Diktat etike in naloga politike

Optimizem vliva evropska izkušnja, da demokracija najtežje probleme preteklosti spreminja v spravo.

Objavljeno
27. februar 2015 12.20
Iztok Simoniti
Iztok Simoniti
Demokracija pri tem lahko izhaja samo iz svoje etične tradicije in prakse. Za demokracijo, delovanje vseh vej državne oblasti, so prvi odgovorni politiki, pozicije in opozicije. Pri nas so tudi prvi krivci za razkol družbe, blokado pravne države in upad ugleda doma in v tujini.

Na vprašanje, ali so odporniška gibanja v Evropi med letoma 1939 in 1945 sploh imela kakšen vpliv na potek vojne, odgovarja tradicija. Pravica do upora je naravnopravna pravica, je zakon nad zakoni, civilizacijski kredo, ki ga biologija diktira enako kot kultura; zato je legitimen vsak upor proti nasilju, ki uničuje, podreja in ponižuje življenje. Pesem slavi Harmodija in Aristogejtona, ki sta ubila tirana in naredila Atene izonomične (enakopravne), slavi tudi Bruta in Kasija, ki sta bila med morilci Cezarja, nasprotnika republike, zato atentat polkovnika Klausa von Stauffenberga na Hitlerja ni izdaja tirana, ampak hrabro dejanje. V moji vzgoji so bili atentatorji na Tita največji izdajalci; danes vem, da bi za potomce njegovih mnogih žrtev to bilo dejanje poguma. Upori Germanov, Keltov, Galcev proti Rimljanom so bili legitimni; tako kot upor Simona bar Kohba, ki mu je sledil 2000-letni izgon Judov iz domovine. Slovenski Črtomir se je uprl celo »brez upa zmage«; to ni upor, ne glede na ceno, ampak upor iz prepričanja, da je izguba identitete v suženjstvu hujša od cene smrti.

Upor proti tiranu in okupatorju je vedno legitimen; in kadar je upor večna pravica in praktično več kot možnost, postane etična dolžnost. Zato dovoljenje za upor izven svoje vesti ni potrebno; obratno je res, etika preživetja diktira upor proti mojemu in tujemu tiranu. V uporu vest dobi drugačno vlogo: ne samo, da se ubijanje sovražnika ne plača s slabo vestjo, ampak je etiki preživetja zadoščeno celo z ekscesnim ubijanjem. To naj vedo načrtovalci vojn; pa tudi, da je na Zahodu maščevanje zmagovalca nad poraženci legitimna metoda poprave krivic. V etiki upora je vedno etika maščevanja.

Diktat vesti daje uporu transcendentalno raven; hočem reči, da vse oblike upora – proti moči, superiorni rasi, nasilni religiji, ideologiji ali barbarstvu »civiliziranih« – legitimira samo tuzemska etika/tradicija. Kjer je protičloveška sila, tam je upor biološka in kulturna reakcija. Zahod mora zanimati upor proti politični Enosti; prvič, dejstvo, da se Enost tako lahko prebija skozi zgodovino, očitno odraža avtentično (ontološko) potrebo po gospodovanju v imenu enega Boga ali ene Ideje; in drugič, ker taka Enost v tej civilizaciji povzroča največ gorja.

Zato je na vprašanje, ali so odporniška gibanja v Evropi med letoma 1939 in 1945 vplivala na potek vojne, treba jasno reči, da so! Čeprav se zdi vprašanje slabonamerno in neumno, mora nanj odgovoriti vsaka generacija. Spadam med one po vojni rojene, ki smo instinktivno razumeli in sprejeli moralni in psihološki pomen upora, kot dejanje preživetja in priznanja, ki nikoli ne gre »opreznim ritim«, ki čakajo na osvoboditev; tudi Judi po holokavstu ne bodo več čakali na Boga, da jih reši iz egiptovskega suženjstva, ne da bi mignili. Odpor francoskih, italijanskih, norveških, ukrajinskih partizanov je etično in hrabro dejanje. Upor Titovih partizanov ni komunistična laž, ampak politična realnost, na katero so zmagovalci legitimno oprli pravice do samoodločbe, oblasti in države. Z združitvijo v Jugoslavijo po letu 1945 – te niso hoteli samo komunisti – Slovenci nismo zgubili pravice do samoodločbe. Pravic naravnega prava ni mogoče nikoli niti izkoristiti niti se jim odreči enkrat za vselej; živi te pravice niti demokratično ne moremo vzeti nerojenim.

Ljudstvo, narod, nacija

Tako mi je, bolj kot nemški, blizu pojem nacije (la nation), kot ga je definirala francoska revolucija (1789/91) z uporom, vstajo ljudstva proti tiranu in boju proti zunanjemu sovražniku; ljudstvo (le peuple) z uporom postane »duhovni in realni subjekt«, ki legitimno vzpostavi oblast, zahteva in doseže mednarodno priznanje. Iz upora izhaja: suverenost ljudstva (vrhovnost), zapisana v ustavah Zahoda; dolžnost vseh vej oblasti, da spoštujejo obljubo državljanom, zapisano v ustavi; in tudi pravica državljanov, da se uprejo oblasti mafije, partije in kurije. V zahodni kulturi akt upora odločilno konstituira pravico do samoodločbe in državnosti. Sicer pa mora, po izkušnji krvavega razpadanja Jugoslavije, mednarodna skupnost odgovarjati za izvedbo pravice do samoodločbe brez ubijanja.

Zato sta zame oborožena upora 1941. in 1991. enakovredna temelja legitimnosti in državnosti. Biti partizan štiri leta (1941–45) ali ubijati in umirati samo deset dni (1991) ne spreminja moči legitimnosti, ki iz tega nastaja. Toliko tistim, za katere se moralna legitimnost začne z novorevijaši, slovenska državnost pa šele po letu 1990. Seveda legitimnost upora 1941. in 1991. ne legitimira niti zločinov zmagovalcev (po 1945) niti lopovstva osamosvojiteljev (po 1991). Res je, da so komunisti zaradi izjemnih sposobnosti delovanja v izjemnih razmerah (vojni in revoluciji) vodili odpora v Jugoslaviji, vendar sta bila upor in končna zmaga dejanje različnih, nikakor ne samo komunistov. Ker so komunisti vedeli, da je od umiranja za svobodo važnejši upor za svobodo, so po letu 1945 tudi vsak miselni upor zatirali z ekscesnim terorjem in kot antidemokrati izredno stanje – državljansko/razredno vojno – vzdrževali do padca režima; enako kot klerofašist Franco, nacist Hitler in prakomunist Stalin.

Upor kristjanov

Upor proti tiranu/okupatorju daje največjo legitimnost v resničnem življenju. Zato slovenski kler(ikalci) vedo, niso pa preboleli, da Edvard Kocbek kristjanov ni vodil v roke komunistom, ampak v upor; in oni, »kdor hoče« ... »in katerih rama se ukloniti noče« (Prešeren), so imeli vso oporo v biblijskem mitu o Davidu in Goljatu, kjer sta enako važni zmaga šibkega nad močnim kot boj pravičnega s krivičnim. Seveda oporo za upor daje tudi Kristus. Veličina Kocbeka, kristjanov in partizanskega boja je v tisti etiki/tradiciji upora tiranu/okupatorju, ki je enaka od antike do danes; torej v tisti osebni drži (etosu), ki se totalno upre paradigmi osebnega in nacionalnega zloma, kot ga Prešeren opiše v Krstu pri Savici, najbolj tragičnem epu Slovencev. Zaradi ontološko/epistemološkega pesimizma ga osnovnošolci ne bi smeli brati.

Prešeren – za nazaj in za naprej – opisuje prekletstvo tiste naše mentalitete, ki je vedno nasilno zavirala vse tokove zgodovine, ki vzpostavljajo osebni etos in nacionalno etiko, nujno za svobodo: mislim na kmečke punte, reformacijo, razsvetljenstvo, pomlad narodov, liberalizem, oborožen upor 1941. in 1991. leta. Kako smrtonosen je boj dveh univerzalnih eshatologij, ki so ju pri nas vodili katedralni kler z glavo v Rimu in kominternovski revolucionarji z glavo v Moskvi (tretjem Rimu), smo videli med letoma 1941 in 1945; to je boj med dvema, ki imata isto mentaliteto, ki se smrtno sovražita, ker vesta, da sta drug drugega pripravljena umoriti v imenu Boga oz. Ideje. Ta mentaliteta je še danes za konzerviranje ali restavracijo mon(ote)izma, klerikalnega ali socialnega, ki v »polilegali« čakata na novo priložnost, saj vesta, da ju zgodovina ohranja. Mentaliteta nesvobode, ki izhaja iz religiozne ali idejne Enosti, tradicionalno goji nauk »krivi so drugi«: judi, komunisti, kulaki, intelektualci, imigranti, Dunaj, Beograd, Bruselj. Pri nas desnica glasneje krivi levico, čeprav so velika lopovstva plod konsenza obeh o blokadi pravne države.

Ko vojna in totalitarizem do skrajnosti izostrita problem življenja in smrti, pravica do preživetja upravičuje vsa sredstva. Torej če bi Slovencem, Romom, Palestincem in Judom grozil genocid, imamo pravico uporabiti vsa sredstva. Ni namreč možno izgraditi sekularne etike, ki bi za eno mesto na splavu, za katero se do smrti borita dva, obsodila zmagovalca, tudi če je poraženec starec, ženska ali otrok. Zato ne pozabimo, da se z vojno in totalitarizmom načrtno ustvarjajo skrajna stanja, da bi izzvali skrajne učinke. Hočem reči, da obramba sebe, družine, kulture, domovine upravičuje vsa sredstva, ki jih sekularna etika ne more prepovedati v imenu vrednot, višjih od preživetja. Zato je bil upor proti okupatorju legitimen, tako kot je bil legitimen upor proti revolucionarnemu terorju, napačna pa je bila izbira obrambe; za zgodovino je kolaboracija izdaja tudi, če si rešujem življenje. Skratka, živi moramo razumeti prekletstvo časa in njegovo ponovljivost. Na perverzni etiki višjih vrednot stoje mon(ote)izmi, ki z ubijanjem in umiranjem v imenu vere v to, kar je več vredno od življenja (Bog, Resnica, Zgodovina), samo jasnijo protičloveškost ideje, ki stoji na krvi mučenikov, svetnikov in herojev. Oblastni mon(ote)izmi – drugačnih ni – so vedno proti življenju kot takemu, so samo za življenje na En način; zato so proti tokovom, ki vodijo v politično svobodo.

Upor in ustava

Pravica do upora v praksi daje pravico uporabe nasilja proti tiranski oblasti. Upor proti kršilcem ustave, ki je najvišja obljuba oblasti državljanom, je zato vedno legitimen in ne rabi dovoljenja. Zato je pravica do upora – ta anticipira nasilje, če je politično reševanje neuspešno – v nemški ustavi (čl. 20/4) civilizacijski dosežek, čeprav izvira iz strahu Nemcev pred samimi sabo. Z zapisom v ustavo upor postane temeljna pravica, kot so pravica do govora, zbiranja, protestiranja; pravica do upora je politično in pravno samo radikalizacija pravice do kritike vseh oblasti. Demokracija je tudi edini politični režim, ki celo plačuje kritiko na svoj račun. Te pravice mora zagotavljati oblast, da je človek lahko zoon politikon, torej da javno deluje brez strahu pred maščevanjem oblasti. Zato je lažna dilema (aktualizirana z umorom novinarjev Charlieja Hebdoja, jan. 2015), ali smemo omejiti človekove pravice, da bi bolje zaščitili državljane; če zaradi varnosti krčimo pravice, bomo v nekem trenutku ostali brez njih in se tako znašli v največji nevarnosti. Neoliberalizem, vrsta plenilskega monizma, je za čim manj pravic.

Izdajalci

Izdajalce razglašajo režimi, ustvari pa jih zgodovina, ki je etični premislek živih o preteklosti. Tisočletne prakse hierarhizirajo postulate (naravno pravo, etiko) civilizacije, ki jih tradicija prenaša skozi čas. V tem smislu pojmi rod, dom, domovina označujejo, kar nas določa najbolj globoko; kdor se jim izneveri, je za zgodovino izdajalec, in to za vedno. Rod in dom (in iz tega nastali narod, nacija, država) nas določajo globlje od religij, ideologij in stanu; kristjani – plemiči, kmetje in proletarci – se med seboj ubijajo kot Nemci, Francozi, Angleži, Rusi, Hrvati in Srbi.

Ker je zahodna svoboda (z demokracijo, republiko, liberalizmom) rezultat grško-rimske tradicije, ne pa judovsko-krščanske, se v razlagi pojma izdaja/izdajalec opiram na to tradicijo, ki je temelj sekularne etike. V pluralni, demokratični družbi se zdi izdaja relativen pojem, odvisen od okoliščin in zornega kota zmagovalca, poraženca, tujca, preživelega, žrtve, zgodovinarja itd. Vendar ni, ker naravno pravo in demokracija ne dopuščata etičnega relativizma! Tradicija pluralizma – njen motor je kritična produkcija mnogih misli – je izoblikovala izdajalca kot osebo nihilizma, ki uničuje bistvo življenja kot takega. Tega izdajalca tradicija oralno in pismeno dokumentira že 3000 let. S tradicijo mislim na tuzemsko transcendenco, na prehajanje spoznanja iz ene na drugo generacijo; njegovo avtentičnost (verodostojnost) preverja sensus communis, (raz)um nas navadnih, vpet v čas. Kot ima veliki zločin transcendentalno raven, ker njegove posledice prehajajo iz ene generacije na drugo, jo ima tudi arhetip izdajalca, saj ga kot takega razpoznava zgodovina, ki je vrednostna ocena preteklosti. Zahodni arhetip izdajalca opisuje mit o Antenorju, ki izda svoje Trojance; arhetip iz mita preraste v resnično osebo Grka Efialta, ki pri Termopilah svoje Grke izda Perzijcem; oba sta za zgodovino izdajalca doma, ognjišča, družine, domovine. Poudarek je na »izda svoje«. Herodot (in za njim Tukidid) z interpretacijo Efialta definirata prototip in arhetip izdajalca, ki velja od antike do danes in je vgrajen v sodobno sekularno etiko. Z maksimo »ljubim izdajo, ne pa izdajalca« je Napoleon samo poudaril zavrženost izvirnega pomena. Efialt je svoje Špartance, ki so se »borili za domovino in nezasužnjenost rodu«, izdal Perzijcem (480 pr. n. š.) za obljubljeno nagrado; tak izdajalec je Mir Jafar, ki armado Bengalcev, brez boja, preda Britancem (1757) in pahne Indijo v 200 let »suženjstva«. Izdajalci druge svetovne vojne so Quisling, Hagelin, Skancke (Norveška), Laval, Petain, Francozi SS-divizije Charlemagne (Francija), Henri de Man (Belgija), general Andrej Vlasov (Sovjetska zveza), premier in general Colakoglu (Grčija), poglavnik Ante Pavelić (Hrvaška), kolaboranti nacistov v Litvi, Latviji in Estoniji; pa Kitajec Wang Jing Wei kolaborant z Japonci; pa škof Rožman, general Rupnik, politik Natlačen, vaške straže, domobranci. Vsi so se imeli za domoljube, vendar so za zahodno demokracijo, tudi po 70 letih, še vedno izdajalci rodu in domovine; to je transcendentalna moč izdaje.

Tisoč strani dolg spisek izdajalcev/poražencev razumevanje uničevalne zmesi vojne izpostavlja kot preživetveni imperativ. Vojna in totalitarizem sta samo idealni humus za medsebojno uničevanje ljudi na videz istih nazorov. Mon(ote)istične utopije – od pavlinske »ni ne Juda ne Grka« do komunistične »proletarci vseh dežel, združite se« – so vedno revolucionarne, oblastne in nasilne. Moč velikih utopij se kaže kot enotnost v zlu: vsi, ki so se pred vojno sovražili, med vojno pobijali in so po vojni pobijali ter se še danes sovražijo, so bili vsi krščeni in vsi Slovenci (filozof Dean Komel); prav tako smo bili vsi, ki smo se po 1990. pobijali bili vzgajani »v duhu bratstva in enotnosti«. Mon(ote)izmi nikoli niso faktor miru, ampak sovraštva in vojne. Zato negirajo svobodo, ki izvira najprej iz pripetosti na rod, dom, domovino, zemljo in realnega tukaj in sedaj. Prav na rodu in domovini – torej ohranitvi prve identitete – stoji cela zgradba EU; zato ker sem najprej Španec, Slovenec, Bolgar, bom lahko ostal tudi ateist, teist, agnostik; levičar, desničar, zelen; homoseksualec, lezbijka, travestit itd. Drugi transnacionalni projekti evro-univerzalizma (klerikalno krščanstvo, komunizem, fašizem, nacizem) ne morejo oblikovati kolektivne identitete Evropejcev.

Dejstvi, da je za pluralno tradicijo in sodobno sekularno etiko izdaja rodu in domovine najhujše etično zlo, za mon(ote)istično tradicijo pa je najvišje zlo izdaja boga, vere, partije, führerja in vodje, samo potrjujeta nekompatibilnost obeh tradicij. Narod in domovina identiteto določata globlje od religije, ideologije in celo jezika. V kontekstu te tradicije je treba gledati, zakaj uporniki/partizani, vključno s komunisti revolucionarji, še vedno veljajo za branilce domovine; domobranci (ustaši, četniki, petainovci, kvislingi) pa so zaradi kolaboracije s silami osi (nacifašizmom) še vedno izdajalci za Evropo in Zahod.

Lahko si zamislimo stanje, v katerem ni etično za vsako ceno ohraniti svojega življenja; na primer, če bi morali za to izdati/žrtvovati najbližje, vero, partijo, narod in državo. Vendar ne pozabimo, da prav mon(ote)izmi načrtno ustvarjajo stanja, v katerih je nemoralno preživeti, in celo trdijo, da je moralno izdati očeta, mater, sina, prijatelja, domovino in državo v imenu Boga in Ideje, vrednot, ki presegajo to življenje. Zato samo mon(ote)izmi poznajo t. i. etični obrat, ki zlo spreminja v dobro in dobro v zlo.

Zvestoba izdaji ne spreminja sodbe zgodovine o izdaji; namreč zvestoba napačni odločitvi, ki jo gojijo poraženci in njihovi potomci z raznimi interpretacijami razlogov za kolaboracijo, ne spreminja sodbe zgodovine o tem, kaj je izdaja rodu in domovine. Tu zgodovina kot etični premislek, ki izhaja iz tradicije, na kateri stoji zahodna svoboda, ne dopušča drugačne razlage izdaje in izdajalcev; tako kot (ko)monistom ne dopušča drugačne razlage o zločinih in zločincih. Etika zahodne svobode ni usmiljena, sočutna in prizanesljiva glede resnice o dejstvih zato, ker hoče prihodnje generacije obvarovati ponavljanj. Vendar samo ta etika odpira pot; mon(ote)izmi jo vedno zapirajo živim, da razumemo, kaj se nam je Slovencem (in Evropejcem) skupaj zgodilo. Hočem reči, da tega, kar se je v vojni in enopartijskem režimu zgodilo, ni mogoče spremeniti, lahko pa, v resnici moramo, drugače razumeti, če hočemo doseči spravo.

Trditi, »da je primerjalno večje zlo komunizem kot pa nacizem« in da so se »desni« zato odločili za kolaboracijo (teolog J. P. Emeršič), je danes neumno, takrat pa je bilo pogubno: Angleži so takoj vrnili domobrance, ustaše, četnike, vedoč, da pošiljajo v smrt one, ki so za Zahod še danes izdajalci. Tako utemeljena odločitev za manjše zlo je bila in bo slaba – ne samo za takratne zmagovalce, ampak za vsako etično tradicijo pluralizma in njeno zgodovino. Ni manjšega zla, kadar izbiramo med monoteizmom (klerikalnim krščanstvom) ali brezbožnim (ko)monizmom; zlo je vsem inherentno. Zato so največji zločinci tisti, ki načrtno ustvarijo stanja, v katerih človek mora biti zal, če hoče preživeti. Politične vizije, ki se vedno vzpostavljajo in vzdržujejo z nasiljem, ne glede na to, ali to počne v imenu Boga ali Ideje, imenujem pramonizem. Umberto Eco govori o prafašizmu.

Maščevanje

Vojna in maščevanje poražencem (okupatorjem in še huje kolaborantom) sta povzročila zlo, katerega posledice nikoli ne minejo; da je po koncu zla (vojne) novo zlo (maščevanje) nujnost, je temna metoda poprave krivic. Kultura maščevanja je lastna zahodni civilizaciji in drugim; njegovo bistvo je zadati, po možnosti, več trpljenja, kot smo ga utrpeli. Maščevanje izraža specifično razumevanje pravičnosti, ki ga sprožijo zavestno ustvarjene skrajnosti (vojna, totalitarizem), ko boj za golo življenje vse reducira na biti ali ne biti; če tega ne upoštevamo, si škodimo, ker nočemo vedeti, česa smo sposobni. Maščevanje kaže tisto potrebo po pravičnosti, ki ji pozitivno/kazensko pravo o popravi krivic, pregonu in kaznovanju zločincev ne more zadostiti. Maščevanje je naravnopravna pravica (kulturni obrazec), ki je ne ustavi nobena religiozna ali ideološka prepoved. Kot upor tudi maščevanje diktira vest, zato ne potrebuje nikakršnega dovoljenja; maščevalci nimajo slabe vesti, ne mislijo, da izgubljajo dostojanstvo, ampak si ga vračajo, saj tudi tako »premagujejo še včeraj nepremagljive« naciste, fašiste, kolaborante in njihove simpatizerje. Maščevanje blaži prizadejane sramote, ponižanja in trpljenja, vrača ponos in pravičnost. Maščevalci zato ne čutijo nobenih obvez do umorjenih; »krivi so izdajalci, da smo mi maščevalci, naše maščevanje nad rodom je posledica njihove izdaje rodu«. Na tako dedukcijo naj računajo vsi, ki zlo sprožijo.

Maščevanja ne vodi naravnopravna etika zlatega pravila (talionsko pravo), ki omejuje maščevanje s sorazmerjem (oko za oko, glava za glavo), ampak sproži prav tako naravnopravno etiko nesorazmerja: sto življenj Slovencev za eno življenje Nemca so pokazali nacisti v Frankolovem; sto življenj poražencev za eno zmagovalca so pokazali revolucionarji v Kočevskem Rogu in Barbarinem rovu; Tito v Jugoslaviji, Stalin v Katinu in Nemčiji, Angleži z bombardiranjem Dresdna in Würtzburga, Američani s Hirošimo in Nagasakijem ter z lakoto do smrti izstradanih na tisoče nemških ujetnikov v dolini Rena. Maščevanje ni neetičnost, ampak drugačna etika, ki raste iz nezadoščenosti, ki nastaja v vojni in totalitarizmu; ta etika raste iz besa, krivic in tragedij in čaka na priložnost zadostitve. Zato maksima gorje premaganim (Vae victis!) zanika zlato pravilo, saj to preblago kaznuje. Etika zahodne svobode zahteva, da »kdor seje zlo, ga mora žeti«, to pa prepušča pravni državi, ki v kazni ohranja tudi maščevanje: v praksi so represalije, retribucije, retorzije kazni za »nepristransko« uveljavljanje pravice. Lustracija je le najblažja med njimi.

Ker vojna nakopiči preveč zla, politiki maščevanja ne morejo niti nočejo ustaviti; nanj so računali vsi, »od Roosevelta do Tita«. V tako načrtovanem »brezpravju« takoj po vojni je maščevanje nezakonito povračilo za zlo(čine) in trpljenje, ki ga je povzročil poraženec v Evropi in Aziji. Dejstvo, da se maščevanje prekriva s politično ambicijo zmagovalcev, da uničijo potencialne nasprotnike, samo spodbuja maščevalce. Zavedanje, da je zločin nad zločincem tudi zločin in da je zločin nad poražencem, ki se je predal, še večji zločin, maščevanja nikoli ne ustavi. Naravnopravno raven maščevanja poudarjam: prvič, zato ker idiotes (neodgovorni) trde, da se človek maščuje, ker je zal po sebi (izvirno grešen); in drugič, tisti, ki so sprožili zlo in se pred tem imeli za zmagovalce (nacisti, fašisti, kolaboranti), naj računajo na maščevanje tudi po formalnem koncu vojne.

Mon(ote)izmi ustvarjajo in se maščujejo nad sovražniki. Himmler je ukazal poboj judovskih žensk in otrok, ker se bodo, ko odrastejo, maščevali »nad našimi otroki in potomstvom«. Enako je papeški legat v 12. stoletju ukazal »pobijte vse (Katare), Bog bo prepoznal svoje« (one, ki se nočejo maščevati), pa Tito na balkonu ljubljanske univerze (25. 5. 1945): »Ta manjina nikada više neće gledati naše divne planine, naša cvetna polja.« Ukazi izražajo vodilno idejo mon(ote)istov: uničiti vse, kar se ne prilega. Mon(ote)isti se nikoli niso niti se ne odrekajo maščevanju. Kler in klerikalci se tudi danes maščujejo, če le morejo, čeprav doktrina obljublja, da bo grešne maščevanje doletelo, vsaj na onem svetu. Zato sta irelevantna tako krščanski kredo, ki prepoveduje maščevanje, kot teološki absurd, »da po udarcu na desno lice nastavimo še levo« in po tem, ko smo jim nastavili še naše otroke in žene, tudi »ljubímo svoje sovražnike«. Ker je ideja abrahamske Enosti per se totalitarna, so mon(ote)istični bogovi (Jahve, troedini Bog in Alah), kot dokazujejo kler(ikalci), sočasno uničevalci in maščevalci. Zato inkvizitorno, nacistično, fašistično, komunistično pravo ni zloraba prava, ampak edino pravo Enosti; bistvo tega prava je, da preveč omejuje samega »zakonodajalca tirana«, zato ga vedno krši tako, da uporabi maščevalno plat naravnega prava. Povojni poboji niso zloraba naravnega prava, ampak njegovo logično delovanje. O tem, da naravno pravo (zakoni nad zakoni, etika tradicije) ni samo to, kar koristi človeku, ampak tudi, kar ga uničuje, več na koncu.

Umorjeni v Katinu, Auschwitzu in Teharjah so realizacija totalitarizma; množično mori vsaka absolutna oblast. Titov režim se je vzpostavil z množičnimi grobišči in koncentracijskimi taborišči in se tako z njimi tudi končal. Programska maksima »smrt rešuje vse« (Stalin) prekinja vsako obvezo režima do umorjenih; za režim strahovlade so sicer izginili, ohranjal pa jih je ilegalni spomin. Demokracija z uradnim spomin uradno ohranja in tako svari žive, da lahko doživimo isto.

Ne spreglejmo maščevanja kot posledice nedelovanja pravne države; delujoča pravna država maščevanje etično delegitimira, nedelujoča pa ga vedno legitimira. Država je pravična, če zločince preganja, toži in sodi; če tega ne dela, potem maščevanje prestavlja v čas, ko bo možno; slaba država torej pripravlja poravnavo krivic z maščevanjem. Če to vem jaz, vedo tudi osamosvojitelji, ki so blokirali pravno državo.

Naravno in pozitivno pravo – etika in politika

Svoboda zahteva delovanje naravnega in pozitivnega prava, torej delovanje etike in pravne države. Pojmi etika, naravno pravo, zakoni nad zakoni pomenijo isto, so sinonimi za paradigme, obrazce civilizacije; to je civilizacijska dediščina, akumulirana etika, ki se s tradicijo prenaša in živim koristi ali pa strahotno škodi. To etiko – zlo in dobro plat naravnega prava – oblikuje čas. Čas je zakonodajalec, ki iz praks vsakdanjega življenja oblikuje zakone nad zakoni; človek je njihov avtor, določevalec in spreminjevalec in nič izven ali nad njim (Bog ali Ideja). Naravno pravo ima torej dve etiki, dobro in zlo, katera bo prevladala, pa je odvisno od nas živih. Zato so odločilni posameznik, demokratične oblasti in pravna država. Ta etika zahteva pokop mrtvih, popravo krivic, kaznovanje zlikovcev, in kadar tega ne doseže, ista etika sproži sovraštvo, maščevanje, izdajo, ubijanje, da bi se popravile resnične in namišljene krivice. Naravno pravo deluje neizogibno in vloga človeka je pri tem odločilna. Hočem reči, če ne deluje pozitivno pravo, bo delovalo naravno, ki uničuje.

Vloga politikov, torej države kot oblasti, je odločilna. Če bo demokratična oblast pokopala umorjene, spremenila morišča v grobišča, kaznovala zločince, popravila krivice (klerikalizma, komunizma, nacizma, fašizma), vzdrževala spomin na zlo, bomo živi to šteli za pravično (naravno dobro); če tega ne bo storila, bomo to imeli za krivično (naravno zlo). Ko bo krivic preveč, bo naravno pravo, ko bo priložnost, pokazalo svojo etiko zla, svojo razdiralno moč kot dvojno, trojno zlo. Samo za idiotes je to krivica! Če s pravno državo ne zadostimo posledicam zla, ki so ga prizadeli Kreont, inkvizicija, Hitler, Stalin, Tito, Kardelj in Ribičič, potem se zlo – za izravnavo zla – vrača samo kot hujše zlo; upor, izdaja, kolaboracija, maščevanje, teror, totalitarizem so zla etika naravnega prava, ki uničuje življenje kot tako, ne glede na to, na kateri strani spopada je kdo, in ne glede, ali to imenujemo vojna, klerikalni bes ali revolucionarni teror. Stopnjevanje zla je njuno, zato je za praktikante legitimno in ga bodo prizadeli tudi, če ga pozitivno pravo prepoveduje. Menim, da samo demokracija brez nasilja ali totalitarizem z novim nasiljem lahko obvladata posledice zla, ki smo si ga Slovenci povzročili med seboj.

Diktata etike politika ne more obiti, lahko ji samo služi; potrebo po naravni pravičnosti, ki je eksistenčna, spomin prenaša z ene na drugo generacijo. Smrt protagonistov (rabljev in žrtev), časovni odmik, celo pravno zastaranje ne spreminjajo zahtev etike, da je treba pravici zadostiti. Čas teče vse glasneje; transcendentalna moč velikih zločinov (in tekočega lopovstva) je v tem, da posledice prehajajo s prve na drugo, tretjo, četrto generacijo. Zato slaboumnosti, da zmagovalci niso počeli zločinov ali da poraženci in potomci ne rabijo sprave, samo ostrijo zahtevo, da razumemo, kaj se nam je skupaj zgodilo. Demokracija Slovence – in druge – preizkuša kot nacionalno celoto, saj deluje samo, če omikana večina verjame v republiko; mon(ote)istom zadošča trop nasilnih.

Sklep

Vztrajati moramo v demokraciji in kritiki politikov, ki trdijo, da se ne ukvarjajo z ideologijo in zgodovino – torej s spravo. Politiki naj samo zagotovijo delovanje demokracije; ta se vedno ukvarja z najtežjimi problemi, sicer ni demokracija. Resnični problemi izhajajo iz ontološkega bistva človeka, ki je nujno razpet med preteklost, sedanjost in prihodnost; človek ne zna drugače živeti. Hočem reči, da je narava spravnih vsebin taka, da kar ena oblast (vse njene veje) ne naredi, čaka prihodnjo; vmes pa rasteta gnev in neverodostojnost doma in v tujini. Demokracija, ki je neusmiljena glede razkrivanja dejstev in dolžnosti države v zvezi z njimi, zaradi svoje pluralnosti odpira mnoge poti v spravo za različne, ki hočemo taki tudi ostati. Upor, revolucija, kolaboracija, državljanska vojna, totalitarizem so naša identiteta. Zaradi demokracije pa to ni naša usoda, ampak je lahko sprava.