Delo, ljubezen in birokracija

Pred nekaj desetletji so nam obljubljali, da bo tehnologija tako napredovala, da bo vsak lahko svoje delo opravljal od doma oziroma da bo naš delovni teden vsaj za polovico krajši, a zato nič manj uspešen. Ekonomist Jeremy Rifkin je predaval celo o tem, da bodo v prihodnosti naši hobiji postali naša služba, največ bodo šteli ustvarjalnost, novi izumi, ki bodo svet spreminjali na bolje ... Vse skupaj zveni kot utopija, saj je resničnost čisto drugačna. Čeprav izpolnjujemo tehnološke pogoje, ki bi lahko uresničili utopične obljube, se to ni zgodilo.

Glavni gibalec sodobne družbe oziroma kapitalizma je namreč postala birokracija: natančna pravila, ki na eni strani v podjetjih ubijajo kreativnost in vzpostavljajo egalitarno družbo, na drugi strani pa omogočajo porast birokratskih služb in podjetij, ki stanejo in služijo milijone. Spomnimo se samo na velikanski birokratski aparat, ki vodi našo skupno domovino, imenovano Evropska unija, ali pa na svetovalna podjetja, ki za analize, ki bi jih lahko spisal vsak administrator, od korporacij vlečejo milijone, ki bi jih lahko drugače vložili v inovativne projekte, znanje in presežke.

Nekoč sem imela priložnost v Bruslju sodelovati v eni od komisij, ki je delila evropska sredstva, in bila sem presenečena, ker so bila vsa pravila, ki so nam jih dali nadrejeni, le prepovedi. Zdelo se je, kakor da bi nam želeli onemogočiti, da bi čim bolj kvalitetno opravili delo: med seboj se nismo smeli pogovarjati, nismo smeli delati popoldne, zvečer ali za konec tedna, čeprav je bilo dokumentov, ki smo jih morali proučiti, za nekaj sto kilogramov, časa pa zelo malo. Zaželeno ni bilo niti, da bi zapiske nosili s sabo v hotel, da bi jih lahko še proučili. Na koncu so bili pomembni le rezultati; vsebinske obrazložitve, zakaj se je vsak od nas odločil za določene projekte, niso nikogar zanimale. Konec koncev bi lahko izbor projektov opravil tudi stroj.

Birokracija se kot strupeni bršljan razrašča povsod in po vsem svetu: mladi znanstveniki se morajo veliko več kot z raziskovanjem ukvarjati z izpolnjevanjem formularjev, bolniške sestre morajo natančno zapisovati, koliko rjuh, plenic in rokavic zamenjajo oziroma porabijo vsak dan, z vrhov »korporacij« ne prihajajo več okrožnice o vizijah in načrtih, temveč zgolj o pravilih; o tem, kje naj zaposleni sedijo, o normah, o preverjanju prisotnosti, o krčenju stroškov ...

Birokracija je, žal, postala moralna dinamika naše družbe. Sprašujem se, zakaj? Bistven odgovor je: birokracija je odličen način, da se posamezniki izognejo odgovornosti. Namesto direktorjev in dobro plačanih nadzornih svetov tudi o najmanjših in nepomembnih vprašanjih odločajo svetovalna podjetja. Namesto šefov, ki naj bi skrbeli za vedno boljše izdelke in stimulirali podrejene in ki bi morali natančno vedeti, koliko kdo dela in kako, odločajo zgolj neka formalna pravila. Ni pomembno, kaj ustvariš, pomembno je le, da si ubogljiv.

Ameriški antropolog David Graeber, avtor odlične knjige o zgodovini dolga (založba *cf), je pred kratkim napisal knjigo o birokraciji (The Utopia of Rules), v kateri pravi, se še vedno ne pogovarjamo dovolj. »Veliko birokracije je potrebno, da pripraviš ljudi do tega, da se obnašajo tako, kot želijo ekonomisti.« Kot meni antropolog, birokracija uničuje človeško domišljijo in poneumlja ljudi. Omogoča, da sistem postane avtomatizem: tako ni več treba skrbeti za zaposlene in ni jih več treba razumeti. To je čas, v katerem najbolj uspevajo sive miši. Ni niti prav, da razlagaš, da imaš rad svojo službo – to je namreč lahko kaj hitro razumljeno, kot da premalo delaš. Najbolje je veliko jadikovati, spletkariti, trpeti, natančno ob štirih zapreti računalnik in biti čim bolj neopazen. Graeber ugotavlja, da so ekscentriki ali temperamentneži v sodobnih službah prepovedani. Videli jih boste le še v filmih, saj bi bili brez njih dolgočasni.

Takšna delovna okolja so odlične tople grede, v katerih najbolj uspeva povprečnost.

Na različnih zabavah Graeber velikokrat srečuje uslužbence, ki zelo dobro zaslužijo, a so izjemno nesrečni (kar mu priznajo šele po nekaj kozarčkih), saj vedo, da njihovo delo ne koristi ničemur. Vse, kar delajo, je, da sestankujejo, o tem potem pišejo poročila in si jih pošiljajo. Še jezik, ki ga uporabljajo, je abstrakten, saj ves čas govorijo o korporativni etiki, sinergiji, strateški podobi, a vse skupaj je v resnici le mlatenje prazne slame. »Biti nekdo, ki opravlja nepotrebno delo – tako si jaz predstavljam pekel. Ampak pomislimo raje, za kako veliko in moralno škodo v družbi gre pri tem. Kaj vse bi lahko delali ti ljudje in kako srečnejši bi lahko bili, če bi delali kaj koristnega.«

In vse to se dogaja, čeprav je jasno, da so najbolj uspešna in inovativna podjetja takšna prav zato, ker podpirajo kreativnost, si dovolijo tvegati in ljubijo strastneže. Zakaj bi omejeval nekoga, ki je z vsem srcem predan službi in uživa v delu? Če bo svoboden, bo ustvaril najboljše rezultate. Ga je res treba izčrpati in onemogočati? Vitalna angažiranost ne prebiva v osebi ali okolju; obstaja v odnosu med njima.

Poglejmo samo en domač primer: Ivo Boscarol, ki vodi podjetje Pipistrel, verjame, da je dobra ekipa najpomembnejša za dobre ideje in presežke. »Če je delavec zadovoljen, lahko pričakuješ, da bo produkt dober, če je motiviran, lahko pričakuješ, da bo produkt inovativen. Noben stroj ne more nadomestiti človeka. Ustvariti moraš dobro ekipo. Zdaj je vseeno, ali sem kot lastnik in direktor doma ali po svetu, vem, da bo narejeno vse in prav. Če ti zaupaš ljudem, lahko pričakuješ, da bodo ljudje zaupali tebi,« je lani povedal za Sobotno prilogo. Boscarol je pač dober šef; je pošten, pogumen, zna si predstavljati skoraj futuristično prihodnost in si upa sanjati.

Sociologi so v 60. letih prejšnjega stoletja delali poskuse in ugotovili, da so bili delavci, ki so jih pri preprostih in rutinskih opravilih strogo nadzorovali, najbolj odtujeni od svojega dela, počutili so se nemočne in bili so nezadovoljni. Delavci, ki so se smeli svobodneje odločati, kako bodo pristopili k delu, ki je bilo pestro in zahtevno, so v njem veliko bolj uživali. Delavci z možnostjo poklicnega samousmerjanja pa so bili s svojim delom najbolj zadovoljni.

Pravila so seveda pomembna, a modrost je pomembnejša. Prav o tem predava ameriški socialni teoretik Barry Schwartz. Naloge strežnika v bolnišnici vključujejo brisanje po tleh, pospravljanje postelj, odnašanje smeti in še tisoče drugih nalog, med katerimi niti ena ne vključuje interakcije s kakšnim drugim bitjem. »Lahko bi delal tudi v mrtvašnici,« na predavanju na TED pravi Schwartz. A v resnici strežniki vsak dan skrbijo tudi za bolnike, poskušajo jim olajšati bivanje v bolnišnici, so do njih prijazni, kar v bistvu pomeni, da se ne držijo zgolj predpisanih del in nalog. Saj so ljudje. Modra oseba ve, da mora narediti izjemo za vsako pravilo. Mora znati improvizirati in je kot džezovski glasbenik, ki pravila krši tako, da ustvarja čudovito glasbo – oziroma v primeru strežnika tako, da pomaga bolnikom, da je sočuten. In v tem, da pomaga ljudem, najde smisel svojega poklica.

Birokracija in pravila nas mnogokrat »obvarujejo« tega, da bi mislili in čutili – in prav to je najbolj nevarno.

Še bolj nevarno in absurdno je, da pravila veljajo le za en sloj prebivalstva. Sloj vodilnih sicer piše pravila za ljudstvo, zase pa jih opredeli tako mlahavo, da si lahko očitno vse dovoli. Če bi bila na vrhu pravila bolj jasna, se ne bi zgodili Teš 6, tajkunski prevzemi, nenadzorovani krediti, izplačevanja velikanskih honorarjev ... Oziroma bi za pohlep sledile kazni.

Prav zato le birokracija ni dovolj, trdi Schwartz. Ustvarjati moramo kreativna delovna okolja, v katerih bodo moralne vrednote dobro uspevale. A zato, da se naredi prava stvar, je potrebna volja, napisati pravila je najlažje. Celo najbolj modri in dobri ljudje bodo obupali, če bodo prisiljeni v organizaciji, v kateri delajo, plavati proti toku.

Raziskave v pozitivni psihologiji ponujajo optimistične sklepe o tem, da bi lahko velika večina ljudi pri delu našla več zadovoljstva. Prvi korak je, da se začnejo zavedati svojih odlik in jih znajo zaposliti. In ugotovili so tudi, da so ljudje v svojem poklicu najbolj zadovoljni, če se zavedajo, da njihovo delo prispeva k skupnemu dobremu.

Kot je dejal že dobri stari Freud, sta v življenju najbolj pomembni dve stvari: ljubezen in delo. Po moje zato, ker znata iz nas izvabiti najboljše, kar imamo.