Damir Zlatar Frey: Z ženskami sem živel, ustvarjal, užival – z moškimi se ljubim

Govoril je skoraj nepretrgoma, uro in pol. Bruhal besede, izlival spomine, tu in tam v solzah, ki so se brez opozorila, trzanja ličnic, zasvetile na koži, tik pod robom sončnih očal. A je govoril naprej. O drami, ki jo je pravkar zrežiral, predvsem pa o svojem življenju, ki ga je brez cenzure položil v knjigo. Kristalni kardinal je avtobiografski roman, kakršnega nemara tod še ni bilo – v slovenščini bo pri Mladinski knjigi izšel jeseni.

Igralci, igralke, režiserji, pisatelji, glasbeniki, slikarji, umetniki v podobnih edicijah govorijo o svojih travmah iz otroštva, o nesrečah in izgubah, posledicah tega ali onega bolečega spoznanja. Toda Kristalnega kardinala bralec vsaj za hip – ne gre drugače – odloži tam in takrat, mokrih oči, kjer Damir Zlatar Frey na nekaj straneh popisuje, kako ga je kot dečka spolno zlorabil starejši moški, nemara več njih. V romanu je to prečastiti Njegovan, ampak glede na to, kje vse je režiser preživljal najnežnejša leta, lahko samo ugibamo, kaj vse se je dogajalo po različnih domovih, kjer odraščajo otroci brez staršev.

»Odrastel sem v strogem katoliškem okolju, pri fanatično pobožni teti, ki mi je namenila, da sem med svojim osmim in desetim letom popoldneve, večere in proste dneve preživel po cerkvah ali pri veroukih. Hotela me je, seveda, popolnoma posvetiti Bogu.« Toda zgodilo se je samo to, kot pove v romanu, da so njegove deške noge v belih kratkih hlačah tako pritegnile posvečenega odraslega moškega, da se jih je kanil zlorabiti. »Bil sem lep otrok, na las podoben Tadžu iz Viscontijeve Smrti v Benetkah, in ta moški se je bil zagledal vame. Vozil me je na izlete in se me dotikal in meni je to, v iskanju ljubezni, pomislite, celo godilo. Dokler ni v nekem trenutku hotel, da sedem na njegov ud. Grozovito sem se upiral, a neuspešno. Bolečina. Toda tisto najhujše je šele sledilo; teta je doma samo molče oprala moje bele krvave hlačke in mi, ko sem ji rekel, da mi je duhovnik storil silo, le primazala zaušnico, češ, ne boš tako govoril o prečastitem,« pove hrvaški umetnik, gledališki in operni režiser, koreograf in scenograf, vodja festivala Zlati lev v Umagu, ki je za svoje delo prejel več najvišjih hrvaških in slovenskih priznanj, med drugim nagrado Prešernovega sklada.

»Romana nisem napisal zato, da bi kogarkoli obtoževal, svoje življenje sem razgrnil, kot so velevali dogodki, ki so se resnično zgodili. Mnogo hudega so mi storili, hudo sem storil tudi jaz drugim – a to dvoje ni primerljivo,« pove Zlatar Frey, ko se v sončnem popoldnevu usedeva, da bi govorila o Rudiju Šeligu in njegovi drami, ki je v mariborskem gledališču pravkar doživela premiero. »Veste, kako pozornost odraslega, ne glede na to, da je imel nečiste namene, ne bo godila dečku, ki je bil od vseh zapuščen? A vseeno se to ne bi smelo zgoditi. Ne glede na to, da sem se rodil kot homoseksualec. Ni bilo prav! Toda povejva kaj o Šeligu in njegovi poetično-absurdni drami Čarovnica iz Zgornje Davče, ki je pravzaprav tekst o represiji. Kaj se je v zvezi s tem vprašanjem spremenilo danes, 40 let po tem, ko je napisal ta tekst? Nič, razen tega, da se danes na veliko razpravlja o državljanskih pravicah, o katerih se nekoč ni. No, danes vemo, kako državljanskim pravicam podstaviti nogo. Živimo v situaciji, ko se večina izživlja nad manjšino, žrtve pa iz svojih sob, ki zaudarjajo po osamljenosti, skačejo skozi okna. To so le nekateri problemi in motivi, s katerimi se je gledališče ukvarjalo tudi nekoč, zastavlja pa se vprašanje, kako vse to povedati danes,« razmišlja režiser.


V knjigi Kristalni kardinal poveste o sebi vse: iskreno zapišete o vsem in vsakomer, ki je zaznamoval vaše življenje, spregovorite, med drugim, o trpljenju v otroštvu, kako vas je spolno zlorabljal nekdo, ki ste mu popolnoma zaupali ... Se je po vseh teh letih težko soočiti s tem, da ste bili žrtev, kajti otrok, mladostnik, se v takšnih situacijah gotovo počuti krivega in krivdo nosi skozi življenje do pozne odrasle dobe?

Zanimivo, kajti nikdar se nisem počutil kot žrtev. Zato ker sem temu človeku zaupal, kot še mnogim drugim, ki sem se jim predajal, v resnici pa sem bil žrtev, ne nazadnje celo žrtev matere in očeta, ki sta me zapustila. Pogosto sem imel občutek, da se mi stvari v življenju ponavljajo, da jih nisem predelal, da sem se ves čas vrtel v krogu. Danes je drugače. Lahko o tem govorim, ker sem zrel, in tu je tudi časovna distanca, ki je za ozdravljenje nujna. Fizična bolečina, ki mi jo je prizadel ta človek, čeprav nisem želel, da s svojim udom prodre vame, je bila neznosna. Neznosna. Neeeeeee! Seveda, kako ne bi bila. Toda mislim, da me je bolj bolelo to, da sem bil izdan. Psihični pritisk je bil hujši od fizične bolečine. Izdal me je človek, v romanu je to duhovnik, ki sem ga imel rad, ki sem mu verjel, ker me je vedno pohvalil, verjel je vame.

Nihče se nikdar ni ukvarjal z menoj. Teta, pri kateri sem živel, je bila čustveno hladna. Bil sem zapuščen od vseh, od ljudi in od predmetov, zdelo se je, da nikomur ni mar, da živim. Bil sem sanjač, ki je blodil po ulicah, in ta človek, duhovnik Njegovan, je bil prvi, ki mi je dal vedeti, da v tem svetu nekaj pomenim. Zame je imel vedno pripravljene bombone in darila in klical me je po imenu, ne pa s kakšno zmerljivko kot drugi … A rad se je igral s telesom otroka, dečka. To je bilo narobe. Ni me nehalo pekliti v srcu, tesnoba ni hotela popustiti in tako sem povedal svoji teti, izpovedal sem se ji, pa me je samo klofnila, rekoč, da ne smem tako govoriti o prečastitem. In o tem potem nisem govoril več, ne njej ne komurkoli drugemu.

Zdaj me sprašujejo, zakaj sem toliko časa čakal s pisanjem, s tem priznanjem. Ko se človek leta in desetletja bori za preživetje, ko želi živeti od tega, kar zna početi, enostavno ni časa za vse drugo, kar se je bilo nametalo vanj … Ni bilo lahko šestdeset let živeti na svobodi, brez podpore inštitucij, ves čas v krču, ali bo predstava takšna, kakršno sem si zamislil, kajti če bo tako, bo uspešna, in če bo uspešna, bom dobil denar za naslednjo. Bil sem sam. Ves čas. Vedno na preži. Meni starši, kot marsikomu od mojih prijateljev, niso omogočili, da bi se takoj zavihtel na vrh. Vedno sem mislil, da imajo moji kolegi nekaj, česar jaz nimam, in boril sem se, da bi se dokopal do tega »nekaj«, če mi ga že starši niso omogočili, a tako sem le širil to rano, to življenjsko rano …

Kristalni kardinal je izrazito vizualen, filmski, v popisih ste neverjetno natančni, zelo podrobni, tudi ko gre za spolne odnose.

Tako vidim svet. V slikah. Večkrat sem že rekel, da se verjetno vsak ustvarjalec s svojim višjim, energijo, ki je nad nami, Bogom, izprašuje, kam naprej, kako naprej. In med tem iskanjem umetnik prej ali slej vstopi v sobo, kjer na steni piše RESNICA.

Kako ste svojo lastno vi doživeli?

Silovito. Nisem se mogel več upirati. In po tistem, ko sem tri leta pisal to knjigo, vsak dan vsaj dve strani, sem ugotovil, da me je ta resnica ves čas prežemala, mi odpirala nova in nova vrata svobode …

Pišete o Zagrebu v šestdesetih, o teti Agati, njeni materi, o rigoroznem katolištvu, ki so vam ga hoteli vcepiti v srce, pamet, telo, o smrti kardinala Stepinca, njegovem hladnem srcu ... In potem pišete tudi o straniščih železniških postaj in prostituciji v Kölnu, odnosu komunizma do homoseksualcev, zelo bridko, o krutosti gledališkega sveta in seveda o vaših prijateljstvih v njem, ne samo prijateljstvih.

V Kölnu se je zgodila moja prva velika ljubezen, ki je odredila vse druge … Po tistem sem, z nekakšno veliko agresijo, bojem za obstanek, kradel ljubezen zase. Kradel sem jo tudi drugim, nemara. Imel sem sposobnost ukrasti podobo božiča iz dnevnih sob drugih. Kukal sem skozi okna v notranjost, v božičnem času, sam, na mrzlem, z luknjami v podplatih, ampak ukradel sem to podobo za svoje srce, da mi je bilo topleje. Tako sem preživel. Me razumete? Bil sem neprilagodljiv, tako kot Šeligova Darinka, zato sem si tudi želel uprizoriti ta tekst … Tudi jaz sem neprilagodljiv. Nikakor nisem hotel režirati predstave, katere tekst bo mrtev, kjer bo vse prav, kjer bodo odnosi vzorno in pohvalno umeščeni, kjer bodo prevladovala pravila. Vztrajal sem, skratka, pri tej prvinskosti, ki jo imam v sebi, ki sem jo dobil od Boga, od kozmosa. Vedno sem hotel biti del kozmosa. Hotel sem prejemati pozitivne afirmacije na vsakem koraku. Zato sem imel tako težko življenje.

Pomislite, kako je ljudem – in tudi jaz sodim mednje –, ki pridejo v drugo državo, v neko drugo in drugačno kulturno okolje in se borijo, da bi jih sprejeli. Kaj šele, da bi se nato lahko samouresničili. Ampak tisti, ki imajo drugačno barvo kože, ki govorijo drugačen jezik, ki ni moje krvi, ki ni »telo mojega telesa«, takšni naj gredo stran! Čeprav kri je povsod enaka. Enako brizgne iz žile pri vsakem živem bitju.

Vem, da me vseskozi nekdo ščiti. S tem blagoslovom sem prišel v življenje. S to neprestano grozljivo slutnjo, da sem povezan z nečim, kar je večje od mene. In kako lepo je, da se lahko na to milost obrnemo, jo poprosimo, naj nam da tisto, kar je najboljše za nas. Pri meni je bilo to vse od malega vseprisotno, vedenje, da me nekdo varuje. Da bo vse v redu, da me vodi, da ob moji poti, polni kamenja, blata in prepadov, postavlja smerokaze.

Potem pa se je v nekem trenutku zgodil ta – kvrc! Kot v Virginii Woolf. Vame je prišla svetloba, ki me je razsvetlila, mi pojasnila, kako sem narejen, kaj je višji jaz, iz katerega prihaja vse, kar je dobrega v meni. Vidite, vsi mi pridemo na svet dobri, svet nas nauči zlobe. Zato sem napisal to knjigo.

Zdaj bi bilo zanimivo slišati, zakaj ste si ob povabilu k režiji v SNG Drami Maribor izbrali Šeligovo Čarovnico iz Zgornje Davče?

Po uprizarjanju del Slavka Gruma, ki pomenijo pravo metagledališče – zelo enostavno ga prevajamo v različne gledališke jezike, ker ima močan notranji svet, in ko vanj prodreš, so možnosti raziskovanja poetike izjemne –, je bil Šeligo edini logični korak.

Šeligo se me je vsakokrat, ko sem se ukvarjal z njim, zelo dotaknil, še posebej pa zdaj v Čarovnici, ker gre za antigledališče, absurd in rituale, tri segmente, ki se, čeprav se zdi nemogoče, dopolnjujejo, prehajajo iz enega v drugega in tvorijo četrto kakovost, ki je nadzemeljska, privzdignjena. In šele iz te nadzemeljske dimenzije, ko gledamo na naš planet z vrha, se izkristalizira značilna Šeligova poetika. Zato se strinjam z vami, da je nenavadno, da Šeliga igrajo manj, kot bi ga lahko in morali. Mislim, da bi vsak narod lahko bil presrečen, da ima takšnega pisatelja. Tako posebnega in tako posebno globokega. Ko razpreš platnice njegove drame, nekako postane jasno, da se bo režiser znašel v popolni zmedi: kako to uprizoriti, po kateri poti …

Ko si že toliko let v gledališču, kot sem jaz, spoznaš skoraj vse te igralske in teatrske veščine. Kako naj »primem« to dramatiko? Z igralci sem se pogovarjal, kako sploh igrati Šeliga. Pogosto, na primer, govorimo o nadrealizmu, ko se skušamo prebiti skozi njegov svet, toda kako igrati ta njegov nadrealizem? Vemo, kako se igra realizem, a kako naj igralci igrajo nadrealizem? Zato so morali igralci prebuditi v sebi novo orodje, s katerim so lahko ulovili novo pisavo, ki je izrazito poetična. Dotaknili smo se Šeligove drugačnosti; in takrat razumeš nasilje, nasilje v drami in nasilje, v katerem živimo danes, razumeš velika usta resničnosti, ki hočejo to drugačnost pregristi, prežvečiti, požreti in izpljuniti. Drugačnost je vedno moteča. To je v drami Darinka, hči Lepe Vide, ki na sebi izkusi vse, vse »zlo« drugačnega. Poglejte, koliko se je v zadnjih 40 letih spremenilo glede nasilja. Nič.

Takrat smo živeli v družbi, za katero smo pogosto rekli, da je represivna, zdaj pa živimo v tako imenovani demokraciji, ampak zanimivo, da je represija v demokraciji močnejša in ima bolj krvave roke, ki jih skriva za hrbtom. Takrat smo vsaj videli te roke, zdaj pa živimo v svetu, ki stiska fige v žepih. In ta svet je precej bolj krut, v njem so izbrisana tako čustva kot spomini.

Govorite o sebi?

Tudi. Vsakih nekaj let, ko pridem v Maribor, sem presrečen, da imava s Slovenskim narodnim gledališčem kontinuiteto. Tu sem uprizoril svojo prvo dramo Kri in košute, zelo uspešno. Tu sem ustvaril Gogo in tu sem trikrat prejel Borštnikovo nagrado. Torej imam velik razlog, da imam čustven odnos do te umetniške hiše in ljudi v njej. Ko se srečam z njimi, vidim, kako sem se spremenil jaz in kako so se spremenili oni. Toda ostala je močna notranja nit, ki nas povezuje, in vedno smo zadovoljni, ko dobimo možnost, da preverimo nje trdnost.

Na Hrvaškem sem že večkrat želel režirati Šeligovo Svatbo, pa se je vedno kaj zalomilo, ali ni bil »pravi čas« ali karkoli že. Zelo si želim režirati Svatbo in mislim, da se mi bo ta želja uresničila. Sem v obdobju, ko se mi vse želje izpolnjujejo, zato moram biti previden, česa si zaželim.

To pa je redka danost.

Pred časom sem nekdanjemu ravnatelju SNG Drame Viliju Ravnjaku rekel, da si zelo želim režirati Williamsov Tramvaj Poželenje. Čez leto dni se mi je želja uresničila in takrat mi je rekel, Damir, pazi, kaj si želiš, in še bolj, da tega ne boš naglas izgovoril. Zelo sem vesel, da zdaj delam Davčo in te bosonoge ljudi, ki so zelo povezani z naravo in nenehno so v milosti božanske energije. Takšne grozote, kot jih izvajajo nad junakinjo Darinko iz Šeligove drame, lahko prenesejo samo ljudje, ki so v nenehnem stiku z bogom in božansko energijo.

Vi ste?

Seveda. Sicer bi končal v zavodih, kamor družba strpa tiste, ki jih ne more več gledati in prenašati, tiste, ki jih ni mogoče preoblikovati, tiste, ki so pod pritiskom klonili. Ni vsakemu dana moč, da prenaša breme, ki mu ga zaradi njegove drugačnosti nalaga njegova okolica. Potem pa se jih strpa ali v zagrebško predmestje, psihiatrično kliniko v Vrapčem ali, kot rečemo, v ljubljansko Polje. Grozljivo. »Vzela boš apaurin,« reče v drami mama Darinki. To je iznajdba nove dobe. Apaurin bo vse rešil.

Ko sva se nazadnje pogovarjala, ste bili nekako bolj angelski, nekje ste lebdeli. Zdaj ste realist.

Že dolgo se poznava. Tudi jaz imam svoje mrtve v Sloveniji, ne samo znance ali prijatelje. V Sloveniji imam svoje žive in svoje mrtve. Komuniciram z enimi in drugimi. Moji najboljši prijatelji, Berta Bojetu, Alja Tkačeva, Srečo Špik, če jih naštejem samo nekaj – ni jih več. Toda naša vez je tako močna, naš transfer energij in misli je bil tako trden, da še danes obstaja. Zato vedno rečem, ko grem v Slovenijo, da grem v svojo deželo mrtvih in živih.

Ni veliko ljudi, ki so se skozi življenje znali tako transformirati, kot ste se vi. Ste bili kdaj zares izgubljeni?

Seveda. O, seveda. Človek je izgubljen takrat, ko je izvržen iz kroga ljubezni. V meni je bil destrukt. Prepričan sem, da živimo samo zato, da izkusimo ljubezen. Naše prošnje, ki smo jih naslovili na vesolje, so, da želimo izkusiti telesno ljubezen. Vesolje nam bo izpolnilo vsako željo. A kaj ko na ta planet vsi, brez izjeme, prihajamo zelo naivni. To je tista prava izgubljenost: rojstvo. Potem pa sledijo presenečenja, eno za drugim, in nemara je več grdih kot lepih. Potreboval sem veliko energije, po vseh teh negativnih izkušnjah, da sem se postavil na noge. Kajti na neki točki sem spoznal, da mi ne bo nihče pomagal. Da ne bo nihče nič naredil namesto mene. Pravijo, da je velika nesreča, ko se družina razdre. Pri nas je bilo tako, da se je ob tem razdoru pokazal sočni sadež, jaz. Prekrivala me je samo tanka koža, tenak ščit, a sem preživel tako neizmeren mraz kot vročino ter danosti in nedanosti. Življenje sem si zgradil na ostankih krhkosti moje razbite družine, koščke te razbite vaze sem sestavil, črepinjo za črepinjo … Ti koščki so bili zame dar življenja.

V knjigi spregovorite o ljudeh, ki so vas ključno zaznamovali. V dobrem in slabem. Kaj je s tistimi, ki so vas zlorabili in jih ni več? Ste jim pravočasno povedali, kako je z vami?

Ne vsem. Tisti, ki se niso očistili, se bodo vračali v to življenje vse do takrat, dokler se to ne zgodi, ko bodo spoznali … Sam dolgo nisem vedel, koliko talentov nosim v sebi, ples, možnost, da lahko režiram drame, da lahko pišem dramo, pišem knjige, da lahko slikam. Vse to nam je dano. Toda zdi se, kot da smo potopljeni v neko tekočino in do teh spoznanj prihajamo počasi.

Se vam zdi, da je samoumevno, da je Kristalni kardinal na Hrvaškem uspešnica?

Zasluge za to ima tudi založniška hiša Fraktura, priporočila sta mi jo prijatelja, dramaturginja Željka Udovičić in teatrolog Zvonimir Peranić, ki sta menila, da bi knjiga, če bi jo v roke dobila katera od drugih založb, lahko pot zaključila v časopisnih kioskih, na kakšnih provokativnih mestih, kamor ne sodi, saj da ima veliko literarno vrednost, predvsem zaradi resnice, ki bralca preplavi in prestraši, kajti živimo v času, ko resnice ni. Živimo v svetu licemerstva, ko tisti, ki vladajo, držijo resnico na povodcih.

Nič hudega nočem storiti temu svetu. Hočem mu samo zapustiti tisto, kar mi je naložil na hrbet. Hočem se osvoboditi. Hočem, da je moja duša svobodna. Prišel je trenutek, ko sem začutil, da moram to napisati. Nisem vedel, ali bom zmogel. Pred tem sem sicer napisal tri dramice, toda roman je nekaj čisto drugega.

Ljubljani v romanu pravite Ljubljeni Grad (Ljubljeno mesto) – kaj je to mesto za vas?

Ljubljana je bilo mesto mojega notranjega odraščanja, mojih največjih notranjih lomov, preobrazb … Ljubljana je zame mesto ljubezni, velike ljubezni.

Ima ime?

Ljubezen. Samo tako. Vse moje življenje je v njej. Šele v Ljubljenem mestu sem se začel zavedati, kako veliko dela je še pred menoj. Bilo je lepo, a vedel sem, da to ne bo dolgo trajalo. Zelo pomembni človeški instituti so poskušali uravnavati moje bivanje v Sloveniji, in da pri tem »Damirju Zlatarju Freyu, ki je zaznamoval slovensko gledališče«, enostavno ne bo moglo ostati. Slišal sem topot kopit, ki se je približeval. Takrat mi je postalo jasno, da stvari ne bodo tako enostavne, kot so se na prvi pogled zdele.

Zakaj?

Ker nisem človek klanov. Klan bo naredil vse, da zaščiti vsakega posameznika, ki je del njega. Jaz pa sem se upiral klanu in klanom. Bil sem spoštljiv do vseh in vsakogar, ampak nikdar nisem bil v nobenem gledališkem klanu. Zato sem bil nevaren in hkrati tudi nezaželen. Mislil sem s svojo glavo in nisem dovolil, da bi me kdorkoli vodil. Bil sem nepredvidljiv in obenem sem veliko vedel in vem, zato so bili mnogi prestrašeni, da bom spregovoril o stvareh, ki jih tudi oni vedo, a so tiho. Tišina pa je eden od konstitutivnih elementov klana. Tako se mreži življenje, tako nastaja politika, kulturna politika. Vse je pod nadzorom. Tisti, ki se temu izmikajo, so v vsakem trenutku v nevarnosti, da bodo ob vse. Zelo hitro namreč lahko padeš v kanalizacijo, ki te bo pogoltnila.

Živimo v času zlomljenih duš, ki se vlečejo po ulicah. Vsak dan vidim te mrtvece, ki tavajo po ulicah, gledam njihove prestrašene poglede. Tudi o tem govorim v knjigi. Življenje je letenje. Ni padanje. O tem govorim tudi v svoji novi knjigi Stanzia Grande, ki bo letos izšla pri Frakturi. Človek zaradi nekakšne zapeljive lepote privoli, da izgubi duhovni del sebe. Ta istrska Stanzia Grande je ostala skorajda brez vsega, razbili so ji okna, notranjost, zdaj ji hočejo vzeti še spomin. In to pogosto začutim, ko pridem v Slovenijo, kako dežurni klani poskušajo narediti vse, da bi se zgodovina slovenskega gledališča izbrisala, da bi na koncu izpadlo, kot da mene, na primer, nikdar ni bilo tam, da nikdar nisem delal gledališča in predstave, ki sem jih v Sloveniji delal in zanje prejemal nagrade. To počnejo tudi ljudje, ki sem jih naučil prvih plesnih korakov, ki so kasneje postali veliki mednarodni plesalci in koreografi.

Človek potrebuje veliko časa, predvsem pa veliko izkušenj, da ugotovi, da je na tem svetu dovolj prostora za vse nas. In s tem mora vsak sam pri sebi opraviti, kajti najhuje je, ko greš s tega sveta, poln gneva in grenkobe, češ, koliko hudega sem storil drugim.

Vi niste?

Sem, zato sem se tudi vrnil v to življenje, da to popravim. Upam, da bo eno dovolj. Trenutno je moja prioriteta, poleg gledališča in pisanja, da čim bolj v popolnosti doživim spoj človeka z naravo. V mojem istrskem vrtu prevladujeta samo dva klana: klan oljk in klan vinske trte.