Čuteče bitje, razmišljujoča žival

Sacks je bil najbolj znani nevrolog. Tako kot Freud je imel izjemen dar za pisanje in pripovedovanje zgodb, zato njegove raziskave in odkritja nikoli niso klinične pripovedi o boleznih, ampak so predvsem pripovedi o ljudeh.

Sat, 09.01.2016, 06:00
Starost je očitno nekaj, kar navdihuje. V kinu pravkar vrtijo film Mladost Paola Sorrentina, ki je tudi v Neskončni lepoti govoril o staranju, spominjanju življenja, pomembnih in nepomembnih stvareh, telesu, novih in starih strasteh, o prostati.

Oliver Sacks je bil najbolj znani nevrolog. Tako kot Freud je imel izjemen dar za pisanje in pripovedovanje zgodb, zato njegove raziskave in odkritja nikoli niso klinične pripovedi o boleznih, ampak so predvsem pripovedi o ljudeh.

Lani je odšel Oliver Sacks. Januarja so odkrili, da ima raka na jetrih, ki se mu je že razširil po telesu, konec avgusta je umrl. Kmalu ko je izvedel, da je usodno bolan, je v New York Timesu objavil članek, v katerem je med drugim zapisal: »Ne morem se pretvarjati, da me ni strah. Vendar so moja prevladujoča čustva čustva hvaležnosti. Ljubil sem in bil sem ljubljen; veliko mi je bilo podarjeno in veliko sem daroval nazaj; bral sem in potoval in razmišljal in pisal. Občeval sem s svetom in bil sem v strastnem razmerju, ki se rodi med pisateljem in bralcem. Predvsem pa sem živel na tem čudovitem planetu, bil sem čuteče bitje, razmišljujoča žival, in to je že samo po sebi velikanski privilegij in velika avantura.«

Sacks je bil najbolj znani nevrolog. Tako kot Freud je imel izjemen dar za pisanje in pripovedovanje zgodb, zato njegove raziskave in odkritja nikoli niso klinične pripovedi o boleznih, ampak so predvsem pripovedi o ljudeh. O tistih, ki imajo zaradi različnih vzrokov poškodovane možgane, zato dojemajo svet čisto drugače. Možgani in njihovo delovanje ter poškodbe zanj niso bile le medicinsko, temveč tudi filozofsko vprašanje. Mnoge bolnike je moral prepričati, da niso nori, da so le drugačni. Kot lahko vidimo v filmu Prebujanja iz leta 1990, ki je bil posnet po njegovi knjigi (igral ga je Robin Williams), je kot mlad zdravnik v bolnišnici v Bronxu naletel na skupino katatoničnih bolnikov, ki se že desetletja niso premikali ali govorili, in jih obudil k življenju z novim eksperimentalnim zdravilom, a žal le za nekaj časa. Sacks je verjel, da so ti ljudje, nad katerimi so vsi že obupali, v notranjosti še vedno živi.

Mož z večnim nasmeškom si je vedno želel čim bolj vživeti se v svoje bolnike, se potopiti v njihovo glavo, čutila, telo, da bi jih bolje razumel, občutil. Mojster empatije je bil tudi zato, ker njegovo življenje mnogokrat ni bilo lahko. O tem piše v avtobiografiji, ki jo je izdal le nekaj mesecev, preden je izvedel, da je na smrt bolan. Anglež, ki se je pri tridesetih preselil v San Francisco, je bil kot otrok večkrat pretepen, ker je bil jud. Bil je homoseksualec, in ko je to povedal mami, mu je rekla, da si želi, da se ne bi nikoli rodil. To mu je podrlo svet, zato je do delirija eksperimentiral z drogami in amfetamini. Glede spolnosti in srčnih ritmov je živel aksetsko, skorajda meniško življenje in se je resnično in zelo srečno zaljubil šele pri petinsedemdesetih letih – v pisatelja Billa Hayesa. Avtobiografijo bomo lahko že letos brali v slovenskem prevodu.

Kot je ob njegovi smrti napisala angleška pisateljica Hilary Mantel, nas je v knjigah ves čas opozarjal, da je medicina znanost, ozdravljenje pa umetnost. Sacks je na leto prejel več kot 10.000 pisem oboževalcev oziroma bralcev, in ker ni imel veliko časa, je zelo vestno odgovoril vsem, ki so bili stari manj kot deset let, več kot devetdeset let, in tistim, ki so bili v zaporu.

Melodija in prividi

V znanih uspešnicah je pisal o tem, kako glasba skrivnostno vpliva na možgane, saj se že majhni otročički začnejo spontano gibati, ko jo zaslišijo. V ritmu in melodiji so posebne sile, ki vznemirijo naša čustva in telo. Ugotovil je recimo, da se nekateri parkinsonovi bolniki težko premikajo, ko pa zaslišijo glasbo, znajo zaplesati. Glasba v možganih zaseda veliko več prostora kot recimo jezik. Sacks ni verjel, da smo ljudje govoreča, temveč muzikalna bitja.

Oboževal je umetnost, nove svetove, ki jih ustvarjajo umetniki. Rad je rekel, da gledamo z očmi, ampak v resnici gledamo tudi z možgani. »Gledanje z možgani imenujemo domišljija.«

Življenje je zgodba, je učil. Če želimo biti mi, moramo jazu dati neko obliko, moramo se naučiti posedovati svojo življenjsko zgodbo, jo zbrati v celoto, si priklicati notranje drame in jih z narativnostjo prilepiti na realnost. V resnici si zgodbo o nas sestavimo sami. Vsak človek potrebuje takšno pripoved, neprekinjeno notranjo strukturo – le tako lahko ohranimo svojo identiteto, sebe. Zanimivo je, da že majhni otroci tako radi poslušajo zgodbe in jih tudi razumejo, čeprav so včasih zapletene in čeprav še zelo malo vedo o svetu, njegovih resnicah in konceptih. Programirani smo za narativne pripovedi.

Pisal je o halucinacijah – neresničnih podobah, ki jih ustvarijo možgani zaradi različnih vzrokov: kadar so pod vplivom različnih substanc, poznajo jih bolniki z migrenami, stari ljudje, ko začnejo izgubljati sluh ali vid, saj takrat možgani iz zunanjega sveta ne dobivajo več dovolj informacij, zato začnejo ustvarjati svoje podobe oziroma privide. V srednjem veku so ljudje množično halucinirali, ker so imeli premalo vitaminov. Skrivnostne božje podobe so se prikazovale tudi verskim gorečnežem, od Ivane Orleanske do Tereze Avilske, in mojstrom meditiranja. V smrtno nevarnih situacijah se mnogokrat zgodi, da zaslišimo notranji glas, ki nas spodbuja k preživetju.

Sacksove Halucinacije sem prebrala pred leti na nočnem letu iz Montreala v Pariz. Platnice knjige so nebeško modre barve in na prvi strani je naslikano nekakšno božje oko. Starejši gospod, ki je sedel zraven mene, me je čez nekaj časa previdno vprašal, ali gre morda za religiozno čtivo. Razložila sem mu, da nikakor ne, da je to pač poljudnoznanstvena knjiga o delovanju možganov. Vidno si je oddahnil, iz torbe vzel obrabljeno knjigo Petdeset odtenkov sive in jo, nekje nad divjim Atlantikom, začel pozorno brati.

Petje siren

Glasbo in notranje glasove je Sacks združil v knjigi A Leg to Stand On (Noga, na katero se lahko oprem), v kateri piše o poškodbah in okrevanjih. Med drugim je v njej opisal svoje soočenje s smrtjo. Ko je pri enainštiridesetih sam odšel v planine na Norveškem, si je grdo zlomil nogo, ko je bežal pred pobesnelim bikom. Ranjen, v mrazu in več kilometrov stran od civilizacije je bil prepričan, da mu ni več pomoči. A vendar je zbral moč, se odločil in se začel plaziti, šepati, se kotaliti v dolino. V takšnih brezizhodnih trenutkih ljudje najdemo v sebi upanje, ki kot nekakšen trojanski konj živi v nas in se prebudi, ko pride čas. Notranji glas ga je spodbujal, naj nadaljuje, drugi glas smrti in obupa pa mu je govoril, naj odneha, si raje odpočije in se preda. Homer, ki je očitno intuitivno vedel marsikaj o nevrologiji, je v Odiseju zelo natančno opisal takšno smrtonosno petje siren. A glas življenja je bil pri Sacksu močnejši, dobil je še ritem, melodijo in glas, začel si je peti: »Ohne Haste, ohne Rast! Ohne Haste, ohne Rast!« Goethe še nikoli ni bil tako živ, njegovi udi so se premikali v ritmu in enakomerno, zdelo se je, kot da je dobil novo moč. »Ali ni že Nietzsche dejal, da kadar poslušamo glasbo, jo poslušamo z mišicami?« Oliver Sacks je srečno prišel do prve vasi.

Ena njegovih prvih knjig, ki sem jih prebrala, je Mož, ki je imel ženo za klobuk, in jo imamo tudi v slovenskem jeziku. Gre za zbirko zgodb o njegovih nenavadnih pacientih: o moškem, čigar možgani niso znali prepoznavati tistega, kar so videle njegove oči, zato je mislil, da je njegova žena klobuk, da je prometni znak sosed in tako naprej. Ali pa zgodbe o bolnikih, ki mislijo in čutijo, kot da imajo še tretjo nogo ali roko. Tu so še esej o mladi Christini, katere zavest je bila ločena od njenega telesa; o podmorničarju, ki se je spomnil le preteklosti, novih spominov pa ni znal ustvarjati; o devetdesetletnici, ki je nekega dne postala zelo pohotna ...

Knjigo konča z zgodbo o enaindvajsetletnem Joséju, avtistu, za katerega so njegovi domači verjeli, da je obupno zaostal, in so ga obupani starši, ker je doživljal agresivne napade, imeli zaprtega v kletni sobici. Sacks pa je odkril, da zna fant čudovito risati predvsem naravo, da živali in rastline naslika z veliko natančnostjo in da tem podobam pridahne atmosfero in življenje. Fant sicer ni znal govoriti, a je imel talent, imaginacijo in ustvarjalnost, znal je naslikati tudi smešne in ironične risbe. Ko je risal, se je njegov otopeli obraz spremenil v blaženo srečo. Z risbami je na neki način komuniciral, izkazoval svojo ljubezen do resničnosti, do drugih živih bitij. Za avtiste so vedno verjeli, da nimajo domišljije, kaj šele smisel za humor in igrivost. Takšni ljudje naj ne bi obstajali – ker so tako redki ali ker jih ne opazijo, se vpraša Sacks. Avtistom je usojeno, da so izolirani in s tem originalni. »Njihova 'vizija', če jo je mogoče uzreti, prihaja od znotraj in zdi se prvobitna.«

Ta knjiga je sicer nastala leta 1985 in odnos do avtističnih ljudi se je ponekod že bistveno spremenil na bolje, a vendar še vedno držijo nevrologove besede na koncu knjige o tem, da ta fant, čeprav je tako lepo slikal, v prihodnosti ne bo mogel razvijati svojega talenta tako, da bi recimo slikal rastline za herbarije, za botanične knjige, slikanice za otroke, freske v cerkvah, saj žal ne bo imel nikogar, ki bi ga potrpežljivo vodil in v njem zaznal umetnika. »Kajti kakor so razporejene zvezde, verjetno ne bo počel nič od tega in bo preživljal nekoristno, neplodno življenje, tako kot tolikeri avtistični ljudje, prezrt, neupoštevan, na zadajšnjem dvorišču kake državne bolnišnice.«

Zadnje zgodbe

Pri založbi Alfred A. Knopf so kmalu po Sacksovi smrti v drobni knjižici z naslovom Gratitude (Hvaležnost) izdali štiri njegove eseje, ki govorijo o staranju in razmišljanju o smrti. Ko človek bere to knjigo, se joče, smeje, razneži, jo odloži in pogleda v daljavo ali v nebo, si obljubi, da bo bolj pozoren do drugih in da bo še bolj užil življenje. Začne s periodnim sistemom. Vedno ga je imel v žepu, ker ga je pomirjal, znal ga je na pamet in vsak element mu je nekaj pomenil ter mu odprl novo vesolje. »Nekateri ljudje imajo v denarnici sliko svojih otrok, jaz imam periodni sistem.« Prvi esej v knjigi je napisal nekaj dni pred osemdesetim rojstnim dnevom, njegov naslov je Živo srebro, saj je njegova številka v periodnem sistemu 80. Vedno je povezoval elemente s svojo starostjo, pri enajstih je lahko dejal: jaz sem natrij, pri devetinsedemdesetih je bil zlato. Starost mu je bila všeč, čeprav v sebi skriva paradoks, saj se mu je zdelo, da se je življenje pravkar začelo, ne pa da ga bo kmalu konec. Zato piše tudi o tem, za kaj vse mu je žal: ker je zapravil in še zapravlja toliko dragocenega časa, ker je bil boleče sramežljiv, tako pri dvajsetih kot pri osemdesetih, žal mu je, da ne govori več jezikov in da ni še več potoval ter spoznaval drugih kultur. Piše o mnogih generacijskih prijateljih, ki jih je že izdalo telo in so zaradi telesnih poškodb ali demence ujeti v tragično ali minimalno eksistenco. Želi si, da bi še kakšno dobro desetletje užival v dveh stvareh, za kateri je Freud verjel, da sta najpomembnejši v življenju: v ljubezni in delu.

Starost je očitno nekaj, kar navdihuje. V kinu pravkar vrtijo film Mladost Paola Sorrentina, ki je tudi v Neskončni lepoti govoril o staranju, spominjanju življenja, pomembnih in nepomembnih stvareh, telesu, novih in starih strasteh, o prostati. Mladost se dogaja v švicarskem zdravilišču, v atmosferi Mannove Čarobne gore, kjer čas poteka drugače kot v »dolini« in kjer je melanholija postrežena vsak večer skupaj z zdravo večerjo in nežno popevko orkestra na terasi. Film je dober predvsem zaradi glavnih igralcev Michaela Caina in Harveyja Keitela, ki imata v sebi silo življenja, še toliko idej, še toliko čutil; samo telo je tisto, ki je zatajilo. Najlepši prizor je tisti, ko Caine, svetovno znani skladatelj in dirigent v pokoju, dirigira naravi oziroma kravam na zelenem pašniku: pozornost lepih sivih živali in ritem narave ter zvoncev v melodijo ujamejo njegove nežne stare roke. Spomnila sem se na Kena Russella, na prizor iz njegovega Mahlerja, v katerem skladateljeva žena Alma teka po hribovitih pašnikih in kravam odvezuje velike zvonce, katerih hrup moti tišino njenega genialnega moža, ki v bližini sklada svoje simfonije. Med letošnjimi najboljšimi evropskimi filmi je tudi 45 let s Charlotte Rampling v glavni vlogi, ki tudi govori o starosti, spominu, ljubezni. Starost in z njo spomin je postala zgodba zase, nič več žalostna izpoved. Starost ni več žalostna zgodba iz sicer odlično napisanih kratkih zgodb Čehova (Dolgočasna storija) in Tolstoja (Smrt Ivana Iljiča), ampak posebna stran življenja, realistična, žalostna, lepa, poetična, ustvarjalna ... V Veliki Britaniji je na primer nekdanja urednica in pisateljica Diana Athill pri osemindevetdesetih spet izdala novo knjigo in se je takoj povzpela na lestvice najbolj branih del; svojo prvo uspešnico je napisala pri osemdesetih.

Sacksov oče je umrl pri štiriindevetdesetih letih in sinu je velikokrat povedal, da so bila osemdeseta eno najlepših desetletij v njegovem življenju. Tik pred osemdesetim letom se je tudi Sacks počutil tako kot on, intenziteta njegovega notranjega življenja se je povečala, prav tako je svet gledal s še tisočkrat večjim navdušenjem in radovednostjo kot prej. Star človek, pravi, je v življenju videl triumfe, tragedije, revolucije in vojne, velike dosežke in globoke nejasnosti, kot da bi bil na veliki gori in gledal v horizont. »Starost omogoča, da se bolj zavedamo lepote in minljivosti.« Star človek lažje uvidi zgodovino kot celoto, lažje razume nekatere dogodke, občuti jasno perspektivo časa. O starosti ni razmišljal kot o nečem neprijaznem, kar je pač treba še preživeti; zanj je bil to čas, ko je bil svobodnejši, osvobojen obveznosti, ki jih ima mlajši človek, čas za to, da je raziskoval, karkoli si je želel, in trenutek, ko lahko združi misli in občutja celotnega življenja skupaj!

                                                                          * * *

In potem je zvedel, da je zelo bolan. Ko se je kmalu potem ponoči zagledal v zvezdnato nebo, je dojel, kako malo časa in življenja še ima. »Takšno nebo bi rad še enkrat videl, ko bom umiral.« Narava je bila zanj največja religija. In spet je tiste zadnje mesece razmišljal o fiziki in kemiji, o znanosti, v kateri ni življenja niti smrti. In zdaj, ko smrt ni več abstrakten koncept, je pisal, temveč sedanjost, ko je preveč blizu, ko je nekaj, kar več ni mogel zanikati – se je spet obdal z minerali, kovinami, temi emblemi večnosti. Tako si je želel dočakati 83 let, biti bizmut – skromna siva in zanimiva kovina. Imel ga je pripravljenega na pisalni mizi.

Ko je bil že zelo bolan, se je vseeno odpravil na obisk k lemurjem v raziskovalni center pogledat te nenavadne primate z Madagaskarja, ki so ena najbolj ogroženih živalskih vrst na planetu. Ko jih je gledal, si je predstavljal naše prednike, razmišljal je, od kje smo prišli.

Zadnje poglavje v knjigi ima naslov Šabat. Čeprav doma niso bili zelo verni judje, so, ko je bil še majhen, vedno praznovali šabat, od petkovega večera do sobotne noči so ustavili vse dejavnosti, ki so izražale človekovo oblast nad naravo. Niso vozili avtomobila, se oglašali na telefon (razen za njune stvari, starša sta bila le zdravnika), električne luči so bile ugasnjene. Prižgali so šabatne svetilke, zapeli so Šalom alahem, zmolili večerni kiduš nad vinom. Peli so Zemire.

Sacks se še enkrat spomni šabata iz otroštva, premišljuje, kako se mu je takrat zdelo, da se je svet ustavil, da je obstajal čas izven časa in da je mir postal nekaj otipljivega. Ko je premišljeval o smrti, se mu je zdelo, kot da je tudi zanj prišel ta sedmi dan, ko se človek umiri v sebi, konča svoje delo in se mirne vesti odpravi počivat.