Demokratura v vzhodni Evropi

Nova vlada v Varšavi se ne obotavlja. V dveh mesecih si je podredila medije in pravosodje, kljub domačim protestom in evropskim kritikam napoveduje nove ukrepe za obvladovanje države. Poljska postaja krhka demokracija, evropski vzhod je vse bolj homogen, kompakten.

Leto se je zelo slabo začelo. Ne samo zapiranje evropskih meja in padec schengna, pa spolni napadi v Kölnu, ki nakazujejo, da Merklova izgublja bitko, tudi globoke razpoke z vzhodno Evropo so znamenje nezadržnega razgrajevanja evropskega tkiva. Potem ko je novembra na Poljskem prisegla nova vlada, je predsednik države pravkar podpisal zakon o političnem nadzoru nad državnimi mediji, za nameščanje urednikov bo skrbela vladajoča stranka Pravo in pravičnost.

Vzhod postaja prostor avtoritarnih voditeljev, nacionalizmov in krušenja demokratičnih načel, nasprotovanja priseljevanju in beguncem je tu največ. Po Orbánovi Madžarski tudi Poljsko določajo retrogradni procesi, ena najbolj obetavnih vzhodnoevropskih zgodb, osupljiva preobrazba nekdanje komunistične države po letu 2004, kot da se je izpela. Nacionalizem in ostro nasprotovanje priseljencem in beguncem pa so skupna značilnost Poljske, Madžarske, Češke in Slovaške. Višegrajska skupina je bolj in bolj enovit tabor, ni več quantité négligeable, zanemarljiva količina. Četverica držav, vseh evroskeptičnih, ki prevprašujejo odprte meje in odprte družbe, predstavlja kakih 65 milijonov Evropejcev, večidel Slovanov. To ne bo ostalo brez vpliva na razmerja v Evropski uniji.

Štiri grozljiva leta

Čakajo nas štiri grozna leta s stranko Jarosława Kaczyńskega na oblasti; in to je človek, ki trdi, da bodo muslimanski priseljenci prinesli v Evropo nalezljive bolezni, je te dni na nekem mestu komentiral Adam Michnik. »Nacionalizem je vedno – in to vedno – grožnja demokraciji, to lahko opazujemo v postkomunističnih državah pa tudi zahodnih,« je v intervjuju na teh straneh rekel leta 2012. Pogovarjala sva se v času, ko se je zdelo, da je bil pojav Kaczyński epizoda, Poljska je šla po poti hitre modernizacije, evropeizacije. Lani se je politik, ki se razglaša za branik nacionalne identitete, katolicizma in konservativizma, po skoraj desetletju zmagoslavno vrnil. Vlado je prevzela neznana Beata Szydło, od pomladi je v predsedniški palači Andrzej Duda, eden in drugi sta marioneti. Vse niti v ozadju vleče Kaczyński, najbolj znan, najmočnejši politik v državi.

Razvoj dogodkov ni tako zelo presenetil. Michnik, urednik Gazete Wyborcze, je leta 2007 pisal o lovu na čarovnice, ki ga je uprizarjala ultrakonservativna dvojica Lech in Jarosław, prvi na položaju predsednika, drugi premiera. V čedalje bolj avtoritarnem režimu so postale demokratične institucije samo okrasek. Zgodba se tačas ponavlja, vendar v drugačnem, bolj zloveščem kontekstu. Evropo zaznamuje odmikanje od demokratičnih in proevropskih izbir k bolj avtoritarnim in nacionalističnim opcijam, v tem okviru bo Kaczyński precej lažje dokončal delo izpred desetih let. Že dlje pozorno opazuje premiera Viktorja Orbána na Madžarskem, njegovo »neliberalno demokracijo«, ki sistematično prevzema nadzor nad vsemi institucijami v državi, ki bi lahko zamejile moč vlade. Ni spregledal, kako nemočna je ob tem Evropa.

Bruselj in Nemčija sta se na radikalne ukrepe vlade v Varšavi sprva odzvala ostro. Navsezadnje gre za veliko, 40-milijonsko državo, ki velikokrat določa takt evropskemu vzhodu, za šesto največje evropsko gospodarstvo in politično bistveno pomembnejšo članico Unije od Madžarske. Evropa se je glasno zgražala nad spremembo zakonodaje o medijih in pravosodju, ki so resna ovira za delovanje demokracije, zaostril se je besednjak med Poljsko in evropskimi prestolnicami. Postala je prva država članica, ki jo osemindvajseterica obravnava v okviru mehanizma za zaščito pravne države, že samo to dejstvo je mučno. In vendar posebnih posledic ni pričakovati. EU je previdna, noče pretirano zaostrovati odnosov. Nima sredstev, da bi vsilila politiko, ki je država noče, pri čemer se pomišlja uporabiti celo tisto, kar bi lahko. Primer Madžarske, najbolj izstopajočega demokratičnega nazadovanja kake članice, ki je šokirala Evropo z medijsko zakonodajo, zanikanjem temeljnih konceptov demokracije, grobim vladanjem na temelju majorizacije, je zgovoren.

Pomenljivo je, kako enovit je zdaj postal evropski vzhod. Namesto rahlih vezi višegrajk in visokonose drže Poljske – venomer prevelike za neformalno skupino štirih, čeprav skupni nastop od kandidature za Nato dalje povečuje mehko moč srednje Evrope – spet gledamo močnejše regionalno povezovanje. Najbolj čvrsta je os med Madžarsko in Poljsko, druži ju zgodovinsko prijateljstvo, zdaj sta Orbán in Kaczyński najtesnejši par. Toda ne glede na razlike, na primer v odnosih z Rusijo, je veliko vzporednic med vsemi članicami višegrajske skupine, četverica izrazito nasprotuje priseljevanju in beguncem. Slovaški premier Robert Fico je na čelu socialdemokratske, vendar protipriseljenske, ksenofobne stranke. Češka prav tako nasprotuje kvotam za begunce, predsednik Miloš Zeman govori o muslimanskih beguncih, ki prinašajo terorizem, na celini naj bi si prizadevali za vpeljavo šeriatskega prava. Evropski vzhod govori z enim jezikom o prišlekih, ki predstavljajo nevarnost za katoliško Evropo, Viktor Orbán je samo najbolj militantni stražar barikad iz bodeče žice.

Kult žrtve

In tu je še značilna percepcija vzhodne Evrope: Vzhodnoevropejci so vedno žrtve. Pogreznjeni v preteklost, v mentalni svet, v katerem preteklost ni nikoli preteklost, ne pozabljajo zgodovine, krivic, ki so se jim bile zgodile. Prècej opazimo njihovo kulturo nenehnega pritoževanja. V Evropsko unijo so prinesli kult žrtve, Tony Judt je veliko pisal o premiku od zgodovine zmagovalcev k zgodovini žrtev, pomembnem fenomenu evropskega vzhoda. Trpljenje, zaporedne okupacije in nesvoboda se namreč niso končali z drugo svetovno vojno, nacizem je samo zamenjal stalinizem. Ta je bolečina, za katero nekdanji Vzhod po letu 2004 pričakuje nekakšno kompenzacijo; preprosto zato, ker je – žrtev.

S prihodom vojnih beguncev so nekdanje komunistične žrtve dobile resne tekmece, je zapisala Slavenka Drakulić. Kdo je zdaj večja žrtev? »Žrtve komunizma imajo resne tekmece, begunce z Bližnjega vzhoda in severne Afrike, večinoma muslimane, ki prihajajo v velikem številu; vendar se včerajšnje žrtve ne počutijo odgovorne zanje.« Avtorica pojasnjuje, zakaj so nekdanji komunisti postali ksenofobi, čemu je ključno razumeti njihovo izkušnjo trpljenja pod totalitarizmom. Finančna pomoč Zahoda je v tem smislu interpretirana kot poplačilo zgodovinskega dolga. »In ne nazadnje, nekatere bivše komunistične države, ki se zdaj upirajo beguncem, so preživele stoletja pod Turki. Pogosto so bíle vojno proti Turkom, zdi se jim, da so ščitile krščansko Evropo.«

Občutenje žrtve, prevarane države in nepravične zgodovine najizraziteje pestujeta Poljska in Madžarska, tako rekoč se ne moreta upreti skušnjavi, da ne bi opominjali na to. Vemo, Kaczyński je leta 2007 zavračal formulo odločanja v Evropski uniji z utemeljitvijo zdesetkanja poljskega prebivalstva med drugo svetovno vojno. Podobno se Madžarska ni znebila bolečine zaradi izgube znatnega dela ozemlja. To so kolektivne travme, ki se jih splača razumeti in o katerih piše Drakulićeva. Pripoveduje o potrebnosti razumevanja reakcij in obnašanja nekdanjih komunističnih držav, kar je bistveno, če hoče Evropa ostati skupaj. Kaže se spomniti, koliko časa je potrebovala denimo Francija, preden je opravila s svojo kolaboracijo z nacizmom in vichyjskim režimom. Polstoletni tabu je prekinil šele predsednik Jacques Chirac.

V tem delu vzhodnoevropske zgodbe je prepoznati tudi Slovenijo: kot Vzhodnoevropejke se je tudi ona ob prihodu beguncev videla kot žrtev, kakor evropski vzhod ne najde sentimenta za nikogar drugega razen zase.

Izgubljanje Merklove

Nekdaj je Evropo poganjal francosko-nemški motor, zdaj so Nemčija, Francija in Velika Britanija, ki so predstavljale nepogrešljivo trojico, neformalni direktorij EU, nemočne. Introvertirana, notranje razklana Francija, Otok, ki se ubada z dilemo, ali bi zapustil Unijo, in vse bolj ranjena Angela Merkel v Nemčiji so pokazatelj šibkosti Evrope.

Posebej v Nemčiji je ozračje skrajno napeto, zdi se, da so se stvari nepovratno spremenile, po spolnih napadih v Kölnu je povsod v Evropi opaziti novo raven strahu in tesnobe. In kot da je obnovoletno nasilje postalo simbol nemoči nemške države, kaotičnih razmer integracije; napad se je dotaknil zelo občutljive plasti evropske družbe prav v času, ko je integracija muslimanskih prišlekov temeljno vprašanje in se povečujejo dvomi o evropski identiteti, varnosti. Mantra Merklove o humanitarnem in moralnem imperativu je potihnila, kanclerka, ki govori, da je sprejem beguncev plemenito dejanje, je nemočna. Nemčija izgublja sposobnost vodenja Evrope, najmočnejša političarka ne more več prepričati celine o svojih stališčih glede begunskega vprašanja. V tem kontekstu je vzhodnoevropska politična avantgarda še toliko pomembnejši fenomen. ●