Damir Urban: Veter z juga

Je glas. In gotovo najboljši hrvaški tekstopisec. Njegova skupina Urban&4 ena najbolj zaželenih na območju nekdanje skupne države, njeni člani multiinstrumentalisti in vsi po vrsti avtorji raznovrstnih imenitnih umetniških projektov.

Ne bom prva in tudi ne zadnja, ki bo zapisala, da poslušalci glasbenike delimo na dvoje: tiste, ki zabavajo, pomagajo pohiteti času, in tiste, ki ga ustavljajo. In prav z glasbo slednjih navadno odživimo del našega življenja. Z njihovo muziko je tako kot s knjigami, ki jih ves čas žvečimo; ti toni in besede, verzi dajejo smisel nesmislom, obliko gmotam, včasih življenje telesom, ki so pozabila, kaj je gib.

Nedaleč od reške rive, kjer sediva, se veter obrača, krepi. Govoriva o glasbi, kako nastaja, o tisti, ki jo posluša, o pomenih njegovih verzov, ki se ves čas spreminjajo, o otrocih, ki prihajajo, o vsakdanu, o bonbonih, ki so jih vedno polni njegovi žepi, o ženi, ki jo ima strašno rad, o kolegih iz skupine; basist si je bil ravno kupil nove klaviature in zdaj uživa in raziskuje ... »Elektronika je kul, ampak bend brez basa in bobnov, ni nič …« dreznem, vanj, medtem ko se navdušuje nad delom Jamieja XX.

Vsekakor. Tega ne bom nikdar zanikal. Toda hotel sem reči, da je eksperimentalna elektronika izziv, te skladbe nimajo refrena, ni melodij, na katere bi se zalepil, ni aranžmajev … Poslušalca prisilijo, da se sprosti, brez analiziranja prepusti neznanemu, ne vedoč, ali bo trajala minuto ali dvajset minut.

Ampak brez dobrega basa in bobnov …

Vem, strinjam se. Vsak dober pevec bi moral nekaj vedeti o bobnih. Če se hoče pevec prepustiti, uvesti svoj ritem, mora najprej dobro poznati osnovni ritem. Tak-tak-tak! Samo če imaš to v glavi, lahko zvoziš slalom. Sicer ne bo šlo.

Lepo, da še vedno ne težite k temu, da bi na silo ugajali. In ne govorim samo o nagradah porini in njih vnovični zavrnitvi. Kaj ste ponoči snemali v Zagrebu?

Gre za omnibus sedmih kratkih filmov, v enem od njih igram samega sebe. Igram sebe, ampak nisem jaz, saj veste, da rad demistificiram stvari, počnem pizdarije in tako sem privolil tudi v to ... zavajanje. Vsekakor raje in lažje igram sebe v negativni vlogi kot Urbana, ki je čudovit in prijazen. Rad imam vse, kar me vrže s tečajev, kar me spravi v pogon.

Pred dobrim mesecem dni ste razprodali zagrebški Dom sportova, glasbeniki kritiki hvalijo vaš najnovejši album Mamut. Kaj vse se je zgodilo v zadnjih nekaj tednih?

Zgodilo se je marsikaj lepega in grdega. Že leta odklanjam povabila, da bi igral v ogromnih dvoranah.

In potem ste se podali v Beograd.

Bilo je super. Tja smo šli tri dni prej in ne prav na dan koncerta, kar se je izkazalo za odlično potezo. Lahko sem se adaptiral. Rad se vračam v Beograd.

Ste šli na Novo groblje?

Ne, nisem. Ampak imel sem se lepo. Videl sem, kar sem moral videti, spoznal sem kopico zanimivih ljudi. Igrali smo v Mikserju, ki ni nujno najboljši prostor za koncerte, ampak bilo je polno in imeli smo se odlično. Razprodano. Super zabava, kot da je silvestrovo. In na koncertu smo čisto zares praznovali novo leto.

Kaj ste si zaželeli za novo leto?

Mir in dobro – vse tisto torej, česar ne moremo imeti. Hotel sem vam povedati, da se nam je uspelo povezati s prostorom nekdanje Jugoslavije.

Sodeč po koncertih se ni zdelo tako.

Ampak niso nas vabili ... Rad bi povedal, da se nam je zdelo, da je Mamut precej hermetičen album, a kaže, da ni. Zdel se mi je intimen, na njem govorim o nekih svojih rečeh, toda obenem govorim o težavah, ki jih imamo na Hrvaškem. Potem pa ga tako lepo sprejmejo tudi v drugih republikah nekdanje Jugoslavije. To pomeni, da se oblike naših težav prekrivajo. V komercialnem smislu je ta album naredil preboj, ki ga prejšnji niso.

Zakaj mislite, da je tako?

Očitano nas tarejo podobni problemi. Če verjamemo, da smo v krizi, verjamemo, kaj sledi, ker zgodovina se ponavlja, temu ne kaže oporekati. Mislim, da smo mi, nekdanji prebivalci Jugoslavije, v nekakšnem sporu s samimi seboj. Govorim na splošno, seveda. Ljudje so, ali s pomočjo vere ali svojih političnih vodstev, še posebej pred temi vojnami, ki so nas razdelile, in po njih, verjeli, da prihajajo boljši časi. Češ, znebili smo se tistih, ki so nam bili v breme, in vsak hip bo vse okoli nas zacvetelo. Ta pozitivna energija, ki nas je obkrožala, je nekaj časa celo trajala, a ne dolgo. Zdaj, po dvajsetih letih, nam je vsem jasno, da nismo na boljšem, temveč na slabšem. Toda še vedno se držimo »svoje zgodbe«, da nam je tako bolje, da če nam še ni, nam pa kmalu bo. V resnici pa smo globoko v dreku. Zanimivo je opazovati, kako se ljudje držijo svojih stališč kot pijanec plota. V življenju sem že neštetokrat zamenjal mnenje o stvareh.

Zakaj?

Ker me je čas prepričal, da sem se motil. Ali pa so me prepričali drugi, z argumenti. Toda takšnih ni veliko. Če pogledava podrobneje, so danes ljudje vse bolj pripravljeni svoja stališča braniti z agresijo, življenjem. Živimo v zanimivem času, ni kaj.

Toda tu, na Reki, se zdi, da se človek dobro počuti …

Morda zato, ker smo malce getoizirani.

Imate odličen radio, Radio Rijeka, pa Novi list, univerzo, super bende, umetniške šole, Kvarner, župane, ki vlagajo v prihodnost, mladino, kulturo …

Ja, res je. Morda nam bo celo uspelo, da postanemo evropska prestolnica kulture. Ne vem sicer, kako bi to lahko finančno speljali. Toda sem optimist. Skratka, Reki želim vse najboljše. Toda če pogledava v zgodovino, so bili kulturno-medijski centri vedno Zagreb, Ljubljana, Beograd ... Mi smo bili vedno v provinci, imeli smo in imamo sicer svojo sceno, ki pa je segala do dvajset kilometrov radija iz mesta. Kot da nas obdaja nekakšen nevidni zid. A imate prav, morda imamo to srečo in možnost, da se na Reki lahko zgodijo stvari, ki bi jih kje drugje radarji zaznali in cenzurirali, če ne celo avtocenzurirali. Moje mesto ima vse, kar imajo velika mesta. Živeti na Reki je velika sreča. Tu ni lenih ljudi in obenem obstaja nekakšna kultura, da »ne gledaš drugim v krožnik«. Rad grem proč, a rad se vračam v svoj mir. In še nekaj: ker gre za manjši, lokalni prostor, ne obstaja interes po rojevanju velikih pop zvezd, ni interesa po ustvarjanju komercialnih pizdarij, ker zanje ne bo odjemalcev. To pa je odličen teren za rojevanje alternativnih, rokerskih reči. Vesel sem, da so mestni poglavarji to prepoznavali kot nekakšen adut tega prostora, zato občina pomaga pri najemanju prostorov, ateljejev … Ko smo, na primer, pred desetimi leti pripravljali promocijo albuma Retro v ZDA, povabili so nas v CBGB – smo zadnja skupina iz nekdanje SFRJ, ki je nastopila v tem klubu pred zaprtjem –, nam je občina Reka pomagala pri financiranju potovanja. Reška občina spodbuja in finančno podpira delovanje mnogih glasbenih skupin in umetnikov sploh.

To je pa res lepo slišati. Bravo, župan Vojko Obersnel! Kako je bilo v CBGB?

Super, čeprav veste, da je to navadna luknja. Sicer ne težim h glamurju, daleč od tega, toda vedno iščem in cenim tisto, kar ima zame čustveno vrednost. Doma hranim neke stare, neuporabne dedkove stvari … V vsakem mestu je najmanj petdeset klubov, ki so boljši od CBGB, toda niso CBGB. Zato smo s posebno radostjo nastopili v njem. Tam so igrale vse skupine, ki sem jih imel rad. Bil sem srečen kot otrok, ko sem, z dovoljenjem šefov seveda, lahko podpisal čisto zraven podpisa Louja Reeda. Jasno pa mi je, da v ZDA ne moremo zgraditi svojega trga, tja smo šli kot »turistični bend«, odigrali svoje in šli domov.

Na odru sem vas prvič videla pred dvajsetimi leti, še v srednji šoli. Zdi se, da se ni nič spremenilo. Tu mislim na vaše koncerte, ležerne, prijateljske, pristne.

Mogoče se pa je. Prej sva govorila, kako včasih pozabimo na vsebino naših srečanj, ker smo bili v stanjih, kakršnih smo pač bili. (smeh) Še posebej vi.

Množina bo v redu, hvala.

Verjetno me sprašujete o profesionalnosti. Vrhunec profesionalnosti je, ko si iskren v tem, kar počneš, ko daš vse od sebe. Ne gre toliko za to, da si natančen, uigran – važno je, da se potrudiš do konca. Poskušamo se izogibati avtomatizmu. Ta bi nas že zdavnaj pogubil. Pri nas je dobro to, da vsak dan poskušamo nekaj novega, kot skupina in kot posamezniki. Tudi zato na koncertu vedno zvenimo drugače kot na tistem, ki se je zgodil prej. Nikoli ne vemo, koliko bo zares trajal solo, kdaj se bo zgodil, kdaj bom vskočil v skladbo – o tem odloča koncert sam, naša interakcija z občinstvom. Včasih nam uspe, da se zgodi nekaj posebnega, včasih ne – ampak mar ni ravno v tem lepota?

Boste v Ljubljani zaigrali skladbo Moja?

Bom. To je ena mojih najljubših skladb.

Naslovnica albuma Mamut je delo vrhunskega umetnika Tomislava Torjanca. Seveda je prisoten germanski ekspresionizem, toda vprašala bom drugače: Damir Urban in Francis Bacon?

Kako ste vedeli? Bacon je eden mojih ljubših slikarjev sploh. Mislim, da je bil eden tistih umetnikov, ki so bili zelo odprti za življenje. In obenem, kako je vplival na življenje drugih. Navdušil sem se nad njegovim ateljejem, sam po sebi umetniško delo, njegove slike pa …

Doma imam več kot deset knjig, ki govorijo o njem. Ko brskam po trgovinicah muzejev in galerij, vedno brskam za kakšno knjigo, ki govori o njem. Morda pa mi je, nezavedno, njegovo razčlenjevanje človeka in njegove psihe in telesa bliže, kot bi si hotel priznati. Prej ali slej pridemo do mesa. Vedno. Toda drži, kar ste rekli, Torjanac se je pri oblikovanju našega ovitka držal nemškega ekspresionizma, obdobja med obema vojnama, obdobja krize, invalidov, navdihoval se je v blatu, katranu, zlu …

Invalidov?

Takrat je bila Evropa polna ljudi, ki so v boju izgubili roke, noge …

Srce?

Te amputacije so bile najhujše. Vedno so. Z ekonomskimi krizami se vedno razsuje tudi človečnost. Vse razpade. Ja, Francis Bacon je strahoten! Prvi intervju, ki sem ga delal – ker počnem vseh sort neumnosti –, je bil s Francisom Baconom. Najprej sem mislil, da bom naredil intervju s samim seboj, bilo je pred dvajsetimi leti, v katerem bi povedal stvari, ki jih kot Damir Urban ne bi mogel povedati, ker bi me ljudje … Skratka, neka ženska je bila moj medij, prek katere sem se povezoval z umrlimi ljudmi. Tudi z Baconom. Dobivala sva se v hotelu Opatija. Bacon je bil prvi pokojnik, s katerim sem prek te ženske vzpostavil stik.

Mhm. Rada bi videla.

Ne, resno vam govorim. Prvi dan nama ni uspelo, drugi dan sva se povezala. In pomagal mi je, da sem si odgovoril na svoja vprašanja.

Kateri so torej emotivni spomini na vašega dedka, ki ste jih prej omenili?

Še vedno iščem njegov rdeč, v usnje oblečen radio. Živeli smo v stanovanju s prehodnimi sobami. Da sem prišel do sobe dedka in babice, sem moral prečkati preostali dve. Navadno je dedek ležal na hrbtu, z radiem na prsih, čakajoč na začetek poročil. Babica mu je takrat vedno skuhala kavo. Znal sem sesti poleg dedka in skupaj sva poslušala novice. Kje je končal ta radio? Ne vem. To je moj spomin na dedka. Koliko zgodb mi je pripovedoval, sploh ne vem, kaj je bilo res in kaj ne. Bil sem v puberteti, ko je umrl, v svojem svetu. Spomnim se, da je nosil rokavico, zaradi revme. Spomnim se sprehajalne palice, spomnim se načina, kako se je premikal. Lahko bi ga ...

... narisal?

Brez težav. Pomagal bi si s fotografijami. Dedek je imel dober imidž. Čeprav je bil plešast, tako kot jaz. Spomnim se, da je imel neko ščetko s posebnimi kocinami, s katero se je gladil po glavi in ki naj bi mu masirala lasišče, za cirkulacijo, da bi kaj nemara vseeno zraslo. To z golo kožo imam po njem.

Zato pa dovolj gosto brado.

Ne dovolj (smeh). Dedek ni bil najbolj topel človek. Babica že, toda dedek nikakor. Ni bila umetnica, je pa umetnost razumela. Vzpodbujala me je. Dedek ni imel potrpljenja za te reči.

Je odločilno, ali so v družini ženske tiste z milejšim značajem ali nemara moški, in kako je bilo s tem med vašim odraščanjem?

Mislim, da je za fantke in fante zelo pomembno, da imajo ob sebi nežne očete. Zato ker bo znal takšen oče usmeriti sina na pravo pot. Za deklice, na žalost, je pri teh stvareh vseeno.

Zakaj?

Ženske so veliko bolj fleksibilne, tudi pri odraščanju. Obenem jim je nekako naravno omogočeno, da imajo širši razpon, manevrski prostor, v kaj vse se lahko razvijejo. Še zlasti danes. Medtem ko imajo fantje, moški precej vnaprej določeno podobo, kakšni naj bi bili in kako naj bi delovali. Tudi če govoriva o homoseksualnem svetu. Zveza med dvema ženskama je nekako bolje sprejeta kot tista med dvema moškima. Vsaj tako se zdi. Ženska ima vedno več možnosti. Možnosti za uspeh: lahko je vojakinja, nežna mati, direktorica, samska ženska, zelo uspešna in ambiciozna. Lahko je pridna gospodinja. Mislim, da je za sina zelo dobro, da ima ob sebi toplega in nežnega očeta, ki nad njim ne izkazuje nikakršne moči, še najmanj fizične.

Ste imeli takšnega očeta?

Ja, bil je ogromen, a nežen, prijeten. Pri nas doma nikdar nihče ni povzdignil tona, nikdar se ni kričalo. Če sta bila starša jezna drug na drugega, se nista kregala, počakala sta, da ju je minilo. Danes bi celo lahko rekel, da bi se morala več pogovarjati. Da ne bi bilo tega …

… »Sutra ćemo pričati« – naslov ene od skladb na albumu Mamut.

Drži. Sam skušam v svojih odnosih to popraviti, četudi včasih na silo.

Nič nedorečenega ne pustite za jutri?

Nič. Ko stvari »postavimo na mizo«, izgubijo avro problematičnosti, nerešljivosti. Podobno je tudi z našimi slabimi lastnostmi. Če jih skrivamo, zlahka postanejo obsesija. Mislim, da je čudovito, če je moški v družini odprt, da se ne boji pokazati bolj ženstvene plati. Tudi sam, zaradi svojega sina, poskušam biti takšen. V razredu je Malik eden redki, če ne celo edini, ki ga sošolke vabijo na rojstne dneve. Ima veliko prijateljic. Morda mi je celo uspelo, da sem ga izvlekel iz kalupa moško-ženskih odnosov.

Kmalu po puberteti sem si razjasnil, da pač nisem homoseksualec, in to ni nič nenavadnega, takrat so otroci zmedeni … Ko pri šestnajstih, sedemnajstih letih gledaš pornografijo, še ne veš natančno, kaj te bolj vznemirja, žensko ali moško spolovilo. Fantje pridemo v obdobje, ko si med prijatelji merimo dolžino penisov in čigava sperma bo odletela dlje. To so homoseksualni trenutki. Ampak so del odraščanja, zorenja. In tu je ključno, kakšen okvir, ko gre za pričakovanja, kakšni naj bi bili v odnosih v dvoje, je pubertetniku postavila družina. Za dečka je ključno, kakšnega očeta je imel.

Nikoli mi ni bilo nerodno priznati, če česa nisem znal, če nisem bil izkušen. Nikoli nisem hotel biti nekaj, kar nisem. Ali nekaj, kar se je pričakovalo od mene. Če fant svoji prvi punci prizna, da je neizkušen, da ne ve, kako bi to in to storil, bo vse v redu. Ker so pričakovanja zreducirana na ničlo. Zgodi se, kar se zgodi. In vse je ok. Kdor pa pravi, da vse ve in vse zna, je v velikih škripcih. Razumete?

Razumem. Kam, za vraga, sva zašla …

(smeh) V redu je. Če mojim staršem ni uspelo nič drugega, jim je uspelo, da so me vzgojili v človeka, ki me ni sram priznati in izkazovati emocij ali napak ali strahu. In to mi je pomagalo tudi pri odnosih z ženskami. Lahko rečem, da imam samo lepe izkušnje z njimi. Zrasel sem v normalnega odraslega heteroseksualca. In tudi če bi bil homoseksualec, bi bilo ravno tako ok. Ker pa vem, kaj sem in kaj nisem, nimam nobenih težav s tem, da objamem in poljubim moškega, prijatelja. V tem smislu sem zelo pristen s svojimi prijatelji. Nobenih težav nimam s tem, da se oblečem v žensko in si nadenem visoke pete – nič problematičnega ni v tem. Zakaj se ne bi našminkal, nalakiral nohtov?! Zakaj ne?! Zato tako na dolgo in široko odgovarjam, ker bi bilo čudovito, da bi starši razumeli te stvari. Ko bi vedeli, kako lahko z eno samo besedo zatrejo otroka in mu zagrenijo življenje!

Kaj mislite s tem?

Otrok je, na primer, star deset let, s starši je v kuhinji, poskuša nekaj zapeti, ker se mu pač poje. Potem pa mu oče reče, prosim, nehaj, nimaš posluha, poješ, kot da ti je slon prdnil v uho. Takšen na pol hec, ob katerem se bodo vsi nasmejali, tudi otrok, lahko v njem pusti trajno sled negotovosti. Ta otrok, tudi ko bo star 35 let, nikoli več ne bo odprl ust, da bi zapel.

Kako usodna je bila glasba med vašim odraščanjem?

Ne preveč. Imel sem toliko opravka z njo kot vsa moja generacija. Imel sem kasetofon, na katerega sem snemal komade z italijanskih radijskih postaj in oblikoval svoje kompilacije. Potem sem spoznal reške pankerje, reško rok sceno in moram priznati, da nisem razumel, za kaj gre. Toda bila mi je všeč energija. Takrat sem tudi spremenil frizuro, zamenjal sem broške na jakni. Začel sem se z vlakom voziti na ljubljanski Novi rock gledat in poslušat tretjerazredne pizdarije. Nisem razumel, kaj poslušam, in tudi nisem vedel, kolikšna je vrednost tega, kar sem tam slišal. Hotel pa sem biti del te energije.

Tako kot hočejo na koncertih poslušalci biti del energije, ki ustvarjajo Urban&4? Kako jo akumulirate in delite dalje?

Hm, ko bi vedel. Ne vem. Če bi vedel, ne bi imel takšne treme pred koncerti.

Spomnim se, da ste bili pred leti v zaodrju nekega glasbenega festivala pred nastopom tako živčni, da niste hoteli z nikomer govoriti.

To se zgodi zato, ker ko vidim, da se je zbrala množica ljudi, ki nekaj pričakujejo … In kako so se zafrknili, ker ne samo, da jim nimam česa dati, niti ne vem, kako se to počne. Članom skupine in svoji ženi sem prepovedal, da mi pred koncertom povejo informacije, ali je koncert razprodan ali ne, koliko ljudi se je zbralo pod odrom. Sploh ne dovolim, da mi govorijo o koncertu vse do dne koncerta, ker je to prevelik pritisk zame. Nimam orodja niti tehničnega znanja, kako se do nečesa pride … Nikdar zares ne vem, v kaj se spuščam, v kaj se bom spustil. Ne vem, kako se energija širi, kako se jo daje in kako se jo sprejema. Vem samo, da se zgodi.

Saj vendar slišite.

Slišim. In potem, ko slišim, ko zaslišim ali začutim, potrebujem skladbo, dve ali tri, da se pomirim sam s seboj. Da je vse v redu, da je v redu, da sem takšen, kot sem, najsi bom majhen, velik, debel ali suh, plešast, z eno roko ali s tremi. Takrat se sprostim in začnem uživati. In ko človek uživa, to prenese na druge. Ko na primer v klubu gledaš, da neko dekle lepo pleše, se tvoje telo začne samo premikati. To se zgodi tudi med našimi koncerti.

Rad delam, kar delam. Lepo je, da uživam pri tem in da uživajo tudi oni. Žalostno pa je, da ne obstaja več scena. Ker včasih je to, o čemer zdaj govoriva, počela vrsta bendov. Jaz sem bil samo manjši del te vojske, tega gibanja. Tega več ni, obstajajo le posamezniki. Ničesar več ni. Ni več festivalov, kjer bi deset, dvajset bendov žgalo z odra. Danes ni več gibanja. Ni več gibanj sploh. Vse so nas razčlanili, da bi lažje manipulirali z nami. Razdelili so nas na ljubitelje posameznih klubov. Še prej so nas razdelili na države, potem na navijaške skupine, nato so nas razdelili tudi znotraj posameznih mest. Danes ne vemo več, kdo so naši sosedje, včasih smo poznali vsakega človeka iz bloka, nebotičnika …

Zakaj drugi glasbeniki ne govorijo o teh stvareh tako kot vi?

Morda ne razmišljajo več o tem. Morda zato, ker je zanje rokenrol zabava. Ker razmišljajo: »Prišli smo, da bi vas zabavali. Pogovarjamo se, da bo nastal zabaven intervju.« O tem, kar me sprašujete, se sprašujem tudi sam. O tem se pogovarjamo s prijatelji. Sprašujem se, zakaj se glasbenikom ne ljubi ukvarjati z zvokom? Zakaj se jim ne ljubi iti v gozd snemat gozda?

No, zakaj?

Morda se jemljejo preveč resno. Morda glasbo razumejo samo kot posel. Ne vem, hudiča. Morda zato, ker se doma ne pogovarjajo z ženo.

Rekli ste mi, da ste preživeli tako imenovano rokenrol knjigo, ko jo navadno izpiše življenje rokerja …

Lahko rečem, da sem jo, drži. Kajti navadno knjige, v katerih beremo, kako je nekdo postal zvezda, pišejo o tem, kakšen je bil kot otrok, kako je odraščal, kakšen je bil v dvajsetih letih, potem dopolni trideseto leto ... in potem je knjige kmalu konec. Od tam naprej mora knjigo napisati sam ...

… ali pa Novo groblje.

(smeh) Ali pa končaš na Novem groblju. Jaz sem preživel. Svoj scenarij si pišem sam. Pred osmimi leti sem nehal jesti meso, čeprav sem mesojedec in sem večino življenja preživel na mesu.

Zakaj?

Zato da bi se očistil, da bi imel čim bolj jasno glavo. Prej sem počel ravno nasprotno; hotel sem se ugasniti, se poneumiti, požreti vse, kar je mogoče. Veliko sem dal na mnenje drugih. Danes mi to, kaj si drugi mislijo o meni, ne pomeni ničesar. Pomembno je samo mnenje tistih, ki jih imam rad.

Koliko let, koliko deset let mora miniti, da človek razume, kdaj in kako morje potegne nazaj vodo vase? Kdaj razumemo skice in sledi, ki ostanejo na pesku? Vaša skladba Kada se voda povuče govori o tem …

Nekaterih stvari enostavno ne moreš napisati in zapeti, ko si star dvajset let. O nekdanjih skladbah ne bom rekel nič slabega, ker so mnogim ljudem drage, morda tudi iz nostalgije – toda če so dobre, so dobre zato, ker mi je pri njihovem ustvarjanju pomagala izključno samo intuicija. O stvareh, ki jih govori skladba, ki ste jo omenili, nisem mogel niti znal pisati prej …

Zakaj?

Zato ker imam izkušnje, ker sem bil v peklu in nebesih, dvajsetkrat zapored, in razumem stvari, ki se dogajajo v življenju.

Kaj najbolj jasno vidite v povezavi s seboj?

Verjetno to, da se ves čas vse spreminja, da se spreminjam tudi sam, da čas teče, da vse kroži, vse se ponavlja, v različnih oblikah. In če je človek dovolj bister in senzibilen, bo iste stvari lahko prepoznal v različnih oblikah. Včasih mi kdo reče, da sem paranoičen in ali res mislim, da bodo ljudje spet maširali po ulicah v nacističnih uniformah?! Seveda ne bodo oblečeni v nacistične uniforme, lahko pa bodo imeli dreadlockse in na majicah bodo imeli napis freedom!

Morda bodo zelo natančno prepevali o grožnji, ki prihaja iz mase, o estetiki anonimne zmerljivke. Rok je vedno izražal potrebo po spremembi sveta. Večkrat razmišljam o tem, kako so paranoiki govorili, da gre za projekt ameriških tajnih služb. Danes paranoiki vladajo svetu, ki je drugačen prav zaradi tega. Toda kljub njihovim željam ostaja svet nespremenjen, prav takšen, kot je bil po velikem poku.

Počasi se začenjam zavedati lastne smrtnosti. Kako? Ko začenjaš izgubljati svoje drage. V skladbi Kada se voda povuče govorim o svojih izkušnjah.

Neki mladi ljudje iz ene od verskih skupnosti so me, ateista, nedolgo tega povabili, naj jim spregovorim o veri. Razmišljal sem, kako naj jim povem, kaj je zame božansko. Kako naj razložim, s pomočjo podob njihovega verovanja, da bodo razumeli. Kajti tako kot oni tudi jaz iščem nekega boga …

Ga res?

Povedal vam bom zgodbo. Ko sem hodil v vrtec, je na Reki obstajala Akademija likovnih umetnosti. Profesorji in študenti so nas obiskali v vrtcu in nam dali nalogo, imel sem pet ali šest let, naj narišemo podvodni svet. Na koncu so mojo risbo razglasili za najboljšo. Še vedno jo imam doma, mama jo je shranila. Mislim, da so jo razglasili za najboljšo zato – čisto brezvezna risba je, verjemite –, ker sem vse pomešal: združil sem podvodni in nadvodni svet. Vmes nisem zarisal modre črte kot drugi otroci. V mojem morju so bile ribe, mornarji, krokodili, pomešal sem slano in sladko vodo. To se je profesorjem zdelo zanimivo in vprašali so moje starše za dovoljenje, ali bi lahko en dan preživel s študenti na akademiji. Starši in vzgojitelji so privolili. Odpeljali so me na akademijo in tam sem se prvič srečal z umetnostjo, prej nisem imel pojma, kaj naj bi to bilo. Videl sem golo telo, ki je poziralo, videl sem kiparje, videl sem oljne barve, videl sem replike velikih umetniških del, predvajali so mi diapozitive. Bil sem omamljen od vsega. To je bila moja prva iniciacija. V vrtec sem se vrnil popolnoma spremenjen, od tistega dne sem bil drugačen od sošolcev. Govorili so o vojnah in bitkah, jaz pa sem sanjaril o podobah, ki so mi jih pokazali.

Naj se vrnem: ko sem tej mladini v njihovi cerkvi govoril o svojem bogu, o svoji religiji, sem jim razlagal, da se vse življenje skušam vrniti v dan, ko sem doživel razkritje umetnosti. Vse podrobnosti življenja poskušam sestaviti tako, da bom spet prišel do tistega občutka, ki sem ga doživel tistega dne kot mali deček. Do določene mere mi to tudi uspeva. Ne vedno in ne ves čas.

Mamut – ta žival, ki je, čeprav je bila nekoč največja in ni imela naravnih sovražnikov, izbrala samoto, netipični način v prehranjevalni verigi sesalcev – je naslov albuma vaše skupine, govori pa, skozi koprene avtobiografije, o Pasoliniju, vojakih, Letečem Holandcu, Benetkah, ki tonejo, ribah … Manjka samo še Scottov replikant Roy na strehi apokalipse, ki nas sprašuje, kako je živeti v suženjstvu …

Veličasten Hauerjev monolog na koncu Iztrebljevalca! Kakšen tempo! Kot Thomas Mann, ki si tudi vzame svoj čas, ne Kundera, Mann. In vsak od nas bo na koncu tako kot Roy sklonil glavo, rekoč: »It's time to die.«