Tiskane izdaje
Srednja Evropa se četrt stoletja po padcu komunizma še vedno ubada z vprašanjem, kam pravzaprav spada. »Radi bi bili nekaj drugega kot Zahod, hkrati pa ne isti kot Rusija. Vse to kaže, kako je razprava, ki se vleče že od začetka modernosti, še vedno tu,« pravi Jiří Pehe, priznani pisatelj, politični analitik in direktor praške podružnice newyorške univerze.
Pogovor z njim je potekal med konferenco Slovenija in Srednja Evropa 25 let kasneje, ki sta jo v Ljubljani organizirala gibanje Fokus 2031 in center Wilfrieda Martensa za evropske študije. Češki strokovnjak se je na njej udeležil okrogle mize o političnem razvoju regije. Razmere v nekaterih nekdanjih komunističnih državah desetletje po vstopu v Evropsko unijo zbujajo skrb. Pehe, nekoč svetovalec v kabinetu pokojnega češkega predsednika Vaclava Havla, razloge za to vidi predvsem v pomanjkanju tradicije liberalne demokracije.
Ali Srednja Evropa sploh obstaja, in če, kakšen je njen raison d'etre?
Lahko bi rekli, da Srednja Evropa v resničnem pomenu nikoli ni obstajala, da je bila do neke mere fikcija, saj se je s tem poimenovanjem označevalo regijo, ki je ležala med Zahodom in Rusijo. V različnih zgodovinskih obdobjih je bila različno politično organizirana, uživala je določeno mero politične stabilnosti v času habsburškega imperija, ki ji je na neki način dal njeno identiteto. Ko se kot prebivalec Prage znajdem v Ljubljani, se takoj počutim kot doma: arhitektura je enaka, tako kot vse, kar smo podedovali od habsburškega imperija. Ampak nikoli nam ni resnično uspelo vzpostaviti tako močne skupne identitete, da nam te v času kriz ne bi bilo mogoče odvzeti. V času komunizma se je Srednja Evropa spremenila v sanje preteklosti, vsi pa smo bili del tistega, kar se je na Zahodu razumelo kot Vzhodno Evropo. Hkrati ste lahko videli, da smo imeli različne vrste komunizma. V Jugoslaviji je bil to komunizem s človeškim obrazom, v nasprotju s tistim sovjetskim, ki smo ga imeli v Srednji Evropi. Morda je bila to deloma tudi posledica kulturnih dejavnikov. Lahko bi torej rekli, da je obstajala skupna srednjeevropska kultura, literatura, glasba in vsakdo jo lahko identificira. A v političnem smislu Srednja Evropa ni obstajala, razen v času razmeroma slabo delujočega političnega sistema v habsburškem imperiju.
Milan Kundera je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja Srednjo Evropo opisal kot ugrabljeni Zahod. Njegove besede so bile nekakšen klic k enotnemu boju proti sovjetskemu komunizmu. Geopolitični kontekst je danes povsem drugačen.
Vedno sem imel majhno težavo s Kunderovo definicijo Srednje Evrope. Veliko držav v Srednji Evropi je namreč sodelovalo pri tej »ugrabitvi«, s tem ko je na oblast izvolilo komuniste, takšen primer je bila Češkoslovaška, ali preprosto s tem, da niso pokazale dovolj svoje prozahodne usmerjenosti. Ne gre toliko za to, da je bila regija ugrabljena, ampak si jo je Sovjetska zveza preprosto prisvojila kot ozemlje, ki v resnici ni imelo močne identitete. Mogoče je razlog v tem, da smo bili vedno manj »zahodni«, kot smo si mislili, da smo. Danes je to še vedno problem. V tej novi geopolitični situaciji še vedno vidimo, kako se regija ubada s temi pomisleki, vprašanji o tem, ali smo zahodni ali nismo, ali si želimo biti most med Zahodom in Vzhodom, ali smo bolj vzhodni in bi bilo zato bolje, če sodelujemo z Rusijo. Ena nesrečnih lastnosti te regije je, da nikoli ni bila popolnoma zahodna in nikoli popolnoma vzhodna. Vedno je bila politično fragmentirana in šibka. To so velike zahodne in vzhodne sile v različnih situacijah izkoristile. Edini način, kako bi lahko preživela kot neodvisna entiteta, bi bila demokratizacija habsburškega imperija in nastanek nečesa, kar bi v geopolitičnem smislu dejansko igralo vlogo, ampak se to ni zgodilo. Sedaj smo znova v situaciji, kjer smo geopolitično usidrani v zahodne institucije, toda mentalno nismo povsem zahodni.
Pa si sploh še želimo postati zahodni v tem smislu?
Po letu 1989 smo videli, kako so se vsi – z izjemo poraženih komunistov – strinjali s tem, kako moramo odkorakati nazaj v Evropo. To je bil slogan tistega časa, dejansko pa se je s tem mislilo vračanje na Zahod. Institucionalno smo to storili z vstopom v EU in Nato, toda psihološko je mnogo ljudi kmalu ugotovilo, da Zahod ni tisto, kar so si predstavljali, da je. Bil je mnogo bolj kompleksen, imel je drugačne tradicije, liberalna demokracija na primer nikoli bila tradicija na območju Srednje Evrope. Še vedno želimo biti del Zahoda v geopolitičnem smislu, saj nimamo izbire. To je natanko tisto, kar mnogi politiki pravijo te dni ... Čutite lahko, da to ne prihaja iz njihovih src. Radi bi bili nekaj drugega kot Zahod, hkrati pa ne isti kot Rusija. Vse to kaže, kako je razprava, ki se vleče že vse od začetka modernosti, še vedno tu.
Kako uspešne, bi rekli, so bile države v regiji pri kultiviranju svoje lastne vizije ne samo Srednje Evrope, ampak tudi Evropske unije kot celote?
Vseh držav v tem primeru ne moremo spraviti v isto kategorijo, obstajajo različni pristopi. Delitve obstajajo tudi znotraj teh držav, vidite lahko, kako imajo različne politične sile drugačne poglede na Evropo. Zelo pomembno je, kdo v danem trenutku vlada v določeni državi, kar pa hkrati kaže na to, da ne obstaja nikakršen jasen konsenz o tem, kaj pomeni biti Evropejec in del EU. V nedavnih javnomnenjskih raziskavah Eurostata in ameriškega inštituta Pew so se pojavili precej čudni paradoksi. Na eni strani imamo opravka z državami, ki do Bruslja ne gojijo velike lojalnosti, ustvarjajo celo vrsto težav, ovir, recimo v primeru migrantske krize. Hkrati pa so njihove populacije (vsaj na Madžarskem in Poljskem je tako) med najbolj proevropskimi, želijo si biti del EU. Rekel bi, da smo tako kot pri drugih stvareh, ki se nanašajo na liberalno demokracijo, še vedno na stopnji, kjer smo precej zmedeni. Mislim, da smo manj »evropski«, kot smo si vedno mislili, da smo. Zato da lahko nekdo postane Evropejec, je še vedno potreben intelektualni in politični boj.
»Vedno sem imel majhno težavo s Kunderovo definicijo Srednje Evrope.« Foto: Matej Družnik
Demokracija se spreminja, o tem ni dvoma. V katero smer gre?
Liberalna demokracija je danes povsod v krizi, zagotovo lahko najdemo mnogo razlogov, ki so specifični za vsako državo posebej. Ampak v generalnem smislu je glavni razlog naraščajoči spopad med globalizacijo in nacionalno politiko. Po koncu bipolarnega sveta smo bili priče zelo hitremu napredku ekonomske in tehnološke globalizacije. Medtem ko gospodarstva, tehnologija in komunikacije danes potekajo na globalni ravni, je politika še vedno nacionalna. Imeli smo poskuse, da bi se premaknili na regionalne strukture, kakršna je EU, ampak to ni povsem delovalo. In zdaj smo soočeni s to naraščajočo razliko med globalno ekonomijo in nacionalno politiko, za katero je jasno, da se ne more spopadati z globalnimi izzivi s sredstvi, ki jih ima na voljo. To velja za vse, od migracij in pritiskov finančnih trgov do globalnega segrevanja, vsi ti problemi presegajo nacionalne okvire. In na tej točki se mi zdi, da smo v zelo občutljivem trenutku zgodovine. Kadarkoli nastanejo močna trenja med dvema trendoma, ki bi morala biti del iste celote, ampak namesto tega gresta vsak svojo smer, obstaja nevarnost, da pride do neke razpoke, revolucije, spremembe. Na žalost so nacionalne države sentimentalne glede svoje preteklosti, kulture, jezika ... in ta problem je opazen povsod na Zahodu.
Med drugim tudi na Madžarskem in Poljskem. V čem so razlogi za težave v teh dveh državah specifični, drugačni od drugih?
V Srednji Evropi nimamo tradicije liberalne demokracije. Trdil bi lahko celo, da nobeni srednjeevropski državi za zdaj še ni uspelo vzpostaviti popolnoma delujoče liberalne demokracije. Zakaj? Ker liberalna demokracija niso samo institucije in mehanizmi, kot so svobodne volitve in redno menjavanje vlad. Ima tudi drugo stran, ki jo je Friedrich von Hayek opisal kot liberalni konstitucionalizem, to je področje liberalne demokracije, ki postaja čedalje bolj pomembno, saj ščiti neodvisnost nekaterih institucij, kot so ustavna sodišča, centralne banke, javni mediji, nadzorni organi, pred političnim vplivom. Temelji na ustavi ali pa na politični kulturi. V Združenem kraljestvu, kjer ustave nimajo, je nepojmljivo, da bi politična stranka, ki vlada sama, šla posegat v to osnovno paradigmo in napadla neodvisnost katere od teh institucij. Na to bi se gledalo kot na zločin. V Srednji Evropi te tradicije nimajo. V tistih državah, ki so imele takšno nesrečo, da si je eni stranki uspelo zagotoviti večino (to se je zgodilo na Madžarskem, Poljskem in Slovaškem), so šli zmagovalci takoj spreminjat osnovne parametre sistema: zakone o volitvah in ustavnih sodiščih, zakone o medijih. Ta nezrelost političnih elit, ki mislijo, da lahko po zmagi na volitvah tudi spreminjajo temelje celotnega sistema, je ena od specifičnih značilnosti srednjeevropske demokracije.
Drugi problem je, da demokracija ni le institucionalni, ampak tudi kulturni projekt. Njen uspeh temelji na ponotranjanju določenih vrednot, kot sta toleranca in kultura diskusije. Gre za mnogo bolj zapleten in dolgotrajen proces, kot je ustvarjanje institucij. V Srednji Evropi smo bili zelo uspešni pri ustvarjanju videza demokracije, tako zelo, da smo prelisičili tudi nekatere zahodnjake. Ampak če greste globlje, vidite, da demokratične kulture še ni, saj gre za generacijski proces. Sociolog in filozof Ralf Dahrendorf je to zelo dobro opisal leta 1990 v svojem slavnem pismu poljskemu prijatelju, ko je govoril o uri politike, uri ekonomije, uri vladavine prava in uri civilne družbe. Zapisal je, da nastanek resnične demokracije, v kateri obstaja resnična demokratična kultura, traja šestdeset let. Tomáš Garrigue Masaryk, prvi češkoslovaški predsednik, ki je bil tudi filozof, je po nastanku države dejal, imamo demokracijo, zdaj pa potrebujemo še demokrate. S tem je hotel povedati, da gre za dolgotrajen proces, ki traja dve ali tri generacije, saj morajo ljudje ponotranjiti določene vrednote. Navedel je primer iz stare zaveze, ko je Mojzes povedel svoje ljudi iz Egipta, nato pa so dve desetletji tavali skozi puščavo. To je bil zanj simbol tega, da narod, ki je bil predolgo podjarmljen, potrebuje čas, preden lahko znova postane spodoben. In v veliki meri se je to izkazalo za resnico. Te spremembe, ki jih opažamo v Srednji Evropi, niso samo institucionalne, ampak tudi generacijske.
Proces tranzicije torej še vedno traja.
Mislim, da smo nekje na sredini, morda na najslabši možni točki. Videli smo začetno navdušenje nad Evropo in Zahodom, zdaj pa ne vemo natanko, kje smo. Države delujejo, kot da nimajo nikakršnih ciljev, nikakršne vizije prihodnosti. Imamo staro generacijo, ki zaradi izgube usmeritve čuti nostalgijo po starem režimu, ne sicer komunizmu kot takšnem, ampak po kulturi komunizma, lagodnem načinu življenja, ko niste bili v skrbeh, ali boste imeli službo ali ne. Vračajo se celo nekateri kulturni simboli komunizma. Potem pa imate še mlado generacijo, ki o komunizmu nima predstave, hkrati pa ne ve, kakšna bo prihodnost. Ljudje, ki sem jih spoznal tu, pravijo, da je Slovenija zelo dober primer tega. Bili ste najbolj razvita država v Jugoslaviji, vsi so se zgledovali po nas, ker ste bili na Zahodu. Sedaj ste nekje v evropskem povprečju, morda malce nižje; dobro vam gre, ampak niste več prvi. To zelo dobro ponazarja tisto, kar si mnogi ljudje v Evropi mislijo. Tudi na Češkem. Češkoslovaška je bila najbolj zahodna država vzhodnega bloka, zato smo se imeli za nekaj boljšega. Danes skupne države ni, Češki in Slovaški gre gospodarsko v redu, a sta postali popolnoma nepomembni državi.
Bi lahko to stanje, v katerem smo se znašli, to krizo liberalizma, s čim preprečili ali je bila neizogibna?
Mislim, da se ji ne bi mogli povsem izogniti, toda lahko bi bila manj boleča, če Evropska unija ne bi bila tako tehnokratska in na neki način brezdušna, kot je. Ameriške fundacije in institucije so v začetku devetdesetih let razumele, da brez civilne družbe ni delujoče demokracije. Kot pravi moj prijatelj, češki filozof in teolog Tomáš Halík, če je demokracija telo, je civilna družba kri, ki teče po njegovih žilah. Brez krvi ne boste dobili dovolj kisika za normalno delovanje telesa. Mislim, da bi EU morala narediti več, kot je, predvsem pri vzpostavljanju razmer za rast civilne družbe. To bi lahko počela s financiranjem fundacij, nevladnih organizacij pa tudi na druge načine. Toda namesto tega se je pri širitvah osredotočila zgolj na izpolnjevanje institucionalnih in proceduralnih kriterijev za članstvo. V državah Srednje Evrope imamo civilne družbe, a so v primerjavi z razvitimi zahodnimi državami šibke. Mislim, da bi doslej lahko imeli več ljudi, ki bi bili demokrati, ki bi ponotranjili določene vrednote, če bi bili kot državljani bolj vpleteni v javno življenje. Na tem področju nismo mogli storili zelo veliko, saj pri civilni družbi ne gre zgolj za aktivizem, ampak tudi za denar. Za obstoj organizacij in interesnih skupin potrebujete finančna sredstva. Na Zahodu ta prihajajo od fundacij, tudi velikih korporacij, ki vedo, da je v njihovem interesu, da podpirajo takšne aktivnosti. Toda v Srednji Evropi ta kultura darovanja ni tako zelo opazna. Res je tudi, da nimamo tako bogatih donatorjev. Ameriške fundacije so nekaj časa poskušale nadomestiti ta manko, nato pa so se umaknile, morda prezgodaj, v prepričanju, da je njihovo delo končano. EU medtem ni storila zelo veliko. Sedaj pa plačujemo ceno za to.
Poleg denarja potrebujete tudi močan srednji razred, ki pa je čedalje bolj obremenjen.
Točno tako, ti dve stvari gresta skupaj. Srednji razred je relativno premožen del družbe, ki ima poleg denarja tudi dovolj prostega časa. Ne morete imeti zelo razvite civilne družbe v državah, kjer ljudje delajo po štirinajst ur na dan za minimalno plačo. Nimajo časa, da postanejo aktivni državljani. Resničen razvoj civilne družbe je v Evropi prišel šele z rastjo srednjega razreda. Ljudje, ki so imeli dovolj prostega časa, so razmišljali, kako bi vplivali na razvoj družbe. In to je še en deficit, ki je značilen za Srednjo Evropo. Stanje se nekoliko sicer izboljšuje, ampak ne toliko, da bi bili primerljivi z zahodnimi državami.
Evropa se je znašla v položaju, ko gre lahko veliko stvari narobe. Toda vaš pogled na prihodnost se na trenutke vseeno zdi optimističen.
Vstopamo v novo obdobje, v globaliziran svet, mnogo ljudi preprosto ne ve, kako bi se na to odzvalo. Nimajo ustreznih znanj, služb, ki so skladne z zahtevami svetovnega gospodarstva, ne poznajo jezikov, čas jih je nekako ujel. Zatočišče so našli v nacionalnem populizmu. Seveda gre lahko mnogo stvari še vedno narobe, Evropska unija lahko razpade, ampak jaz sem optimist. Mislim, da bodo na koncu ljudje spregledali, da populisti ne ponujajo nikakršnih rešitev. Izvor trenutnih problemov je namreč nekje drugje. Nekdanji ameriški finančni minister Lawrence Summers in singapurski diplomat Kishore Mahbubani sta v nedavnem eseju v Foreign Affairs zapisala, da živimo, ne da bi se tega zavedali, v najbolj optimističnem obdobju človeške zgodovine. Zanikata tezo Samuela Huntingtona o spopadu civilizacij, namesto tega govorita o njihovem zlitju. Smo v procesu ustvarjanja ene globalne civilizacije, kar je na neki način izjemen dosežek Zahoda.
Česa torej ne vidimo?
Gre za zahodni virus – zahodna tehnologija, racionalizem, znanstveni pristopi k reševanju problemov ... Kitajska, Indija, Brazilija tako rekoč postajajo bolj zahodne in od tega imajo koristi. To nas sicer nekoliko skrbi. Mislim, da smo ujeti v našo zahodno fobijo, prepričani smo, da izgubljamo dominanten položaj v svetu, kar je sicer res v gospodarskem smislu. Toda hkrati ne vidimo, da so uspehi preostalega sveta dejansko naši uspehi.
