Tiskane izdaje
Ekipa Green Light World Flight (Zelena luč, svetovni polet) bo aprila nadaljevala serijo merjenj emisij črnega ogljika okrog sveta z ultralahkim letalom in prirejenim merilnikom podjetja Aerosol, ki ga je še do nedavnega vodil Griša Močnik, zdaj zaposlen na Institutu Jožefa Stefana. Cilj letos sta zlasti Kitajska in Indija, kjer so se tudi lani dušili v onesnaženem zraku.
Onesnažen zrak vpliva na zdravje. Mehanizmi tega vpliva so okvirno znani, podrobnosti pa so zelo zapletene. Merimo le nekaj parametrov onesnaževal, ki jih pač znamo, ne tudi vzajemnega delovanja. Pokazalo pa se je, da je pri boleznih dihal, srca in ožilja črni ogljik statistično bolj povezan z neželenimi vplivi na zdravje kot delci s premerom deset ali 2,5 mikrometra (pm10 ali pm2,5). Zato Svetovna zdravstvena organizacija priporoča merjenje črnega ogljika, poleg vseh drugih onesnaževal, ki jih že merimo.
Pri nas še ne merimo emisij črnega ogljika oziroma saj, ali pač?
Slovenska javna mreža še ne meri emisij črnega ogljika, britanska pa že. Oni so že prej imeli mrežo, ki je merila emisije črnega smoga. Pred osmimi ali devetimi leti so se odločili, da bodo merilnike smoga zamenjali z merilniki črnega ogljika.
Griša Močnik je med 20 poznavalci merjenja črnega ogljika na svetu. Foto: Leon Vidic/Delo
So to naprave, izdelane v Sloveniji?
To so naprave Aerosola, zato razmere tam bolje poznam. V Franciji je motivacija nekoliko drugačna kot v Veliki Britaniji. Izmeriti hočejo onesnaženost z delci, da bodo lahko spremljali učinkovitost sprejetih ukrepov. V Nemčiji pa merijo zlasti v mestih, kar je tipično povezano s prometom in vplivi prometa na zdravje. To ni zvezna mreža. V Sloveniji Agencija za okolje (Arso) načrtuje obnovo in širitev mreže opazovalnic za merjenje onesnaženosti zraka, v sklopu tega pa so načrtovane tudi meritve črnega ogljika. Dejansko je Arso zelo napredna, saj se meritev črnega ogljika ne bo lotila zaradi zakonodaje, ki bi to predpisovala, temveč so se jih lotili veliko bolj celostno. Postaviti nameravajo mrežo, ki bo merila vse, kar je predpisano, ob tem pa še veliko drugih parametrov, delali bodo kemijsko analizo filtrov z dnevno frekvenco. To bo omogočalo določitev in spremljanje ukrepov na nacionalni, občinski ali mestni ravni. Izziv, ki nas čaka, pa je priprava ukrepov, njihova izvedba in financiranje ter spremljanje njihove učinkovitosti.
To bo treba verjetno povezati s strategijo ali zakonodajo?
Slovenija in vsa Evropa imata težavo, ker sta se osredotočili na en problem in še na tega gledata zelo ozko. Dvojnost onesnaženja zraka, saj ima učinek tako na zdravje kot na podnebje, je zelo pomembna za celovitejše gledanje. Evropska unija je še pred desetimi leti podpirala dizelske avtomobile, ker na kilometer porabijo manj goriva in povzročijo manj emisij ogljikovega dioksida. To se je pokazalo za popolno neumnost, saj stari dizli v zrak spuščajo ogromno saj. Dizli so kljub temu ostali do afere s prirejeno opremo, potem so za kratek čas dobili podporo avti na bencin, v zadnjem času pa električni avtomobili. In to bo menda rešilo vse, čeprav bodo to avtomobili na elektriko iz premoga.
Spodbude za rabo biomase niso bile pametne. Foto Tadej Regent/Delo
Druga neumnost je bila podpora uporabi lesne biomase za ogrevanje stanovanjskih stavb za vsako ceno. Zdaj so začeli tehtati lokalni vpliv na okolje in globalni vpliv na podnebje, čeprav bi rešitve morale biti dobre za oboje.
Učinki onesnaženja so zapleteni. Kako je zdaj z dizli in bencinarji?
Vozila na bencin lahko v zrak spuščajo ogromno ogljikovodikov v plinasti obliki, ki jih ne vidimo. V atmosferi lahko ti plini oksidirajo in kondenzirajo v delce. Dizli iz izpušne cevi spustijo več delcev, če pa merimo delce v atmosferi, ugotovimo, da sodobni bencinarji povzročajo bistveno več delcev kot sodobni dizli. To samo kaže, da je slika onesnaženosti neskončno zapletena. Tega regulatorji, ki pripravljajo zakonodajo, ne razumejo, sploh pa tega ne razumejo uporabniki avtomobilov.
Kaj bi morali narediti?
Država bi morala ustvarjati osnove za to, da imajo ljudje možnost uporabljati prevoz, ki je prijazen do lokalnega in globalnega okolja. To je javni prevoz. V večjih mestih v Sloveniji je kar solidno urejen, močno pa šepa regionalni javni promet. Železnice imajo velike dobičke pri prevozu tovora. Pri prevozu potnikov pa nikjer ne delajo dobičkov, niti v Švici, kjer je prevoz zares zgledno urejen.
V bistvu je to dobiček za državo in ljudi.
Za državo to pomeni prihranek, saj se zmanjša pritisk na okolje in zdravje. Je pa težava, ker mora denar za to iz enega resorja v drugega. Ministrstvo za finance je poleg tega višje v hierarhiji vlade, ministrstvo za okolje pa precej nizko.
Za resne strategije in ukrepe manjkajo podatki.
Na vseh ravneh je treba najprej izmeriti stanje, nato na podlagi meritev pripraviti ukrepe in jih izvesti. Uspešnost preveriš z novimi meritvami. S številkami lahko močno izboljšaš kredibilnost ukrepov in tistih, ki so ukrepe izvedli. Tudi podnebni sporazum je tak dogovor, da bi potrebovali meritve stanja na globalni ravni. Težava meritev na tleh je, da vedno meriš na istih točkah. Zato so zdaj dodali satelitske meritve. Če pa te zanima črni ogljik in segrevanje atmosfere, se rezultati sipanja skrijejo, ne da se jih niti izračunati. Meritve v zraku so pomembne, ker lahko meriš koncentracije saj na dolgih razdaljah. Če to ponovimo vsako drugo leto, dobimo celostno sliko in vidimo spremembe. Vidimo, od kod je onesnaženje prišlo in kaj je njegov vir. V Indiji in južni Kitajski denimo po žetvi zakurijo polja, na Kitajskem imajo še veliko malih kurišč na premog. V velikih letalih z vso opremo in 20 znanstveniki na krovu je tako merjenje zelo drago. Z ultralahkim letalom lahko stroške zmanjšamo za stokrat, dobimo pa enake rezultate. Črni ogljik je ena od največjih neznank v podnebni znanosti, zato se gremo te polete. Izboljšujemo napovedno moč podnebnih modelov.
Slab zrak pomeni bolne otroke in odrasle in več bolniških. Foto Tomi Lombar/Delo
Boste te podatke predstavili kitajskim oblastem?
Ne bomo jih zgolj povedali. To bi bil nekoliko neokolonialen model komunikacije. S kitajskimi in indijskimi znanstveniki sodelujemo že več let, s tem se tudi izognemo vtisu, da nekomu solimo pamet.
V Evropski uniji je že bil na mizi predlog za obvezno merjenje črnega ogljika, pa je prišla kriza. Kako je zdaj?
To je umetna debata. Povsem ekonomsko, zelo neoliberalno gledano, onesnažen zrak pomeni bolne otroke in odrasle, kar pomeni, da toliko ljudi manjka v službi. Ekonomski račun za južno Kalifornijo kaže, da onesnažen zrak na leto stane dve milijardi dolarjev. Če imaš višjo dodano vrednost, stane več, če ostaneš več časa doma. To je jezik, ki ga razumejo tudi ministri za finance. Vpliv onesnaženega zraka na zdravje je eden največjih zdravstvenih problemov. Da si zatiskamo oči, pa je tudi ekonomski problem.
