Darilo z Vzhoda

Deset let smo se spraševali, kaj so vzhodne članice prinesle v Evropsko unijo. Zdaj vemo.

Sat, 12.03.2016, 06:00
Slovani so bili del različnih zgodovinskih tvorb, v vseh so bili relativno destruktivni.

Kaj prinašate v Evropsko unijo? Vprašanje, postavljano leta zapored voditeljem srednje- in vzhodnoevropskih držav, jih je vedno znova osupilo. Aleksander Kwašniewski je leta 2005 v svoji imenitni predsedniški palači Namiestnikowski – pomnim Poljsko v ekstazi, ki objokuje Janeza Pavla, usmiljenke v trdo poškrobljenih naglavnih pokrivalih povsod – pogledal skoraj zbegano. In niti ni imel odgovora svetovno znani zgodovinar, medievalist in nekdanji zunanji minister Bronislaw Geremek, ki se je v Strasbourgu, v dvanajstem nadstropju parlamenta, posvečal Evropi. Poljski, češki, slovaški, madžarski voditelji so se ob vprašanju venomer znašli v zagati. Pomenljivo, nihče ni izrekel tistega, kar je na nekem mestu izjavil Slavoj Žižek: »Vsakič, ko me tuji novinar vpraša, kaj lahko moja država da Evropi, odgovorim hitro in nedvoumno: Nič.«

»Nove članice, slovanske države, lahko prispevajo svoje navdušenje, vnemo mladih elit za Evropo ... Na neki način so lačne. Hočejo jesti. Hočejo več demokracije. Hočejo več modernosti,« je leta 2004 v pariškem inštitutu Ifri odgovoril Dominique Moïsi, analitik in profesor mednarodnih odnosov in geopolitike. Pripovedoval je o sveži krvi, ki jo za rahlo utrujeno Unijo pomenijo prišleki.

Razlaga se je zdela prepričljiva in Moïsi, eden najbolj prepričanih Evropejcev med Francozi, med drugim predavatelj na evropskem kolidžu v Natolinu – Poljska ima za Bruggeom drugo največjo valilnico evropske birokracije v okolici Varšave –, se je zdel dober barometer. Z razširjeno EU in razširjenim Natom je evropski Vzhod postal dokončno globaliziran, nove članice so prinesle velik trg in odmerek nove energije. Najlepši pogled na Evropsko unijo se je venomer ponujal z Vzhoda ... Mlade demokracije, komaj dvajsetletne, pa so se zelo zgodaj, prezgodaj izkazale za utrujene. Hitro je nastopila popristopna depresija, novi formi politike sta postala trdi nacionalizem in nesramni populizem. Predpristopna pogajanja so izpraznila politično igro in nakazala maščevalno vrnitev politike. Zgodbo dobro poznamo, je tudi zgodba Slovenije.

Dovolj precizen odgovor na vprašanje, kaj je darilo vzhoda, mi je leta 2009 dal francoski politolog in zgodovinar, specialist za srednjo in vzhodno Evropo Jacques Rupnik. »Nove članice so prinesle svoje travme, svojo zgodovino in svojo izkušnjo življenja v razdeljeni Evropi. Imajo občutek, da sta njihovo izkustvo in bolečina na Zahodu premalo razumljena in priznana. Prinašajo ranjeni spomin preteklosti ...«

Govoril je o razdeljenem evropskem spominu, o čemer je v Povojni Evropi podrobno pisal Tony Judt. Očitno se je Evropa premalo zavedala, da je priključitev slovanskega sveta, ki je pred tem živel onstran nekdanje železne zavese, močno spremenila njeno bistvo. Rupnik je strnil razlago v trditev: »S širitvijo smo združili Evropo, a nismo združili evropskega spomina. Enotnega evropskega spomina ni.«

Od nesamozavesti do kulta žrtve

S petinpetdesetimi milijoni Slovanov je petdesetletna Evropska unija leta 2004 celila rane, ki so jih naredile vroče in hladne vojne. Iz elitnega kluba enako mislečih se je spremenila v družbo večjih razlik: po bogastvu, videzu, tradiciji. Z razširjeno Evropo je tudi njena ideologija postala širša.

Vzhod, s katerim je Slovenija vstopila v Unijo, ni bil monokromatičen. Iz sivine nekdanjega komunističnega bloka so se odlepile posamične barve: predvsem štiridesetmilijonska Poljska, velika, vase prepričana, z zgodovino upornice. Kontinent je vseskozi trepetal, ali ne bodo Poljaki postali Francozi Evropske unije. Madžarska se ponaša s samozavestjo države, ki je bila del avstro-ogrske monarhije, tudi pod komunizmom je ostala evropska in odprta. Češka je bila med vsemi vzhodnjaki edina, ki je s Tomášem Masarykom sploh kdaj razmišljala o evropski ideji.

Slovenija je v tej družbi ob vstopu v EU vsekakor izstopala po tem, da ni bila del tako imenovane koalicije revnih. Po bruto domačem proizvodu na prebivalca je bila bliže starim kot novim članicam. In vendar je bila v svojem političnem ravnanju precej bolj del evropskega vzhoda, kot si je bila pripravljena priznati. To smo med drugim lahko opazovali ob ameriški vojni v Iraku, to isto opažamo ob evropski humanitarni krizi, postavljanju žice, ksenofobnem odnosu do beguncev.

Toda če so Vzhodnoevropejci na začetku razkazovali predvsem veliko nesamozavest – njihovi kovčki so bili polni negotovosti, njihova prtljaga je bila težka –, so sčasoma začeli bolj in bolj kazati svoje značilno politično obnašanje: permanentno pritoževanje in negovanje kulta žrtve. Slovani so bili del različnih zgodovinskih tvorb, v vseh so bili relativno destruktivni element.

»Za nas preteklost ni nikoli preteklost, mi se vedno pritožujemo. Pritožujemo se, čeprav imamo več, kot smo imeli,« je leta 2009 na mednarodni konferenci v Pragi komentiral Tomaš Sedlaček. Vzhod je slavil dvajsetletnico brez zavese in petletnico brez meje, najbolj znani češki ekonomist, pisec Ekonomije dobrega in zla (2011, Oxford University Press), pa je pojasnjeval obdobje neslutene prosperitete, ki jo je Češki prinesel padec zidu, in hkratno črnogledost češkega prebivalstva. »V naših srcih obstaja konstantna stopnja nezadovoljstva, nekdaj in dandanašnji. Ali smo zadovoljni ali ne, je samo stvar psihološke izbire.«

Spet dve Evropi

V maniri Evropske unije je, da o neprijetnih stvareh nikoli ne govori, tako rekoč vedno ohrani taktnost, formalno vljudnost. Ves čas po letu 2004 je v ozadju ostalo neizgovorjeno tisto večno vprašanje: So nove članice del rešitve ali del problema? Z begunsko krizo je prišel odgovor.

Ko so na kontinent lani množično začeli prihajati begunci, je višegrajska skupina postala enovit blok. Nemudoma je zavzela do beguncev in migrantov odklonilen odnos, v en glas je nastopila proti razporejanju prišlekov med države članice. Pokazalo se je, da so kljub naglemu absorbiranju acquis communautaire kulturne in politične razlike v Evropski uniji velike, razpoka globoka.

Srednje Evrope ni več, spet gledamo, kot med hladno vojno, Zahod in Vzhod. Evropi sta ponovno dve, nekdanji komunistični Vzhod šestindvajset let po padcu zidu gradi nov zid. Paradoksno je, da se najbolj ograjuje del celine, ki mu je svoboda gibanja po letu 1989 pomenila največ; da kratijo svobodo ljudem, ki bežijo pred vojno in preganjanjem, ti, ki so nenehno bobnali o »Evropi brez meja«. Vzhodnoevropske članice prišlekom nočejo pomagati, tako kot Slovenija, jih znajo samo preštevati.

V istem hipu, ko se je begunska kriza premaknila s Sredozemlja na Balkan, je višegrajska skupina prizore izmučenih, travmatiziranih ljudi pred evropskimi vrati izrabila za umazano populistično politiko. Madžarska in Poljska sta prostor avtoritarnih voditeljev in krušenja demokratičnih načel, eno in drugo zaznamujejo retrogradni procesi. Toda v Evropi, kjer skupnih evropskih interesov ni več, prevladal je nacionalizem, Orbánova Madžarska tlakuje pot. Četverica enako mislečih držav ima pomembno politično težo, nakazuje vse močnejšo evropsko os. Našteto se dogaja v kritičnem trenutku begunske krize, terorizma in medtem ko Velika Britanija pomišlja, ali ne bi zapustila EU. Oziroma kot se je v intervjuju na teh straneh o višegrajski skupini nedvoumno izrazil predsednik madžarskega parlamenta László Kövér: »Predstavljamo 65 milijonov prebivalcev ... Mislim, da je napočil čas, da se tej teži primerno vključimo v politično odločanje.«

Referendum o obveznih begunskih kvotah, ki ga je minuli mesec napovedal madžarski premier Viktor Orbán, je samo zadnja v nizu pričakovanih potez: frontalni napad na nemško kanclerko Angelo Merkel in še en žebelj v krsto poskusa skupne evropske migracijske politike. �

Povezane novice

Politična korektnost je kot nagobčnik
27. February ob 06:00
László Kövér je predsednik madžarskega parlamenta. Znan je po nizu spornih stališč.
Prijavi sovražni govor