Tiskane izdaje
Čeprav je diplomirana farmacevtka – to je družinska tradicija, njihova lekarna v mestecu Ro je tam že od začetka 19. stoletja, v lasti Sgarbijevih pa skoraj osemdeset let –, se je kmalu po študiju posvetila literaturi in hitro pristala pri prestižni založbi Bompiani. Elisabetta Sgarbi je gotovo najbolj slavna italijanska urednica. Pred letom dni je skupaj z Umbertom Ecom in drugimi ustanovila založbo La Nave di Teseo.
Elisabetta Sgarbi – med drugim je sestra slovitega Vittoria Sgarbija, umetnostnega zgodovinarja in kritika, pisatelja in politika – je tudi idejni vodja umetniškega festivala La Milanesiana, ki v lombardsko prestolnico ob začetku poletja navadno povabi ključne ljudi iz sveta literature, glasbe, filma, likovne umetnosti, filozofije – nobelovce, oskarjevce, bookerje, grammyjevce…
Hkrati je filmska producentka in režiserka več kot tridesetih dokumentarcev; presunljiv je tisti o Trstu (Trieste), ki, kot še nobeden filmski zapis o tem mestu doslej, ni tako precizno dregnil v njegovo zgodovino in razgrnil nekaj izjemo dragocenih skrivnosti. Posnela je dokumentarce o tem, kaj je avantgarda, o ljudeh, ki živijo ob delti reke Pad, o slikarjih Girolamu Romaninu, Rafaellu, o umetnikih, kot je bil Luigi Ghirri, o pisateljih Hanifu Kureishiju, dveh Mich(a)elih – Cunninghamu in Houellebecqu …
Pred natanko letom dni je Sgarbijeva skupaj z Umbertom Ecom in legendo italijanskega založništva Mariem Andreosejem, kolegi uredniki Eugeniem Liem, Jean-Claudom Fasquellejem in njegovo ženo Nicky Fasquelle in nekaj prominentnimi avtorji Nucciem Ordinejem, Sandrom Veronesijem, Joëlom Dickerjem, Paulom Coelhom, Hanifom Kureishijem, Taharjem Ben Jellounom, Edoardom Nesijem, Susanno Tamaro in drugimi ustanovila založbo, za katero je ime izbral Eco: La Nave di Teseo (Tezejeva ladja). O tem, da bodo nekateri uredniki in avtorji ob združevanju skupin Rcs in Mondadori zapustili Bompiani, se je govorilo že nekaj časa. Ko je bila združitev dokončna, so trije ključni uredniki v istem dnevu dali odpoved, v zameno pa dobili na razpolago šest ur, da izpraznijo pisarne, e-poštne nabiralnike in vse drugo, kar spada zraven, ko se odločiš oditi. Ali ko moraš oditi.
Tistega popoldneva so jo na njenem domu pričakali nekateri kolegi, ki so Rcs zapustili skupaj z njo, in nekaj avtorjev, med njimi Eco, pripravljeni na novo pustolovščino, vredno nekje med pet in šest milijonov evrov. Na štedilniku se je kuhala rižota. Bili pa so tam, kar bi bilo za slovenske razmere, žal, nezamisljivo, tudi podjetniki, med njimi Guido Maria Brera in finančnik Francesco Micheli, ki je novoustanovljeni založbi za tri leta dal na razpolago prostore v ulici Jacini, lučaj stran od milanskega gradu Sforzesco – brez najemnine. »Gre za zasebnike, ki so se odločili, da bodo verjeli v naš projekt,« je lani odgovarjala na vprašanja, kako to, da je tako hitro našla toliko podpore. »Gre za spontano kreativno energijo, ki se je ustvarila okrog naše založbe.«
Na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu bo v fokusu država Italija in Elisabetta Sgarbi je njegova častna gostja; festival bo 22. novembra ob 18. uri tudi odprla. Še prej bo v predavalnici M1 ob 15. uri skupaj z ekipo predstavila novi projekt in spregovorila o izkušnji, kaj pomeni ustanoviti novo založbo, kaj se takrat zgodi z uredniki, kaj z avtorji …
Gre za sogovornico, ki, hvala bogu, za komunikacijsko orodje ne izbere simpatije – kar je za intervjuvance redko. Redko jo je tudi videvati na kakšnih mondenih prireditvah, razen po službeni dolžnosti, ker kot pravi, z njih vedno odide prazna. »Seveda je velik privilegij, da se družim z vsemi temi imenitnimi avtorji našega časa – ampak v tem je tudi ves užitek.«
Film je nekaj, čemur posveti vsak svoj prosti trenutek. »Film – kot avtorica tam pogosto uporabi ime Betty Wrong (iz čigave pesmi že?) – je oko, s katerim se mi svet razodeva v vsej svoji lepoti.«
Spodnji pogovor je prej kot intervju razumeti kot mali založniško-uredniški praktikum, ki pa je zanimiv, celo intriganten, tudi za avtorje in sploh vse, ki se ukvarjamo s pisano besedo. Vse preostalo bo povedala na knjižnem sejmu.
Elisabetta Sgarb. Foto:osebni arhiv
Vaš obraz spominja na tistega Amélie iz istoimenskega filma režiserja Jean-Pierra Jeuneta. Ugibam, da vam je vseeno bližji lik Clarisse iz Daldryjevih Ur do večnosti, ki je bil posnet po istoimenskem romanu pisatelja Michaela Cunninghama – prav tako avtorja vaše založbe.
Sploh ne. Amélie ima lep obraz. In sploh gre pri njej za lik, kateremu sem rada podobna.
Ste od vedno hoteli »vstopiti« v knjigo?
V resnici sem zaradi družinske tradicije študirala farmacijo, čeprav sem bila zaljubljena v književnost in čeprav prihajam iz okolja z močno književno kulturo. Potem pa me je beneški pisatelj Gian Antonio Cibotto povabil k pordenonski založbi Studio Tesi. Urednika Maria Andreoseja, ki je še danes moj sodelavec, predsednik naše založbe, sem spoznala na prireditvi ene od literarnih nagrad. Rekel je, da bi se nemara dobro znašla na oddelku, ki skrbi za odnose z javnostjo pri založbi Bompiani. Ampak bolj kot z javnostjo sem se želela družiti z avtorji … Tako se je začela moja založniška pot, v nevednosti in ponižnosti.
Vaša založba je letos prvič sodelovala na knjižnem sejmu v Frankfurtu. Kakšni so vtisi?
Zelo dobri, se mi zdi. Sprejeli so nas z navdušenjem in nekaj pomembnih avtorjev je zdaj že v katalogu založbe La Nave di Teseo.
V zadnjih letih so se tudi v založništvu začeli kazati nezanemarljivi učinki internacionalizacije trgov – spremenili so se odnosi z literarnimi agencijami, sodelovanje med evropskimi založniki. In ne kaže zanemariti dejstva, da je Amazon dosegel neverjetne rezultate s prodajo knjig. Kako vidite prihodnost založništva, knjige?
Težko odgovorim nekaj splošnega, mislim, da bodo spremembe in njih implikacije potekale zelo različno od države do države. Vsekakor bo treba biti ves čas na preži. Čez deset let bodo založniške strukture verjetno popolnoma drugačne od današnjih; prišli bodo novi avtorji, nekateri današnji pa ne bodo več v igri. Mislim pravzaprav, da se to utegne zgoditi, še preden mine desetletje …
Kje se pri vašem delu srečajo parametri, po katerih ocenjujete literarno vrednost knjige, s tistimi, ki jih določa knjižni trg?
Srečujejo se ves čas. Mislim, da je naloga dobrega urednika ta, da mu uspe prodati knjigo, za katero se sprva zdi, da na trgu ne bo prodrla. Sama prodati razumem kot razširiti glas. Naloga urednika je prav ta – razširiti glas o nečem, v kar verjame.
V Italiji vsako leto izide skoraj šestdeset tisoč knjig, založništvo je v vse bolj negotovem položaju, bralcev pa vse manj. Kako komentirate stanje v Italiji pa tudi sicer?
Tudi sama veliko premišljujem o tem. Recepta, kako povečati število bralcev, ni. Nove zamisli, ki se porajajo glede tega, so blede, predvsem pa se rojevajo iz pobud, ki imajo za osnovo samo pozitiven komercialni izid. Zelo kompleksna tema.
Po kakšnih kanalih pridejo k vam rokopisi?
Po zelo različnih (smeh). Seveda imam, kot vsak urednik, tudi jaz svoje preference oziroma ljudi, ki mi kaj prišepnejo, katerih okus poznam in imam do njega afiniteto.
Biti književni urednik je danes vprašanje biznisa, ne samo kulture. Kakšna je vaša podjetniška politika?
Izdati dobre knjige in jih skušati distribuirati med bralce.
Kako je La Nave di Teseo v tako kratkem času zgradila svojo distributersko mrežo in kakšen odnos imate s knjigarnarji?
Naša mreža je PDE in je del distribucijskih servisov podjetja Messaggerie Italiane. Odlično razpredena mreža glede kapilarnosti razširjenosti, intenzitete pa tudi kakovosti dela.
Kaj menite o sodobni italijanski književnosti? Je, ko govorimo o njej, v zadnjih letih mogoče govoriti o literarnih mojstrovinah ali gre samo za avtorje oz. dela, ki so »všečna«?
Mislim, da imamo nekaj izjemnih avtorjev, izjemnih del. Zaradi časovne bližine jih še ne moremo vrednotiti za mojstrovine.
Fenomen elektronske knjige se pri bralcih vse bolj prijemlje …
Mislite? Sama menim, da je v porastu precej manj, kot je bilo pričakovati.
Pred leti je bilo modno govoriti o kontaminaciji literarnih žanrov in nemara je še vedno tako. Ali je v tem smislu na pohodu kakšen literarni fenomen, četudi nas fenomeni pogosto na smrt dolgočasijo?
Grafični roman, na primer.
Katera knjiga, ki ste jo uredili in izdali, vam je še posebej pri srcu? Obstaja takšna, ki je doživela izjemen uspeh, pa ste bili na začetku glede nje v dvomih?
Paura e desiderio Enrica Ghezzija [Strah in želja; Enrico Ghezzi je italijanski filmski kritik, esejist, idejni avtor kultne oddaje Fuori Orario]. Sicer pa nisem nikdar v dvomih glede knjig, ki jih izdam. Vedno verjamem vanje.
Kakšen naj bi bil dober prevod?
Takšen, da pri branju sploh ne bi zaznali, da gre za prevod.
Avtor napiše knjigo, naloga založnika je, da mu zanjo pripravi bleščeč oder. V čem pa je kreativnost urednika pri njegovem delu s knjigo? Kdaj in v kakšnem smislu lahko urednik postane »soavtor«?
Urednik izbere knjigo in poskrbi za izdajo; poskrbi za urejanje teksta, naslovnico, predstavitev knjigarnarjem, distributersko mrežo. V tem procesu sodeluje več ljudi, urednik pa mora poskrbeti, da so vsi povezani in delajo za isto stvar. Njegova najpomembnejša naloga je, da ohranja visoko raven navdušenja.
Kaj je dobra knjiga?
Dobra knjiga enostavno navduši, vsakokrat zaradi drugačnih, edinstvenih razlogov.
Znamenita ameriška urednica Kate Medina je nekoč rekla, da je mogoče potencialnega odličnega avtorja prepoznati po zvenu njegovega glasu, po tem, kako pri večerji pove zgodbo, kaj izpostavi …
V odnosu urednik-avtor se dogajajo najbolj nenavadne reči. Urednik zagleda nekaj, česar še ni, vidi knjigo dolgo pred tem, preden jo zares natisnejo. Kakršen koli namig v tem smislu lahko pomaga.
Kdaj govorimo o bestsellerju?
Ko je ekonomski račun knjige pozitiven.
Kako se zgodi »ne« določeni knjigi? Nekateri pravijo, da so takšne zavrnitve precej podobne tistim potencialnim ljubimcem, ljubimkam. Se vam je zgodilo, da ste zavrnili avtorja, ker vam je bil antipatičen?
Ne. Antipatija zame ni kriterij. Tako kot tudi ne simpatija.
Ste v tem smislu kdaj sprejeli napačno odločitev?
Kar naprej. Ne vem, natančno, katere … Nekaterim knjigam enostavno ni šlo, bralcem niso bile po godu, mene pa so navduševale. Ni razlage, zakaj se tako zgodi. Kdo ve, morda pa bo čas lahko dal prav knjigi in moji motivaciji, zakaj sem se odločila zanjo. Urednik ima vedno možnost, da čas popravi njegove odločitve, ki se v prvem trenutku navzven zdijo napačne.
Menite, da je zvestoba avtorju ključna naloga urednika?
Ne vem, ali je ključna, a zame je izjemnega pomena – verjeti v avtorja tudi takrat, ko sam ne verjame vase.
Kako pomembne so za založnika knjižne nagrade?
Nekatere bolj, druge manj.
Včasih so k promociji knjige – pa tudi k njeni prodaji – veliko pripomogle televizijske oddaje o kulturi in umetnosti. Je še vedno tako?
Nekatere oddaje so za knjigarne zelo pomembne. A teh je vedno manj.
Pred več kot petnajstimi leti ste na noge postavili festival La Milanesiana, ki združuje tako literaturo, glasbo, likovno umetnost kot tudi film in filozofijo. Kako težko je zbrati finančna sredstva za tako obširno prireditev, ki traja poldrugi mesec?
Hotela sem pripraviti festival mojih strasti, književnosti, filma in glasbe. Odziv občinstva je neverjeten, avtorji se odzivajo na vabila in ideje sodelavcev se množijo, to mi vliva zaupanje. Ne boste verjeli, ampak zbiranje sredstev je najbolj ustvarjalni del vzpostavljanja festivala: kako predstaviti ideje tistim, ki sicer ne vlagajo svojega denarja v kulturo.
Imate sovražnike?
Ko odrasteš, spoznaš, da je prijateljev peščica. Ostali niso sovražniki, ampak samo posamezniki, ki delujejo predvsem v skladu z lastnimi interesi, kar je nekaj naravnega, ni tako? Verjetno imam tudi sovražnike, ampak da nekdo dejansko postane sovražnik, je potrebne veliko strasti. Te pa na splošno primanjkuje.
Način, kako ste izpluli z založbo Tezejeva ladja, je hkrati pogumen in ganljiv – pustiti vse za seboj in začeti znova. Založbo Bompiani je od Mondadorija kupil založnik Giunti iz Firenc. Tezejeva ladja ni skrivala ambicij, da bi Bompianijev katalog združila s svojim. Je šlo pri prodaji, nakupu za politično ali gospodarsko odločitev?
Težko komentiram.
Koliko naslovov vsebuje katalog vaše založbe? In kateri se najbolje prodaja?
V trenutku, ko se pogovarjava, približno petdeset. Najbolje se prodajajo knjige Umberta Eca, predvsem njegov Pape Satàn Aleppe.
Iskanje in zagotavljanje denarja sta precejšen del založniške dejavnosti. Tega niso pripravljeni priznati vsi založniki. Tako kot mnogi med njimi niso pripravljeni priznati, da tega ne znajo početi.
Imate prav. Izdajati knjige, ki niso najbolj poceni, je najtežje. Obenem pa je enako težko najti tudi mecene, ki bi to znali razumeti.
Vaš oče je pri triindevetdesetih napisal prvenec in zanj dobil nekaj literarnih nagrad. Kaj vam predstavlja vaša družina?
Italijanski igralec, pesnik, scenarist in režiser Carmelo Bene je v avtobiografiji zapisal: »Moj odpor do družine ima samo eno izjemo: družino Sgarbi. Tam so vsi nori. Vsak je neodvisen, toda povezuje jih izjemna skrb drug za drugega.« Carmelo je o moji mami zapisal, da je bila »ciganka«, svobodna, vedno v gibanju. Zame je bila čisto življenje.
Večkrat ste poudarili, da je Mario Andreose vaš vzornik urednik. Knjigo o založništvu Uomini e libri je posvetil tudi vam.
Mario sodi med redke prave urednike, ki sem jih v življenju spoznala. Bil je na ti z mnogimi velikani 20. stoletja, Albertom Moravio, Leonardom Sciascio, Marguerite Yourcenar, Umbertom Ecom. Velikan.
Po petindvajsetih letih dela pri založbi Bompiani ste ustanovili lastno založbo. Vas ni bilo strah? Za vas se je torej kriza založništva končala?
Pa še kako me je bilo strah. Ampak moji principi se ne pogajajo s strahom. Mondadorijev nakup založb Rcs Libri je bil za svet knjige napaka. In La Nave di Teseo se je rodila zato, da bi podčrtala to napako.
Kako izberete svoje literarne junake?
Mislim, da se zgodi ravno obratno; nekako se vrinejo v naše življenje, se vam ne zdi? O svetu nam pripovedujejo tako, da lahko svoj pogled nanj delimo z njimi.
Kakšne knjige iz mladosti ostajajo pomembne za vas?
Poezija, predvsem poezija.
Kaj je v aktu urejanja knjige ključno za vas?
To, da ne uničim tistega, kar je ustvaril avtor.
Zakaj, menite, ste kot urednica, zdaj založnica, poželi toliko uspehov?
Zato ker sem vsakokrat, z vsako knjigo, začela od začetka. Vsak uspeh se nekje konča, zato je treba ustvarjati nove.
Če bi morala izbrati simbolični predmet, ki predstavlja vaše delo, bi to bil ...
Povečevalno steklo. Vsekakor.
