Tiskane izdaje
Lahko ločimo življenje filozofa od njegove filozofije? Ali je pomembno, da filozof uči tako, kot živi? So filozofi nekoč o smrti filozofirali tako goreče kot o življenju? Nam filozofova smrt pove kaj o njegovi filozofiji? To vse so vprašanja, ki zanimajo angleškega filozofa Simona Critchleyja, odgovore nanja pa je zbral v zelo zabavni knjigi, ki sicer govori o temačni temi in ki jo je naslovil Knjiga mrtvih filozofov (založba: Penca in drugi). Mnogi filozofi so zares umirali nenavadno, zato je to tudi knjiga o norosti, čudakih, krvavih umorih, nenavadnih nesrečah in črnem humorju.
Zgodba o Empedoklesu je le ena izmed mnogih. Platon je umrl, ker so ga napadle uši, Avicena se je najprej strastno predajal spolnosti in malo kasneje umrl zaradi prevelikega odmerka opija, ateista in materialista La Mettrieja so pokončale prebavne težave, potem ko se je prenajedel paštete s tartufi. Diderot se je zadušil z marelico, ker naj bi skušal dokazati, da lahko človek uživa do zadnjega diha, in tudi Freddie Ayer je vzel podobno slovo, saj ga je zadušil košček lososa. Pri tem je doživel posmrtno izkušnjo in se menda srečal z gospodarji vesolja. Hegla je pobrala kolera. Simone Weil se je med vojno, ker je želela biti solidarna z lačnimi Francozi, izstradala do smrti. Camus je umrl v nesmiselni prometni nesreči, Merleau-Pontyja pa so našli v njegovi pisarni – glava mu je omahnila v odprto Descartesovo knjigo. Rolanda Barthesa je v Parizu podrl kombi neke čistilnice, ko se je vračal s kosila z Jackom Langom, ki je kasneje postal minister za kulturo. Foucault je umrl zaradi aidsa in je proti koncu bral samo še Seneko.
In primerov smrti je v knjigi, kot bomo videli, še več.
Uganka o Asklepiju
Filozofirati pomeni učiti se, kako umreti, je razmišljal renesančni mislec Montaigne, ki je po bratovi smrti padel v melanholijo, iz katere se ni mogel izvleči; razmišljal je le še o smrti, o strašnem koncu, ki ga čaka. Potem pa je nekega dne padel s konja, obležal nezavesten in komaj živ. Smrti je pogledal v obraz in spoznal je, da ga v tistem trenutku ni bilo ničesar več strah. To ga je potolažilo in naučilo, da mora življenje ljubiti, ves čas gojiti radovednost in se zavedati lepot okoli sebe ter živeti v sedanjosti, brez obžalovanja preteklosti in predvidevanja o prihodnosti. »Drugačne nesmrtnosti ne poznam,« je zapisal v svojih Esejih.
Najbolj znana filozofova smrt je seveda Sokratova, ki ji je Platon, njegov veliki učenec, posvetil kar štiri dialoge. Sokrat je Atenčane učil o tem, naj mislijo s svojo glavo in naj se posprašujejo o tem, kakšno življenje v resnici živijo – in včasih je bil pri tem, kot je nekje zapisal Platon, siten kot obad. Predaval je, da je bolj pomembno, da si dober kot srečen. Filozofija je bila zanj erotična, ne le vedoslovska. A ko so se Atene znašle v krizi, ko je začela divjati državljanska vojna in je razpadla ekonomija, ko se je pojavila lakota, se je oblastnikom zdelo, da je ta filozof z briljantnimi idejami morda lahko nevaren. Obsodili so ga, češ da kvari mladino in ne spoštuje bogov; pred svojimi učenci je popil izvleček strupene trobelike, ki je počasi začela mrtviti njegovo telo. Sokrat je učil, da smrt ni zlo, temveč njegovo nasprotje – nekaj dobrega. Gre le za spremembo, ko se duša s tega sveta preseli v drugi kraj. Rekel je, da je smrt le spanje brez sanj.
Še danes so njegove zadnje besede velika uganka. V zadnjih trenutkih je namreč vzkliknil: »Kriton, Asklepiju smo dolžni petelina!« Asklepij je bil bog zdravilstva in nekateri menijo, da je morda Sokrat zanamcem v zadnjih besedah sporočal, da je človeštvo bolno. Critchley pa piše, da te besede izražajo njegovo stališče, da je smrt v resnici zdravilo za življenje. Asklepiju so bolni ljudje, preden so zaspali, ponavadi žrtvovali petelina ali kokoš, v upanju, da se bodo naslednji dan še zbudili oziroma da se bodo zbudili zdravi.
Kaj je bolje, življenje ali smrt, so se spraševali antični filozofi. Prvi filozof Tales je bil jasen: »Med življenjem in smrtjo ni nobene razlike.«
S smrtjo se ukvarjajo mnoge znamenite knjige: od Tibetanske knjige mrtvih, ki kot temeljno budistično delo govori o tem, da sta življenje in smrt celota oziroma niz spreminjajočih se prehodov, do Egipčanske knjige mrtvih, ki vsebuje 189 urokov, ki jamčijo za to, da bo duša prešla v posmrtno življenje. Smrt je le utvara, so menili stari modreci. In kot je zapisal Tagore: »Smrt ne ugasne luči, temveč samo upihne svetilko, ker je prišla zora.«
Od tenisa do blaznosti
Grki so dali veliko na čast in verjeli so, da je prav ugled posameznika tisti, ki mu zagotavlja nesmrtnost, saj o njem po smrti pričajo lepe zgodbe in legende. Postati nesmrten in potem umreti, bi dejal francoski režiser Jean-Pierre Melville. Critchley je nepretenciozno zbral zgodbe in legende o smrti filozofov, ki bolj kot o čemerkoli drugem govorijo prav o njihovem življenju. Zbral jih je kar 190. Pri virih je imel težave, predvsem pri starejših filozofih. Znano je, da je bil večji del antične zapuščine uničen, ko so v 3. stoletju besni kristjani porušili aleksandrijsko knjižnico in so ostali le drobci. Kot pravi avtor knjige, je to tako, kot da bi zgorela Britanska knjižnica in bi ostalo le sto naključnih Penguinovih klasikov, ki bi pričali o zahodni kulturi. Ob tem sem se spomnila na Umberta Eca, ki trdi, da knjige, ki danes veljajo za klasiko, nikakor niso najboljša zapuščina preteklih stoletij. In mnoge so tu predvsem zato, ker so preživele cenzure in požare. Ali je to, čemur pravimo kultura, dejansko proces selekcije in filtriranja? Ali so bili Evripid, Sofoklej in Ajshil res največji dramatiki stare Grčije, se sprašuje Eco. V Poetiki jih namreč Aristotel ni omenjal kot avtorje najboljših tragedij. Kultura je to, kar ostane, vse drugo je pozabljeno, pravi ta italijanski užitkar in pisatelj.
Critchley si je, ko je pisal o življenju in smrti grških filozofov, med drugim pomagal z delom Življenje eminentnih filozofov Diogena Laertskega iz 3. stoletja, ki je menda čudaška, klepetava in dolgovezna knjiga. Toda ali je vsakdanje življenje filozofov res pomembno za njihovo filozofijo? Za Sokrata, ki je želel učiti tako, kot je živel, in obratno, je bilo prav to smisel njegove filozofije.
Verjamem, da je zgodovina filozofije tudi pripoved o življenju filozofov. Kako bi lahko Nietzsche v knjigah bolj natančno opisal boleče sočutje in občutljivost, kot priča resnična zgodba o tem, kako je na ulicah Torina s svojim telesom zaščitil konja, ki ga je tepel neusmiljeni kočijaž, in kako je takrat doživel živčni zlom, od katerega si ni nikoli opomogel. In tu je še zgodba o njegovi antisemitski sestri, ki ga je negovala in potvarjala njegovo zapuščino in je v Paragvaju ustanovila arijsko kolonijo, imenovano Nova Germanija. Kot da bi vedel, je Nietzsche nekoč vizionarsko dejal, da človek drago plačuje svojo nesmrtnost: že zaživa mora večkrat umreti!
Tudi življenje in smrt Thomasa Hobbesa sta bila na poseben način povezana z njegovo filozofijo. V Leviathanu je zelo natančno opisal življenje v 17. stoletju kot »samotno, siromašno, grdo, surovo in kratko«. Kar je bila resnica, saj kot piše angleški zgodovinar Niall Ferguson v knjigi Civilizacija, je v Londonu takrat umrl vsak tretji otrok, še preden je dočakal pet let. Zaradi lakote, nesnage in bolezni je bila življenjska doba v tem mestu zelo kratka, v povprečju le kratkih dvajset let. A Hobbes ni bil med njimi, saj je dočakal veličastnih devetdeset let. Menda zato, ker se je izogibal ženskam in vinu, kar ni čisto res, saj je prenehal piti šele, ko mu je bilo šestdeset, in še pri devetdesetih je imel zelo mlado žensko družabnico, ki jo je oboževal. Je pa zdravje ohranjal drugače; recimo tako, da je jedel veliko rib, še posebej osliča, in vsak dan je veliko hodil. Do 75. leta je igral tenis in zvečer je v spalnici na glas prepeval priljubljene sentimentalne pesmi, na primer Phylis, zakaj bi odlašala? in Nabiraj rožne popke, dokler jih še moreš, saj je verjel, da je petje dobro za pljuča in podaljšuje življenje. Enemu od zdravnikov je na stara leta rekel, da bi bil vesel, če bi končno že našel luknjo, skozi katero bi se lahko splazil s sveta. Umrl je tako, da ga je zadela kap.
Heidegger je med prvo svetovno vojno služil na meteorološki postaji, kjer je imel pomembno nalogo napovedovanja vremena. Po vojni je postal Husserlov asistent in zaslovel s svojimi osupljivimi predavanji. Napisal je pomembno knjigo Bit in čas, ki pravzaprav govori o smrti: človeško bitje biva med rojstvom in smrtjo – bit je čas in čas je končen, konec je smrt. Prav tako je Heidegger učil, da je umiranje samo lastnost človeka, živali in rastline preprosto le končajo svoje bivanje. Večkrat je dejal, da življenje filozofa v resnici ni pomembno za njegovo filozofijo; pomembno je le to, kdaj se je rodil in kdaj je umrl. Morda je tako razmišljal zato, ker je v življenju imel velik madež, saj se je, zato da bi napredoval, zelo ljubeče spogledoval z nacizmom, se pridružil nacistični stranki in se odpovedal prijateljem judovskega rodu, med katerimi je bila tudi njegova ljubica, briljantna Hannah Arendt. Hannah mu je kasneje, nekaj let po vojni, ko sta obnovila ljubezensko zvezo, vse oprostila; verjela je, da so »novi začetki izvir človekove spontanosti in svobode«.
Heidegger je umrl pri šestinosemdesetih letih v spanju.
Razmišljanje Arendtove je bilo bolj pogumno od Heideggerjevega. Verjela je na primer, da mora biti akcija vedno pred kontemplacijo, in verjela je tudi, da če nekdo politično življenje opazuje le iz ozadja – s filozofske razdalje –, začne podcenjevati ljudi in jih vidi kot sodrgo, ki je potrebna nadzora. »Filozof je lahko strokovnjak za razmišljanje, ne pa za politično presojanje.«
Bila je strastna kadilka in imela je angino pektoris, a je trmasto kadila do konca. »Ne nameravam živeti za svoje zdravje,« je rekla.
Nekega dne, ko je imela goste, je začela kašljati in izgubila je zavest. Kmalu je umrla. Bila je stara devetinšestdeset let.
Kaj je bilo na začetku?
A vrnimo se na začetek knjige, k predsokratikom, k Pitagori. Pitagorejci so verjeli v nesmrtnost in verjeli so tudi, da je najvišja resničnost vesolja sestavljena iz številk, da je celoten kozmos izraz glasbene harmonije, katere ključ je v matematiki. Tako kot danes pravi nevrolog Oliver Sacks, da glasba v resnici ni nič drugega kot nezavedna aritmetika. Pitagorejci so bili veliki asketi, niso jedli mesa niti jajc in sovražili so fižol, češ da spominja na moška moda. Pitagora, ki je nasprotoval oblasti, se je s Samosa preselil v Kalabrijo, a tudi tukaj so ga preganjali. Ko je pobegnil pred zasledovalci, je naletel na polje fižola, ki ga ni želel prečkati, in je raje padel v roke svojim morilcem. Kasneje so njegove učence mučili, da bi jim izdali, zakaj raje umrejo, namesto da bi hodili med fižolom, a žal so raje tudi oni umrli, kot da bi izdali to skrivnost.
Nenavadno je umrl tudi Heraklit, ki je
Diogena, ki je bil znan po tem, da je podnevi z lučjo po tržnici iskal poštenega človeka in da je živel v sodu, so opisovali tudi kot zblaznelega Sokrata. On je res učil tako, kot je živel, nasprotoval je hinavščini, verjel je v svobodo govora in vsem je povedal, kar si je mislil. Po obisku javne hiše je recimo rekel, da je spoznal, da ni razlike med tistim, kar dobi za denar, in tistim, kar dobi zastonj. Bil je tudi odličen performer; ko je masturbiral na tržnici, je na glas ugotavljal, da bi si želel, da bi si tudi lakoto potešil tako, da bi se le drgnil po trebuhu. Dočakal je skoraj 90 let in menda umrl zato, ker je pojedel surovo hobotnico, druga zgodba pa uči, da je naredil samomor, tako da je zadrževal dih.
Epikur v resnici ni bil eprikurejec, kot si to besedo razlagamo danes. Zagovarjal je skromnost in vzdržnost – človek ne potrebuje veliko, je učil: vodo, hlebec kruha in morda malo sira. Epikurejce je zanimalo negovanje sreče in Epikur je večkrat dejal, da se je pripravljen kosati z Zevsom o tem, kdo izmed njiju je srečnejši. Učil je, da je za dobro življenje treba razumeti zdravilo v štirih odmerkih: ne boj se boga, smrt naj te ne skrbi, kar je dobro, je lahko dobiti, in kar je strašno, je lahko prenesti. Čeprav je smrt dojemal kot popolno izničenje, je verjel, da je učiti se, kako dobro živeti, in učiti se, kako dobro umreti, ista stvar. Umrl je zaradi odpovedi ledvic, v velikih bolečinah, a tik preden je izdihnil, je bil dobre volje.
Critchley ne piše le o smrti filozofov, temveč tudi o smrti krščanskih svetnikov in o tem, kako so smrt dojemali mojstri zena. Utemeljitelj japonskega zena Eisai se je nekega dne odpravil v Kjoto, da bi ljudem pokazal, kako umreti. Obsedel je v položaju zena in izdihnil. A ljudje so se začeli pritoževati, da se je vse zgodilo prehitro, zato je oživel in pet dni kasneje zares umrl. Kot pravi Zhuangzi: »Doslej sem mislil, / da smrt doleti / le nenadarjene. / Če morajo umreti / tudi nadarjeni, / gotovo postanejo / boljše gnojilo.«
Psi in prehladi
Najvplivnejšega filozofa krščanskega Zahoda Tomaža Akvinskega so ves čas spremljali čudeži. Tudi lebdenje v zraku, čeprav je bil izjemno debel, počasen in tih človek. Mizo, za katero je sedel, so morali obrezati, če je želel doseči tisto, kar je bilo na njej. Med mašo v Neaplju ga je zadela kap in mnogi so si njegovo nenavadno obnašanje spet razlagali kot čudež. Ko si je malo opomogel in odjahal k papežu, se je na poti med ježo z glavo zadel v vejo. Star je bil 49 let. Na smrtni postelji je menda narekoval komentar k Visoki pesmi, ki pa se ni ohranil.
Thomas More je končal bolj nasilno – v londonskem Towru, ker ni želel blagosloviti poroke Henrika VIII. z Anne Boleyn. V ječi je tik pred obglavljenjem napisal zelo žalosten Dialog utehe v stiski. Njegovo glavo so nataknili na sulico na londonskem mostu; ko je pod njo stopila njegova hči, ji je očetova glava padla v naročje. Nič manj nasilno ni končal Giordano Bruno, ki so ga zaradi tez o neskončnem vesolju živega zažgali na danes tako čudovitem trgu Campo de' Fiori v Rimu.
Rousseau je bil izjemno neprijeten človek, samovšečnež, ki je dal svoje otroke v sirotišnico, da ga niso motili pri delu. Ker je bil večkrat v izgnanstvu, so ga gostili znanci in prijatelji, ki jim je s paranojo povsem požrl živce. Eden od njih je bil recimo David Hume, ki ni več želel slišati zanj. Nekega dne se je Rousseau vračal s sprehoda, kjer je nabiral rože, in po ulici je pritekla velikanska nemška doga ter se z vso silo zadela vanj. Obležal je v nezavesti, ves krvav in izmaličenega obraza. Nekaj dni je visel med življenjem in smrtjo. Po Parizu so se že pojavile novice o tem, da je umrl, in v časopisih so že objavili prav nič prijazne nekrologe o njem. Rousseau je preživel in bil eden redkih mislecev, ki je še živ izvedel, kakšen sloves bo dočakal. Umrl je dve leti po tej nesreči.
Kar trije znani filozofi so umrli zaradi hudega prehlada. Francis Bacon se je nekoč domislil, da bi lahko živila hranili v ledu, in ne le v soli. Ko se je tega spomnil, je sredi zime izstopil iz kočije in od neke ženske kupil kokoš ter jo začel polniti s snegom in se pri tem navdušenju prehladil ter kasneje umrl. Obstaja teorija, da je bil v resnici odvisnež in da je umrl zaradi prevelike doze opija. Descartes je umrl v Stockholmu, kjer je filozofijo poučeval kraljico Kristino, ki menda ni bila najboljša učenka. Zahtevala je tudi, da z učenjem začneta zelo zgodaj, že ob petih zjutraj. Dvorec je bil ledenica in na Švedskem je bila najbolj hladna zima v zadnjih šestdesetih letih. Descartes je zbolel in umrl; bilo mu je komaj petinštirideset let. Zaradi prehlada je umrl tudi Henri Bergson. Po zasedbi Francije so leta 1940 nacisti popisali vse Jude, ki so morali pri tem ure in ure stati v dolgih vrstah. Bergsonu na popis ni bilo treba, saj je bil izjemno slaven filozof, a vendar se je zaradi solidarnosti pridružil čakajoči množici; na mrazu je zbolel in umrl.
***
Critchley ne izpusti niti sodobnih filozofov. Recimo Lacana, ki je tako zelo vplival na ljubljansko psihoanalitsko šolo in so ga nekateri imeli za šarlatana, drugi za genija, tretji za šminkerja. Zaslovel je s svojimi predavanji, tako imenovanim seminarjem. Leta 1978 je na zadnjem predavanju odprl usta in ugotovil, da ne more več govoriti. Prestrašen in zmeden je zapustil predavalnico in eden od njegovih učencev je za njim zaklical: »Vseeno vas imamo radi.« Menda je šlo za poškodbo možganov, čeprav je Lacan kasneje umrl zaradi raka na debelem črevesu. Znano je, da je bil Althusser depresivec in je zadavil svojo ženo, čeprav ji je želel le zmasirati vrat. Zakonca sta že nekaj časa živela odmaknjeno od sveta, bolna in nesrečna; njuna hiša je bila polna antidepresivov, od katerih sta bila odvisna. Hospitalizirali so ga v psihiatrično bolnišnico in kmalu po tem, ko so ga izpustili, je napisal avtobiografijo in umrl.
Gilles Deleuze je bil v resnici vitalnež in je verjel, da umre le organizem, in ne življenje. Umrl je tako, da se je pri petinšestdesetih vrgel skozi okno. Critchely nas pouči, da je takšen samomor pri ljudeh, ki kot Deleuze trpijo za emfizemom, zelo pogost. »Ker se dušijo, pravzaprav utapljajo, obupno hlepijo po zraku.« Podoba padanja po zraku z veliko hitrostjo jih navdaja z mislijo, da bodo lahko pljuča končno napolnili z zrakom. Menda so zato pljučni oddelki vedno v pritličju ali pa imajo na oknih rešetke.
Deleuze je nekje dejal, da se moramo o tem, kaj je filozofija, spraševati šele pozno v življenju, nekje opolnoči, ko nimamo več ničesar izgubiti.
Ob filozofovi smrti je njegov kolega Lyotard zapisal stavek, ki bi morda veljal za vsa življenja in smrti filozofov, opisanih v knjigi: »Smejal se je. Smeje se. On je tukaj. To je samo tvoja žalost, bedak, bi rekel.«
