Dare Valič: Igra? Nekaj me je gnalo. Pa sem rekel: grem tja, kjer sem doma

Pred Grad Kodeljevo se pripelje na kolesu na električni pogon, s še nerazcvetelo rdečo vrtnico v roki. Kot vitez, trubadur stare šole. Rahlo razmršeni beli lasje, oči še vedno takšne, kakršne jih pomnimo iz filmov, z odra, velike, modre, prodorne, še vedno žarijo. Tale je za vas, z mojega vrta, reče. Imam res rad rože. Pa drevesa tudi. Raje bi se pogovarjal o drevesih kot o teatru, še reče s komaj opaznim nasmeškom.

Pri Daretu Valiču bi potrebovali živ posnetek, najraje kamero. Da bi lahko ujela to neizmerno duhovitost, ironijo, specifično mimiko. Njegov obraz sploh. Njegov edinstven igralski obraz, ki se je neizbrisno zapisal v naš spomin, kot je v utemeljitvi lavreata zapisala komisija Borštnikovega prstana.

Je človek, ki ne čuti potrebe, da bi kogarkoli fasciniral, ki se je odločil, da bo govoril o sebi samo zato, ker se to ob Borštnikovem prstanu spodobi, a vmes vsaj enajstkrat ponovil, da nima kaj povedati in da tudi če bi imel kaj povedati, o sebi ne more in ne zna govoriti.

Ob razglasitvi Borštnikovega prstana za življenjsko delo ste bili prav tako skromni: zahvalili ste se tistim, ki so bili za, in se opravičili tistim, ki so bili proti.

Kaj pa naj bi drugega rekel? Tistim, ki so bili za, se zahvaljujem, tistim, ki so bili proti, se pa opravičujem, nikoli več, nikoli več, obljubim (nasmešek).

Ganilo pa vas je. Vsaj malo.

Vsaka nagrada je gotovo posebno doživetje. A da bi bilo to res upravičeno in pošteno, mislim, da je ta prstan prišel deset let prepozno. Zdaj sem ustrelil kar tako.

Pred desetimi leti ste se upokojili.

Ja, takrat sem bil še nekako v stiku s teatrom, zdaj sem se čisto umaknil.

Komisija je med drugim zapisala skorajda odo vašemu igralskemu obrazu, »ki je zaznamovan z nekakšno zagonetnostjo, morda samonezadovoljnostjo, ironično čemernostjo, stalno slabo vestjo, hkrati z lucidnostjo« ...

Vidite, kaj vse izvem o sebi. Zato so nagrade čisto v redu stvar.

Tudi Boris Cavazza je o vas rekel, da ste izjemen komik, hkrati pa izjemen dramski igralec. Kar je redko.

No, to je pa lepo. Boris je pred desetimi leti režiral Molierove Scapinove zvijače in mi dal vlogo Geronta. In res mi je bilo žal, da sva samo enkrat imela možnost, da sva tako tesno sodelovala, Boris kot režiser, jaz kot igralec. Imel je samo eno pripombo. Da sem nekaj rekel preglasno. Ker ga spoštujem kot igralca in režiserja, sem v predstavi utišal kar ves svoj tekst. In moram reči, da je izjemno dobro delovalo. Tudi jaz sem bil sam s sabo bolj zadovoljen. Škoda, da Boris ni več režiral, ker je imel prav neverjeten posluh za režijo, za igralca. Zelo sem užival v tisti predstavi. Mislim, da prav zaradi njega.

Rojeni ste bili v Banjaluki leta 1941, tik preden se je začela vojna.

Rojen sem bil dva tedna pred Hitlerjevim napadom na Jugoslavijo, tako da sem bil rojen še v Kraljevini Jugoslaviji. Bil sem italijanski državljan, po mami in očetu, oba sta bila Primorca.

Veste, da so včasih podeljevali Borštnikovo nagrado za lep odrski slovenski jezik, in dobili smo jo trije slovenski igralci: Radko Polič, ki je svoje življenje začel v Beogradu, Boris Cavazza, ki je bil rojen v Milanu, in jaz, rojen v Banjaluki. Potem so jo pa ukinili.

Kako so vas zaznamovale podobe v vojni? Otroštvo sredi vojne?

Tisto, kar je bilo za mojo mamo hudo, je bilo zame lepo. Samo to vem. Medlo se spomnim tudi ofenzive na Kozari, vem, da so nas zajeli četniki, to je bilo seveda nekaj strašnega, a meni je ostalo v spominu predvsem, da sem tam končno lahko nekaj jedel. Strpali so nas v neke vrste taborišče, potem so nas peljali v prisilno delo, mama je garala na polju, otroci smo bili tam, prepuščeni sami sebi.

Imeli ste dve ali tri leta?

Ja, pa se vseeno spomnim, sicer medlo, nekaterih podob, atmosfere. Recimo, spomnim se konca vojne, to, kako je oče prijezdil na konju kot partizan osvoboditelj. To je bil dogodek.

Kot prizor iz Jovanovićeve drame Osvoboditev Skopja.

Mama je vedno govorila, moliva, Darko, da bo tati prišel živ in zdrav. In ko se je oče pojavil kot osvoboditelj, junak, je moja mama rekla: O, moj Jezus. Takrat je oče razjahal in prišel k nama in jaz sem bil prepričan, da je to on – Jezus, samo da je večji, pa da ima mitraljez in peterokrako zvezdo. Težko sem dojel, da je to moj oče. Nisem ga imel možnosti spoznati. In zvečer je mama rekla, dajva, spet moliva k Jezuščku, pa sem rekel: Neću više da molim, tata je već došao. Takrat nisem preveč dobro znal slovensko, čeprav je mama govorila z mano slovensko, kolikor se je dalo.

Spomnim se, da so takrat tudi fotografirali in da so nas, partizanske otroke, ki smo bili sestradani, razcapani in garjavi, dali na stran, spredaj za kuliso so pa dali četniške otroke, ker so bili bolj rejeni, bolj primerni za podobo srečnih otrok osvoboditeljev.

Tega se spomnite po maminem pripovedovanju?

Ne, tega se spomnim, ker me je to takrat tako bolelo. Nepravično se mi je zdelo.

Nomadsko življenje imate v krvi, že zaradi očetove službe ste se veliko selili ...

Ko je oče izstopil iz armade, je kot gradbenik poskušal najti delo v Postojni. Bil sem z njim na uradu, ko je iskal zaposlitev. Ženska mu je nataknjeno rekla, kje pa je bil do zdaj. Pa ji je rekel: Kje sem bil? V p. m. Nato ji je zabrusil: Nikogar ne bom prosil za delo, in ponosno odvihral iz pisarne. Potem smo šli na Reko, kjer je čistil minska polja, čista ruska ruleta. Po Reki smo se preselili v Žirovnico, kjer se je začela delati hidrocentrala. Takrat sem začel hoditi v šolo v Sloveniji, prvi razred. Spomnim se, da so imeli tam center za nemške ujetnike, ki so od Rdečega križa dobili kruh, mi otroci smo imeli samo koruznega. In ujetniki so mi skozi rešetke dajali košček kruha v zameno za koruznega. Tako da ... po vojni sem kruha imel. Stanovali smo pa v baraki.

Je bilo to v obdobju, ko ste mami pomagali šivati gumbe za nedrčke?

To je bilo pa že v Ljubljani. Bilo smo revni kot cerkvene miši. Mama je doma kot dodatno delo šivala nedrčke za eno od tekstilnih tovarn, midva z bratom pa sva ji pomagala šivati gumbe. Še danes znam prišiti vsak gumb.

Sicer pa, kaj naj vam sploh govorim o tem. To so dolgočasne stvari.

Nasprotno. Ljudje s takšnim življenjepisom so redki junaki.

Ah, kakšen junak, dajte no. Sem najbolj strahopeten človek na svetu.

Bili ste v prvih vrstah tako na študentskih demonstracijah '68, kjer so padali pendreki, kot pri aferi JBTZ ...

V prvih vrstah ravno nisem bil. Krivica me je pa vedno bolela. Nikoli v življenju nisem bil član nobene stranke, niti komunistične partije ne, čeprav se bi to takrat splačalo. Bil sem levo usmerjen, čeprav za Slovenijo več ne vem, kaj je levo in kaj je desno. Včasih imam občutek, da imajo prav ti, ki se trkajo po prsih, kakšni levičarji so, bolj desne misli.

Lahko pa povem, da sovražim vojsko. Sem jo služil v Črnomlju in to je bilo zame izgubljeno leto življenja. Deset mesecev in dvajset dni. Kdo mi bo to vrnil? Nihče. Kaj sem se tam naučil? To, da se je Tito rodil v Kumrovcu.

Se tega niste učili že v šoli?

Seveda, to sem slišal najmanj stokrat in vsakič sem se čudil in se strinjal.

Ne verjamete, da se je Tito rodil tam?

Ah, verjamem. Zmeraj bolj. Po pravici povedano, mi je vseeno.

Kakšno vlogo je za vas, mladeniča, takrat predstavljal Tito?

Meni prav nič posebnega. Bolj mi je bil všeč Che Guevara, ker je utelešal mit upornika. In se je dejansko uprl, ZDA, celo svojemu prijatelju Castru.

Tito se je kar dobro razumel s Chejem.

Saj se je z Lumumbo tudi.

Lumumbo?

Patrice Lumumba, prvi demokratični voditelj Konga, ki se je uprl in se boril za neodvisnost Konga od Belgije. In ob njegovem uboju smo morali takrat po cesti vpiti: Fuj Mubutu.

Mubutu?

To je bil ta, ki je leta 1961 najverjetneje dal ubiti Lumumbo. Na koncu je Mubutu prišel na obisk k Titu in vse je bilo v najlepšem redu. To je politika.

Neverjetno, česa se spomnite.

Spomin imam zelo dober. Samo telesno sem malo šibek. Letom primerno pač.

Čeprav ste v nekem intervjuju rekli, da ste bili vedno fizično zelo vitalni, nikoli na bolniški.

Hja, saj sem bil res. Do sedemdesetega leta nisem vedel, kaj je doktor. Po sedemdesetem se je pa začelo.

Pred leti ste premagali raka?

Enega sem, seveda, in to z veseljem. Za drugega pa ne vem. Morda kaj več o tem vedo tisti, ki so mi dali nagrado. Ponavadi jo dajo tistemu, češ, saj ta pa ne bo dolgo.

Pa vendar, v čem je recept za vašo vitalnost? Vašemu življenjskemu slogu ne bi mogli ravno reči zdrav.

Saj poznate tisto: ko so Churchilla vprašali, kaj je ob njegovem življenjskem slogu – viski, cigare, ženske – recept za dolgo življenje, je rekel: No sports. Nič športa.

No, vi menda ste malo športnika?

Sem, tako na daleč. Tudi na televiziji kdaj vidim, da ljudje tečejo (nasmešek).

Nogometno tekmo Slovenija in Anglija ste gledali?

Rezultat 0:0. To pa moram, že zaradi vnukov, ker so fuzbalerji.

Rajko Grlić je v nedavnem intervjuju za Sobotno prilogo rekel, da se mora kamera na nečem ustaviti. In to je igralčeva osebnost. Da se tega na filmu ne da zaigrati.

Mislim, da je to res. Dobra režija se začne in konča v dobrem izboru igralcev.

Sami ste rekli, da ste najraje igrali ljudi, ki so bili diametralno nasprotje vašemu značaju.

Nekaj, kar jaz nisem, ja.

In te negativne značajske lastnosti ste potem poiskali nekje v sebi?

Niti ne. Ponavadi to potegnem iz likov v gostilni. Zelo rad opazujem ljudi. Rad imam gostilne. Tudi zdaj, ko ne kadim in ko zelo malo pijem. Ne vem, kaj je to z mano. Upam, da ni konec, hudiča. Že prejšnjo zimo, ko nisem kadil, sem šel rad ven zmrzovat s kadilci. Ker je bilo tam vedno bolj fino, tam so se smejali, zabavali. Notri so pa športniki (nasmešek).

Nekega lepega zgleda generacijam ne boste dali, vidim.

(Smeh.) Saj tudi ne mislim dajati nobenega zgleda. Povem tako, kot je. Upam, da ne bodo taki kot jaz.

In vendar: če bi pogledali na svoje življenje, ne bi veliko spremenili?

Prav nič.

Sploh pa ne študentskega potovanja z Borisom Cavazzo v Stockholm obirat grah?

Uf, to pa je bila odisejada. Grah se je obema za nekaj časa zameril.

Sodeč po njegovem pripovedovanju, ste bili kar avanturist. Na štop na Švedsko, pa potem na štop po vsej severni Evropi nazaj do doma?

Midva z Borisom sva že prej drugovala, tudi popivala sva skupaj. Potem pa sva se zmenila in sva šla. Sva se kar nagarala, tudi precej zaslužila, a je potem København vse pogoltnil.

Mimogrede, v tej knjigi sem posebej prebral poglavje, v katerem opisuje to najino popotovanje po severni Evropi, in moram tukaj povedati, da tista, ki naj bi bila takrat moja, kako ji je že rekel, Bibi Jebessen, ni imela zelenih peg, kot je zapisal. Je bila pa mlajša kot njegova (nasmešek).

Danka Ida Pulsen, gospodarica vile s služinčadjo, kjer sta nekaj časa stanovala, in vaju potem ni spustila domov?

Tale ja. Čeprav ne vem več, kako ji je bilo točno ime. Vem pa, da moji ni bilo ime Bibi Jebessen. Priznam pa, da se duhovito sliši.

Kako ji je bilo zares ime?

Tega pa ne bom povedal. Ko sem tisto bral, sem se prav zamislil, da je moja zgodba o tistem potovanju precej drugačna od njegove. Vsak ima svoje spomine. To nikoli ne morejo biti skupni spomini. Nekatere stvari sem videl drugače, s svojimi očmi, skozi svojo prizmo. Vem pa nekaj: moja ni imela zelenih peg (hudomušen nasmešek).

Vi ste pravzaprav glavni krivec, da je Boris Cavazza sploh šel na sprejemne izpite na akademijo za igro. Kdo je bil kriv za vaše sprejemne?

Ah, z Borisom sva se spoznala na Unionskem vrtu, v gostilni pač. Ko je debata nanesla na študij, mi je rekel, da ga angleščina in francoščina ne veselita toliko, da bi raje fakulteto, ki ne bi imela matematike. In jaz sem se pohvalil, da sem v prvem letniku akademije, kjer absolutno ni matematike. Je rekel, da bi on tudi kaj takega študiral. Potem se je pripravljal za izpit, Antonijev monolog v Cezarju, no, pa saj to že veste ...

Za priprave sva šla v Piran, na nekem čolnu je vpil: Cezarja bom pokopal, ne slavil ... Uf, kako se je drl, s polnimi pljuči. Ko sva se ozrla na obalo, so se tam ljudje zbirali na obrežju in strmeli v čudaka na čolnu. Že takrat je znal pritegniti občinstvo.

No, in je naredil izpite iz prve. Upravičeno.

Jaz sem imel takrat študentsko posojilo, ki je bilo zelo odvisno od tega, kakšne ocene si imel. In seveda sem moral biti discipliniran. Denarja nisem imel dovolj, da bi preživel.

Ustvarili ste več kot sto deset gledaliških vlog pa tudi na slovenskem filmu ste bili zelo prisotni: Za katero vlogo bi rekli, da ste dali vanjo največ sebe? V Bineta Štebeta v komediji To so gadi?

On je bil električar.

Takoj ko začneva govoriti o vas, ne poveste nič.

Kaj naj povem o sebi. Dajte no.

Čeprav ste po upokojitvi rekli, da se boste popolnoma umaknili, ste vseeno vstopili v filmsko avanturo Srečen za umret Matevža Luzarja.

To je res. Ko sem prebral ta tekst, sem se tako smejal, česa tako smešnega že dolgo nisem bral. Mislim, da je najboljši prizor, ko Dušan Jovanović uči plesati Jenija [Evgena Carja]. To je res duhovito.

Še pred tem filmom sem rad razlagal, da bom šel, ko bo prišel čas, v dom za ostarele, a po tem filmu sem spremenil mnenje. Pa se imajo nekateri prav krasno tam. Ampak ta red, jesti ob določeni uri, spanje ob določeni uri, moraš se delati še starejšega, kot si ... To ni zame. Za sabo sem imel dve delovni brigadi in vojsko, ne bi več, hvala.

Omenili ste delovne brigade. Na eni od fotografij, objavljeni v reviji Naša žena, ste v brigadi skupaj s Spomenko Hribar. Ste se prijavili prostovoljno?

Kje pa. Takšne, ki smo bili bolj nagajive sorte, so poklicali in nam svetovali, da je pametno, da gremo v brigado. V resnici ni bilo izbire.

Pa vas je tam prevzel ta kolektivni duh, graditi novo domovino?

Čisto nič. Bognedaj.

Pri slovenski osamosvojitvi ste bili bolj aktivni?

Tam sem pa bil prostovoljno. In bil sem kar glasen, ja. Veste, v tistem obdobju sem res verjel, da bomo ena redkih držav na svetu, ki ne bo imela vojske. Če bi šlo danes pol teh vojakov v policijo, polovica pa med gasilce, bi bilo vse veliko bolj prav. Globoko sem prepričan, da je vojska nekaj najbolj nesmiselnega. Če bi se res zgodila agresija, verjamem, da bi se uprli vsi državljani, tako kot so se že kdaj prej v zgodovini.

V kratkem filmu Luči mesta Klemena Dvornika ste gospod, ki se usede v taksi, a se ne more spomniti, kam je namenjen. Film preizprašuje prepad med generacijama? Kako vi kot oče in dedek čutite različne generacije?

Razlika je v tem, da je ta svet njihov. In je drugačen, kot je bil moj.

Kako drugačen?

Drugačen. Drug pogled na svet imajo.

Ste lahko bolj konkretni?

Jaz mislim, da se zgodovina ponavlja, da so stvari bolj ali manj iste, le da je tehnologija nova.

Ki spreminja človeške stike?

Mislim, da se zdaj mladina ravno tako druži zares. Če bi bilo potrebno, bi ravno tako reagirali, kot smo mi. Šli na ulice in se uprli. Jaz verjamem v vsako novo generacijo.

Zdi se mi, da imajo mladi ljudje bolj prav kot mi. Ker mislim, da se ljudje po sedemdesetem letu vtikamo v svet, ki ga hočejo mladi ljudje zgraditi. Vidim jih, kako so zavzeti. Za ustvarjanje, za delo.

Za delo, ki ga ne dobijo, zato odhajajo čez mejo.

Saj ga tudi v Jugoslaviji ni bilo. To idealiziranje tistega časa me včasih prav zmoti ... Samo da se takrat o brezposelnosti ni toliko govorilo. Kar se pa kvalitete življenja tiče: zdaj grem čez cesto in kupim kavo; če sem hotel kavo piti takrat, sem moral ponjo v Trst. Kdaj je bilo življenje bolj lagodno? Zdaj ali prej?

Sem pričakovala, da se boste sami bolj z navdušenjem spominjali tistih divjih let, ko ste bili na vrhuncu moči, naj rečem slave ...

Pred dvema letoma sem se peljal skupaj z eno gospo in je jamrala in šimfala po državi, pa po mladini, jaz sem jo nekaj časa poslušal, molčal in se čudil. Potem me je tudi ona pogledala in rekla: A ne, gospod Valič, ko je človek mlad, je tudi lakota lepa? Mejduš, sem rekel, to imate pa prav. Razlika je samo v tem, da so nove generacije mlade, mi smo pa stari. In svet je od mladih ljudi. Oni bodo spreminjali svet po svoji meri, če ga bodo hoteli.

Radko Polič in Milena Zupančič sta večkrat rekla, da ste igralci z razpadom Jugoslavije izgubili velik prostor ustvarjanja, kot da bi jih iz velike prostorne hiše zaprli v črno kuhinjo.

Res, v črno kuhinjo? Hm. Jaz tega občutka nimam, moram priznati.

Ker niste toliko nastopali v jugoslovanskih filmih?

Ja, marsikdaj sem rekel ne. Film bi pomenil mesec ali več stran od družine. Družina pa mi je vedno pomenila več kot vse kariere tega sveta. In to mislim zelo resno. Hkrati pa imam ves čas občutek, da sem družini še vedno dal premalo. Tega mi otroci ne očitajo, ker so plemeniti ljudje. Zelo jih imam rad, a tudi zdaj se jim premalo posvetim. Pravzaprav se ne posvetim nobenemu. Veste, jaz sem zelo len človek. Po prepričanju sem lenuh. Nikoli se nisem preveč družil z ljudmi, zelo rad sem sam. Zelo rad. Če pa že, grem v gostilno in srečujem ljudi. In je zmeraj nekaj novega, pogovori so zmeraj novi, drugačni.

O čem se najraje pogovarjate? O gledališču?

O gledališču pa sploh ne.

V nekaterih intervjujih, ki ste jih dali, ste rekli, da po upokojitvi sploh ne greste v gledališče kot gledalec. Kako to?

Zato ker nočem motiti.

Motiti?

Ker sem pred leti preživel takšno bolezen, da bi moral med predstavo večkrat na stranišče. Tega pa nisem hotel. Ker so se mi takrat, še ko sem igral, ti ljudje, ki so med predstavo vstajali in hodili ven, zdeli malo čudni. Vsakič sem mislil, da sem dolgočasen, da sem slab, niti pomislil nisem, da gredo na stranišče. Zato tudi zdaj sam ne maram motiti.

Na WC greš pa točno takrat, ko ni treba. Zdajle, recimo, me čisto slučajno ni prijelo, pa bi se rad izmazal iz tega pogovora.

Vaša prva najbolj vidna vloga je bil Horacij v Hamletu leta 1968.

Tu pa imam anekdoto. Končno eno. Imeli smo dvojno zasedbo, Hamleta sta igrala Danilo Benedičič in Slodnjak, kralja pa Sotlar in Kosmač. Preden smo šli na oder, je bil v naši zasedbi v vlogi kralja Kosmač, ko sem pa stopil na oder, me je tam kot kralj na odru pričakal Sotlar. To sem doživel, ta šok. Precej stresno je bilo. Zakaj je do tega prišlo, ne vem. Verjetno je Sotlar hotel biti v prvi zasedbi, pa so mu ustregli.

Bert Sotlar je bil arhetipski, nepozabni pater familias v kultnem filmu To so gadi. Oče, proti kateremu se upira vaš lik – Bine?

Ja, fino je bilo delati z njim. Skupaj sva delala tudi v seriji Sence pod ostrim vrhom. Dobra stvar. Sotlar je bil pošteni brat, jaz pa pijani brat. Imeniten soigralec je bil. Zelo fer, kot mlajšemu kolegu mi je veliko pomagal.

Kako ste se pripravljali na filmsko vlogo? Kakšna je bila vaša tehnika? Vem, da je takrat iz New Yorka Andrej Vajevec prinesel igralsko metodo in da so se je začeli učiti mnogi igralci.

Ja, poznam, tudi jaz sem to delal. A bolj po gostilnah.

Prosim?

V gostilnah sem opazoval ljudi, poskušal prevzeti nekatere njihove značilnosti.

No, to najbrž ni isto kot čustveni spomin, o katerem govori Stanislavski.

Ah, v resnici je isto. Le drugačen pogled je, od zunaj. Meni so bili zanimivi liki, poskušal sem si zapomniti specifiko določenega značaja in prevzeti nekaj njegovega nase.

Kot bi jim ukradli del osebnosti?

Ja, rad sem kradel te stvari. Iz življenja sem kradel veliko in dajal na oder ali na film, to pa. Ljudje so se mi vedno zdeli strašno zanimivi. In sem jih kradel. Prav škoda, da tega več ne počnem.

Glejte, tole sem si zdaj nabavil. (Pokaže na kolo, podobno poni ekspresu.) Na elektropogon. Ni treba nič poganjat, usedeš se gor in se odpelješ.

Nisva še končala.

Saj nimam kaj povedati. Vam je lahko, ker imate plonk cegelc (namigne na moj list z vprašanji).

Katera vaša gledališka vloga vas je najbolj ganila? Poleg generala Maistra, kot ste rekli v Mariboru.

Ja, to sem rekel, ker se mi je zdelo prav, da to povem prav v Mariboru. Pa tudi res je bilo. Velika čast je igrati takšen lik. Od zadnjih vlog mi je bil najbliže lik Vladimirja Matjaža Zupančiča.

Mislite tudi na film, kjer sta skupaj z Markom Mandićem?

Tudi, a gledališka predstava je bila še boljša. V Drami smo se z malega odra preselili na veliki oder, tako uspešna predstava je bila. To sem pa res rad igral. Tukaj pa res neskromno lahko rečem, da sem bil res dober.

Hči Nina je igralka v Drami, Blaž je šel iz ljubljanske Drame v gledališče v Novi Gorici?

Ja, on je pa šel h koreninam, postal je pravi Primorec. Tako se je odločil, hotel je biti tam.

Ste ponosni na oba? Pomagate z napotkom, nasvetom?

Saj vidite, kako zgovoren sem. Nič kaj dosti ne rečem. Dobra sta. Vsi moji štirje otroci so fini. Petdeset odstotkov jih je šlo v gledališče, petdeset se jih je pa rešilo. Ena hči je filozofinja, druga arhitektka. Na nobenega nisem vplival. Ne, to pa ne. Vsak živi svoje življenje.

Kaj če bi se spet poskusila sprehoditi skozi nekatere vaše odrske vloge? Recimo Jonatana Jeremijo v Operi za tri groše ali Cronina v Rihardovi umetni nogi?

Nič kaj dosti se ne spomnim. Hm, veste, kaj sem zelo rad igral: Ivanušinove otroke. Pa Profesor Klepec, tega sem tudi zelo rad.

Kaj pa Aleksander praznih rok, kjer ste vstopili v kožo Aleksandra Velikega? Takrat so menda gledalke hodile v Dramo predvsem zaradi vas.

Tega pa ne bi vedel. Vi pa tudi ne morete, saj vas še ni bilo na svetu. Sicer pa, hvalabogu, da so me kakšne dame rade videle, saj sem jih tudi jaz rad. Dokler ni prišla Dunja. Potem sem videl samo njo.

Kritik je zapisal, da ste v Aleksandru praznih rok »z veliko mero senzibilnosti v govoru, kretnji in očeh izpovedali Aleksandrove človeške dileme«.

Mislim, da mi je to res uspelo. Dilema, kako se ujameš v svet, ki ga sam tako načrtno gradiš.

V smislu, da si zapornik lastnega mita?

Tako. Hočeš biti svoboden, hočeš osvajati svet navzven, hkrati pa gradiš kletko samemu sebi. Sem bil pa eden redkih igralcev takrat, ki je imel malodane pornografski prizor.

Kako to mislite?

Bil sem gol, okrog ledij sem imel zavito neko blago. Ampak saj pravim, za tiste čase je bila to avantgarda, pornografija. Sploh za nacionalno ustanovo SNG Dramo. Mile Korun je režiral.

In Tancredij v Vdovi iz Ankone? Pa Pigmalion? Ko je bila vaša Eliza Iva Zupančičeva?

Tudi, vse lepo, res pa, da vam o teh predstavah nimam kaj dosti povedati.

S katero soigralko ste se najbolj ujeli, s katero ste začutili takšno kemijo, da bi ji lahko rekli tudi odrska zaljubljenost, ki je recimo pomagala predstavi?

Mah, a veste, da me je v gledališču vedno zanimalo bolj tisto, kar je bilo zunaj, kot tisto, kar je bilo notri. Strogo sem ločil zasebno življenje od gledališkega. Mene gledališče samo po sebi ni ravno ... No, kaj naj rečem, rad sem igral. To je pa tudi vse.

Vaši soigralci tega ne bi opisali tako suhoparno. Menda ste bili strastno predani svojemu delu. Mar ni tako, da vsak igralec po določenem času pogreša oder, občinstvo?

No, gotovo je to res. To je droga. Gledališče je droga, večja od filma. Tam ne smeš kiksnit, tam moraš speljat do konca, uro, dve, tri, do konca. Disciplina je pa disciplina. Discipliniran sem bil do konca. Nikoli v življenju nisem zamudil na predstavo.

Iz kakšnega testa mora biti igralec, da ga ne »odnesejo boljše napisani«, kot se je nekoč izrazil Rade Šerbedžija?

Imeti mora grozljivo voljo. Psihofizično mora biti popolnoma pripravljen. Nekaj talenta pa tudi mora biti.

Mnogi igralci, ki so veljali za velike talente, so se zlomili pod pritiskom.

Mislim, da je to zelo težko delo. Za šibkega človeka to ni. Zelo se moraš posvetiti temu delu in zanemarjati tisto, kar ti je najdražje, družino. Namesto da zvečer otrokom bereš pravljice, greš na šiht. Namesto da greš s prijatelji v gostilno, greš na šiht.

No, to ni ravno samo specifika igralstva, v teh neoliberalističnih časih v vsakem delu zanemarjaš svoje najbližje, pa če si gradbeni delavec, taksist, odvetnik ali novinar.

Na žalost je to res. A za igralca že prej ni bilo socializma, to hočem reči. Imel je podobno življenje, kot ga imajo zdaj vsi. Ves čas v teatru, na vajah, zvečer na predstavah.

Ko sem šel v pokoj, sem si rekel, no, zdaj sem se končno osvobodil. In takrat se mi je odkrilo, da imam prvič v življenju čas še zase. Ne za oder, ne za vloge, ne za družbo ... zase. Zato pravim, da mi je zdaj čisto lepo. Končno se lahko pogovorim sam s sabo.

O čem?

O marsičem.

Verjamete?

Ne hodim v cerkev, vsak naj se odloči sam zase. Vem, da je mene osebno strah samo ene stvari: da ne bi komu naredil kaj slabega, nevede. To me najbolj muči. Vede kaj takega nisem naredil. Nevede bi se pa lahko zgodilo. O tem razmišljam, ko sem sam.

Ste pomislili, da bi kdaj kaj zapisali?

Bognedaj. Sem raje zasadil drevesa. Kaj je že tisto, kar mora narediti moški, preden umre? Zaploditi otroka, zasaditi drevo in ... napisati knjigo. No, namesto tega sem posadil drevo, vsakemu vnuku po pet oljk. Te bodo preživele vse. Knjige pa ne bom napisal. Pripovedovati bi morda še znal, a za pisanje so drugi ljudje. Jaz nisem te sorte. Vsak naj dela svoje. Saj jaz kaj drugega kot igralec ne bi bil. Čeprav sem neslavno poskusil na naravoslovni fakulteti.

Zakaj ste šli potem na igro?

Čisto po naključju.

Ne verjamem. Niste kot otrok ali najstnik začutili 'klica' po nastopanju, po vživljanju v druge like?

Nekaj sem gotovo čutil. Nekaj me je res dajalo, to pa moram priznati.

Ste kdaj kaj recitirali?

To pa nikoli. A nekaj me je gnalo v to smer. Ne znam razložiti. Pa sem si rekel: grem tja, kjer sem doma.