Da, Evropa lahko obstane

V slovenski politiki ni zaslediti dobrega premisleka o demokratičnih koordinatah Slovenije in o njeni prihodnosti, toda nekaj več vendarle vemo o evropskih populizmih in o brexitu. Kar smo minuli teden imenovali spontana racionalnost britanskih volivcev, očitno drži in očitno tudi drži, da je bilo volilno telo v času referenduma o brexitu na nedopusten način strateško manipulirano. Priprave na parlamentarne volitve prihodnje leto v Sloveniji se začenjajo, SDS, največja opozicijska stranka je v osebi predsednika na mizo že položila karte: pritajila bo svojo desno politično identiteto in ljudi poskusila organizirati v imenu boja proti mafiji. Medtem se bo Donald Trump kot merska enota za svetovni populizem bržkone znašel v labirintu preiskovalnih postopkov in ni izključeno, da ga bo doletel tudi ustavni odpoklic s predsedniške funkcije. EU bi bila lahko zadovoljna, da je odbila prvi volilni napad populistov, toda bržkone se premalo zaveda, da bo morala nekaj storiti glede Viktorja Orbana in njemu podobnih politikov in z njim povezanih držav. Mogoče pa se je tega vseeno začela zavedati ...

Eksplozija laži in manipulacij

Evropska komisija je v torek objavila odločitev, da bo sprožila pravne postopke zoper Madžarsko, Poljsko in Češko. Očita se jim nespoštovanje zavez iz sheme za premeščanje beguncev iz Grčije in Italije v druge članice EU. Evropski komisar za migracije Dimitris Avramopulos je v Strasbourgu sporočil, da sodelovanje pri premeščanju beguncev po državah unije ni (politična) izbira, temveč je moralna zaveza, ki ima tudi pravne temelje in posledice. Madžarska in Poljska doslej nista sprejeli še niti enega samega begunca, črpali pa sta evropska sredstva in izkoriščali vse ugodnosti, ki jih prinaša EU. Razkorak med družbeno filozofijo (recimo družbeno kulturo) Evrope in preostankom sveta, ki gradi na populizmu in nacionalizmih, se povečuje. Če kaj, bo EU odločilno koristilo, ko bo prevladalo spoznanje, da obstoji življenjska vez (simbioza) med ksenofobijo in neoliberalizmom. Takrat bo namreč spoznala, da sama lahko obstane edino z mehanizmi, ki bodo oboje držali na vajetih. Tako humanistična kot tudi revolucionarna tradicija zahodne Evrope, se zdi, sestavljata kulturni kapital, ki se nam iz enih pomembnih volitev v druge kaže kot blagodejna spontana racionalnost. Podobna, kot se je pri izrednih britanskih parlamentarnih volitvah izkazala prejšnji teden. Toda postavi se vprašanje, kako je sploh lahko prišlo do tako grobih nacionalističnih izpadov, kakšnim smo bili priče v kampanji o brexitu in kakršni so pripeljali do velikega presenečenja, od katerega kakor da si Velika Britanija sama ne more opomoči.

Potem ko sta Guardianov Observer in Newsweek objavila članke o po vojaških načelih psihološke vojne vodenih internetnih manipulacijah z lažnimi in prirejenimi informacijami (Cambridge Analytica LLC in SCL Elections Limited), je postalo jasno, da igra utegne biti še bolj kompleksna. V tej verziji, ki se kaže kot povsem realna, je ime igre kovanje finančnega dobička s sebičnim manipuliranjem volivcev, razpihovanjem populizmov, ksenofobije, po potrebi česar koli, celih držav, po možnosti kontinentov, zaradi katerih se kapital premika po potrebi naročnika. Pokazala se je povsem jasna in dokazana zveza med njimi, Trumpom, Nigelom Farageem, brexitom in malo je manjkalo, da z epidemijo populizmov politično-kulturno ne bi klecnila vsa Evropa, seveda tudi EU.

Ko srce bije za domovino

Zgodba, ki jo je v svoji državi začel pripovedovati eden najprepoznavnejših evropskih populistov Viktor Orban, je uperjena prav proti manipulacijam »mafije iz tujine«, proti tistim, ki nimajo ljubezni do domovine Madžarov in jim ni mar za tradicionalne vrednote. V tem nastrojenju je velika zanka, kajti sliši in vidi se logično in zlahka se spregleda, da tudi Orban, ne le multikorporacije in finančni skladi, nadzoruje kapitalska gibanja na madžarskih tleh. Orban ima seveda prav, ko ljudem pripoveduje, da so kapitalski predatorji v ovce preoblečeni volkovi, da volk dlako menja, nikoli pa nravi in da se je treba bati zahodnih kapitalskih danajcev, ki ponujajo sladkarije, na koncu pa ljudem odvzamejo dušo in vsakršno svobodo.

Orban je ljudem na toliko različnih načinov povedal tudi, da so tudi temeljne človekove pravice le krinka za bodisi imperialistično bodisi begunsko invazijo, oboje pa ima za cilj uničiti madžarski nacionalni habitat. Zato je dal okrog države zgraditi stotine kilometrov dolgo žičnato ograjo, in ko je bila ta postavljena, je okrog nje in okrog države dal delati še eno, še močnejšo in še bolj bodečo. Načela, ki sestavljajo vrednotno matrico EU, je pri ljudeh relativiziral, češ, ne jemljimo vsega tega preveč resno, saj vemo, kaj je Evropa, to je združba elitnih narodov in držav sveta in mi po svoji avstro-ogrski tradiciji, ki jo je prekinil komunizem, brez dvoma sodimo vanjo.

Viktor Orban je za EU lakmusov papir, kajti dosledno spoštovanje temeljnih človekovih pravic beguncev je skorajda edini objektivni kriterij, pri katerem sprenevedanje in obračanje pomenov ni mogoče. Drugo je sofistika političnih akrobatov in Orban je krasen primer. Ko vidi druge, da so v ovce preoblečeni volkovi, se postavlja vprašanje, kdo ali kaj je njega odrešil teže njegove spreobrnitve iz »komunističnega volka« v »demokratično ovco«, kajti kot nekdanji mladinski partijski funkcionar bi bodisi moral tudi drugim priznati možnost spoznati drugo resnico in zamenjati svoje poglede bodisi biti dosleden in sebe kot volka v ovčjih oblačilih izločiti iz politike. Ne le na Madžarskem, temveč pri vseh populističnih politikih Evrope in sveta so begunci kriterij in simptom legitimnosti. Sporočilo bo bržkone sledeče: kdor bo sovražno nastopal do beguncev, ni vreden evropske prihodnosti, kajti prihodnosti brez tega ne bo in EU bo brez humanizma te vrste razpadla.

Triglavi Viktor

Novo sporočilo brexita in Trumpove zmage se kaže kot karseda nepolitično. Uspelo jim je v interesu hitro rastočih skladov konkretnega človeka s konkretnim logističnim postrojem. V tem ni nobene družbene filozofije, v tem ni sanj, ni upanj, je gola tehnokratska logistika, podobna kot na poveljstvu Isisa. Tam ni niti Alaha niti ideje, temveč tehnologija smrti za predvidene koristi naročnika. Barvni odtenki idej, zaradi katerih po licih tečejo solze političnih privržencev nacionalnih populistov, sodijo med nevarne iluzije, katerih posledice se merijo v človeških tragedijah. In posredi gre praviloma laž. Viktor Orban je dal sprejeti zakon, po katerem bodo nevladne človekoljubne in druge organizacije morale pri oblasteh prijaviti vse vire financiranja, višje od 24.000 evrov. Registrirati se bodo morale kot organizacije s podporo iz tujine. Cilj bi naj bila transparentnost in da naj bi zavarovali Madžarsko pred tujim vplivom. Cilj naj bi bil preprečevati vpliv »tuje mafije«.

Spomladi je v Sloveniji odjeknila novica, da so novi največji lastniki televizije (družbe) Novatv24.si tri madžarska medijska podjetja iz neposrednega okrožja Viktorja Orbana in njegove stranke. V televizijo, ki velja za Janšev osebni projekt, je bilo rečeno, so vložili 800.000 evrov. Če vzamemo zares Orbanove politične govore, lahko sklenemo, da je v slovensko demokracijo prek SDS vdrl madžarski politični interes in kapital. Kako bi tu odmevala teza o volku v ovčjih oblačilih, kako se poslej varuje nacionalni interes, bi lahko razbrali iz nove politične smeri SDS in razglasa njenega predsednika, da na naslednjih volitvah ne bo šlo za razmerje med levim in desnim, temveč bo šlo za »spopad z mafijsko državo«. Iz Janše je spregovoril Orban. Janša je začel utrjevati tezo, da so drugi mediji podkupljeni z opranim denarjem iz transakcije med Iranom in NLB. Da se je sproščal denar iz umazanega posla s Tešem 6 in podobnih projektov, v katerih je SDS še kako sodelovala. Toda na bazarju laži je vedno tudi nekaj resnice. Čeprav je SDS na nacionalni RTV grdo trgovala s političnimi interesi, je seveda res, da se je tam res politično trgovalo in da se še trguje tudi mimo Janše. Janša ni in ne more biti edini politični problem Slovenije, še posebej, ker je po svoji drži vedno bolj simptom kot državnik. Kot tak je neverjetno spominjal na današnjega predsednika ZDA Trumpa: hodil je po meji realnega, bil je poln zakulisnih dogajanj, zarot, vojaških strategij v zakulisnih propagandnih vojnah, poln velikih idej in patetičnih zgodb, ki so se na koncu izkazale kot filmska kulisa in kritje za suh in brezoseben interes novih privatizacij in zainteresiranega kužnega kapitala.

Toda žičnate ograje je okrog Slovenije postavil nekdo drug.