislili smo, da bi bila to zanimiva stvar.

S projektom Hotel Evropa, s katerim ste leta 2005 gostovali tudi v Križankah, ste deloma uresničili idejo. In imeli ste tudi goste. Krunoslav Slabinac, Halid Bešlić, Pepel in kri, Magnifico ...

A to niso bili gostje presenečenja. To je bil moj poklon velikanom jugoslovanske popevke. S Hotelom Evropa sem hotel povedati, da smo bili vsi na tem prostoru samo predmestje zahodne kulture. In da smo, pravzaprav, vsi na neki način imitirali odmeve tega, takrat nam oddaljenega nedostopnega sveta. Zdaj so časi drugačni, Evropa je prišla k nam, s tem pa smo izgubili to vrsto romantičnega hrepenenja po Evropi. 

Saj res, vi ste še iz generacije vinilk in kaset.

Verjetno. Jaz sem prahipster. Naša prva plošča Soldatski bal je izšla na vinilu. Tu in tam mi kateri od prodajalcev na nabrežju Ljubljanice ponudi moj prvi album. In ga seveda odkupim. Sem pač klasični zbiratelj, kot iz filma Stephena Frearsa Zvestoba do groba. Stanovanje v Ljubljani je moja baza, s številnimi spomini ...

Tukaj je vaša »baza«?

Da, v mojem sarajevskem stanovanju ni ostalo nič. Ko je v Ljubljano leta 1996 prišla moja mama, zdaj že pokojna, je s sabo prinesla dva majhna kovčka. V njih so bili samo spomini. Tako da sem jih kar nekaj shranil.

Po drugi strani, če malo bolj razmislim: čez petdeset let, ko nas več ne bo, se bo v stanovanje, v katerem zdaj živim, vselil mlad, optimističen par, v kleti bo našel fotografije, plošče, zapiske, naše spomine ... Malo bo pobrskal ali pa tudi ne in vse vrgel stran. Nobenega sledu ne bo.

Moj oče Dobrota Lošić je ustanovil prvi literarni časopis v Bosni in Hercegovini, imel je prepise pogovorov z Miroslavom Krležo, Ivom Andrićem, Josipom Vidmarjem, tam so bile skice Božidarja Jakca, pesmi Tina Ujevića ... In ko smo se selili iz našega majhnega stanovanja v središču mesta, je kupe neprecenljivega materiala v škatlah začasno pustil v kleti, novi stanovalec pa je vse to pomotoma vrgel pred stavbo. Zjutraj so to, kar je moj oče zbiral desetletja, pobrali smetarji.

Morda je kakšen smetar prepoznal pesem, skico in jo shranil.

Morda. Tin Ujević je svoji lastnici stanovanja, ker ni imel za najemnino, plačeval s pesmimi, podaril ji je kakih sto listov. Lastnica jih je prodala branjevcu, ta pa je v to na tržnici zavijal slive, jabolka, krompir. In ko je Ujevićev prijatelj nekega dne leta 1939 kupil kilo sliv, je na zavoju prepoznal rokopis svojega prijatelja in tako rešil šestdeset odstotkov pesmi. Zato imamo njegove pesmi zdaj v antologijah – zaradi plemenitosti branjevca. 

Vidite, pesmi očitno kljub vsemu najdejo svojo pot med ljudi, tudi ko umetnika že dolgo ni več? 

Ja, a danes ni več tak čas. Danes ni filtra, sita, danes vsi objavljajo. Včasih je bila knjiga kult, svetinja, vzeli smo jo v roke, vonjali smo ovitek. Prišel si v knjigarno in vsak dan spraševal: Je prišla nova plošča? Je prišla nova knjiga tvojega priljubljenega avtorja? Danes vsi objavljajo in obstaja možnost, da tudi to razvrednoti besedo. Tako da Warholova ideja, da bodo v prihodnosti vsi ljudje srečni, ker bo vsakdo dobil petnajst minut slave, postaja resnica. Vsi smo slavni, težko najdeš koga, ki je anonimen. Vsi imajo svoj krog fenov, vsi se hranijo z všečki, vsi smo na neki način del istega ekshibicionističnega hlepenja po slavi.

Saša Lošić: Veste, kdaj je človek svoboden? Takrat, ko si ne želi ustvarjati vtisa na druge ljudi. Jaz očitno še vedno nisem dovolj svoboden. Foto: Uroš Hočevar/Delo


»Ne vzdihujem za dobrimi starimi časi. Mene zanima prav ta čas zdaj,« ste rekli v najinem zadnjem pogovoru. Nas bi še vedno radi prepričali, da niste nostalgični?

Ah, ne, shranjujem vse mogoče vstopnice za kino, gledališče, listke s seznami za tržnico, kaj moramo vzeti s seboj na morje, letalske vozovnice in podobno ... Enkrat sem se znašel v kleti in videl vse te gomile knjig, kaset, plošč, fotografij, revij, listkov in sem dojel, da tega v času tega življenja ne bom mogel pregledati. A hkrati se ne morem osvoboditi občutka, da s tem strašno veliko izgubljam. Vse te fotografije, ki jih ne bom nikoli zares mogel pregledati še enkrat in urediti.

Nekatere starodavne kulture pravijo, da je treba vse stare stvari vreči stran, da se osvobodimo stvari, ki nas psihološko zadržujejo in obremenjujejo. Toda če bi vse vrgel stran, bi me gotovo mučil občutek krivde. Ker bi imel občutek, kot da nisem zares živel.

No, če to reče Saša Lošić, je to vrhunec ironije. Obstaja precej dokazov, da ste živeli in živite.

Ne vem, bil sem na koncertu v Zagrebu na Bobu Dylanu, tam je stala skupina mlajših ljudi in začela nekaj kritizirati ... Nisem si mogel kaj, da jih ne bi vprašal: Vas res ne zanima ena zadnjih pop ikon dvajsetega stoletja? Ne nazadnje je od Elvisa Presleyja, Marilyn Monroe in Johna Lennona Dylan še edina živeča legenda iz šestdesetih. Pa so mi rekli: Ah, on je prestar. Vse bo, očitno, kmalu »prestaro«, minljivo in nepomembno. Zato čutim, da moramo nujno reprogramirati svoj notranji svet in si reči, da v resnici ni važno, kaj je bilo včeraj. In da začnemo končno živeti srečno, za ta trenutek.

Zadnjič sem ravno hitel na lastni koncert v Sarajevu, pa me je na glavnem vhodu ustavil redar: Fant, kje imaš vstopnico? Nimam je, sem povedal. Bilo mi je nerodno, da bi mu razložil, da brez mene koncerta ne bo. Ker pa nikakor ni popustil, sem mu končno rekel: Veste, jaz danes zvečer pojem na tem koncertu. – Kako to mislite? – Pa … jaz sem Saša Lošić. In potem je odmahnil z roko: Jaz nič ne vem, vsi ste vi Saša Lošić. Pokaži vstopnico, pa boš šel noter.

Je to res? 

Res. To ni urbana legenda, ampak čista resnica (nasmešek).

Ne morem mimo vaše kape. Del ikonografije, nostalgija po tistih časih, amulet?

Ne vem, kako naj vam to pojasnim. V osemdesetih je bila sarajevska scena, ki so jo sestavljali oblikovalec Bojan Hadžihalilović pa Aleksandar Hemon, Miljenko Jergović, vsi začetniki gibanja Novi primitivizam, Gledališka skupina Obala, Elvis J. Kurtović, Zabranjeno pušenje, Đuro in Bombaj štampa, Plavi orkestar, številni literati, poeti, filozofi, slikarji … In stil tistega časa je bil, da imaš alter ego, da si zamišljaš, da si nekdo drug, da imaš poetično vizijo sebe kot nekega lika iz literature ali filma.

In vi ste bili kdo?

Jaz sem si sebe zamislil kot kombinacijo Salingerjevih junakov, sploh iz njegove knjige Raise High the Roof-Beam, Carpenters, in Idolov, ki so bili zame eden najpomembnejših bendov v takratni Jugoslaviji. Oblačili smo se v težke, staromodne crombie plašče in si okrog vratu zavijali rdeče šale, kot nekakšen flirt s socialistično ikonografijo. Kapa je prišla malo kasneje. V Sarajevu sta bili na začetku 20. stoletja Prva moška in Prva ženska realna gimnazija, povezoval ju je most Drvenija, ki je bil mesto romantičnih sestankov. Imam fotografije iz tistega časa, na katerih so vsi dijaki nosili takšne kape. No, in tako sem v tem nadrealnem poetičnem vrtiljaku vseh teh vtisov oblikoval svoj alterego. In od takrat nosim to kapo. Danes je to moja javna uniforma.

A namesto časopisa zdaj pod roko nosite tablico.

(Podrsa po zaprtem ipadu.) To je malo manj romantično, se strinjam. Najraje sem imel pod roko knjige. V tistem času smo stanovali na Alipašinem polju, nekaj takega, kot je v Ljubljani Glinškova ploščad, in ko so drugi mulci igrali nogomet ali košarko, sem jaz okrog prenašal knjige, plošče in revije. Takrat so mi dali vzdevek Kultura. »Halo, Kultura, da te ne bo bolela glava od silnega branja?!« (Smeh.)

Jaz sem mislila, da so vas Kultura klicali zaradi očeta, soustanovitelja Televizije Sarajevo.

Da, oče se je v nekem trenutku odločil, stopil k nekemu partijskemu funkcionarju in mu rekel: Vsaka republika ima svojo televizijo, Zagreb, Ljubljana, Beograd, zakaj ne mi? In ta mu je rekel: Naredite to! Takrat so ustanovili Televizijo Sarajevo in moj oče je dobil delovno knjižico številka ena. On je bil res ena od prvih televizijskih zvezd v Bosni in Hercegovini, voditelj nedeljskega TV-dnevnika. To je bilo v času, ko je v Sloveniji Dnevnik vodil Tomaž Terček in drugi pionirji slovenske televizije.

V družini ste imeli kot sin televizijskega novinarja tako izkušnjo s slavo in z mediji kot izkušnjo glasbe – zaradi mame?

Da, moja mama je čudovito igrala na kitaro, ona me je navdušila za glasbo. In za knjige. Bila je voditeljica osrednje knjižnice v Sarajevu, na moji delovni mizi mi je vedno puščala knjige, da bi me zaintrigirale.

Katere?

Ne spomnim se več ... Recimo vse beatnike, kot sta Jack Kerouac in Allen Ginsberg, pa slovanske avtorje, kot so Marek Hlasko, Hrabal, Škvorecki, Gombrowicz, tudi Kundera, ki pa je postal preveč popularen, da bi bilo res kul, če bi se hvalil z njim.

Podobno kot s Plavim orkestrom? Postali ste preveč množični, sicer bi vam priznali subverzivno noto. Jo je pa zato v dokumentarcu Orkestar poudaril Jani Novak v imenu Laibacha.

Laibach in celoten Neue Slowenische Kunst so takrat navdihovali celotno sceno. Res pa je, da imajo običajno ljudje iz kulturnega establišmenta nekakšen odpor do Plavega orkestra, ravno zato, ker smo bili množično emocionalni in zato pop. Hkrati pa je nekaj ljudi prav iz tega sveta prepoznalo naš naboj. Med drugimi tudi revija Polet, takrat vpliven nosilec novih not v naši regiji, je v 80. objavila poster na sredini revije: na eni strani fotografija benda Plavi orkestar, s podpisom »najstniški pop bend številka 1«, in na drugi strani »Laibach, underground bend številka 1«. In v eseju zapisali, da gre za podobna fenomena, s tem da Laibach potuje pod zemljo, Plavi orkestar pa nad njo.

Saša Lošić Foto: Uroš Hočevar/Delo

Zanimivo, da ste začeli kot eden od motorjev gibanja Novi primitivizam, skupaj z bendi Zabranjeno pušenje, Bombaj štampa, Elvis J. Kurtović  ...

Plavi orkestar je kljub kasnejši pop slavi v resnici nastal kot pop-punk bend. Skupaj z Zabranjenim pušenjem in Elvisom J. Kurtovićem smo bili prvoborci gibanja New Primitives in smo bili že pred odhodom v vojsko znani na lokalni alternativni sceni. Začeli smo igrati hkrati s Pušenjem, in to po smrdljivih zadimljenih luknjah, kjer sta iz sten mezela »znoj in kri«. Danes za nazaj lahko rečem, da je Plavi orkestar postajal vse bolj popularen, obenem pa doživljal čedalje večji konceptualni poraz.

Kako je na vas takrat vplival mit Gorana Bregovića? Najbrž je bil prav on takrat na sarajevski sceni »tisti frajer«, kot bi rekel Đuro, po katerem ste se zgledovali tisti, ki ste potrebovali še določeno življenjsko iniciacijo v ta krog izbrancev?

Tako je. Vsi so z enim očesom skrivaj opazovali, kaj je tisto, kar počne Goran. Nihče ni bil v njegovi hiši ne na njegovi jahti, a vsi so nekako skozenj živeli to glamurozno življenje. Tako kot danes mladina živi življenje Kim Kardashian in Jay-Z-ja.

Ampak koliko domišljije je bilo potrebno, da si živel življenje rock zvezde samo s pomočjo njegovih zgodb, in kako malo domišljije je potrebno, ko na instagramu lahko vsak vidi vsak detajl iz intime tistih znanih osebnosti, ki to objavljajo, nenehen resničnostni šov.

Da, ko je Bregović recimo v intervjuju rekel, da je šel z ladjo čez ocean, smo mi videli podobe, kako Goran jadra po divjem morju ... Kadar je povedal, da je šel na Himalajo, smo ga v domišljiji videli, kako se vzpenja na vrh gore v vzhajajočem soncu ... Poleg tega je imel vedno najlepše punce v Sarajevu, da ne govorimo o mitu skupine Bijelo dugme.

In nato vam je čez noč uspelo. Prvi album ste prodali v pol milijona izvodov.

Ja, takrat smo postali konkurenca skupini Bijelo dugme, Bajagi, vsem. To ni bila več šala. Ampak mi nekako nismo bili še zreli, morda smo preskočili to iniciacijo v frajerje, ki ste jih omenili (nasmešek).

Zdaj razumem. Ta mit, ki ga uspešno prodajate že tri desetletja, da se je fenomen Plavega orkestra zgodil samo »zaradi nje, ki ni prišla«, zaradi nesrečne ljubezni. V resnici se je vse zgodilo zaradi Bregovića?

Zdaj sem razkrinkan (smeh). Glavni motiv pri mladem človeku je po mojem vedno isti: da postaneš nekdo, da ona vidi, da si postal nekdo. V resnici pa je ustvarjalnost vedno neka iracionalna sila. Talent je sam po sebi iracionalen. Če ga imaš, ga ne smeš racionalizirati, sicer je podobno, kot če bi vozil avto na robu prepada. Če bi v tistem trenutku pomislil, kako boš prestavil v drugo prestavo, kaj natančno je treba zdaj narediti, bi zapeljal naravnost v prepad.

Je zdaj morda pravi trenutek, da poveste, ali tista »ona«, ki jo je poet čakal »kraj Prve gimnazije«, res obstaja?

Obstaja, seveda. Razen nekaterih so čisto vse moje pesmi posvečene nekomu. Drugače jih ne bi mogel napisati. Večina jih ima celo skrivno sporočilo (nasmešek).

In ona živi v Sarajevu?

Ne več. Med vojno je šla ven, čez mejo.

Ste jo še kdaj srečali?

Hm. Tukaj se vedno pojavi vprašanje, koliko je pametno biti intimen pred tisočimi neznanimi ljudmi. Vedno, ko vidim javne osebe, ki se v medijih preveč odpirajo, se mi zdi to malo vulgarno. Vsi tisti ljudje, ki vodijo v svoja stanovanja fotografe, da se lahko pred njimi relaksirajo v džakuziju ali sedijo na tigrasti zofi in govorijo o svojih ljubezenskih zgodbah … Tako življenje prek časopisov se mi zdi samo še ena drobna bližnjica do norosti, oprostite (nasmešek).

Če se vrneva v začetek osemdesetih, ko ste člani Plavega orkestra prišli iz vojske ... Niste prav v vojski napisali večino teh, zdaj že ponarodelih hitov?

Predstavljajte si leto 1984, jaz v Bitoli, Ćera v Nišu, Pava (kitarist Mladen Pavičić) je bil v Leskovcu, ko nam je, postriženim, v mrzlih kasarnah, kjer smo nabijali pasulj, prišla v roke že omenjena mladinska revija Polet, kjer je na prvi strani pisalo: Zabranjeno pušenje, 9000 gledalcev v Domu sportova v Zagrebu. Lahko si mislite, kaj nam je to naredilo v glavi?! Seveda smo bili ljubosumni, sploh ker smo začeli z njimi. Tako smo si želeli biti uspešni, da smo prav v vojski napisali večino hitov z naše prve plošče. Čeprav smo bili po kasarnah na različnih koncih Jugoslavije, smo neprestano komunicirali prek pisem, v katerih smo si bili edini: ko pridemo ven, bodo že videli! Razturili bomo!

A se to se ni zgodilo. Ko sem srečal sošolko, mi je šepnila, da celo mesto govori, da je z nami konec. Vpisali smo se na fakulteto, a potem sem med počitnicami vzpostavil stik z menedžerjem Elvisa J. Kurtovića Malcolmom Muharemom, ki je takrat v črnem usnjenem plašču bil videti kot član skupine Test Department. Rekel nam je: Ne skrbite, imate pravi potencial, samo vprašanje časa je, kdaj vam bo uspelo. Šli smo v Zagreb in v studiu Smolec posneli štiri demo posnetke.

In to so bili?

Soldatski bal, Goodbye Teens, Bolje biti pijan nego star in Suada. Spomnim se, da je Smolec zamišljeno poslušal, napihnil desno lice in z očali lahno trkal po njem. Nato je rekel menedžerju: Ti tvoji fantje niso tako slabi. Ne, sploh niso slabi. To je še nekajkrat ponovil in meni je srce začelo močneje biti. Nato je rekel, da bo poklical Sinišo Škarico in Mirka Bošnjaka, ključna lika takrat nedosegljivega Jugotona. Čez nekaj ur sta prišla v studio, rokovali smo se in jaz še vedno nisem dojel, da se v tistem trenutku uresničujejo naše sanje. Za Jugoton so takrat podpisali pogodbo samo Zdravko Čolić in Bijelo dugme. Opazovali smo jih izza režijskega stekla, kako pomenljivo kimajo z glavo in poslušajo demo posnetke. Nato so nas poklicali, Škarica je iz aktovke potegnil pogodbo z znakom Jugotona. Podpisal sem kot v transu, niso me zanimali odstotki, nič. Pavo, Ćero 1 in Ćero 2 in jaz smo se vračali domov v nabito polnem vlaku Zagreb–Sarajevo, celo dolgo vožnjo smo stali, a nič ni bilo važno, ker smo bili nad vsem, lebdeli smo od sreče. 

In tako se je rodil Soldatski bal, najbolj prodajana plošča v zgodovini Jugoslavije do takrat?

V Zagrebu, marca 1985, smo posneli ploščo, že naslednji mesec, aprila, smo bili na prvih mestih vseh lestvic najbolj poslušanih komadov v Jugoslaviji, v maju se je prodalo dvajset tisoč plošč, v juniju že sto, v avgustu dvesto tisoč ... in tako do pol milijona.

In študij?

V tisti vsesplošni evforiji koncertov, intervjujev, dogajanja nihče od nas ni več pomislil na študij. Podali smo se na negotovo pot šovbiznisa. Nikoli ne bom pozabil, kako sem klical mamo in očeta in ju obvestil, da bom pustil faks in se posvetil samo muziki. Rekla sta samo: Sin, če si se tako odločil, te podpirava v tem. Pomislite, kako progresiven odgovor, sploh za tisti čas.

V Sarajevo smo se vrnili kot popolne zvezde in opazili, kako so se vsi ljudje začeli do nas obnašati drugače; še moja teta, ki me je prej klicala Sale, je začela uporabljati moje polno ime in priimek. »Ali si utrujen, Saša Lošić? Je bilo na turneji naporno?«

Tak uspeh čez noč je dejansko predstavljal nevarnost, da vas, dvajsetletnike, pogoltne mašinerija slave. Pravzaprav si še vedno ne znamo predstavljati, kako je bilo, ko so z avtobusi pred vaš dom dovažali oboževalke iz vse Jugoslavije, kako so najstnice kričale na vaših koncertih in padale v histerijo ... Nič čudnega, da je Rade Šerbedžija rekel, da ste bili balkanski Beatli.

Vi bi na vsak način radi, da se hvalim (nasmešek). Ja, bili so avtobusi, bila je evforija, histerija, in bili smo premladi, da bi to znali nositi. Imeli smo obdobja, ko smo, da bi ublažili ta stres, pili ... Stock kola, bambus, vekija, to se je pač takrat pilo ...

Da vam bo jasno, kako nas je vse to odneslo, vam bom opisal en dogodek. Z grafičnim oblikovalcem Bojanom Hadžihalilovićem, enim od mojih najboljših prijateljev, sva bila skupaj na morju, na makarski rivieri. Šla sva na pošto v mesto Gradac in ženska na okencu mi reče: Zabranjeno pušenje. Jaz se nasmehnem, skromno presenečen, da me je zamenjala, in pokroviteljsko rečem: Ne, ne, Plavi orkestar. Ona pa hladno: Ugasnite cigareto, fant. Prepovedano kajenje.

Ste tudi zato, da bi se izognili »imidžu tinejdžerskega benda«, izdali politično angažiran album Smrt fašizmu!, ki je doživel celo cenzuro centralnega komiteja KP SFRJ? Kako je bila v resnici videti ta cenzura?

Ni bilo tako nedolžno. Težave smo imeli na vseh ravneh. Ko smo vstopili v prej živahno kafano, so vsi v hipu umolknili, nastala je takšna tišina, da si lahko slišal žličko med mešanjem kave. Ko smo prišli na eno od televizij snemat novoletni program, so vse druge glasbenike mirno spustili noter, nam pa so na recepciji rekli: Vi boste pa malo počakali. Potem so nas pred vsemi polegli na tla in nas začeli pretipavati, kot da skrivamo ne vem kaj. Ko smo jih vprašali, kaj iščejo, so rekli: To ni vaša stvar, dobili smo prijavo. Od nas se je takrat distanciral cel kup kolegov, obračali so glave stran in celo prečkali ulico, da se jim ni bilo treba pogovarjati z nami. Po časopisih so nas ogorčeno primerjali s slovensko plakatno afero. Nekaj časa je bilo res grozno. Prepovedali so nas na radijskih postajah, prepovedali koncerte, klicali so nas na pogovore na CK …

Kdaj ste zapustili Sarajevo? Redko ste zares povedali, kako se je to zgodilo.

Odšel sem junija 1992. Spomnim se, da smo sedeli skupaj z Đurom, Bojanom in še nekaterimi prijatelji v nekem stanovanju, ko nam je postalo jasno, da je vojna prišla v naše mesto. Iz popolnega mira na ulice tvojega mesta začnejo padati bombe ... Čez dan vlada srhljivo zatišje, potem pa se okrog sedmih vsak večer začnejo eksplozije, zračni alarmi, bežanje v zaklonišča, kleti … Grabila me je panika, tesnoba, nisem mogel dihati. To ni nobeno opravičilo, tudi druge je bilo strah, a jaz enostavno nisem zmogel.

Še vedno iščete opravičilo, ker ste odšli iz obleganega mesta? Saj niste bili edini, kdor je le imel možnost, je poskušal zbežati od tam.

To so zame težke in občutljive stvari. Lahko rečem samo, da sem večno hvaležen Sarajevu, da me je sprejelo nazaj in da mi nihče nikoli ni rekel niti ene grde besede. Sicer pa, kot sami veste, Sarajlije nikoli ne govorijo veliko o tem, kaj so preživeli v vojni.

Vaš prijatelj in režiser Pjer Žalica v dokumentarcu Orkestar pravi, kako je bilo med vojno v Sarajevu človeško bivanje ogoljeno na raven živali, a da si nikoli prej ljudje niso bili tako blizu ...

Pjer Žalica ima pravico, da o tem govori. Mislim, da sem ga prvič in zadnjič slišal govoriti o vojni prav v tem filmu.

Če je imel album Smrt fašizmu družbenokritično noto, je vaš zadnji album pred izbruhom vojne imel izrazito protivojno noto, kot bi slutili, kaj se dogaja. »Neka ljubi se istok i zapad ...«

Lahko rečem samo nekaj: pred vojno in po njej nisem bil več isti človek. Uspeh je postal povsem relativen. Prioritete so se spremenile, pomembne so postale druge stvari. Jaz sem svoj balon ega predrl čez noč. In ni ostalo nič. Ta nečimrnost, samozaverovanost je popolnoma izginila.

V Ljubljano ste tako prišli kot begunec.

V Ljubljano sem prišel s polivinilasto vrečko. V njej so bili pulover in nenormalno svetleči čevlji. Ne vem, kakšna je bila logika v tem, da sem zgrabil ravno te. Najbrž sem si predstavljal, da jih bom potreboval za kakšno svirko. Poleg tega je bila v vrečki še Salingerjeva knjiga Varuh v rži. Zelo dobro se spomnim, kako sem pristal na letališču. Nekoliko sem zamudil na prireditev Slovenija za Bosno – to je bila humanitarna manifestacija, ki je imela takrat čudovit odmev v Sarajevu. Skozi letalsko okno sem gledal slovenske planine, nad njimi prekrasno modro nebo. Pričakal me je prijatelj Šeki in me peljal v Ljubljano. Začenjalo se je poletje, zame vedno napol mitološko obdobje, ki je v meni vsakič izzvalo največji zanos. Tokrat je bilo vse narobe. Kot bi ves čas v ozadju igralo tisto pošastno violončelo iz Žrela. Prvo ljubljansko kavo sem popil na Gornjem trgu, nasproti Amerikanca – in čeprav je bil lep sončen dan, so bili ljudje na ulici videti zelo zaskrbljeni.

Kaj lahko rečete zdaj, ko je vprašanje migrantske krize najbolj pereče vprašanje Evrope? V Sloveniji ravno zdaj civilna iniciativa poskuša prisiliti birokratski aparat, da bi videl človeka, ne številke.

Kaj naj jaz, ki sem bil begunec, rečem drugega kot to, da se mora vsak vprašati, kako bi se sam počutil, če bi bil na njihovem mestu?

V Jugoslaviji je o Slovencih vladal stereotip, da so zadržani, da niso tako odprti. A ne poznam družine v Sloveniji, ki ni sprejela vsaj enega migranta, včasih tudi štiri, pet, in to v svojem stanovanju, tri ali štiri leta. Slovenija je v času vojne v Bosni in Hercegovini sprejela na tisoče beguncev z odprtimi rokami, a se s tem niso hvalili, tega niso kapitalizirali. Potreboval sem nekaj časa, da sem dojel, kako so Slovenci nekaj popolnoma drugega, za kar smo jih imeli, kako so se izkazali s solidarnostjo in nesebično pomočjo.

Ko sem prišel v Slovenijo, so me sprejeli prijatelji Dare Miladinović, Tanja Radež, člani oblikovalske skupine Tandar, člani Laibacha, krog okrog NSK, pa gledališka skupina Grapefruit, Kladivo, ljudje z Mladine, agencija Faktor, znani in neznani ljudje, tudi Dejan Pušenjak in cel kup čudovitih ljudi in mi niso dovolili, da se počutim kot drugorazredni državljan. Ko me je napadla žalost, so me odpeljali na izlet, na kosilo, mi diskretno pomagali dobiti kakšno delo, da sem si najel stanovanje. Na začetku sem v Sloveniji stanoval skupaj z Đurom, spal na njegovem kavču.

Razmeroma hitro ste se rehabilitirali tudi kreativno, kot samostojen avtor. Podpisali ste glasbo za najbolj gledane filme v Sloveniji. Outsider, Kajmak in marmelada, kasneje tudi Petelinji zajtrk.

Meni se ni zdelo tako hitro. Ko je trajala vojna tragedija, sem zavračal vse nastope v živo in sem snemal džingle v marketinških kampanjah, tudi kot copywriter v različnih agencijah. Spomnim se, kako sem delal džingel za tv-oglas za kremo za sončenje. Ure in ure sem strmel v ženske zadnjice, ki hodijo po peščeni plaži, in iskal navdih za primerno glasbo.

Je to tisti oglas s sloganom Vsaka ima svoj faktor?

Ne bom povedal. Jaz sem moral torej napisati glasbo, ki se navdihuje s temi tresočimi se oblinami, ki jih njihove lastnice mažejo s kremo … Potem je režiser to pogledal in mi prijazno rekel: »Veš kaj, ti bom raje pokazal, kaj je naredila češka agencija.« Spustil je neko marimbo, pam, pam, pim, pam … »Jaz bi si želel, da atmosfera v oglasu z glasbo bolj prihaja, ne pa odhaja,« mi je rekel. In ko sem gledal zamrznjen frejm ženske zadnjice v kadru, sem si rekel, jaz tega ne morem več. Potem sem začel pisati za film, za gledališče in nato smo ponovno rehabilitirali Plavi orkestar.

Vmes ste imeli nekaj nastopov tudi po manjših krajih po Sloveniji. Vam je bilo težko iz dvoran z večdesettisočglavo množico pod odrom prepevati v obskurnih slovenskih diskotekah?

Ne. To je bilo zame pravzaprav nujno. Da sem se soočil sam s sabo, z realnostjo. Jaz živim v filmskih slikah, zame je bil to še eden od filmskih prizorov mojega življenja. Spomnim se prizora, kako v nekem baru – diskoteki v manjšem kraju pri Cerknici po koncertu stojim na mizi z mikrofonom, s slabim ozvočenjem, večina je že odšla, natakarica čisti šank, medtem mi trije pijani tipi naročajo: Ej, daj še enkrat tisto Bolje biti pijan nego star. Mislim, da sem jim jo odpel petkrat. Na mizi.

Kako zaznavate čas, v katerem smo zdaj? Že pred sedmimi leti ste s komadom (R)evolucija peli o »evoluciji v rikvercu«, hkrati namigovali na »facebook revolucijo« ... Kaj sploh pomeni revolucija v tem obdobju, na tem prostoru?

Ne verjamem, da je možna absolutna revolucija, in mislim, da so ljudje trenutno v apatičnem stanju. Mislim, da smo postali otopeli, površni. Lepo bi bilo, če bi vsi mi dojeli, da – pa naj se sliši še tako patetično – zelo potrebujemo duhovno revolucijo. Da bi se spet spomnili, da so ljubezen, prijateljstvo, vera in upanje še vedno najbolj dragocene stvari v človekovem bivanju.

Bojim pa se, da se moramo sprijazniti s tem, da bo šele čez kakšnih sto let prišla renesansa, preporod človeka, renesansa v smislu miselnega vzorca. Poglejte samo instagram, Kim Kardashian, z vsem dolžnim spoštovanjem njenemu liku in delu, ona ima 100 milijonov sledilcev, Mick Jagger jih ima 800.000, Paul McCartney 900.000, Prince jih je imel 250.000. To je duh časa.

Vse, kar sestavlja osebnost Saše Lošića, je navidezno nezdružljivo, najstniška zvezda, resen skladatelj filmske glasbe, nostalgik, človek prihodnosti, fen kvantne fizike ...

Včasih se počutim, kot da sem depersonaliziran, moj javni status je zelo kompliciran: v enem trenutku delam Bakhantke z Vitom Tauferjem v Trstu, v drugem nadaljevanko Vratit će se rode ali film Gori vatra! A že v naslednjem trenutku skačem po odru, delam čudne gibe in pojem, Suada, Suada, dali si ikad mene voljela ... hej. 

Zadnje čase se ukvarjam z vprašanji, zakaj objavljati? Zakaj ustvarjati vtis? Moj največji uspeh bo, ko se bom povlekel na otok in samo še užival v tišini. Zdaj sem bil na Hvaru tri mesece, novembra sem bil popolnoma sam na rivi. To mi prija. To je moj svet. Ni enega samega zvoka razen narave.

Veste, kdaj je človek svoboden? Takrat, ko si ne želi ustvarjati vtisa na druge ljudi. Jaz očitno še vedno nisem dovolj svoboden (nasmešek).

Težko je biti »svoboden«, če imaš že na prvem koncertu Everblue Tour pod odrom v Sarajevu petdeset tisoč ljudi. Najbrž ste hitro začutili, da je potreba po odru ravno tako močna kot potreba po tišini in odmiku?

Res je, človek se navleče. To je kot alkohol, da ne rečem kaj težjega. Tu ne gre samo za adrenalin odra, to je res neka vrsta množične energije, ki kroži med ljudmi in tabo. 

Zakaj kritiki še vedno pravijo, da ste eden najboljših bendov v živo v regiji?

Zakaj? Ker smo amaterji. Podobno je kot takrat, ko smo začeli. Še vedno umiramo od treme pred vsakim koncertom. Za nas je vsak koncert še vedno kot prvi.

Pred sedmimi leti je odšel J. D. Salinger, pred dvema letoma je umrl Prince, potem je odšel Vlada Divljan, potem Arsen Dedić, John Martin, David Bowie ... V nekem trenutku sem se počutil, kot da sem izgubil stebre svojega odraščanja. Te emotivne toponime, ki sestavljajo moj notranji poetični svet. Še danes se počutim, kot da hodim proti soncu, brez občutka neke varnosti za mano.

S temi odhodi se zapirajo zadnje strani mojega otroštva in imam občutek, da smo ostali sami.

Prijavi sovražni govor