Človeški možgani so ustvarjeni za življenje v naravi, ne pred televizijo

Slovenija se po prostranstvih, v katerih živijo medvedi in volkovi, ne more kosati s Severno Ameriko. Da pa je evropska dežela medvedov, je vedno bolj jasno tudi tujcem, ki prihajajo k nam po izkušnjo opazovanja medvedov v naravi. O medvedih, volkovih in turizmu smo se pogovarjali z raziskovalcem Mihom Kroflom, ki pozna slovenske velike zveri do obisti, za sabo pa ima tudi izkušnjo severnoameriškega ekoturizma.

Skupina raziskovalcev velikih zveri v Sloveniji, sodelujočih v že izvedenih in potekajočih projektih na velikih zvereh, se je poleti udeležila konference o medvedih v Anchorageju na Aljaski. Predstavljali so svoje raziskave in prisluhnili drugim. Med njimi je bil tudi dr. Miha Krofel z oddelka za gozdarstvo ljubljanske biotehniške fakultete.

O čem ste govorili na konferenci in kam ste krenili po tem, ko ste se iz znanstvenikov lahko prelevili v turiste?

Na konferenci je naša ekipa predstavljala rezultate raziskav o slovenskih medvedih, seznanjala pa se je z najnovejšimi odkritji o življenju medvedov in njihovem upravljanju drugod po svetu. Potem pa smo se nekateri odpravili v ameriško divjino ogromnih razdalj in velikih parkov: najprej s kajakom na južni aljaški obali, kjer živijo orke, kiti grbavci in različni tjulnji, na obalah pa medvedi, volkovi in losi. Nato smo se prestavili na eno izmed največjih zavarovanih območij na svetu, narodni park in rezervat Denali. Park presega velikost Slovenije. Vključuje osrednji aljaški masiv z najvišjim vrhom Severne Amerike, Denali Mountain, do nedavnega imenovan Mount McKinley.

Skozi del parka vodi le ena slepa makadamska cesta, dolga 148 kilometrov, po kateri pa lahko vozijo le avtobusi parka. Z dovolilnico lahko greš za nekaj dni v park tudi sam, peš seveda. Vnaprej moraš napovedati, kje boš in koliko časa. Vsako leto namreč tam izgine nekaj ljudi in že na vratih v vstopni center za izdajo dovolilnic te pričakajo napisi z imeni in slikami pogrešanih. Park obišče približno pol milijona ljudi na leto, vendar večina turistov ostane ves čas v avtobusih. Za treking v divjino se odloči le peščica.

Ideja tega parka je, da se ohrani popolno divjino. Na območju, velikem na primer kot cela Kočevska, je lahko le šest ljudi hkrati. V parku zunaj edine ceste ni nobene infrastrukture, ni niti označenih poti, tako da ko si »notri«, ne opaziš nobenega znaka prisotnosti človeka. Hodiš, narediš sto kilometrov in ne vidiš nič drugega kot divjino in njene divje prebivalce. V nahrbtniku šotor, UV-lučka za sterilizacijo vode, hrana in plinski gorilnik. Zaradi arktične klime je gozda malo in večina krajine je odprta, tako da se lahko vidi daleč na okrog.

Kaj se lahko vidi?

Veliko živali. Enkrat sva s prijateljico, s katero sva bila na tem trekingu, v enem dnevu na primer videla devet grizlijev. Videla sva tudi volka, kar je v Evropi precej težko, pa lose, severne jelene in mnogo vrst ptičev. Predvsem pa je fascinantna pokrajina.

Kako funkcionirajo možgani po več dneh popolne divjine?

Po nekaj dneh divjine spoznaš, da so človeški možgani v resnici še vedno ustvarjeni za življenje v naravi. Tako kot smo jih ljudje uporabljali med večino časa naše evolucije – kot lovci in nabiralci. Nismo rojeni za življenje v modernih naseljih, kjer veliko časa preživimo pred televizijo, za računalnikom, v avtu ali na traktorju. Zato je tudi tako veliko zdravstvenih in psiholoških težav, s katerimi se ubada današnja družba. Opažam, da te nekako avtomatsko osrečuje, če na trekingu počneš stvari, kot so navigacija po brezpotjih, hoja po grebenih, iskanje primernega mesta za kampiranje ali potoka za potešitev žeje, opazovanje rastlin, živali in njihovih stopinj ter uživanje v vedno novih razgledih, ki ti jemljejo sapo.

Ste se z medvedi srečevali samo na daleč ali je bilo tudi kakšno bližnje srečanje?

Videla sva jih na daleč in od blizu. Brezpotja v Denaliju so za hojo lahko naporna: ugrezanje v mahove na tundri, lahko je močvirno, premikanje je počasno. Najlažje je hoditi po prodiščih ob ledeniških rekah, po trdni podlagi. Ko sva nekega dne tako hodila ob plitvi reki in se ustavila za počitek, se je na drugi strani rečice, približno 20 metrov od naju, izza grmičevja pojavil grizli. Pogledal naju je, nato pa brezbrižno krenil proti nama čez reko. V Sloveniji smo navajeni, da medved hitro zbeži, ko zazna človeka. Tale pa jo je ubral direktno proti nama in iz previdnosti sva se raje umaknila. Ampak medved je šel le do sredine reke, se tam ulegel na hrbet in dvignil vse štiri od sebe v zrak. Hotel se je samo ohladiti, pri tem pa ga sploh ni motilo, da sva bila midva v bližini.

Običajno pa sva medvede videvala nekaj sto metrov daleč. Ker ni gozda, so medvedi poleti ves čas na soncu in jim dlaka posvetli. Zaradi tega in zato, ker je krajina odprta, lahko že na dva kilometra opaziš rumeno piko, za katero se pogosto izkaže, da je medved. Veliko jih vidiš tudi že, če si park ogledaš samo iz avtobusa, kot to počne večina obiskovalcev Denalija.

Zveni, kot da je park Denali zgledna zgodba ekoturizma.

Čeprav je Denali precej odročen, je število obiskovalcev veliko. Nekateri pridejo, da bi videli najvišji vrh Severne Amerike in arktično pokrajino, še več pa jih pride zaradi živali, predvsem volka in medveda. Do nedavnega je bil ta park eden izmed najboljših krajev na svetu za opazovanje volkov. V zadnjih letih se je sicer verjetnost opažanja volkov v Denaliju precej zmanjšala, kar je glede na rezultate nedavne raziskave povezano z ukinitvijo varovalnega pasu okoli parka. Do leta 2010 volkov v neposredni okolici parka ni bilo dovoljeno loviti, kajti tja so pogosto zahajali volkovi, ki so živeli v parku. Ko je postal lov tam dovoljen, je bilo mnogo volkov iz parka odstreljenih, tisti, ki so preživeli, pa so postali bolj plašni in zato manj vidni za turiste. No, midva sva imela kljub temu srečo in sva v desetih dneh videla enega volka. Se pa zdaj zaposleni v parku precej zavzemajo, da bi znova uvedli varovalni pas okoli parka in s tem povečali možnosti za opazovanje volkov za obiskovalce.

Nato ste odleteli na jug, v Kanado.

Ja, v Britansko Kolumbijo, na obalno območje, imenovano Great Bear Rainforest, na obisk k raziskovalcem, s katerimi sodelujemo pri raziskavi o komunikaciji pri medvedih. Medved je namreč ena redkih vrst zveri, ki ni teritorialna in zato si lahko isto območje deli tudi več kot 20 medvedov. Ti medvedi so ves čas v stiku, čeprav živijo samotarsko. Ker pa se redko srečujejo, uporabljajo posredno komunikacijo. Tako zelo dobro vedo, kje je kdo, kakega spola je in koliko je star.

Komunicirajo tako, da si puščajo »listke« po gozdu?

Da, na neki način – kot oglasne deske uporabljajo drevesa. Drgnejo se ob drevo in s tem puščajo na njem sporočila v obliki vonja. Medved najprej povoha drevo, da dobi informacije o drugih medvedih, nato pa se običajno še sam podrgne in pusti informacije o sebi. Se pa še vedno učimo, kakšne vse informacije si izmenjujejo medvedi med seboj in katera drevesa izbirajo za komuniciranje.

In kako poteka opazovanje medvedov v Britanski Kolumbiji?

Kanadski raziskovalci, s katerimi sodelujemo, svoje terensko delo opravljajo na obalnem pasu enega izmed fjordov severno od Vancouver Islanda. Na istem območju deluje tudi eno izmed podjetij, ki ponuja opazovanja medvedov za turiste. V njihovi koči smo preživeli dve noči in se ob tem seznanili, kako tam izvajajo medvedji ekoturizem. Moram priznati, da sem bil nad nivojem organizacije zelo navdušen. Prav tako me je presenetilo, kako enostavno je tam medvede opazovati. Njihov program za turiste, ki si želijo videti medveda v naravi, je videti tako, da morajo priti vsaj za eno noč, saj je koča dostopna le z letalom, ki enkrat na dan pristane na površini vode tega fjorda. Tam turisti spijo v koči na plavajočem splavu, organiziran je polni paket s prenočitvijo in vso hrano.

Vsak dan imajo možnost, da gredo na opazovanje medvedov, vendar le ob točno določenih urah in za omejeno obdobje – največ dve uri. Medvedi se prihajajo hranit s školjkami in vitičnjaki na okoliški obali ali pa s šaši v bližnjem estuariju. Opazovanja potekajo s čolnov, vedno ob prisotnosti izkušenega vodiča, ki med drugim skrbi, da se ohranja primerna razdalja do medvedov in da se obiskovalci ravnajo v skladu z navodili. Pravila so, da si med opazovanjem tiho ali šepetaš. Prav tako ni dovoljeno imeti nobene hrane s seboj v času opazovanja. Povedali so mi, da če se kakšen od turistov ne drži pravil, se opazovanje prekine in cela skupina se vrne v kočo. Od avgusta dalje, ko se začnejo v bližnjem potoku drstiti lososi, pa lahko turisti iz posebnih opazovalnic opazujejo tudi, kako medvedi lovijo ribe. Zaradi obilice hrane je medvedov tam res veliko, tako da jih lahko vsak dan vidiš vsaj nekaj. Zelo pomembno je, da opazovanja vedno potekajo ob istih urah v dnevu, in tako medvedi točno vedo, ob katerem času bodo tam ljudje, tako da se lahko tisti medvedi, ki jih moti prisotnost ljudi, pridejo hranit ob urah, ko turistov ni. Predvidljivost je velikega pomena.

Predvidljivost pa je zlasti mogoča, če tam lova na medvede ni, mar ne?

Lastnik na tistem območju vsako leto zakupi pravico do lova, vendar tega ne izvaja. Večina medvedov se zato tam ljudi ne boji. To omogoča, da jih lahko turisti brez kakšnega posebnega skrivanja opazujejo pri njihovem naravnem, povsem sproščenem obnašanju na razdalji nekaj deset metrov. Ampak za to je bil potreben čas. Pred približno dvajsetimi leti, ko so začeli, se je lastnik najprej ukvarjal s turističnim ribolovom. Vendar so bili gostje pogosto bolj navdušeni nad medvedi, ki so jih videvali, kot pa nad ribami. Zato so se postopoma preusmerili v medvedji turizem in do danes res dosegli visok nivo. S tem so povezani tudi visoki dobički. Danes je v Britanski Kolumbiji medvedji ekoturizem cvetoč posel, s katerim je povezanih 53 registriranih podjetij in mnoga delovna mesta, letni dohodek iz opazovanj medvedov pa presega 15 milijonov dolarjev.

Ali gre za našo napačno predstavo, da je grizli sinonim za ogromnega in nevarnega medveda?

V Severni Ameriki živi grizli, ki pa je v resnici ista vrsta kot naš rjavi medved, vendar mu Američani pač rečejo grizli. Večina grizlijev je po velikosti enaka našim medvedom. Na primer grizli v Denaliju je podobne velikosti kot kočevski medved. Obstajajo pa populacije grizlijev, ki so bistveno večje od drugih populacij grizlijev ali naših medvedov. To so tiste populacije, ki imajo dostop do lososov, beljakovinsko bogate hrane. Vendar enako velja tudi za populacije rjavega medveda v Evraziji, ki živijo na območju z lososi, na primer na Kamčatki. Verjetno so nekoč obstajali takšni veliki medvedi tudi v Evropi, ampak tukaj so bile vse medvedje populacije ob morskih obalah z lososi do danes že iztrebljene. Je pa res, da so v povprečju ameriški medvedi nekoliko bolj agresivni do človeka kot tisti v Evropi. Kot že omenjeno, so evropski medvedi precej bolj plašni do človeka, kar je najverjetneje povezano s tisočletji intenzivnega lova na medvede na tem kontinentu.

Koliko ameriški parki gradijo turizem na velikih zvereh?

Odvisno od parka. Mnogo parkov, kot na primer Grand Canyon, se osredotoča na geološke pojave. Tudi v Yellowstonu so na primer pomembni gejzirji in drugi geološki pojavi, a ko so naredili anketo med obiskovalci, zakaj pridejo v park, so ugotovili, da sta pogosto dva glavna razloga volk in medved. Po nekaterih ekonomskih ocenah je 30 milijonov dolarjev prihodkov iz turizma v Yellowstonu samo na račun ekoturizma povezanega z volkovi.

Zanimivo se mi je tudi zdelo, kako Američani turistu predstavijo svojo naravno dediščino. Na primer vozniki avtobusov v parku Denali niso samo vozniki. Šoferka, ki je vozila naš avtobus, je bila biologinja in je zelo dobro poznala tamkajšnji ekosistem. Velik del enajst ur dolge vožnje po parku je po mikrofonu razlagala zanimivosti o vrstah, ki tam živijo, in o procesih v naravi. In obiskovalci, med njimi je veliko Evropejcev, so običajno nad takšno izkušnjo opazovanja živali navdušeni. Mislim, da to v Evropi včasih manjka, manjka ta interpretacija. Če greš tukaj opazovat medveda, te običajno le peljejo na krmišče, vendar ne dobiš kaj dosti dodatnih informacij. Tako turist sicer naredi kljukico, da je videl medveda v naravi, zamudi pa se priložnost, da bi obiskovalce naučili kaj o mnogih zanimivostih iz življenja medvedov, njihovi vlogi v naravi in o tem, kako ljudje tukaj sobivamo z njimi.

Pri nas je manj divjine in mar ni ekoturizem dodatno breme za živali, ekosisteme?

Pri nas je izvajanje opazovanja medvedov morda nekoliko težje kot v Severni Ameriki, ker se tukaj medvedi bolj bojijo ljudi in so zato bolj aktivni ponoči. Tudi pokrajina je bolj zaraščena, kar pomeni, da moraš priti medvedu bliže, da ga lahko vidiš, ali pa ga na neki način privabiti, na primer s hrano na krmiščih. Vendar se je tudi pri nas ta panoga ekoturizma v zadnjem času začela dobro razvijati. Na primer razvoj odgovornega medvedjega ekoturizma je eden izmed ciljev mednarodnega Life projekta DinAlp Bear.

Slovenija ima zagotovo velik potencial; če ne drugega, je v svetu znana kot dežela z enimi izmed največjih gostot rjavega medveda. Velik potencial se kaže tudi v naraščajočem številu tujih turistov, ki pridejo k nam z željo videti medveda. Ima pa takšen ekoturizem svoje specifike in zahteva morda nekoliko bolj odgovorno ravnanje in organizacijo kot drugi tipi turizma. Mislim, da bodo smernice za organiziranje opazovanj medvedov za turiste, ki so jih pripravili kolegi iz projekta DinAlp Bear, pomembno prispevale k razvoju te panoge in spodbujanju dobrih praks tudi pri nas.

Kaj ste se kot raziskovalci naučili od ameriškega ekoturizma in sobivanja z medvedi?

Na primer, da je lahko pomemben razlog za pojav konfliktov z medvedi hrana človeškega izvora. Če ljudje puščajo odpadke, ki so dostopni medvedom, ali če ljudje neposredno hranijo medvede, se medvedi naučijo povezovati prisotnost človeka s hrano. V preteklosti so na primer tudi v Yellowstonu medvedom metali hrano kar iz avtomobilov. To je pripeljalo do številnih konfliktov in celo smrtnih žrtev med turisti. Ko so takšne prakse prepovedali ter začeli intenzivno ozaveščati ljudi o vplivu dostopnosti človeške hrane za medvede, so se stvari hitro umirile. S podobnimi ukrepi so dosegli občutno zmanjšanje konfliktov tudi zunaj parkov, kjer medvedi živijo v kulturni krajini.

Pri nas smo na podlagi izkušenj iz Severne Amerike v letih od 2008 do 2011 opravili raziskavo in s telemetričnim spremljanjem medvedov ugotovili podobno: da je v Sloveniji človeška hrana, kot so klavniški odpadki, smeti, sadovnjaki, kompostnjaki itd., eden glavnih dejavnikov, ki privablja medvede v naselja, in s tem vzrok za pojav konfliktov. Ker pri nas turistično opazovanje medvedov večinoma poteka na krmiščih, je potrebna velika previdnost, da je režim krmljenja takšen, da medved ne začne povezovati hrane s prisotnostjo človeka.

V zadnjih trinajstih letih, od začetka prvega slovenskega projekta o rjavem medvedu, ste slovenski raziskovalci velikih zveri postali tudi po svetu prepoznavni. Ali lahko primerjate na primer ameriške raziskovalce in našo, slovensko znanost?

Glede razpoložljivih finančnih sredstev je med nami in Američani seveda velika razlika, po rezultatih, kot so recimo znanstvene objave, pa mislim, da smo povsem primerljivi z raziskovalnimi skupinami na ameriških univerzah. Vedno pogosteje sodelujemo tudi s tujimi raziskovalci, kar je pomembno z vidika izmenjave idej in izkušenj. Tudi združevanje podatkov, ki jih vsak od nas pridobi na svojem območju, omogoča napredek v znanosti ter boljše razumevanje procesov v naravi in odnosa med živalmi in človeškimi aktivnostmi. Obenem pa s povezovanjem ter znanstvenimi objavami seveda pridobivajo prepoznavnost tudi Slovenija in naše raziskave. Glede raziskav na velikih zvereh lahko mirno rečemo, da se v zadnjih letih Slovenija prebija na sam vrh med evropskimi državami.

Leta 2018 bo medvedja konferenca v Sloveniji. Kaj boste tedaj raziskovalci vedeli o volku in medvedu, česar še ne veste?

Tako je, čez dve leti bo Slovenija gostila najvidnejše raziskovalce medvedov z vsega sveta. Do kakšnih novih ugotovitev bomo prišli do takrat, zdaj težko rečem. Pogosto nas rezultati novih raziskav presenetijo. Ravnokar smo raziskali potek zimovanja pri naših medvedih in presenečeni odkrili, da naši medvedi spijo kar za polovico manj kot medvedi v podobnih razmerah v tujini. Kot kaže, je razlika povezana z intenzivnim krmljenjem medvedov s koruzo, ki se pri nas izvaja tudi v zimskem času, česar v tujini večinoma ne počnejo.