Denar vulgarno ustvarja privilegije

Selma Spahić, režiserka iz BiH, je v ljubljanski Drami postavila na oder Lilioma madžarskega dramatika Ferenca Molnárja.

sob, 27.02.2016, 06:00
Po vrnitvi iz Libije sem poskušala nadomestiti vse, s čimer poprej nisem imela stika. Vem, da sem za vedno zamudila čas, ko bi morala brati knjige, ki so pomembne in ključne za odraščanje na območju nekdanje Jugoslavije. Še danes se mi pogosto zgodi, da me prijateljice vprašajo, ali se spomnim na primer neke risanke iz otroštva, ki je sploh ne poznam, pri njih pa vzbudi čudovite spomine. Potem pa nekdo omeni kak videospot, ki se ga vsi dobro spominjamo, ne glede na to, kje smo odrasli.

V domovini, Bosni in Hercegovini, je kljub mladosti že nekaj časa priznana in uveljavljena gledališka režiserka. Dobitnica številnih nagrad. Je umetniški vodja Messa in aktivistka za pravice tistih, ki jim je bila pravica odvzeta ali še ne dana. V SNG Drami Ljubljana je postavila na oder Lilioma madžarskega dramatika z začetka 20. stoletja Ferenca Molnárja.

Pogovarjali sva se uro in pol, dve, v kavarni, kjer je čakala na zamudnico, premočena. Nisva se strinjali glede mnogo stvari. Politizirali sva. Se čudili druga drugi. Se skoraj razšli z neizrečenim v prsih: Kaj bo s tem intervjujem? Gesta – zgodila se je na mostu, čez katerega so nekoč nosili žito –, ki jo nemara lahko stori samo ženska roka ženski roki. »Vzemi moj dežnik, da ne boš spet mokra, stanujem tu blizu« – to je bil znak, da bo na koncu vse tako, da je prav.

Spodaj so izseki najinega pogovora, predvsem pa elektronskega dopisovanja, ki so nastali v nočeh, prvih jutranjih urah pred današnjo premiero Lilioma, teksta madžarskega dramatika z začetka 20. stoletja Ferenca Molnárja, ki ga je režirala v SNG Drami Ljubljana. Gre za priredbo, ki so jo po prevodu Jožeta Hradila pripravile Selma Spahić, Eva Kraševec in Tatjana Stanič in nosi pečat tako realistične drame kot fantazijske igre. Gre za ljubezensko zgodbo, a hkrati tudi zgodbo o »nevidnih« ljudeh z obrobja družbe, o njihovi neperspektivnosti in obupu.

Naši starši pa tudi mi smo odraščali z liki Molnárjevih Junakov Pavlove ulice, se z njimi podili po podrtijah, gradbiščih Budimpešte, kakršne ni več, in poskušali nadvladati nasprotno skupino fantov iz sosednjih ulic, se učili, kako postati največji frajer v mestu ... So to bili tudi vaši junaki oziroma kako vam je bilo, ko ste del odraščanja preživeli v Libiji? Kaj ste tam brali, kaj gledali, kaj sta bili vaša umetnost in kultura takrat?

V Libiji sem odraščala večinoma ob anglosaški književnosti, glede na to, da je bila šola, ki sem jo obiskovala, osredotočena predvsem na umetnost angleškega govornega območja. Veliko sem gledala MTV in ameriške filme devetdesetih let pa tudi starejše filme iz nekdanje Jugoslavije, tv-drame in tv-filme, ki smo jih lahko spremljali prek satelitske antene. Po vrnitvi iz Libije sem poskušala nadomestiti vse, s čimer poprej nisem imela stika. Vem, da sem za vedno zamudila čas, ko bi morala brati knjige, ki so pomembne in ključne za odraščanje na območju nekdanje Jugoslavije. Še danes se mi pogosto zgodi, da me prijateljice vprašajo, ali se spomnim na primer neke risanke iz otroštva, ki je sploh ne poznam, pri njih pa vzbudi čudovite spomine. Potem pa nekdo omeni kak videospot, ki se ga vsi dobro spominjamo, ne glede na to, kje smo odrasli. V tem smislu se mi zdi raziskovanje kolektivnega spomina izredno zanimivo.

Milje drame Liliom ni tako daleč od nekaterih Brechtovih komadov, še najbliže mu je Opera za tri groše, pa tudi ko gre za nabor junakov, splošno sliko sveta in razumevanje nasilja v njem, ljubezen, sanje, prevare – vse našteto je obenem povezano z globoko ukoreninjenimi moralnimi matricami, na katerih je zgrajena Evropa, v kakršni živimo tudi danes.

Se strinjam. Osrednji lik se, med drugim, noče pokesati za storjena dejanja. Ostaja pri svojem. Zanimivo je, da se je konservativna morala, ne glede na to, koliko transformacij je bila deležna od začetka 20. stoletja pa do danes, ohranila. Še vedno je navzoč strah pred žensko seksualnostjo ali kakršnim koli odstopanjem od heteronormativnih matric.

Z dramaturginjo Evo Kraševec sva se želeli izogniti didaktičnim trenutkom v predstavi. Šlo nama je predvsem za to, da interpretirava tekst skozi današnjo prizmo. Tako da, na primer, v predstavi lik Mari, pri kateri bi bila po Molnárju še misel na spolni odnos blasfemična, s tem nima nikakršnih težav, zato pa jo je v brutalno materialističnem svetu pred prijateljico sram, ko govori o svojem fantu, ki kot raznašalec ne zasluži veliko …

Ukvarjali sva se z gnevom mlade generacije, ki ji kapitalizem nikdar ni dal možnosti, da bi uresničila svoj potencial. Zaradi imperativa po vse večji individualnosti, ki jo vsiljuje naša družba – če nisi nekaj posebnega, si nepomemben –, imamo celo generacijo besnih ljudi z željo po uspehu, a ga nikdar ne bodo dosegli. To, da imamo vsi enake izhodiščne točke in da imamo zato vsi enake možnosti, je samo iluzija. Denar vulgarno ustvarja tudi privilegije.

Kako ste v tem smislu v Liliomu izrisali ljubezen in nasilje?

Nasilje smo poskušali raziskovati v aktu zaljubljanja. Iskali smo potencial revolucije v ljubezni, ob tem nas je vodila knjiga Srećka Horvata Radikalnost ljubezni. Pri odnosu Lilioma in Juli smo se trudili najti prav to radikalnost in vztrajanje pri izboru partnerja ali partnerke, ne glede na okoliščine. Živimo v precej nenavadnem času, ko je spolni akt po zgledih pornoindustrije najbolj normalen korak spoznavanja, nežnost in intima pa sta tabu. Že dejstvo, da je težko ustvariti intimo in se prepustiti drugemu, je zame nasilje.

Potem je tu še drugo gledišče drame, ki prikazuje fizično nasilje v odnosu Lilioma in Juli. Živita kruto življenje, na robu eksistence, ne vedoč, kaj naj bi s svojimi emocijami. V pomanjkanju izhoda iz verbalnega soočenja Liliom udari Juli. Pomembno se mi zdi, da se vzorec nasilja idejno prekine z naslednjo generacijo – hčerjo Lilioma in Juli, ki se osvobaja bremena njunega odnosa pa tudi patriarhalnih vzorcev.

Prvič sodelujete s slovenskim gledališčem. Kako vam je bilo? Je to za vas popolnoma drugačen gledališki svet?

Zdi se mi zelo vznemirljivo, tako institucionalno gledališče kot neodvisna scena. To, da je možno v slabih dveh mesecih, kolikor sem v Ljubljani, pogledati deset odličnih predstav, veliko pove o okolju, v katerem nastajajo. Obenem se mi zdi pomembno, da se slovensko gledališče odpira tudi navzven, kajti sama, ko gre za umetnost, resnično ne verjamem v teritorialne meje.

Proces nastajanja predstave Liliom mi je bil zelo zanimiv prav zaradi razlik v načinu dela. Resnično sem hvaležna za možnost sodelovanja z ljubljansko Dramo. Spoznala sem čudovite ljudi, od igralk in igralcev ter dramaturginje do tehnične ekipe in uprave. Po drugi strani pa imam gledališče rada prav zato, ker je tako neusmiljena umetnost. Ne glede na to, kje gledališčnik dela, kakšne produkcijske možnosti ima na voljo, kakšni so scena in rekviziti, se bo na koncu prižgala luč in popolnoma bo razgaljen. Zato h gledališču vedno in povsod pristopam enako, z enakim spoštovanjem, enako posvečenostjo.

Zdi se, kot da se režiserji, katerih estetika je dozorela nekako ob koncu 20. oziroma v začetku 21. stoletja, izrazito ukvarjajo s predstavami o predstavljanju sveta v medijih, nenehnimi vojnami, nasiljem in smrtjo, površinskimi odnosi, odtujenostjo, nebogljenostjo v tem svetu. Je v takšnem svetu najti srečo nemogoč izziv?

Nisem prepričana, da živimo v času, v katerem je težje najti srečo kot v katerem koli drugem času. Hočem reči, živimo v določenem obdobju in samo njega izkustveno poznamo in glede na to v njem tudi iščemo srečo.

Zdi se mi, da je to, o čemer govorite, v gledališču povezano predvsem s hitrostjo, s katero nas bombardirajo z informacijami z vseh koncev sveta. Umetnice in umetniki imajo potrebo, da se ukvarjajo z najbolj aktualnimi temami, na primer s spremembami v družbi, krivicami, nasiljem, nedolžnimi žrtvami ... Informacije so vse bolj dostopne, so pa tudi bolj površne, kajti ni več časa za temeljito raziskovanje in pripravo, treba je samo hitro pripraviti reakcijo na v nebo vpijoč problem. V tem ni nič slabega, gre za legitimen pristop h gledališču, seveda pa to ni edini možen pristop. Mislim, da je za umetnost veliko bolj pogubno, še posebej za gledališče na neodvisni sceni, za katero je financiranje ves čas vprašljivo, da se pogosto mora prilagajati razpisanim pogojem različnih natečajev, za katere je na voljo samo nekaj drobiža.

Kako senzibilnost, ki si jo posameznik zgradi med odraščanjem ali kasneje, lahko vpliva na to, kako boste oblikovali določeno predstavo? Kaj je tisto, za kar vam pri predstavi vedno gre?

Hm, težko odgovorim na to vprašanje. Vem samo to, da se iz predstave v predstavo porivam v sfere, v katerih prej režijsko še nisem bila. Ali pa izberem tekst, ki ga še nisem delala, se odločim za formo, ki je še ne poznam … Iz tega sledi, da je zame vsak proces izredno zahteven, ker ne hodim po utečenih poteh. Želela bi si, da bi bile moje predstave odprte, da bi iz njih razbirali večpomenskost, vem pa, da še nisem tam. Upam, da se s predstavami, prek njihovih intelektualnih ali emotivnih svetov, vsebin lotevam dovolj študiozno, da jih lahko nato prepustim, da so v dialogu z občinstvom.

Kako na oder postavljate stvari, ki vas zanimajo in s katerimi se srečujete v vsakdanjem življenju?

To je odvisno od procesa: včasih prek teksta, ki v sebi nosi aktualnost, včasih s projektom, ki se je razvil iz improvizacij in vaj, včasih prek performansa. Pristop največkrat določa material. Ko sem, na primer, delala z osebami tretjega življenjskega obdobja, sem se skupaj z igralci odločila, da bomo naredili predstavo. Potem pa smo ugotovili, da je dovolj, če jim damo zalet, da sami povejo svoje silno zanimive življenjske zgodbe. Na koncu smo iz tega v Umetniški galeriji BiH ustvarili performans z naslovom Sedem sob, v katerih smo razstavili njim drage predmete, v katerih so plesali in prepevali.

Naša družba skoraj praviloma meče na smetišče ljudi, ki so starejši od šestdeset, petinšestdeset let. Redkokdaj jim je kdo voljan prisluhniti. V resnici pa pripovedujejo fantastične stvari.

Kdo iz nekdanje Jugoslavije je vaša režiserska generacija, kdo vam je blizu? Se s katerim, katero od njih družite tudi zasebno, izmenjujete ustvarjalna doživetja?

Že nekaj časa sledim in spremljam delo številnih kolegic in kolegov. Če govoriva o moji generaciji, mi je v BiH najbliže Nermin Hamzagić, v širši regiji pa imam, med drugim, zelo rada delo Miloša Lolića, Matije Ferlina, Borisa Liješevića, Andreja Nosova, Ane Tomović, Anice Tomić, Mirka Radonjića, v Sloveniji Jeleno Rusjan, pravkar sem odkrila tudi Nino Rajić Kranjac ... Ustvarjalne dvome sicer najraje delim z ljudmi, s katerimi v danem trenutku pripravljam predstavo.

Predstava Skupščina je bila poleg Hipermnezije in Tajne džema od malina verjetno ena od vaših najbolj odmevnih doslej. Glede na to, kdaj je bila premiera, bi lahko rekli, da je resničnost bolj resnična od fikcije.

Skupščina je dokumentarna predstava, ki je nastala na podlagi sej predstavniškega doma parlamentarne skupščine BiH med letoma 1996 in 2013. Ker ima BiH nekaj ravni oblasti in prav toliko skupščin, smo se osredotočili na državni vrh, ki sprejema ključne zakone za delovanje države. Z dramaturginjo Bojano Vidosavljević, dramaturgoma Dariem Bevando in Adnanom Lugonićem smo mesece in mesece poslušali avdioposnetke in brali zapisnike, krčili material, ki smo ga nameravali uporabiti v predstavi; količinsko se je zdel nepregleden. Predvsem so se nam zdele pomembne okoliščine sprejemanja zakonov, ki so sicer elementarni, a do takrat pri nas še niso bili sprejeti, na primer zakona o prepovedi negiranja in minimaliziranja genocida, holokavsta in zločina proti človeštvu. Ali pa zakona o prepovedi fašističnih in neofašističnih organizacij. Strokovnjaki političnih ved so nam pojasnili, kakšna zabloda je to, da ima BiH enega najbolj kompleksnih sistemov na svetu. Seveda drži, da so obstrukcije v politiki pogoste v mnogih državah sveta. Toda nam se je zdelo pomembno, da smo v enem kosu predstavili sedemnajst let nedavne zgodovine BiH, ki politično stagnira, če ne celo nazaduje, ljudi z imenom in priimkom, ki so za to odgovorni, izbiramo mi, volivke in volivci.

Kako kot še ne tridesetletna umetnica živite danes v Sarajevu? Kako je v tem mestu danes? Kaj bi se moralo zgoditi, da bi ga za daljše obdobje zapustili, se preselili?

Zame intimno je Sarajevo mesto čustvenih nasprotij, ki lahko obenem očara in duši. V njem sem se doslej v življenju največ časa zadržala, pred tem smo se nenehno selili. Živim v predelu mesta, ki ga imam za svojega, v njem je zgodovina, ki jo še vedno odkrivam. Predvsem pa so tu ljudje, ki jih imam rada, ljudje, ki dajejo mojemu delu v gledališču smisel – to je mednarodni gledališki festival Mess, ki ga vodim, boj za obstanek umetnosti, ki jo je recesija strašansko prizadela, nemara tudi zaradi nekompetentnosti političnih struktur.

Nacionalizem, nepotizem in korupcija so bistvene značilnosti oblasti že dolgo, nemara zdaj bolj kot kadar koli prej. Če se dotakneva nečesa, kar je v BiH prisotno bolj in dlje, kot smo si v zadnjih dveh desetletjih pripravljeni priznati – radikalizacije islama –, kako jo postaviti na oder, kako v gledališču vzpostaviti kritično refleksijo nanjo, ne da bi bilo pri tem sproženo nasilje?

Mislim, da jo je v Sarajevu pravkar prikazal režiser Andraš Urban v predstavi What is Europe? V evropskem kontekstu. Mislim, da ne kaže manipulirati z vero zaradi politike. Neokonservativnost, poveličevanje nacionalnih identitet in desničarske stranke, ki, ko gre za radikalni islam, že dvajset let ponavljajo iste floskule.

Kapitalizem jemlje svoj davek, če hkrati odgovorim tudi na vaše prejšnje vprašanje, v jasni spregi s politiko se prodajajo zemljišča, gradijo urbanistično neprimerni objekti v središčih mest, vabijo se investitorji z Bližnjega vzhoda, državno premoženje strahovito izgublja vrednost. Nekaj podobnega se dogaja tudi v Srbiji, politično veliko hujše stvari se dogajajo po vsej Evropi. Vse se zaostruje na desno; na Poljskem denimo izide časopis z naslovnico, na kateri se poskuša s fotografijo implicirati, da begunci iz Sirije, Afganistana in Iraka posiljujejo Evropo.

Seveda je na socialno ogroženih območjih vse večja nevarnost terorizma, ker se tam zakoni zdijo bolj nedodelani, z ljudmi je mogoče bolj manipulirati pa tudi možnost prikrivanja je večja. Toda radikalni islam nikakor ni islam muslimanov v BiH. Ne pripadam nobeni veri, vpliv verskih institucij na življenje v sekularni državi me močno jezi, toda pomembno se mi zdi, da ne dajemo pavšalnih ocen in da se izogibamo stereotipov.

Kaj je trenutno najbolj boleča družbena nevralgična točka v BiH, ki bi vas zanimala, da bi jo postavili na oder?

Veliko jih je in večinoma jih poskušam premišljevati v svojih predstavah, najsi gre za družbeno glorifikacijo pozicije žrtve, zlorabo položaja moči, bratenje verskih institucij z oblastjo, zadušljivi patriarhat, zanemarjanje kulturnega nasledstva, puščanje na cedilu tistih, ki so ostali brez pravic … Seveda vsaka predstava ni imela enako močnega učinka, toda ne morem se ukvarjati z ničimer, za kar poprej ne najdem družbenega razloga.

Prijavi sovražni govor