Tiskane izdaje
Spominjanje na enega največjih pravičnikov med narodi je še ena priložnost, da se iz tragedije holokavsta nekaj naučimo za sodoben čas.
Ob letošnjem pohodu živih v taborišču smrti Auschwitz so se udeleženci posebej spomnili Raoula Wallenberga, znanega švedskega diplomata, ki je med nacistično okupacijo Madžarske rešil na deset tisoče madžarskih Judov. Zsolt Németh je o tem velikem »pravičniku med narodi« med drugim zapisal, da »je v madžarsko prestolnico Budimpešto prispel po nemški okupaciji Madžarske, in sicer julija 1944, to je štiri mesece po tem, ko so nemške čete vkorakale v državo, in ravno v trenutku, ko je dal regent Miklós Horthy pod pritiskom mednarodne javnosti in cerkve zaustaviti množične deportacije madžarskih Judov. Ugledni švedski diplomat je znal izkoristiti priložnost za reševanje Judov in je že avgusta 1944. leta izdal 4500 zaščitnih potnih listov (nem. Schutz-Pass) in prepričal madžarske oblasti, da so jih sprejele kot 'družinske dokumente', tako da je vsak izdani dokument rešil življenja več oseb«.
Raoul Wallenberg (1912–1947) je od začetka pogumnega delovanja v dobro Judov aktivno sodeloval z Rdečim križem, z diplomati nevtralnih držav in svojimi madžarskimi pomočniki. Ob tem je treba posebej omeniti, da se je položaj na Madžarskem leta 1944 po Horthyjevem neuspešnem poskusu izstopiti iz vojne in z državnim udarom Stranke suličastega križa dramatično spremenil. Kljub temu reševalci Judov, med katerimi je imel vse pomembnejšo vlogo diplomat Wallenberg, niso obupali. Še naprej so reševali na deset tisoče ljudi, ki so bili venomer v nevarnosti, da jih nacisti aretirajo in odpeljejo v taborišča smrti. Pri tem ne smemo pozabiti, da so reševalci tvegali življenje, saj so nacisti izjemno odločno ukrepali proti vsem, ki so se postavili v bran preganjanim Judom.
To velja še zlasti za čas proti koncu novembra 1944, ko se je vojaški položaj na Madžarskem zelo poslabšal. Nyilasovci so besneli proti Judom in učinek režima Puščičastega križa na budimpeštanske Jude je bil katastrofalen. V samo nekaj kratkih tednih se je njihovo število z 250.000 zmanjšalo na 190.000. A za Gáborja Vajno, plešastega notranjega ministra s hudobnim pogledom, jih je bilo še vedno preveč. Zato je uporabil Eichmannov večkrat spodleteli načrt, da bi vse budimpeštanske Jude skoncentrirali na enem mestu. Vlada je ob podpori Eichmannovega Sonderkommanda zaprla del Pešte, ki se je v glavnem prekrival z nekdanjim judovskim getom še iz habsburških časov. Mejil je na Dohányi utco, Károly ring, Kiraly utco in Nagyatadi Szabó utco.
To je bilo revno, zanemarjeno območje tik ob cvetočem poslovnem delu v središču mesta. V njem je živelo 8000 Judov in 23.000 kristjanov. Te so preselili v nekdanje hiše z rumeno zvezdo, Jude pa v stari novi geto. Izhode so zabili z deskami, razen štirih vrat, ki so jih stražili vojaki SS in žandarji. Težava tega geta je bila, da ni mogel sprejeti več kot 70.000 ljudi hkrati. Zato bi bilo treba Jude uničiti po skupinah, tako kot v Auschwitzu postopoma, dokler ne bi uničili še vseh preostalih 190.000 budimpeštanskih Judov. S tem bi madžarska prestolnica postala prvič v zgodovini judenrein, enako kot podeželje.
A zadeva le ni bila tako enostavna, saj so se nekateri diplomati, med njimi vidno Wallenberg, postavili v bran Judov. Vedno znova so se pogajali, da bi lahko zaščitili več kot 14.500 Judov, kolikor je bilo sprva dogovorjeno. Delo je bilo izjemno težko, a Wallenberg je vztrajal in ni obupal. 62.000 madžarskih Judov je rešil tudi švicarski diplomat Carl Lutz, ki je med letoma 1942 in 1945 od oblasti dobil dovoljenje za izdajo 8000 zaščitnih pisem oziroma kolektivnih potnih listov, ki naj bi madžarskim Judom omogočili izselitev v Palestino. To dovoljenje je spretno uporabil za 8000 družin in ne posameznih oseb ter tako rešil več kot 62.000 Judov pred holokavstom v nemških uničevalnih taboriščih (obširneje o njegovem delu lahko preberemo v knjigi Theo Tschuy: Nevarna diplomacija, Ljubljana 2007).
Reševal druge in izgubil življenje
Konec decembra 1944 je Rdeča armada zaprla vse izhode iz Budimpešte. Nemške čete se niso več mogle upirati in Rdeča armada je naglo napredovala. Že 15. januarja 1945 so bile enote Rdeče armade v Pešti pred vrati velikega geta, a je usoda 70.000 Judov še vedno visela na nitki. Ali bo prišlo do še zadnjega poboja Judov? Zadnji napad se le ni zgodil in v noči s 15. na 16. januar 1945 so enote Rdeče armade prišle do lesenih ograj geta in jih podrle. Pred tem so Judje odhajajočim esesovcem pokazali prehod na varno. Prizori, ki so jih doživljali rdečearmejci, so bili naravnost grozljivi, piše Theo Tschuy v omenjeni knjigi Nevarna diplomacija. Nekateri so celo jokali, ko so videli pošastne prizore ljudi, ki so prihajali na plan iz kleti, od koder »so lezle neskončne vrste usmiljenja vrednih in shiranih postav«. Trgali so rumene zvezde Judom z oblačil in vpili: »Zdaj ste svobodni!« Še hujši prizor je čakal vojake blizu delno uničene sinagoge ob Dohányi utci. Tam, na malem vrtu ob sinagogi, je bilo nametano na kup 2000 nepokopanih trupel. V zadnjih nekaj tednih so vojne razmere onemogočale prevoze na pokopališča, na koncu pa tudi ni bilo več judovskih grobarjev, saj so jih pripadniki Puščičastega križa sistematično pobijali.
Med trupli je ležalo ogromno otrok, ki so jih prej umaknili iz oskrbe Mednarodnega odbora Rdečega križa in pozabili nanje. »Ko so prišli sovjetski vojaki, je snežilo. Tanka plast snega je kakor mrtvaški prt usmiljeno prekrila vrt groze ob veliki sinagogi«, je zapisal Theo Tschuy. Za velikim getom so rdečearmejci osvobodili še Mednarodni geto na Pozsonyi utci, Nemci pa so se iz Pešte umikali v Budim. Še vedno so se skušali prebiti, a 11. februarja 1945 je bilo vsega konec. Nemški preboj je bil nemočen, preživelo je samo 785 mož in »nad razbolelo mesto je legla srhljiva tišina«.
V ruševinah je ležala tudi čudovita Eszterházyjeva palača, iz katere je enostavno izginil Raoul Wallenberg. O njem so nekateri že dalj časa vedeli, da načrtuje prehod čez sovjetske frontne linije. Nekateri avtorji namigujejo, da je najbrž hotel spodbuditi poveljnike Rdeče armade k hitrejšemu napredovanju, da bi tako rešil ogrožene Jude. Pozneje se je izvedelo, da mu je 17. januarja 1945 v resnici uspelo priti skozi frontne linije, vendar so ga takoj aretirali. Strinjamo se lahko z ocenami, da je bila tedaj njegova intervencija (če je to res bil njegov namen, lahko samo domnevamo) že skoraj povsem nepotrebna, saj je tega dne imela Rdeča armada pod nadzorom že vso Pešto.
Madžarsko-judovski zgodovinar Jenő Lévai, ki je bil dobro obveščen, je bil celo prepričan, da so mladega švedskega diplomata takoj po preboju skozi frontne linije ubili. Ni pa dobro vedel, kdo naj bi bili morilci in kakšni bi lahko bili njihovi motivi. Spet drugi so menili, da so Wallenberga odpeljali v Moskvo in da je bil tam nekaj let zaprt, nato pa umrl. V delu razpoložljive literature je o tem zapisano, da naj bi bil po aretaciji odpeljan v zloglasen zapor Lubjanka, kjer naj bi ga zasliševali in kjer naj bi v nepojasnjenih okoliščinah umrl 17. julija 1947. leta. Še vedno ni znano, kdo je sploh ukazal njegovo aretacijo (nekateri menijo, da je za njo stal sam Stalin) in zakaj so se Sovjeti, ki so Wallenbergovo dejavnost zelo dobro poznali, odločili za tak ukrep.
V nekaterih dokumentih je zapisano, da so ga po aretaciji zaprli in skrbno nadzorovali, aretirali pa naj bi ga zaradi vohunjenja. V zaporu naj bi umrl zaradi srčnega napada, o njem pa kroži tudi nemalo zgodb, da je bil dolgo živ in zaprt v neki umobolnici. Predsednik Wallenbergovega spominskega odbora na Madžarskem Zsolt Németh je o njegovi smrti zapisal, da »se Wallenberg med reševanjem ljudi pred nacisti ni zavedal, da bo že v nekaj tednih postal žrtev nekega drugega zatiralskega režima. 17. januarja 1945 so ga namreč sovjetske čete odpeljale v Sovjetsko zvezo, od koder se ni nikdar vrnil.«
Iz pozabe nazaj v javni spomin
Dobrih deset let po aretaciji in smrti je ime švedskega diplomata Raoula Wallenberga povsem utonilo v pozabo. In to kljub temu, da je rešil pred zanesljivo smrtjo od 20.000 do 100.000 madžarskih Judov. Pravijo, da se to plemenito dejanje nikomur na Švedskem ali kjer koli drugje po Evropi ni zdelo vredno javnega in zgodovinskega spomina. Na vrhuncu hladne vojne so se zadeve okoli tega velikega »pravičnika med narodi« zavrtele v pravo smer. Nenadoma je njegovo delo postalo zanimivo in njegovo ime se je pojavilo v javnosti. Največ zaslug za to ima John Foster Dulles, ki je prevzel vodenje ameriške zunanje politike. Včasih je bil namreč Dulles nekdanji ameriški svetovalec bogate družine Wallenberg.
Primer Raoula Wallenberga je bil deležen velikega zanimanja in močne publicitete, namen te nenadne spremembe pa naj bi bil spraviti v zadrego Sovjetsko zvezo, sovražnico ZDA v hladni vojni. Sovjetska zveza ali ni mogla ali pa ni hotela pojasniti, kaj se je v resnici zgodilo s švedskim diplomatom po januarski aretaciji leta 1945. Šele leta 1989 se je začela resna uradna preiskava, ki pa ni odgovorila na veliko odprtih vprašanj. Tudi ni postregla z novejšimi zanesljivimi podatki iz sovjetskih arhivov o Wallenbergovi končni usodi. Z leti je v nekaterih zahodnih državah postal kultna osebnost, ob kateri je pomen vseh drugih na budimpeštanskem prizorišču (ki so prav toliko ali morda še bolj zaslužni za reševanje judovskih življenj) neznaten – ne glede na njihove morebitne dejanske zasluge.
Kljub različnim pogledom na reševanje budimpeštanskih Judov je treba vendarle izpostaviti spoštovanje do prizadevanj tega diplomata, ki je danes simbol vseh madžarskih in evropskih reševalcev tistega časa. O tem, koliko je štela celotna judovska populacija na Madžarskem pred holokavstom, nimamo zanesljivih podatkov. Po uradni statistiki naj bi 19. marca 1944, torej na dan nemške okupacije Madžarske, v tej državi živelo 762.000 Judov (med njimi tudi okoli 460 Judov v Prekmurju). Od teh jih je bilo 440.000 deportiranih v Auschwitz. Ostalo jih je še 322.000, od tega 250.000 v Budimpešti. Več kot 100.000 Judov je umrlo v času vlade Puščičastega križa, ob koncu vojne jih je bilo živih le še 219.000.
Med žrtvami holokavsta je bilo 100.000 otrok (po podatkih, ki jih navaja Encyklopedia of the Holocaust, Vol 4, Yad Vashem, Jeruzalem 1990, je bilo na Madžarskem 569.000 žrtev holokavsta). V kontekstu uničenja madžarskih Judov je treba obravnavati tudi uničenje judovske skupnosti v Prekmurju. Na udaru je bila prva, in to že 26. aprila 1944. Od nje so ostali le še ostanki ostankov.
***
Dr. Marjan Toš je direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor.
