Danes je kreativnost to, kako v trgovini najti za pet centov cenejšega piščanca

Že v jutranjih urah je Hiša eksperimentov na Trubarjevi ulici v Ljubljani čisto polna. Prava eksplozija energije. Otroci, ki eksperimentirajo, nasmejani in potrpežljivi demonstratorji, inovatorji za svojimi računalniki, ki načrtujejo nove eksperimente, konstruktorji, ki sestavljajo zapletene naprave, izjemno prijazno osebje, odlična kava in Miha Kos.

Vodja Hiše in doktor fizike, ki verjame, da znanje pripada vsem. Živ dokaz, da lahko en sam človek z zagreto in ustvarjalno ekipo ljudi premika meje in dimenzije mogočega. Ko nas pelje po Hiši, opazim, da je poln čisto vsak njen kotiček, da dobesedno poka po šivih in da ideje in še nedokončani izumi ter naprave skorajda gledajo skozi okna in čez streho.

Kako bi opisali Hišo eksperimentov?

Najbolj pomembno poslanstvo Hiše eksperimentov je, da spodbujamo radovednost in kreativnost. Znanost je pri tem le orodje; to, kar želimo doseči, je, da bodo ljudje razmišljali in da bodo postavljali vprašanja, da od nas ne bodo odšli z odgovori, ki jih ne razumejo, ampak da bodo brskali naprej. Da se bodo začeli spraševati. O vseh stvareh, ne samo o fiziki in znanosti, ampak o koristnosti mnogih drugih stvari, recimo: ali res potrebujemo slabo banko?

Slovenci na javnih predavanjih ali po literarnih večerih žal zelo malo sprašujejo. Mislite, da je to navada, da je povezano s šolskim sistemom, da smo premalo radovedni?

Namen Hiše je prav to, da te vznemiri. Ko vidiš zanimiv eksperiment, te tako zelo pritegne, da bi rad njegovemu delovanju prišel do dna. Prav zato, ker te začnejo stvari zanimati, se hitro zapleteš v pogovor z demonstratorjem in drugimi obiskovalci. Hiša eksperimentov je tu tudi zato, da spodbuja dialog, da se ljudje naučijo poslušati in znajo sodelovati v skupini. Prav zadnjič mi je prijatelj iz tujine dejal, da preveč ljudi misli, da je dialog v resnici sestavljen iz dveh monologov.

Radovednost je eden izmed najbolj primarnih človeških nagonov, prav zaradi radovednosti smo obstali, saj nimamo krvoločnih čekanov. Najpomembnejše orodje nosimo v glavi. Ves čas nas zanima, ali se lahko še česa naučimo. Radovednost rodi kreativnost, inovacije, podjetništvo – to je temelj in glava družbe.

V Hiši eksperimentov se trudimo tudi učiteljice in učitelje naučiti, da ko priznamo, da nekaj ne vemo, to ni greh, ampak je vrlina, saj se šele takrat zavedamo, kaj vemo in česa ne, in smo se pripravljeni učiti. Večkrat rad rečem, da bi v šolah morali prepovedati besedi, kot sta napaka in narobe.

Trenutno se pripravljate na ulični znanstveni festival, na katerem so se obiskovalci prejšnja leta že lahko s posebnim kolesom vozili po napeti vrvi nad Ljubljanico in celo hodili po vodi.

Od 3. do 5. junija že spet organiziramo Znanstival, ko bomo znanost odpeljali ven iz Hiše, na ljubljanske mostove, trge in ulice. In kot rad pravim, je Znanstival namenjen prav vsem, edini pogoj za udeležbo je radovednost. Predstavili bomo mnoge stvari, recimo delavnico Drzni eksperimenti, ko bodo obiskovalci iz enostavnih predmetov lahko izdelovali različne znanstvene stvaritve, od letala do vozila na zračni blazini. Potem bodo tukaj Znanstvene dogodivščine, ki jih bodo predstavljali naši in tuji predavatelji, in seveda Znanstveni spektakel, ki se bo zgodil na Prešernovem trgu in bo letos skoraj izvenzemeljski.

V Hiši skušamo povezati izobraževanje, znanost, umetnost, gospodarstvo, medije. Hiša je ogromna, čeprav ima majhne kvadratne metre. Zelo dolgo si že želimo in načrtujemo, da bi Ljubljana oziroma Slovenija končno dobila ustrezno Hišo eksperimentov – Center znanosti. Zdaj se na ministrstvu nekaj v zvezi s tem premika in upam, da bodo dojeli, da Hiša eksperimentov že opravlja vse dejavnosti, ki bi jih morala takšna institucija, čeprav so zaradi pomanjkanja prostora naše aktivnosti omejene. Morda bo pa le enkrat zasijalo sonce za Slovenijo. Na naše dejavnosti in program smo zelo ponosni, a če bi imeli drugačne razmere, bi lahko ponudili še mnogo več.

Vaši obiskovalci so vseh starosti, menda pa imate tudi velik obisk iz Hrvaške?

Res nas obiskujejo vse generacije, od najmlajših do upokojencev. Tukaj gre za kvalitetno preživljanje prostega časa. Najlepše je, kadar otroci, ki so nas že obiskali s šolo, potem k nam pripeljejo še svojo družino, da bi skupaj doživeli to izkušnjo. Zelo lepo je videti, kako kakšen eksperiment razlagajo staršem, ti pa jim spet govorijo o svojih izkušnjah. Ko jih včasih opazujem, se mi to zdi najlepša družinska komunikacija – ko se mlajši učijo od starejših in obratno.

Zanimivo je, da imamo kar deset odstotkov obiskovalcev iz Hrvaške. S Hiško eksperimentov, ki je naša najnovejša aktivnost, nekakšna mobilna Hiša eksperimentov, bomo sedaj veliko gostovali po tej sosedni državi. Duplikate naših eksperimentov in nekatere originalne eksperimente spravimo v škatle, jih naložimo v večji kombi in se odpravimo na pot. Šole in vrtce za en dan spremenimo v pravi center znanosti, zasedemo nekaj učilnic in prikazujemo eksperimente, zavzamemo telovadnico in tam priredimo znanstveni šov. A nam za takšne stvari zmanjkuje kapacitet, saj recimo nimamo garaže za več kombijev. Zanimanje je namreč tolikšno, da bomo očitno potrebovali več vozil. Strašansko bi potrebovali tudi prostor za delavnico, neko manjšo halo, ki je dovolj trdno zgrajena, da tja lahko postavimo stružni stroj, rezkalnike, 3D-tiskalnike ... Eksperimente bi lahko tako izdelovali bolj množično.

Morda pa ima kdo prostor, ki ga ne potrebuje in bi ga lahko donatorsko oddal, saj je v Ljubljani toliko praznih skladišč in garaž.

Mogoče pa res; lahko napišete, če je kje kakšen pošteni donator, ki bi rad pomagal Hiši in ima pritlični prostor, je zdaj pravi čas, da se nam javi.

Mislim, da je žal malo organizacij in inštitucij, kot je vaša, kjer imajo toliko idej in se trudijo, da jih večino tudi uresničijo.

Mi smo ekskluzivno takšni. Zelo pomemben se nam zdi prav razvoj. Vsi eksperimenti v Hiši so bili izdelani pri nas, redki centri se lahko pohvalijo s tem. Vse, od ideje do izvedbe, je naše delo. Pri nekaterih eksperimentih je bila ideja od drugod, a smo jih zasnovali sami in jih še izpopolnili. Mnogo naših eksperimentov pa lahko že vidite tudi v podobnih centrih v tujini. Hiša eksperimentov je izrazito razvojna inštitucija.

Vse, kar potrebujemo, so samo še večja krila. Zelo smo ponosni na naše znanstvene dogodivščine, na šove, ki jih imamo v Hiši: Svetlobologija, Barvologija, Jajčkologija, Spominologija, Plinologija, itdlogija. Nastala je še ena aktivnost, ki ji rečemo Inspire in poteka že četrto leto: gre za mednarodno šolo izdelovanja in izvajanja znanstvenih šovov, po tem smo v svetu zelo poznani. Letos imamo sodelujoče, ki prihajajo iz Egipta, Švice, Portugalske, Italije, Avstrije.

Veliko delujete tudi na mednarodnem področju, sodelujete z drugimi znanstvenimi centri. Inspiracijo za Hišo eksperimentov ste menda našli v San Franciscu.

Idejo za Hišo eksperimentov sem dobil v San Franciscu, tamkajšnji center znanosti oziroma Exploratium, kot mu pravijo, je res velikanski. Že v začetku 70. let ga je zasnoval fizik Frank Oppenheimer, brat očeta atomske bombe Roberta Oppenheimerja. Njegova osnovna ideja je bila, da se človek lahko česa nauči samo na lastnih izkušnjah. V to tudi sam verjamem, tisto, kar znamo, smo se sami naučili. Kar se Janezek nauči, to Janez zna, ne kar je Janezka nekdo naučil. Ko se človek nauči uživati pri reševanju problemov, bo užival življenje. Kitajski pregovor pravi: Prebral sem in sem pozabil. Videl sem in si nisem zapomnil. Naredil sem in znam.

Naši učitelji hočejo učiti, namesto da bi navduševali. To je ključna napaka izobraževalnega sistema: otroci se bodo radi sami učili, če jih znamo za to navdušiti. Veščine, kako jih navdušiti, pa niso enostavne in prav izobraževanje učiteljev je ena izmed bistvenih aktivnosti Hiše eksperimentov, ki jo sicer že izvajamo, a bi lahko, če bi obstajali v večjih dimenzijah, to počeli bolj kontinuirano. A žal nimamo niti dvoran, kaj šele amfiteatra. Večje prostore bi potrebovali tudi zato, da bi recimo lahko organizirali mednarodne kongrese o znanosti. Tak manjši Cankarjev dom, kjer se pod isto streho združujejo umetniki, znanstveniki, raziskovalci, kjer med njimi nastajajo ideje za skupne projekte v medsebojnem spoštovanju in razumevanju.

Trenutno je prav sodelovanje med umetniki in znanstveniki zelo v trendu. Ste tudi vi že imeli kakšen takšen skupni projekt?

V prvih letih Hiše eksperimentov smo recimo sodelovali z Moderno galerijo in pripravili projekt Vse razen videza. Naredili smo knjižnico v temi; obiskovalci, ki so jih po prostoru vodili slepi vodiči, so lahko knjige otipavali, jih vohali, jim prisluhnili, niso pa jih mogli videti.

Tako kot je težko biti učitelj, ki navduši, je težko povezati tudi znanost in umetnost v dober projekt. Znati moraš pravilno komunicirati, spoštovati in razumeti moraš obe področji. Jezik umetnosti in jezik znanosti nista čisto kompatibilna. A ko se znanstveniki otresejo misli, da so kulturniki kar nekaj, in ko se kulturniki otresejo misli, da so znanstveniki le obrtniki, je to že obetaven začetek.

Zdi se mi, da je to mešanje žanrov, ved in znanosti prav tako ena od lastnosti sodobnega časa.

Na vseh področjih je potrebno sodelovanje. Če želiš biti danes kot fizik uspešen, moraš recimo obvladati tudi biologijo, vedeti moraš, kako jo povezati, da prideš do biofizike, ali kako preplesti medicino in kemijo v neko medikokemijo ... Povezovanje različnih področij in skupin raziskovalcev z različnih področij je dejansko prihodnost. Svet ne eksistira na posameznih vejah, svet je povezan med sabo. Vedno si rad predstavljam, da je znanost drevo, iz katerega rastejo veje, vejice in listki, korenine pa so skupne, in če eno vejo odžagaš, potem druge veje trpijo.

Zdi se mi tudi, da ste vsi, ki delate v Hiši, izjemno povezani, da odlično sodelujete, se zabavate, veliko brainstormate ali, kot se temu reče v slovenščini, mentalno viharite. Zdi se mi, da je takšnega igrivega in kreativnega sodelovanja v podjetjih in organizacijah žal vse manj.

Absolutno. Žalostno je to, da kadar želijo podjetja krčiti stroške, najprej ukinejo razvojni oddelek. To je tako, kot da bi nekomu odrezali glavo in rekli, zdaj bo pa bolje.

Glede na to, da ste tudi vi študirali v tujini, me zanima, kaj menite o tako imenovanem begu možganov.

Beg možganov je kriminal in sramota družbe. Strokovnjake je nujno obdržati. Seveda morajo v svet, saj si človek le tako lahko razširi obzorja, se nauči novih stvari, dobi nove ideje in jih potem dopolni s svojim znanjem. Ampak izjemno pomembno je, da tem mladim omogočimo, da se bodo po študiju imeli kam vrniti. Da bodo doma napredovali in razvijali znanje. Beg možganov je povezan z marsičim. Tudi s tem, da smo premalo ponosni, da smo Slovenci, da pozabljamo, da smo narod, ki si je pridobil svojo državo. Država, do katere smo ves čas kritični, pa je takšna, ker smo si takšno sami zgradili, saj je ni zgradil nekdo od zgoraj. Naj vam povem primer: na Finskem izobraževalni sistem dobro deluje, ker lahko baje učijo samo tisti, ki so bili najboljši študenti. Na Finskem zato biti učitelj nekaj pomeni, hkrati pa mlajše generacije za učitelja dobijo najboljše, kar pomeni, da bodo te generacije dale še boljše študente. To je neskončna investicija v prihodnost, daljša je kot kakršen koli politični mandat.

V Sloveniji bi morali oblikovati nekakšen nacionalni projekt usmeritve, ki pa se ne bi smel spreminjati glede na to, katera politična opcija je na oblasti. Vsaka politična opcija bi morala slediti temu programu, ki bi ga izoblikovali na javni razpravi in v katerem bi morali biti vsi deležniki kvalitetni brez parazitov. Nacionalni projekt bi se moral ukvarjati tudi s tem, kako mlade pripeljati nazaj iz tujine. Višja ko je stopnja izobraženosti družbe, boljša je prihodnost za to družbo. Ljudje, ki so spoznali svet, so zelo koristni za Slovenijo, saj nimajo šentflorjanskega pogleda na stvari. To niso ljudje, ki, kot pravim jaz, vse življenje živijo v loncu in ga poznajo samo z notranje strani, to so ljudje, ki so videli več loncev in jih lahko primerjajo, in če pridejo nazaj, lahko iz tega lonca naredijo ponev, ki je že malo bolj odprta.

Ste optimistični glede prihodnosti Slovenije?

Zgledi vlečejo in tistega politika, ki bo prvi dal dober zgled, bom absolutno volil. Pa ne gre samo za politike. Tudi državljani so premalo radovedni, premalo ustvarjalni. Danes je najpomembnejša kreativnost to, da ljudje najdejo veletrgovino, v kateri je polovica piščanca za pet centov cenejša kot drugje. Poglejte samo reklame, s katerimi nas bombardirajo vsak dan! Včasih so bile tako duhovite, saj v tujini so še, te zdaj pa ne služijo več nobenemu namenu.

Prav tako me izjemno boli prodajanje slovenskih podjetij, ne samo boli, to me žali. Zame so tisti, ki jih prodajajo, izdajalci naroda. Dober kmet čuva svojo zemljo, da jo bodo lahko obdelovali še njegovi otroci in vnuki. Tak kmet zemlje ne bo prodal, saj ve, da jo lahko proda le enkrat. Dober gozdar ve, da če bo posekal eno drevo, bo moral posaditi dve novi. Podobno bi moralo veljati za podjetja: če prodamo eno podjetje, bi morali najprej ustvariti dve novi. Prav tako se strinjam s prodajo podjetja nekemu tujcu samo v primeru, da tudi mi kupujemo podjetja od njih.

Prodajamo tudi naše naravne vire, vodo, na primer, pa tudi živilsko industrijo, čeprav bosta v prihodnosti voda in hrana vredni več kot denar.

Prodajamo tudi naše najboljše blagovne znamke. Če bi imeli sposobne ljudi, ki bi znali pogledati iz lonca, ne bi prodali podjetja s smučmi, ki smo jih dolga leta razvijali, ampak bi jih sami uspešno prodajali po svetu. Če bi imeli sposobne ljudi v Rogaški, Radencih, Kolinski, Fructalu, v Elektrotehni, v številnih tekstilnih podjetjih, potem bi bila ta podjetja uspešna in jih ne bi prodajali. Tudi ljudje, ki po trgovinah iščejo najcenejšo piščančjo polovico, bi se morali zavedati, da če bomo kupovali slovenske izdelke, bomo s tem spodbudili našo prehrambno industrijo in le tako bo Slovenija lahko prehranila samo sebe.

Spomin je kratek zlasti takrat, ko se ne učiš na svojih izkušnjah. Kako že gre tisto: Ne jamram, iščem rešitve. Jaz pravim, saj lahko jamramo, ampak iščimo tudi rešitve. Ljudje so se iz tega izreka norčevali, ampak v njem je marsikaj resnice – posameznik mora imeti iniciativo in se mora zavedati, da država niso tisti, ki jo vodijo, ampak da smo država vsi mi. Kako je že rekel Gandhi: Če hočeš kaj spremeniti, bodo ti ta sprememba. Začni pri sebi. Ko bo kritična masa vzpostavljena, se bodo stvari začele spreminjati. Ko bo dovolj ljudi začelo razmišljati, se bodo spremenili tudi tisti, ki ne razmišljajo.

Hiša eksperimentov je začela kot kapljica v morje, zdaj pa lahko rečem, da smo že lonec v morju in si prizadevamo za to, da bi bili reka.

V kaj kot znanstvenik verjamete, a ne morete dokazati?

Verjamem, kot človek in kot znanstvenik, da bi lahko Slovenija lepo prosperirala, če bi bila to dežela ljudi, ki razmišljajo s svojo glavo, ki se ne pustijo voditi drugim, ki niso ovce, ampak pastirji. Dokazati tega na žalost še ne morem, skušam pa s Hišo eksperimentov delati eksperiment, da bi se to zgodilo.

Kaj je za vas najbolj zanimiv naravni pojav?

Rojstvo.

Kaj je največje odkritje oziroma izum v zadnjih dva tisoč letih?

Mogoče bom malo suhoparen, ampak zame je Einsteinova teorija relativnosti nekaj zelo posebnega, ker gre tudi za drugačen koncept razmišljanja. Podobno kot Kolumbovo jajce je bilo vse v zvezi s to teorijo skregano s tako imenovano zdravo kmečko pametjo in cel svet ji je nasprotoval. Tudi to, da Zemlja ni središče vesolja, je velikansko odkritje, ker pri nas še mnogo ljudi misli, da je Slovenija središče sveta.

Katerega odkritja se veselite v prihodnosti?

Da nam bo morda uspelo tako dobro prerazporediti in razdeliti resurse in sredstva, da bi postale vojne nepotrebne.

V Hiši eksperimentov sem opazila, da je polna zgodb. Vsak eksperiment ima svojo, včasih je povedana z besedami, drugič z odličnimi ilustracijami vašega očeta Boža Kosa. Všeč mi je to, da znanstveniki radi pripovedujete zgodbe.

To je zato, ker je pravi znanstvenik to z dušo in telesom. Ker je to njegova strast, ker za to živi, ker je to njegovo bistvo. To lahko prenesemo tudi na družboslovje ali recimo na vodenje podjetij – to, kar potrebujemo, so direktorji, ki živijo s svojimi podjetji, ki so duša tega podjetja, ki, ko gredo domov, ves čas tuhtajo, kako bi stvari še izboljšali, kako bi bili njihovi zaposleni še bolj zadovoljni in kreativni, kako bi upoštevali njihove ideje, spodbudili inovacije, kako bi bili še bolj konkurenčni ... Če bo direktor na svojem delovnem mestu razmišljal samo o tem, na katero direktorsko mesto se bo zavihtel, ko bo to podjetje tudi zaradi njega uničeno, je jasno, da ne bo uspešen.

Dobri znanstveniki bi bili lahko za zgled tega, kako črpati moč iz idej in svojih misli.

V modernem svetu so dobri centri znanosti, kakršna je Hiša eksperimentov, hrami resnice, k nam ljudje hodijo po resnico, ne po mnenje, tu jim nihče ne vsiljuje, kako naj razmišljajo. Ljudje danes ne verjamejo več politikom, mnogi ne verjamejo več niti medijem, ne verjamejo več cerkvi, tukaj pa je en varen kraj, kamor prideš in lahko diskutiraš z drugimi o temah, ki te žulijo, in nihče ti ne bo rekel, tako je prav, to, kar misliš ti, je pa narobe ...