Tiskane izdaje
Južna Koreja je bila po drugi svetovni vojni revnejša od severne polovice polotoka. Potem je sledil neverjeten vzpon. Recept za južnokorejski gospodarski čudež je zanimiv, a protisloven.
Južnokorejsko mesto Daegu v številnih pogledih velja za najbolj patriotsko mesto v Koreji. Leta 1907 je civilna družba v mestu začela kampanjo za poplačilo državnega dolga Japonski, v kateri so prebivalci s prostovoljnimi prispevki pomagali odplačati dolg, ki je znatno presegal letni proračun države. Točno 90 let kasneje (1997) so prebivalci mesta Daegu v času azijske finančne krize ponovno priskočili državi na pomoč in z gibanjem »poplačajmo državni dolg z zlatom« s prostovoljnim zbiranjem zlatnine rešili državo pred gotovim bankrotom ob dospetju gromozanskega posojila Mednarodnega denarnega sklada.
Prebivalci mesta Daegu so tako več ur potrpežljivo stali v vrsti, da bi državnim oblastem prostovoljno predali svojo zlatnino ter se žrtvovali za skupno dobro. Gibanje se je hitro razširilo po vsej Južni Koreji in le v nekaj mesecih so državljani s prostovoljnimi prispevki zbrali več kot 227 ton zlata, s čimer je Južni Koreji v veliki meri uspelo predčasno poravnati svoje obveznosti kljub veliki recesiji.
Kaj se lahko naučimo od Južne Koreje?
Slovenija ni Južna Koreja, a bi lahko bila. Čeprav državi na prvi pogled nimata nič skupnega, sta si bili v zgodovinskih in razvojnih izhodiščih, institucionalnih posebnostih, ekonomskih značilnostih ter položaju v regiji v marsičem presenetljivo podobni. Kar nekaj podobnosti ostaja do danes (npr. relativna majhnost, dobro zgodovinsko razvojno izhodišče, odprtost in izvozna usmerjenost, prevladovanje interesnih skupin ipd.).
Vendar, če se je Južna Koreja v nekaj desetletjih po drugi svetovni vojni uspešno preoblikovala iz nerazvite kmetijske družbe v moderno, industrijsko in tehnološko svetovno velesilo, je Slovenija zamudila marsikatero razvojno priložnost. Vprašanje je torej na mestu: Se lahko Slovenija kaj nauči od Južne Koreje?
Korejski polotok še danes ostaja poligon nedokončanega ideološkega boja med komunizmom in kapitalizmom, ki umetno deli korejsko družbo in državo na dva dela, ki morata sobivati kot nekakšna jing in jang. In prav vojna je zaznamovala razvojno pot Južne Koreje. Po koncu korejske vojne je veljala Južna Koreja z le 64 ameriškimi dolarji dohodka na prebivalca za eno najrevnejših držav na svetu, s čimer se je po razvitosti uvrščala celo za marsikatero afriško državo. Kako se je torej Južni Koreji uspelo preoblikovati v danes eno najrazvitejših gospodarstev in tehnološko naprednih družb na svetu?
Podobno kot Slovenija v času avstro-ogrske monarhije je bila Južna Koreja dolgo kolonizirana s strani Japonske. Kljub zatiralski in izkoriščevalski okupaciji je obdobje japonske kolonizacije omogočilo gradnjo pomembne infrastrukture, visoko stopnjo izobraženosti (pismenost) korejske družbe, uvedbo ključnih družbenih institucij ter vzpostavitev tržnih mehanizmov.
V primerjavi s preostalo Azijo je bil Korejski polotok zaradi japonske kolonizacije relativno dobro razvit, ključno vlogo sta odigrala človeški kapital in infrastruktura. Po koncu druge svetovne vojne in umiku Japonske je imela danes Južna Koreja tako kljub posledicam vojne relativno dobro razvojno izhodišče v infrastrukturi, visoki izobraženosti prebivalstva ter uspešno izvedeni zemljiški reformi, ki je s pomočjo ZDA vzpostavila temelje korejskega srednjega razreda.
A ideološki konflikt na Korejskem polotoku v petdesetih letih ni samo opustošil južnokorejskega dela, temveč tudi izoliral z viri in infrastrukturo bogat sever od juga in zahodnega sveta. Do šestdesetih let je bila Južna Koreja z le 72 ameriškimi dolarji dohodka na prebivalca slabše razvita od severne sestre, ki je poleg infrastrukture in naravnih virov prejemala tudi pomoč sestrskih komunističnih držav.
Bogati klan ...
Leta 1961 je na čelo Južne Koreje za 18 let kot predsednik prišel Park Chung-hee, ki kljub očitkom o uvedbi vojaške diktature in monopolistične ekonomske politike velja za očeta južnokorejskega gospodarskega čudeža. Park je odprl državo tujini ter izdatno finančno podporo ZDA in Japonske namenil selektivni podpori izbranih delov gospodarstva, kjer so bili določenim podjetjem dodeljeni monopolistični privilegiji, zaradi katerih so se majhna kmetijska podjetja, kot na primer Samsung, LG in Hyundai, preoblikovala v velike industrijske konglomerate.
Te Korejci imenujejo chaeboli, kar v dobesednem prevodu pomeni »bogati klan«, in ponazarjajo privilegiranost določenih interesnih skupin, ki še danes dejansko upravljajo družbo v nekakšnem novodobnem fevdalno-kapitalističnem sistemu »stricev iz ozadja«. Prav ta privilegirana podjetja v izbranih panogah so postala glavni motorji močno izvozno usmerjenega južnokorejskega gospodarstva, ki se danes z dobrimi 50 milijoni prebivalcev uvršča med 11 najpomembnejših svetovnih gospodarstev.
Ključno vlogo tovrstnih privilegiranih podjetji najbolje ponazarja dejstvo, da danes konsolidirani prihodki skupine Samsung predstavljajo približno 20 odstotkov južnokorejskega bruto domačega proizvoda, skupini Samsung in Hyundai predstavljata okoli 33 odstotkov, največji štirje chaeboli pa kar 46 odstotkov južnokorejskega bruto domačega proizvoda. Prihodki Skupine Samsung so danes na primer enakovredni celotnim izdatkom korejske vlade. Slovenija se očitno ne zaveda razvojne vloge podobnih podjetij pri nas.
Delajo kar 2113 ur na leto
Industrializacija južnokorejske družbe ter gospodarski razvoj sta pomembno vplivala tudi na demografsko strukturo prebivalstva. Pričakovana življenjska doba se je od šestdesetih let povečala za dobrih 20 let, povečevanje zaposlenosti pa je močno vplivalo na strm padec števila rojstev. Posledično se je obseg delovno aktivnega prebivalstva zaradi obeh dejavnikov zelo povečal, kar je znatno povečalo konkurenčne pritiske na trgu dela ter ob vplivu japonske in konfucijske poslovne kulture podrejanja osebnega življenja interesom države in podjetij privedlo do tega, da danes Južni Korejci po podatkih OECD delajo kar 2113 ur letno, kar je veliko več od povprečja OECD (1770 ur) ali ZDA (1790 ur) ter Slovenije (1676 ur). Pa vendar se imamo Slovenci še vedno za zelo »delaven narod«, čeprav povprečni Južni Korejec dela ob skoraj dvakrat višji produktivnosti in trikrat višji dodani vrednosti četrtino več.
Za razliko od Slovenije je Južna Koreja vsaj na kratek rok obrnila demografske spremembe sebi v prid, ključno vlogo je pri tem odigral trg dela, ki je podobno kot v Sloveniji presenetljivo nefleksibilen. Podobnosti med Južno Korejo in Slovenijo lahko iščemo tudi v visoki stopnji izobraženosti prebivalstva v obeh državah, kjer imata pretežna dela prebivalstva univerzitetno ali višješolsko izobrazbo.
A za razliko od Slovenije je tudi javno visoko šolstvo v Južni Koreji plačljivo. Korejska fundacija za podporo študentom z letnim proračunom 10 milijard ameriških dolarjev omogoča ustrezno finančno podporo vsem, ki to potrebujejo. Močno izseljevanje Korejcev v tujino, zlasti v ZDA in na Japonsko, v zadnjem času pa tudi na Kitajsko, igra veliko vlogo pri internacionalizaciji južnokorejskega gospodarstva. To dopolnjuje še načrtno spodbujanje internacionalizacije visokega šolstva v zadnjih letih, ki nadalje igra pomembno vlogo pri tehnološkem razvoju korejske družbe zlasti na področju informacijsko-komunikacijske družbe, avtomobilske industrije, zdravstva, kozmetične industrije in dizajna.
Očitno je Južna Koreja v trikotniku tujih neposrednih investicij, človeškega kapitala ter razvojne politike, ki odprto omogoča privilegiranost določenih skupin, našla zmagovito konkurenčno kombinacijo. A interesne skupine iz ozadja se še kako zavedajo svoje odgovornosti družbi ter delujejo po načelu »povečajmo kolač, preden ga razkosamo«. Bi bilo kaj takega kdaj sploh možno v Sloveniji?
In kaj se Slovenija lahko nauči od Južne Koreje? Čeprav bi bile lahko besede, kot so »pripadnost«, »patriotizem« in »zavedanje vzajemne soodvisnosti«, le prazne floskule, je Južna Koreja s pomočjo starih konfucijskih principov postavljanja koristi države in skupnosti nad koristi posameznika ter zaradi neprestane grožnje jedrsko opremljene severne sestre vzpostavila uspešen družbeni sistem, ki temelji na vzajemnosti, a hkrati celo spodbuja družbeno neenakost.
Čeprav Južna Koreja v regiji velja za malčka ter je izvozno močno odvisna in ima podobno kot Slovenija tudi presenetljivo nediverzificirano gospodarstvo, ji je uspelo z odprtostjo za tuji kapital in znanje ter za izkoriščanje lastnih posebnosti in omejitev vzpostaviti družbeno okolje, v katerem interesne skupine delujejo družbenotvorno in ne destruktivno. Očitno se tudi chaeboli in interesni lobiji v Južni Koreji zavedajo dejanskega duha, ki ga ponazarja stara kanji pismenka za državo. To sestavljata dva elementa: simbol cesarja (zaklad), ki ga varuje obzidje, oziroma kot je nekoč dejal John F. Kennedy: ne vprašajte, kaj lahko naredi država za vas, ampak kaj lahko vi naredite za državo. Smo v Sloveniji sposobni narediti tovrsten premik v glavi?
Dr. Matevž Rašković je docent na ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in gostujoči profesor na Shanghai University of International Business and Economics.
