Človeška vrsta ima slabe možnosti za preživetje

Maja Smrekar je na ljubljanski akademiji za likovno umetnost končala študij kiparstva. V obširnem, tudi mednarodno zelo uspešnim multidisciplinarnem umetniškem opusu ustvarja izjemno zanimive projekte, v katerih se ukvarja z interakcijo biologije in kulture ter ustvarja na križišču znanosti, tehnologije in umetnosti. Sodeluje z različnimi znanstveniki, od biologov do strokovnjakov za genetiko, in z živalmi, ki so mnogokrat njeni glavni soigralci in nastopajoči. Z analitičnim, radovednim in kreativnim pogledom umetnika vstopa v neznane, včasih skoraj znanstvenofantastične, predvsem pa izjemno subtilne prostore. Zanimajo jo narava, evolucija in to, kako bo videti naša prihodnost.

V performansu z naslovom K-9_topologija: Ecce Canis, ki se je zgodil v ljubljanski Kapelici, je na primer raziskovala odnos volk-človek-pes. Ustvarila je Maya YogHurt (v svoji embalaži in s sloganom ter reklamnimi panoji), ki ga je skisala gensko spremenjena kvasovka, v katero so vstavili encim iz njene krvi. Z njim je napovedala realno prihodnost, v kateri bi lahko naše telo oziroma molekule, iz katerih je sestavljeno, postale material za proizvodnjo hrane. V projektu Biobaza se je ukvarjala z obnašanjem invazivnih živalskih vrst, ki so v času globalizacije postale velika grožnja domačim ekosistemom. V njem je soočila temperamentnega »tujca« avstralskega rdečeškarjevca in miroljubnega slovenskega raka jelševca – ob prvem srečanju sta sicer dolgo stala v prežeči drži, potem pa odkorakala vsak na svojo stran. Inspirirana s folklorno ikonografijo je oblikovala komplet za preživetje v apokaliptičnih razmerah, ki je bil po videzu nekakšen hibrid med čebeljim panjem in starinsko slovensko skrinjo.

V okviru festivala Mesto žensk je bil včeraj v Lutkovnem gledališču v Ljubljani, v koprodukciji z zavodom Aksioma, premierno prikazan njen hibridni performans z naslovom Rekviem za prihodnost. V glavnih vlogah nastopajo dva psa in droni.

Pogovor z Majo Smrekar je dinamični užitek, vsak njen projekt ima v ozadju napeto zgodbo, srečevanja z različnimi znanstveniki in strokovnjaki, živalmi, raziskavami, pisatelji in futurologi.

Kako je nastala fascinantna fotografija, ki sem jo našla na internetu, na kateri ste prikazani kot divja ženska z živalskimi očmi, ki pozira skupaj z volkom?

Za to fotografijo je bilo potrebnih kar nekaj priprav, ki sem jih izvedla v sodelovanju s trenerko Mio Zahariaš, s katero poleg vodnice Tine Šolar sodelujem tudi pri predstavi Rekviem za prihodnost. Na fotografiji je psica Afra pasme češkoslovaški volčjak, ki je nastala s križanjem nemškega ovčarja in karpatskega volka. Ta pasma ima v sebi še veliko volčje narave, zato z njo živiš v nekakšni kulturno-hibridni dinamiki tropa.

Najbrž ni kar tako sodelovati z volkom, četudi je pol pes. Kako sta se z Afro ujeli na prvem srečanju?

Njena lastnika imata poleg Afre še njeno hčer Tano. Če je Afra alfa, je hči beta – ko začuti ali zasliši kakšno neznano spremembo v okolju, takoj preveri stanje okoli sebe. Afra pa je zelo mirna in hrani energijo. Je ultimativna karizmatična vodja in mlajša psica ji samo sledi. Čeprav sta mi lastnika natančno razložila, kako naj se pravilno vedem, ko se bom srečala s psicama – nobenih nenadnih gibov, brez kontakta iz oči v oči, na začetku se moram vesti, kot da ju sploh ne opazim –, in čeprav že od malega živim s psi, saj izhajam iz družine, ki se je ukvarjala z vzrejo psov, sem bila precej nemirna. Afra je to začutila; prišla je k meni, me povohala in odšla stran. Nisem je zanimala, ker nisem bila sproščena. Naslednjič sva led prebili s pomočjo hrane in posledično je tudi moj strah izginil. Ko smo se po pripravah v domačem okolju preselili v studio Galerije Kapelica in tam z Borutom Peterlinom posneli fotografije, sva se z Afro že zbližali in dovolila mi je, da jo objamem. Ni se mi podredila, ampak je z mano sodelovala. Vzpostavili sva vzajemno spoštovanje.

V Franciji ste kasneje nastopili v performansu z naslovom I Hunt Nature and Culture Hunts Me (Lovim naravo in kultura lovi mene), v katerem ste sodelovali s pravimi volkovi.

Prav izkušnja z Afro in Tano mi je pomagala, da sem na podoben način vzpostavila stik s tropom v Franciji. Na performans sem se pripravljala v studiu Jacana Wildlife Studios v kraju Sainte Montaine v osrednji Franciji, ki ni odprt za javnost. V njem bivajo živali, od plazilcev prek ptic do sesalcev, vsi vzgojeni za nastope v filmih in na javnih prireditvah. Tam sem skupaj z etologi in vodniki spoznavala in se povezovala s tremi češkoslovaškimi volčjaki in dvema volkoma. Po procesu spoznavanja, ko sem se sprostila in me je alfa tropa z gobcem nežno zgrabila za roko ter me odpeljala v sredo tropa, s čimer je sporočila, da me sprejema, smo začeli zares komunicirati, kasneje pa za sodelavce izbrali dva volčjaka in enega volka. Pri snovanju performansa sta me zanimali teoretična in umetniška pozicija dualizma narave in kulture, torej ta antični in kartezijanski imperativ, ki ga še vedno živimo. Zato tudi naslov, ki ga omenjate v vprašanju.

In kakšen je bil performans?

Med gledalci in mano so bile zaradi varnosti postavljene železne rešetke, nepremično sem ležala na tleh, telo sem imela premazano s posebno mažo, ki je bila sestavljena iz mesa in škroba. Prav kombinacija te diete je bila namreč eden ključnih razlogov, zaradi katerega so se v času poljedelske revolucije, ki se je začela pred 12.000 leti, volkovi, ki so bili že na pol psi, odločili, da bodo ostali s človekom. Človek in volk, oba nomada, sta v nekakšnem sožitju začela živeti že pred kakšnimi 30.000 leti in metabolizem psa se je postopoma prilagodil prehrani človeka, tako da je bil sposoben prebavljati škrob. Volk ga namreč ne prebavlja.

Igralec je v offu bral tekst, ki je bil sestavljen iz misli in manifestov dveh umetnikov, ki sta se v svojih delih prav tako navezovala na volkove oziroma pse. Na kulturo in naravo. Prvi je bil nemški vizualni umetnik Joseph Beuys, ki je bil leta 1974 v New Yorku, v performansu I Like America and America Likes Me, v galeriji zaprt skupaj z divjim kojotom. Moja druga referenca je bil ruski umetnik ukrajinskega rodu Oleg Kulik, ki je avtor projekta I Bite America and America Bites Me (1997) in je tudi sicer na nekaterih svojih performansih nastopal kot pes, gol na vseh štirih in z verigo okrog vratu.

Če se prav spomnim, je na neki razstavi nekoga celo ugriznil.

Ampak saj je ob njem bilo opozorilo, naj se mu nikar ne približujejo, ker gre za nevarnega psa (smeh ). Kulik se je v tovrstnih performansih takrat ukvarjal z nadidentifikacijo, saj je po padcu berlinskega zidu Zahodu pokazal tega divjega vzhodnjaka v podobi neukročenega psa in Zahod je dobil natančno tisto, kar si je predstavljal o Vzhodu: divjo nekultivirano žival, volkodlaka. Beuys se je na drugi strani ukvarjal s konceptualno lingvistično dialektiko strukture jezika in uma, hkrati pa se je tudi on že takrat spraševal, kaj vse je tisto vmes, kar je čustveno in intuitivno. Kaj se dogaja s človekom, ko izgubi stik z (lastno) naravo?

V performansu sem govorila tudi o svojem čustvenem intimnem spominu, saj sem kot edinka odraščala v družini, v kateri sta bila vedno najmanj dva psa, včasih tudi pet ali še več, če so imeli mladiče. V zgodnjem otroštvu sem pse čustveno dojemala kot brate in sestre in sem z njimi preživela veliko časa. Zato pes zame pomeni dom. Spomin na moje otroštvo je čuten, povezan z vonjem po usnju, krznu in živalih. Moji starši so se namreč ukvarjali z obdelavo usnja in krzna.

In če se zdaj vrnem k performansu: ko je glas v offu prebral tekst, so prišli psa in volk in z mojega telesa pojedli hrano.

Ali bi vas ob tem lahko ugriznili?

Ne, saj smo se med pripravami na performans močno povezali, kar je bilo ključno za izvedbo. Poleg tega so psa in volk imeli vsak svojega vodnika, ki so stali za zaveso in jih gledalci niso videli, a živali so vedele, da so tam, zato so čutile dodatno varnost in sproščenost. Poznali so me in vse je bilo zelo mirno, videti je bilo celo, da so se moji soigralci zabavali. Na koncu performansa, temeljito »očiščena« vse hrane, izjavim: And I will always be hungry. In vedno bom lačna. Ta stavek govori o mojem socialnem statusu umetnice in prekerca, govori o mizoginiji in ekonomiji posameznikovih ambicij v takšnem okolju.

Prav včeraj ste imeli v Lutkovnem gledališču v Ljubljani premiero, nocoj pa ponovitev z dokaj pesimističnim naslovom Rekviem za prihodnost. Nam lahko poveste, kaj je bila inspiracija za predstavo?

Zanima me, kaj se bo zgodilo, ko človeka ne bo več na tem planetu. Ostali bosta narava in tehnologija. V predstavi umetno inteligenco predstavljajo droni, psa, ki nastopata, pa sta parafraza (udomačene) narave. Čeprav gre za udomačeno žival, se pes genetsko minimalno razlikuje od volka in tudi latinsko se volk imenuje Canis lupus, pes pa Canis lupus familiaris, torej v dobesednem prevodu domači volk. Psa in mačke nismo udomačili ljudje, ampak sta se ti dve vrsti sami prilagodili človekovi preživetveni niši. Zame sta na preživetveni lestvici višje kot človek, saj zdaj mi skrbimo zanje, jih hranimo, jim zagotavljamo toplo domovanje, za njimi pobiramo iztrebke, z obveznimi cepljenji reguliramo selekcijske pritiske, se izobražujemo skupaj z njimi v pasjih šolah. Genialno! Seveda ne smemo pozabiti, da je veliko domačih živali zlorabljenih, a mnogokrat jih rešijo zavetišča, ki smo jih ustvarili prav zanje. Če pes ugrizne človeka, ima pri nas po zakonodaji kar tri možnosti, preden ga evtanizirajo, kar je tudi prav, saj se večina ugrizov zgodi zaradi človekovega nepravilnega ravnanja s psom. Rejne živali na primer nimajo vseh naštetih pravic.

Rejne živali res nimajo veliko pravic, saj imajo po zakonodaji lahko le minimalne, ne optimalnih razmer za življenje.

Mačka in pes sta se večinoma dobro znašla (smeh). Glede pesimističnega naslova, kot pravite, pa nisem ravno najbolj optimistična glede naše prihodnosti in zato takšen naslov. V svojem umetniškem opusu raziskujem različne preživetvene parametre tako v preteklosti kot v sedanjosti in prihodnosti. Preživetvene krize, ki jih že zdaj čutimo, si bodo v prihodnosti sledile druga za drugo: bližamo se krizi energetskih virov, naslednja kriza, ki nas čaka, je pomanjkanje pitne vode, potem bo zaradi podnebnih sprememb kmalu izbruhnila še večja migrantska kriza, kot nas je doletela pred kratkim, sledili bodo pomanjkanje hrane, prenaseljenost in tako naprej. Dogaja se tudi šesto veliko izumiranje vrst na planetu, ki vedno bolj vdira v naš vsakdan: ko začnejo propadati ekosistemi, najprej propadejo kompleksni organizmi; manj »kompleksen« ko je organizem, več možnosti ima, da se bo hitreje prilagodil. Glede prihodnosti sem črnogleda in menim, da ima človeška vrsta slabe možnosti za preživetje.

Pri predstavi vas je navdahnil tudi Oscar Schlemmer, ki se je ukvarjal z abstrahiranjem človeške figure na odru.

Nanj sem se navezala tudi zato, ker so me prek koproducentov predstave, Zavoda Aksioma, povabili k sodelovanju v Lutkovnem gledališču Ljubljana, Schlemmer je namreč zeitgeist z začetka 20. stoletja razumel skozi dva ključna sodobna tokova: mehaničnega, se pravi človek kot stroj in telo kot mehanizem, in skozi primarne impulze, se pravi nenadnost vznika kreativne potrebe, ki je divje, živalsko gonilo. Bios in zoe. Gib lutke in marionete je razumel kot estetsko superiornejšega v primerjavi s človeškim. Še preden sem se odločila, da bodo v predstavi nastopili tudi droni, sem v dialogu s programsko vodjo Ajdo Rooss razmišljala, kaj mi, z vsemi referencami lastnih umetniških izkušenj, pomeni lutka. Sodobne lutke so danes seveda roboti, tehnološke naprave. Sodobni animator je zato danes vsak, ki upravlja in animira, recimo pametni telefon. Kdo je sicer res tisti, ki koga animira, je druga zgodba. Inspiracija za razmislek o predstavi je bil tudi film Silent Running, ki ga je leta 1972 režiral Douglas Trumbull. Film je z današnje perspektive sicer sentimentalna reklama za začetek ekologije, ki je takrat bila že vzpenjajoča se ideologija, a se je povsem podredila kapitalu. Ko govorim o ekologiji, ne govorim o ideologiji, ki je zgolj še ena marioneta neoliberalnega kapitalizma.

Znanstvenofantastični film s postapokaliptično vsebino se dogaja nekje v prihodnosti, ko je narava na Zemlji povsem uničena, korporacije pa so v vesolje poslale več vesoljskih postaj, na katerih so ohranjeni ekosistemi narave, kot nekakšni muzeji. Na vsaki postaji je znanstvenik, ki s pomočjo robotov vzdržuje ta mali rajski vrt. Roboti so njegovi sodelavci, z njimi igra družabne igre, komunicira, celo kirurško ga operirajo, ko se poškoduje ... Korporacije se nekega dne odločijo, da teh muzejev narave ne bodo več financirale, in od znanstvenikov zahtevajo, da ladje razstrelijo in se z vesoljskim plovilom vrnejo na Zemljo. Glavni junak, ki skozi okno ladje opazuje, kako v daljavi njegovi kolegi razstreljujejo ladje, se znajde v velikem notranjem razcepu, saj je prepričan, da je treba naravo ohraniti. Na koncu reši zeleni muzej in robota, sebe in drugega poškodovanega robota pa razstreli. V zadnjem kadru filma vidimo robota, ki v ohranjenem ekosistemu zaliva drevesa, potujoč na ladji v globino vesolja kot parafraza sporočila v steklenici, vrženi v ocean, ki ga bo nekoč morda nekdo našel, mogoče pa tudi ne. Potem ko se človek samouniči, stroj skupaj z naravo živi v harmoniji. To je sicer zelo naiven pogled, a zanimiv koncept: kaj se bo zgodilo, ko človeka ne bo več, za njim pa bo ostalo veliko umetne inteligence, pa tudi narava si bo brez človeka prav tako opomogla.

O tem na neki način govori tudi moj hibridni performans, zato v njem v ospredju ni človek, razen igralke Alenke Marinič, ki med predstavo bere pesem, ki sem jo napisala, in nastopa v vlogi vzdrževalke stiliziranih ruševin človeške kulture. Pomembni vlogi v predstavi imata glasba, ki jo je mojstrsko zasnoval Luka Prinčič, in svetloba, ki jo je oblikoval Miloš Vujković. Obe prvini vzpostavljata pomembno potopitveno časovno-prostorsko dimenzijo.

Zanimivo je, da v vizualno izčiščenih performansih uporabljate tudi jezik oziroma tekst, ki nekako sestavi zgodbo. Zakaj?

Morda zato, ker so za zdaj še vsi moji projekti namenjeni predvsem človeškemu občinstvu (smeh). Hkrati ne želim, da bi bila moja dela hermetična. Drugi razlog pa je ta, da si želim naslavljati čim širše in ne le informirano ter specifično izobraženo občinstvo. Izogibam se tudi šarmom formalizacije – torej temu, da bi forma presegala vsebino.

Prej ste govorili, da je ekologija danes le stvar potrošništva. Kaj pa je alternativa?

Menim, da je alternativa brutalna resnica. Zelo se strinjam z ameriško teoretičarko Donno Haraway, ki na primer v svoji zadnji knjigi Staying with the Trouble: Making Kin in the Chthulucene na senzibilen način in tudi z veliko žalostjo opisuje stanje sveta, v katerem živimo. Njena najbolj radikalna ugotovitev je: Make Kin Not Babies! Kar bi dobesedno pomenilo: Ustvarjajte sorodstvene vezi namesto otrok. Govori o tem, da bi morali sorodstvene vezi vzpostavljati z ljudmi in vrstami, ki z nami niso v rodu. To so teme, ki zvenijo boleče, a v bistvu se teoretičarka sprašuje, zakaj bi delali otroke, ko pa je svet prenaseljen, poleg tega pa na njem obstaja toliko sirot. Ko bodo izbruhnile krize, ki bodo ogrozile človeško vrsto, od migracij, ki jih bodo povzročile podnebne spremembe, do pomanjkanja hrane, bodo to najbrž teme, ki bodo za naslednje generacije zelo aktualne oziroma realne.

Danes še vedno večinoma živimo v okvirih starih antičnih imperativov: kultura proti naravi, moški princip proti ženskemu, prvi svet proti tretjemu, mi proti njim ... V prvem svetu nas informirajo, da je dovolj recikliranje odpadkov, in če jih ne ločujemo pravilno, lahko za to celo plačamo kazen, kar je avtokratsko glede na to, da te odpadke potem na novo ločujejo, sploh pa zato, ker je v tretjem svetu toliko odpadkov, da so iz njih nastali umetni otoki sredi oceana. Še ena stvar, do katere sem kritična, je ekologija kot ideologija, ki je dejansko stvar sodobnega potrošništva, saj so ekoizdelki dragi in si jih revni sloji stežka privoščijo. Donna Haraway zato pravi, da je najbolj ekološko to, da se za nekaj časa prenehamo reproducirati. Seveda se zavedam, da so tako radikalne odločitve izjemno težke, saj smo vsa živa bitja tako čustveno kot tudi preživetveno nagnjena k reprodukciji, sploh če k temu dodamo še močne družbene pritiske, ki se trenutno recimo dogajajo z zakonodajo na Poljskem.

V Berlinu ste letos pripravili tudi projekt Hibridna družina, ki je bil zelo poseben.

Projekt je nastal v produkciji Galerije Kapelica in v partnerstvu s Freies muzejem v Berlinu. Dobre tri mesece sem živela v galeriji, ki je bila pol razstavni prostor in pol stanovanje. Želela sem raziskovati kulturološka presečišča človeškega in živalskega in vzpostaviti razmere za razmišljanje o družbi, ki ne bi temeljila na podrejanju in inštrumentaliziranju narave za svoje potrebe. Spraševala sem se o tem, ali je mogoče hibridno družino ugledati skozi oči predhumanistične človeške živali, ne da bi počlovečili žival in poživalili človeka.

Moje telo je s pomočjo diete in brez hormonskih dodatkov, le s fiziološkim treningom, v nekaj tednih proizvedlo mleko. Tako kot to delajo nekatere ženske, ki posvojijo še vedno doječega se otroka. Želela sem tudi dokazati, da hormoni, ki sodelujejo pri pridobivanju mleka, nimajo nujno zveze s hormoni, ki so povezani z jajčniki in maternico; mleko lahko konec koncev proizvajajo tudi moški, kar bi precej spremenilo socialna razmerja! Hormon prolaktin imata namreč oba spola in ne izraža se samo takrat, ko je treba dojiti, ampak je povezan tudi z delovanjem nadledvične žleze, z delovanjem raznih metabolizmov v telesu moškega in ženske itn. Galerijo sem spremenila v intimno stanovanje, v katerem sem živela z mojim psom Byronom, in v njegovi družbi prostor pripravila in opremila za prihod majhne dvomesečne psičke Ade, ki sem jo občasno nahranila s produktom lastnega mleka. Ne nazadnje tudi ljudje že od nekdaj pijemo mleko nekaterih živali. Umetnost sem vpeljala v življenje skozi okvir biopolitičnih imperativov, kar sem predstavila kot performans v spremljevalnem programu letošnjega festivala Transmediale.

Če je bila na začetku novega tisočletja zelo aktualna tema nevrologija, se pravi proučevanje možganov in spoznanja, česa vse so sposobni, se mi zdi, da bodo naslednja znanstvena odkritja usmerjena v proučevanje živali, vsega tega, kaj znajo, kaj vse čutijo ali imajo zavest in tako naprej. Paradoksno, a bolj ko bodo živalske vrste izginjale s tega sveta, bolj bomo odkrivali, kako neizmerno posebne in pametne so. Kaj menite o tem?

Zakonodaja na področju genetskega inženiringa določa, da s posebnimi dovoljenji v nekaterih državah znanstveniki lahko poskušajo raziskovati možnosti ohranjanja ogroženih vrst s pomočjo tehnologije kloniranja, znane pod imenom somatski celični nuklearni transfer (SCNT). Kljub temu menim, da bi hkrati morali redefinirati »izjemnost« lastne vrste, preden lahko začnemo realno razmišljati o tem, kaj pomeni izumiranje drugih vrst. Pri nekaterih je to del evolucije, pri mnogih drugih se to dogaja zaradi delovanja najbolj invazivne vrste – človeka.

Danes je sodelovanje znanstvenikov in umetnikov zelo pogosto; vi recimo veliko sodelujete z biologi. Kje se srečata ta dva svetova?

V primerih mojih sodelovanj lahko trdim, da se srečujemo v strasti do raziskovanja, iskanja odgovorov na vprašanja, ki niso vedno prijetna, in v pripravljenosti prenesti resnico. Brez olepševanja. In ravno v teh spoznanjih je najgloblja lepota.

Je to sodelovanje pomembno tudi zato, ker je svet znanosti danes zelo ločen od ljudi? O tem, kaj se v biotehnologiji trenutno dogaja v svetu, pravzaprav nič ne vemo. Nam lahko umetniki neke etične stvari v zvezi s temi temami približajo, se o njih preizprašujejo?

Strinjam se, da je znanstveni svet ločen od ljudi, čeprav ga mediji zelo radi poenostavljajo in na ta način približujejo najširši publiki. Tovrstna nagnjenost k povezovanju kompleksnih informacij na skupni imenovalec je posledica konzumerizma in torej duha časa. Želim si, da bi umetnost, ki se povezuje z znanostjo, naslavljala in preizpraševala etična in biopolitična vprašanja, saj je v času, v katerem živimo, to naša ključna družbena odgovornost.