Defenzivna igra

Ko se naprava za osvajanje politične oblasti zadolži v tujini.

Objavljeno
12. januar 2018 15.26
Ali Žerdin
Ali Žerdin
Vprašanj je več kot smiselnih odgovorov. Janez Janša za večji del političnega prostora ni najbolj prijeten voditelj, prav nihče pa mu ne more očitati, da je slab politični analitik. Obratno: zaradi kilometrine, izkušenj, vrhunskega instinkta, mentorjev, ki so ga učili politične obrti, in besedil, ki jih je prebral, je vrhunski politični analitik. Zato je nerazumljivo, da je z najemom kredita pri 32-letni državljanki Bosne in Hercegovine skočil v past, ki si jo je nastavil sam. Obstaja več dimenzij, na katere bi bil vrhunski analitik posebej pozoren. Prvič, najemanje kreditov za delovanje stranke pri fizičnih osebah je zakoličeno z najvišjo zgornjo številko, ko je kredit še dopustno najeti. Zakonodaja, ki ureja delovanje strank, namreč izhaja iz prepričanja, da je lahko zadolževanje pri fizičnih osebah problematično, saj ni primerno, če je stranka v dolžniškem razmerju do posameznika. Stranka je namreč naprava za osvajanje politične oblasti. Po prevladujoči interpretaciji je SDS z najemom kredita najvišjo zgornjo dopustno mejo zadolžitve pri fizični osebi občutno prebil.

Pri financiranju strank obstaja še nekaj načel. Pravne osebe, denimo podjetja, strank ne smejo financirati. Ideja zakonske določbe je v tem, da gospodarske družbe zaradi velike kapitalske moči ne smejo imeti možnosti, da bi prek financiranja vstopale v politični prostor. Stranke lahko denar dobivajo le od fizičnih oseb. Kapital ne sme imeti možnosti, da bi »kupil« stranko. Drugič, stranke ne smejo biti financirane s prispevki iz tujine. Ker je stranka naprava za osvajanje politične oblasti, je nedopustno, če skuša stranka oblast osvojiti ob pomoči tujega denarja. Tretjič, financiranje strank je izpostavljeno strogemu nadzoru, rednim revizijam.

Je najem kredita pri tuji fizični osebi sprt z načelom, da stranke ne smejo biti financirane s prispevki iz tujine? S črko zakona ta odločitev najbrž ni sprta, vprašanje pa je, ali je dolžniško razmerje do tuje fizične osebe skladno z idejo zakona, da stranke, naprave za osvajanje politične oblasti, ne smejo biti finančno odvisne od tujine.

Janša kot vrhunski politični analitik vsa ta vprašanja seveda razume. Odločitev, da se stranka zadolži v tujini, je povezana še s pomenljivim časovnim kontekstom. Sredi lanskega novembra je SDS zoper predsednika vlade Mira Cerarja vložila ustavno obtožbo, zgrajeno okrog statusa begunca Ahmada Shamieha. Ustavna obtožba mu je med drugim očitala, da je preprečil izgon tujca. Mesec dni po vložitvi ustavne obtožbe je SDS v tujini najela kredit. Časnik Večer je novico o (pre)visokem kreditu, najetem pri tuji fizični osebi, objavil ravno v trenutku, ko bi državni zbor moral razpravljati o tem, zakaj je Miro Cerar ustavil postopke deportacije tujca. Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, kaj je za slovenski prostor bolj toksično. Prisotnost brivca iz Sirije, ki se je kot begunec za silo naučil govoriti slovensko, ali strankino dolžniško razmerje do 32-letne fizične osebe iz Republike srbske, ob tem pa posojeni denar nima, če uporabimo vinarski izraz, kontroliranega porekla.

Še zadnja nenavadna okoliščina: kreditni posel stranke je bil v resnici izveden transparentno. Sekundarna sodna listina o (pre)visoki zadolžitvi v tujini je namreč dosegljiva v registru Ajpesa, primarna notarska dokumentacija pa v sodnem registru. Podatki o zadolžitvi pri tuji fizični osebi so bili torej razstavljeni na (sicer slabo pregledni) oglasni deski. Če ti podatki ne bi bili razkriti v tisku, bi bili po volitvah vidni revizorjem računskega sodišča, ki so dolžni pregledati poročila o financiranju volilnih kampanj. Da bo zaradi načina financiranja volilne kampanje najverjetneje nastal škandal (besedo škandal uporabljam zato, ker je založniška hiša Nova obzorja, ki jo je SDS ob najemu kredita zastavila, tudi založnica revije Škandal), bi se dalo z visoko stopnjo zanesljivosti napovedati. Škandala pa si stranka pred volitvami nekako ne želi, četudi lahko ob tem opozarja na dvojna merila pri spremljanju finančnih nepravilnosti v državi. Stranka, ki poudarja lastno moralno čistost in opozarja na domnevni moralni razkroj okolice, na volitvah ne more poudarjati lastne moralne superiornosti, hkrati pa pripovedovati, da je njihov finančni inženiring manj sporen od ravnanja državne Nove Ljubljanske banke, ki je menda prala iranski denar.

Kredit, ki je bil, ponovimo, najet transparentno, je stranka vrnila. Glavni urednik revije Demokracija, ki je bila skupaj z založniško družbo Nova obzorja zastavljena, je po 16 letih napisal zadnji uvodnik in se poslavlja. Stranka, ki jo Janez Janša vodi od leta 1993, ob očitkih ni organizirala učinkovite protiofenzive, temveč je ravnala defenzivno. To je nenavadno. Ker sem imel pred desetletji privilegij igrati nogomet proti Janezu Janši, vem, da je kot nogometaš odličen v ofenzivni igri. V obrambi je povprečen.

Vprašanj je več kot smiselnih odgovorov.