Demokracijo bodo izumili drugi. Morda ne Evropejci

Filozofu je mogoče dovoliti, da razširi svoj pogled in vidi v Evropi veliko republiko, katere razni prebivalci so dosegli skoraj enako raven omike in kulture (…). Divja ljudstva sveta so skupni sovražnik omikane družbe in z zaskrbljeno radovednostjo lahko raziskujemo, ali Evropi še grozi ponovitev teh ujm.

To se je angleškemu zgodovinarju Edwardu Gibbonu zapisalo že v obdobju 1776–1788, ko je v šestih knjigah izdal slavno delo Zgodovina zatona in padca rimskega imperija. Toda tudi poznejši čas je pokazal, da Evropi nikoli niso bila toliko nevarna »divja ljudstva«, kot je bila vselej nevarna sama sebi. In tako je še zdaj. Zdaj se Evropa kot Gibbonova velika republika šopiri po templjih Evropske unije, od koder začudene podanike zasipajo z vse bolj nenavadnimi odločitvami. Ne gre samo za razvpite ravne kumarice, unificirane straniščne školjke in zdaj prepoved reševanja s policijskimi in vojaškimi helikopterji. Samo s komercialnimi! Gre za topoumnost ali že kar namerno škodljivost tamkajšnjega uradništva.

Te dni so nas v Bruslju presenetili z napovedjo, da naj bi Slovenija letos dosegla kar 2,4-odstotno gospodarsko rast, najvišjo v evrskem območju, kjer bo menda v povprečju 0,8 odstotka. Če se prav spomnimo, so nam še lani napovedovali nazadovanje in na tiste podatke so naslonili obe rundi stresnih testov slovenskih bank. Skratka, naše banke so napačno ocenili, so jih (namerno?) podcenili. Vemo, kakšne zle namere se utegnejo skrivati za tem, še zlasti ker smo nenadoma dolžni banke »privatizirati«, torej prodati. Dolžni? Menda smo to obljubili. Kateri idiot ali katera babnica je to obljubila?

Prihodnje leto naj bi se rast sicer nekoliko upočasnila (1,7 odstotka), ampak komisar za gospodarske in finančne zadeve Pierre Moscovici je prepričan, da bo ta upočasnitev bolj tehnična kot gospodarska. Ocenil je, da se bodo od sredine prihodnjega leta zasebna potrošnja ter naložbe v opremo in stroje povečevale in spodbujale rast; leto pozneje naj bi rastoče plače in znižanje brezposelnosti spodbujali domačo potrošnjo. In tako naprej.

Lepo, toda zakaj potemtakem moramo prodati pravkar sanirane banke?! Kar zazijali smo ob izjavi nekdanjega guvernerja Banke Slovenije Mitje Gasparija, da če se država iz lastništva bank ne bo umaknila v predvidenem roku, lahko evropska komisija prevzame privatizacijo v svoje roke, torej prodajo glavnih slovenskih bank izpelje sama. Mojbog, kakšno revolucionarno pravo je nenadoma to?! Smo še država ali smo gubernija? Evropska centralna banka (ECB) je te dni začela uvajati enotni mehanizem nadzora nad 120 sistemsko pomembnimi evropskimi bankami, med njimi tremi iz Slovenije. Gre pravzaprav za bančno unijo, v kateri evropska denarna oblast dobiva mogočna nova pooblastila v evrskih državah.

Pooblastila, ki jih bo v prihodnje imela ECB, se berejo kot grozljivka: po novem bo poleg nadzorniških nalog lahko bankam izdajala in odvzemala tudi dovoljenja za opravljanje finančnih storitev; v skrajnem primeru bo lahko razrešila celo člane bančnih uprav; sistemske banke bo sicer nadzorovala skupaj z lokalnimi nadzorniki, bo pa lahko kadarkoli opravljala inšpekcijske preglede, izrekala kazni ali celo uvedla krizno upravljanje. Mimogrede, ECG vodi Mario Draghi, kader iz zloglasne banke Golden Sachs.

Vladar, ki nima svoje kovnice denarja, ni vladar, bi rekel naš prijatelj Machiavelli – in država, ki ji zaplenijo denarnico (banke) in se polastijo njenega transakcijskega računa, pravzaprav ni več država. Je marionetna upravna enota. Njena naloga je samo še v potrjevanju in izpolnjevanju volje, ki jo v centrali oblikujejo v obliki »direktiv«; kraj, od koder se razpošilja direktive, po navadi imenujemo direktorat. EU torej v resnici nima vlade, kot jo razumejo teoretiki demokracije, ampak direktorat, avtoritarno ustanovo na vrhu subordinacijske piramide. Pravzaprav je smešno, koliko prahu je bilo na Slovenskem okoli komisarja(ke), ki naj bi nas zastopal(a) v Bruslju. Vraga zastopanje, komisar je že člen neke povsem druge oblasti.

Če sedanji položaj Slovenije v Evropi primerjamo z njenim položajem v rajnki Jugoslaviji, se lahko samo primemo za glavo. V zadnjih letih agonije si Beograd takega surovega centralizma niti približno ne bi mogel privoščiti, celo Slobodan Milošević kot hipotetični predsednik SFRJ si ne bi upal na lastno pest ponujati naokoli slovenskih bank. Zvezna skupščina je bila dvodomna in v praksi je bil pomembnejši zbor republik in pokrajin, v čemer je tičala zelo pomembna varovalka za ustavno deklarirano državnost republik. V evropskih institucijah ni nobene varovalke za suverenost držav – predvsem majhnih držav, kajti Nemčija, Francija in Britanija bodo že poskrbele za svoje interese.

Ja, Nemčija in Britanija sta skupaj posebna zgodba, ki se utegne slabo končati. Ne ravno po jugoslovanskem vzorcu, kot rad napoveduje Jože Mencinger, in potem po scenariju balkanskih vojn, vendar se rigiden centralizem ni nikoli dobro končal. Celo rimski imperij je poznal avtonomnost dežel in je razpadel na dva dela, toda ne zaradi kakega »bruseljstva«.

V zadnjem času odmevajo izjave Angele Merkel, da si lahko predstavlja EU tudi brez Britanije, na Otoku pa se hkrati krepijo težnje po ločitvi. Če to povežemo še s t. i. evroskepticizmom v drugih državah, ki je prodrl celo v evropski parlament, imamo že nevarno zmes – ki ni ravno eksplozivna, ampak lahko nekega dne bruseljske politokrate ustavi v njihovem stahanovskem naprezanju za »enotno in »močno« Evropo. Dejstvo je, da se pravzaprav tradicionalni nemško-britanski konflikt, ki se je začel z angleško svetovno nadvlado, potem z nemškim industrijskim zmagoslavjem, nazadnje pa z dvema vojnama, hitro poglablja. Odhod Angležev z igrišča bi imel nedvomno mnogo daljnosežnejše posledice, kot si vse skupaj predstavlja kanclerka.

Naši zunanjepolitični eksperti (ki jih seveda imamo) in strategi (če jih sploh imamo) bi morali meteorološko preračunavati, kako utegnejo te podnebne spremembe v Evropi doleteti Slovenijo. In ustrezno pripraviti »civilno zaščito«. Dejstvo je, da z razprodajo bank in gospodarstva vse bolj postajamo nemška kolonija, ki marljivo dobavlja sestavne dele za njihove avtomobile. Če bi se Britanija poslovila, bi bil nemški vpliv še toliko bolj izrazit, v Bruslju pa bi se gotovo še okrepil centralizem – ki bi se prej ali slej slabo končal.

Tu si ne moremo kaj, da ne bi citirali vedno optimističnega Franja Štiblarja, ki je bolje napovedal okrevanje našega gospodarstva kot vse bruseljske in frankfurtske institucije. Svetovna kriza in Slovenci, kako preživeti?, 2008: »Tukaj je seveda priložnost, da postanemo kritični do tujih modelov življenja, poslovanja in razvoja in da se skušamo zgledovati na primer po skandinavskih, švicarskih, nizozemskih modelih funkcioniranja družbe in gospodarstva. Hkrati pa moramo ohraniti naše posebnosti in vrednote, ki nas označujejo kot suvereno družbo sui generis.«

To se je Štiblarju »zareklo« pred šestimi leti, zdaj je še bolj aktualno. Če ste opazili, v zadnjih šestih letih Slovenci nismo izgubili samo velik del gospodarstva, ampak z njim tudi moči in identitete. Naši politiki so v Bruslju in Berlinu pohlevni in servilni, naši evroposlanci so bolj piarovci EU v domovini kot »fajterji« za naše interese. Popolnoma izrojena in spervertirana politika je lansirala in uveljavila celo floskulo, da je t. i. nacionalni interes smešen in škodljiv.

Pravzaprav imamo pred seboj dvoglavega zmaja, ki bi ga bilo treba pokončati: vse bolj »železni« hegemonizem EU in finančne oligarhije, ki v resnici vodi Unijo, ter slovensko »evropsko politiko«, ki je povsem brezzoba, bolj je videti kot polita kura. Če k temu prištejemo še korupcijo, ki nacijo in njeno gospodarstvo razjeda kot najbolj agresivno rakasto tkivo, smo že nekje blizu dokončni diagnozi. Slovenija nima več orožja, da bi branila svojo suverenost, to orožje pa so v Evropi lahko samo pokončni in sposobni politiki. V Bruselj smo poslali žensko, kar je super, ampak zato, ker je tako hotel Juncker. Ne zato, ker bi se pogledali v ogledalo in si priznali, da so ženske boljše od nas.

Ker nam vendarle ni vseeno glede stanja demokracije v Evropi, se bomo skupaj z Lucianom Canforo posmehnili »razgledanosti« raznih giscardov in drugih kozmetičarjev evropske ustave. Vrli člani ustavodajne skupščine v Strasbourgu, pravi Canfora (Demokracija, Zgodovina neke ideologije, 2006), ki si prizadevajo napisati 'evropsko ustavo', neke vrste sistematizacijo kondominija svetovnih privilegirancev, so mislili, da je vpletanje Perikla samo retorični okrasek – in nehote so zadeli žebljico na glavico. Perikles namreč z velikim nelagodjem uporablja besedo demokracija in stavi vse na svobodo.

Ja, Perikles, veliki atenski državnik iz pol stoletja pred našim štetjem, graditelj akropole, bi bil začuden nad evropsko t. i. demokracijo in njenim kliničnim stanjem. Demokracija, končuje svojo knjigo Canfora, je prestavljena v prihodnja obdobja in spet jo bodo izumili drugi ljudje. Morda ne Evropejci.