Deponija

Tamkajšnje Regijsko društvo ekološkega gibanja Ivančna Gorica je na eklatantne kršitve Ekosistemov pristojne državne organe opozarjalo polnih šest let. Z beleženjem nepravilnosti, podprtim z utemeljitvami kršitev zakonskih členov, fotografijami in videi, je društvo opravljalo delo, ki bi ga morale inšpekcijske službe. Te so njegova prizadevanja blokirale z birokratskim izdajanjem plačilnih nalogov podjetju, namesto da bi Ekosistemom prepovedale zbirati odpadke in jim odvzele okoljevarstveno dovoljenje.

Ministrica za okolje Irena Majcen je tipična predstavnica tega birokratskega aparata. Še več: svojo funkcijo, pridobljeno s koalicijsko ministrsko kombinatoriko, opravlja tako sramotno slabo, da bi ji zlahka podelili naziv ministrice proti okolju. Da to ni naključje, temveč prej dolgoletni algoritem v vodenju tega resorja, pa dokazuje vrsta njenih predhodnikov, tudi njen strankarski šef, ki jo je na ta položaj bržkone predlagal zaradi ubogljivosti, ne strokovnih referenc.

Zaradi pasivnosti, neznanja in vsebinske izpraznjenosti likov ministrov za okolje kapital sam sebi piše okoljsko zakonodajo. Eden od njegovih »dosežkov« je lansko sprejetje dopolnitev zakona o varstvu okolja, po katerem okoljevarstveno dovoljenje za podjetja ne bo veljalo le deset let, temveč neomejeno, industrija pa bo lahko dosegala tudi nižje okoljske standarde, če bi ji doseganje standardov najboljših razpoložljivih tehnologij povzročilo čezmerne stroške. S spremembo zakona je ministrstvo za okolje preprečilo tudi, da bi se javnost vključila v postopke ponovnega pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja. Nevladne okoljske organizacije lahko »le še lajajo v luno«, povzema Uroš Macerl.

Ko se je Majcnova prvič prikazala na prizorišču požara na deponiji Ekosistemov - tisti, ki so bili tam kdaj prej, objekta preprosto ne morejo poimenovati drugače -, ni premogla niti toliko pragmatičnosti, da bi se oglasila pri predsedniku ekološkega društva Alešu Plutu in se seznanila o kršitvah podjetja. Ob drugem obisku Zaloga je le še kot senca hodila ob premieru Miru Cerarju. Naslednji dan je sporočila, da bo država začela intenzivno pregledovati vsa izdana okoljevarstvena dovoljenja. »Odpustkov, kot so bili do zdaj,« ne sme več biti, je poudarila. Nekaj dni prej je demonstrativno obiskala bioplinarno Ecos v Lendavi, ki ji je okoljska inšpekcija isti dan izdala odločbo o prepovedi zbiranja in obdelave odpadkov. Pred tem so prebivalci dlje neuspešno opozarjali na neznosen smrad iz bioplinarne.

Napoved Majcnove se sliši kot velika zmaga za malega človeka, a ministrstvo za okolje ne sme pozabiti na odgovornost klicati tistih, ki so ob opozorilih o kršitvah komaj mignili s prstom ali še raje stali križem rok. V Regijskem društvu ekološkega gibanja Ivančna Gorica so objavili poimenski seznam vseh naslovnikov svojih dopisov. Ve se, kdo bi moral ukrepati, pa ni. Ne kaže niti pozabiti, da je pot do konkretnih rezultatov pregledov okoljevarstvenih dovoljenj še dolga, tlakovana pa je bila z nizom požarov v obratih za zbiranje in predelavo odpadkov, ki so hudo onesnažili okolje. Kolikšno škodo so pustili na zdravju prebivalcev in požrtvovalnih gasilcev, se bo pokazalo šele čez več let. Kemis na Vrhniki, Ekosistemi v Zalogu, Eko Plastkom v Ljutomeru, deponija lesnih sekancev v Puščavi pri Mokronogu in deponija komunalnih odpadkov na Mali Mežakli nad Jesenicami sestavljajo letošnji seznam požarov v obratih in predelovalnicah odpadkov.

Dva največja požara, v Kemisu in Ekosistemih, imata več podobnosti. Podjetji sta delovali na popolnoma neprimerni lokaciji, tako rekoč sredi stanovanjskega naselja in na meji z zavarovanim območjem narave. V njima so se večkrat zgodili požari, ki razen zaskrbljenosti okoliškega prebivalstva niso vzbudili nobenega suma pri inšpekcijskih službah; požarno varnost sta podjetji imeli na ravni nekoliko večje drvarnice. In zadnja podobnost: požara sta na površje izvrgla okoljske grehe iz preteklosti. V primeru Kemisa onesnaževanje nekdanje deponije, kamor so se odlagali odpadki iz propadle Industrije usnja Vrhnika in manjši del komunalnih odpadkov. V primeru Zaloga onesnaževanje nekdanje opekarne, v kateri se je kurilo še vse drugo kot tisto, kar bi se smelo, in kjer naj bi v opuščenih glinokopih končali najrazličnejši odpadki, tudi nevarni.

Pri Kemisu in Ekosistemih so se sedanji in pretekli grehi okoljskega onesnaževanja združili v točki, s katere se trenutno ne znamo premakniti. Za spremljanje stanja okolja se iz državnega proračuna namenja vse manj denarja, za sanacijo preteklih bremen ga bo vedno premalo. Pa toliko jih je. Slovenija je zelena le navzven, pod površjem pa se skriva še veliko kemisov in ekosistemov.

Odgovornost zanje pa ni le na strani pasivne države in propulzivnih zbiralcev, temveč je kolektivna. Okoljska zavest se je namreč popravila le toliko, kolikor nas je strah, kako bodo ta onesnaženja vplivala na naše zdravje. Naravo še vedno dojemamo ločeno od sebe, kot prostor, ki ga uporabljamo za svoje potrebe, včasih za rekreacijo, drugič za odmetavanje odpadkov. Okoljska politika je le odsev naše deklarativne ekološke ozaveščenosti.