Dobri pisatelji niso nikoli srečni

Pisatelj Tim Parks je Anglež, že šestintrideset let pa živi v Italiji, o kateri je napisal več zabavnih knjig.

sob, 02.12.2017, 06:00
»Mussolini je zanimiv lik, nasilnež in nežna duša hkrati. Ko je prišel na oblast, je imel odločne govore, v katerih je ljudstvo spodbujal k nasilju, ves čas je grozil, a sam ni bil brutalen, ni imel jajc za to. Žena mu je ves čas očitala, da je strahopetec in da bi bil lahko odločnejši. Ko je dal leta 1924 umoriti nekega socialističnega poslanca, so se začele njegove želodčne težave. Po tleh se je valjal od bolečin, ni mogel jesti in kot dojenčku so mu zdravniki predpisali, da mora piti le toplo mleko. Zdravniki so bili prepričani, da ima rano na želodcu. Ko je vdovi poslanca dodelil zajetno pokojnino po možu, so bolečine za nekaj časa izginile. Takoj ko je postal hudoben, ga je želodčna bolečina spet paralizirala. A po njegovi smrti je avtopsija pokazala, da je bil njegov želodec povsem zdrav. Vse to so bile le psihosomatske bolečine. Podobno kot Harvey, ki je imel vse življenje težave z mehurjem, ker se je tako zelo bal, da bo prevaral ženo, ki je ni imel rad. Ko je žena umrla, je ozdravel.«

Za roman Evropa je bil nominiran za bookerja, a mu je nagrado tisto leto odnesla Arundhati Roy. Tim Parks je tudi oster literarni kritik, v člankih in esejih v uglednem časopisu New York Review of Books z lahkoto raztrga knjige eminenc, kot sta Salman Rushdie in Jonathan Franzen.

Trenutno veliko razmišlja o pisateljih in impulzih ustvarjanja. »Športnik ima trening, igralec dramo, pisatelj pa nima ničesar.« V slovenščino imamo prevedeno njegovo knjigo Pri miru sedeti nas úči (Založba UMco, prevod Branko Gradišnik), v kateri piše o telesu in umu, o prostati in meditaciji. V Ljubljano je prišel na povabilo Založniške akademije in je na Slovenskem knjižnem sejmu predaval o branju v času globalizacije. V Sloveniji je bil že prej, ker je navdušen kajakaš, se je spuščal po Soči. Je odličen in zelo zabaven sogovornik, zna biti oster kot nož mojstra za suši, in četudi meni, da je pisateljevanje zapleten žalosten poklic in da so tudi ljudje, ki ne berejo, čisto zadovoljni, kar naprej govori samo o knjigah in pisateljih.

Ste pravi renesančni človek, pišete romane, eseje, kritike, poljudnoznanstvene knjige, potopise ...

Zelo prijazno ste mi povedali, da preveč delam. Ne razumem avtorjev, ki recimo pišejo samo romane. Jaz se rad spreminjam.

Pišete tudi o zelo različnih temah: o Italiji, nogometu, prostati, ločitvi, renesansi ...

Tudi to je res, čeprav so vse moje knjige med seboj nekako povezane. Knjige o Italiji, recimo o potovanju z vlakom ali o njihovem nacionalnem karakterju, govorijo o tem, kako se neki človek vzpostavi v družbi, v kateri živi. V Italiji sem priseljenec, moji otroci pa so se rodili tukaj, in ko sem gledal, kako so odraščali, se je zgodilo nekaj čudnega: nenadoma sem se zavedal, da postajajo pravi Italijani, da so drugačni od mene, da sem tudi zanje tujec. Vedno rad pišem in razmišljam o družbi, v kateri živim, o svojih bližnjih, o tem, kaj nas oblikuje. Da, rad razmišljam, to je najbolj pravilen odgovor na vaše vprašanje. Ne razumem pisateljev, kot je recimo Ian McEwan, ki je zelo zgodaj zaslovel in ima zdaj idejo, da mora vsakih nekaj let izdati nov roman, enega za drugim. Saj nekateri so dobri, kar nekaj je pa res slabih.

Kaj pa Jonathan Franzen?

Saj že veste, da ga ne maram. Mislim, da ni nič drugega kot malo bolj sofisticiran avtor krimičev. Založniki in mediji so iz njega naredili veliko pisateljsko zvezdo, ker naj bi predstavljal srednji ameriški razred in bi ga zato moral ljubiti tudi ves preostali svet. Na živce mi gre. Njegovi romani se mi zdijo slabi, razen Popravkov. Kako zanič so šele njegovi eseji! Ko si tako slaven, kot je on, lahko napišeš karkoli in knjiga bo takoj postala uspešnica. Njegov zadnji roman Čistost je obupen, za neki italijanski časopis sem napisal, da je res škoda za italijansko kulturo, da toliko pozornosti posvečamo tej knjigi, saj je povprečnemu bralcu že po nekaj straneh jasno, da je zanič.

Vašo knjigo Medici Money sem letošnjo pomlad brala v Firencah. Toliko zgodb je v njej, od tega, da so imeli Medičejci banke po vsej Evropi, da je denar potoval iz mesta v mesto tako spretno in hitro kot danes in, seveda, da lahko cele generacije pametnih in preračunljivih očetov ustvarijo velikanski imperij, ki ga nesposoben sin zapravi v nekaj letih življenja.

Knjiga poleg številnih političnih in ekonomskih intrig govori o stvareh, ki imajo svojo ceno, in o stvareh, ki imajo estetsko ali moralno vrednost – ki so neprecenljive. Kako ti dve stvari držati v ravnotežju? Podobno temo sem analiziral že v knjigi A Season With Verona, ko sem z italijanskimi navijači potoval od tekme do tekme in opisoval to skupnost ljudi, ki kot pobožni romarji sledijo svojim svetnikom. Sem velik navdušenec nad nogometom. Tudi v nogometu obstaja velika razlika med denarjem, ki se ga pri tem športu obrne res veliko, in tem, kar se ne da kupiti – lojalnost, srce, fanatizem. Ti stvari se ves čas privlačita in odbijata ter ustvarjata konstantno dinamiko kulturnih odnosov. Ali naj podpiramo nogometni klub, ki vedno zmaga in ima drage igralce, ali veliko slabši klub iz našega mesta? Kje je moje srce? Tudi v času renesanse so bila glavna vprašanja, ali izbrati vero ali denar, umetnost ali moč.

Tu je še metafizična tema o tem, kje se denar in greh srečata.

Seveda. Kako so bili Medičejci lahko tako uspešni in bogati, če je bilo v tistem času posojanje denarja z obrestmi smrtni greh? Cosimo de' Medici je hotel biti bogat, a hotel je po smrti priti tudi v nebesa. Obogatel je, ker je tudi cerkev želela denar, a se ni smela ukvarjati z njim, zato so ji Medičejci veselo priskočili na pomoč, papeži pa so jim odpustili vse grehe in stvar je bila urejena. Denar torej nima le finančne, ampak ima tudi drugo vrednost. Prav v 15. stoletju se je po mojem mnenju vzpostavil naš odnos do denarja oziroma morale. Seveda ne smemo pozabiti, da se je sodoben bančni sistem razvil skupaj z renesanso, ki je najbolj pomembni umetniški razcvet v zgodovini zahodnega sveta, in to ni naključje. Umetnost renesanse je tesno povezana z meceni, ki so jo podpirali. V zlati dobi Firenc je pač vedno šlo za boj med duhovnimi in ekonomskimi vrednotami.

Ste v času, ko ste pisali knjigo, veliko časa preživeli v Firencah?

Še kar. Nisem želel napisati akademske knjige, saj je takšnih že precej. O renesansi vsi pišejo z velikim občudovanjem in spoštovanjem. Tudi jaz jo imam rad, a moramo se zavedati, da je tisto obdobje rodilo kar nekaj slabih reči, ki so del našega sveta še danes, recimo to, da je že takrat veljalo, da so bogati ljudje tudi dobri.

To knjigo sem napisal z velikim užitkom in imam nasvet za pisatelje, ki bi radi na hitro zaslužili: izberite neko področje, o katerem so strokovnjaki in akademiki že napisali debele dolgočasne študije, ki jih nihče ne bere, ga preštudirajte, vse skupaj prepakirajte v inteligentno in zabavno knjigo. Bralcem boste naredili uslugo, svoji denarnici pa tudi.

V knjigi Literary Tour of Italy v kratkih esejih pišete o Danteju, Boccacciu, Garibaldiju ... Kdo je vaš najljubši Italijan? Imela sem občutek, da imate Machiavellija še posebej radi.

Mogoče zato, ker sem v angleščino prevajal Vladarja. Vsi si predstavljajo, da je bil Machiavelli, ki je v tej knjigi pisal o tem, da je v boju za oblast vse dovoljeno, tudi sam nemoralen mož, a to nikakor ni bilo res. Bil je zelo dober in pošten zunanji minister Firenc. V Vladarju je le zelo iskren, naglas pove reči, ki se jih nihče ne upa, a še kako držijo. Recimo, da tudi če politični vodja ni veren, je dobro, da se pretvarja, da je, ker imajo to ljudje radi. Ta njegova misel ni cinična, ampak je le opažanje, tako kot tista njegova znana misel, da je bolje, če se te bojijo, kot da te ljubijo. Rekel je tudi, da če želiš biti na oblasti in če jo želiš obdržati, moraš misliti samo na to. Če boš prijazen in dober, te bodo kmalu odnesli. Vladar je dejansko knjiga nasvetov za tiste, ki želijo obdržati moč. Tudi v vsakdanjem življenju nam mora biti jasno, da naši nadrejeni, pa najsi bo na univerzi ali v tovarni avtomobilov, ves čas premišljujejo samo o eni stvari – kako ostati na oblasti. Samo to jih zanima.

Zanimivo je, da je Machiavelli Vladarja napisal, ko je bilo njegove diplomatske kariere že konec, ko je bil obsojen izdaje in izgnan.

To knjigo je napisal, ko je prišel iz zapora, kjer so ga hudo mučili. Z družino se je kasneje preselil v okolico Firenc in strašno je pogrešal svojo staro službo, predvsem pa ljubice, bil je namreč zelo velik ženskar. Vladarja je začel pisati, ker je upal, da mu bodo Medičejci, ko jo bodo prebrali, vse odpustili in ga vzeli nazaj. Kar pomeni, da je bil glede tega, kako pridobiti moč, dober le v teoriji, v resnici pa je bil zelo naiven.

Kdo med velikimi Italijani iz te knjige vam je še ljub?

Giuseppe Garibaldi. Kakšna biografija! Že pri petnajstih je bil mornar, kapitan pri petindvajsetih, pri šestindvajsetih je bil obsojen na smrt zaradi izdaje, pobegnil je v Južno Ameriko, tam odkril gverilsko vojskovanje, ustanovil vojsko, se vrnil v Italijo, jo spremenil in obnorel Evropo s svojo rdečo srajco, ki je postala modni hit ... Rad imam tudi Cosima de' Medici in Giacoma Leopardija. Zanimajo me te velike nadarjene osebnosti, ki so se jim zgodile neverjetne reči.

V knjigi The Novel pišete o povezavi med življenjem pisateljev in njihovim ustvarjanjem. Zakaj nas pisateljske biografije tako zelo zanimajo, saj je pisateljevanje zelo samoten poklic? Človek sedi v svoji sobi in piše.

Zato ker nas zanima, od kod vse te zgodbe pridejo. Kaj se dogaja v pisateljevi glavi? Če beremo kak triler, se teh stvari ne sprašujemo, saj so si trilerji po strukturi vedno malo podobni. Ko pa v roke vzamemo Dostojevskega, se resno vprašamo, od kod za vraga je vse to vzel? Od kod so prišle vse te čudne in odlično napisane zgodbe? Pri Tolstoju je podobno. Pravkar berem debelo knjigo, v kateri so zbrana pisma, ki jih je pisal ženi Sofiji.

Lev Nikolajevič Tolstoj

Tolstoj in Sofija sta bila dve veliki kraljici drame.


Ja, čeprav je bil za vse kriv Tolstoj; če se on ne bi tako nemogoče obnašal, bi bila Sofija čisto normalna. Na poročno noč ji je recimo dal v branje dnevnike, v katerih je natančno opisoval, kako je spal s svojimi tlačankami, obiskoval bordele, spal tudi z moškimi, kockal, se zapijal, pretepal. Mlado Sofijo je to povsem strlo, a se je vseeno poročila z njim in mu, enega za drugim, rodila trinajst otrok. Kasneje je cele noči prepisovala njegove debele romane, saj je znala samo ona brati njegovo zapleteno pisavo. Roman Vojna in mir, ki je dolg 1500 strani, je prepisala vsaj sedemkrat. Ravno ko je začela uživati v moževi slavi, se je Tolstoj odločil, da je denar nekaj slabega, zato ga je začel razdajati. Odločil se je, da bo mizar, da bo hodil z romarji od samostana do samostana, da ne bo več pisal ... Ni čudno, da je Sofija znorela.

Včasih se mi zdi, da je Tolstoj želel imeti več življenj v enem življenju.

Zdaj, ko berem njegov dnevnik, razumem, da je bil globoko nesrečen človek. Ko sem bil mlad, sem si želel, da bi bil tako dober pisatelj kot on, a zdaj vem, da ni bil srečen. Vse možnosti je imel za zadovoljno in mirno življenje, a je onesrečil sebe in vse svoje bližnje. V življenju ni pomembno, da si tako dober pisatelj kot Tolstoj, ampak da si bolj srečen od njega. Niti njegovi krasni romani ga niso osrečili.

Knjigo The Novel začnete z izmišljeno zgodbo o tem, kako se v Trstu srečate z Jamesom Joyceom.

In ne samo z njim, tudi z Dickensom in D. H. Lawrenceom. Hotel sem pokazati, da imajo literarna dela več perspektiv, da imajo zgodbe neki vrednostni sistem, ki je povezan s pisateljevim življenjem. Joyce je bil recimo ves čas obseden z zmago in porazom, z močjo in nemočjo. Zakaj? Ko pogledamo njegovo življenje, vidimo, od kod to prihaja in zakaj v delih bralcem ves čas sporoča – jaz sem poseben, hiperinteligenten, uporabljam besede, ki jih sploh ne poznate, in pišem dolge, čudovite stavke, ki jih boste težko razumeli. Mnogi pisatelji znajo napisati res krasne stavke in bralec jih z lahkoto prebere, a Joyce ni bil tak, on je hotel, da se bralec zapleta, muči. Spraviti ga je hotel na kolena. S svojimi knjigami sem dal profesorjem dovolj ugank za tisoče let, je rekel. Kar predstavljal si je, kako se bodo v prihodnosti literarni teoretiki ubadali z njegovimi zapletenimi stavki. To je bila njegova zmaga.

Joyce je bil tudi mož, ki je hotel še več. Vedno si je sposojal denar in od žene in brata je zahteval več in več nemogočih stvari. Če mu želja niso mogli izpolniti, jim je očital, da ga nimajo dovolj radi, da so sebični, in tako naprej. Nikoli ni pisal o Trstu niti o Parizu, kjer je tudi živel, vedno samo o Dublinu, rojakom je želel vse življenje dokazati, da je zmagovalec, da je najbolj slaven Irec. Meni se zdi nemogoče, da ne bi pisal o Italiji, kjer že toliko let živim, njemu pa je bilo to vseeno. V enem od zadnjih intervjujev za neki norveški časopis je dejal, da je bilo njegovo življenje samo pisanje zato, ker se mu je zdelo vse ostalo pretežko.

Ko beremo Joyceove knjige, ki so seveda izjemne, ugotovimo, da se je do bralcev obnašal podobno kot do ljudi iz svojega življenja.

Najbrž to delajo vsi pisatelji.

Velika večina. Poglejmo Dickensa. Vedno je imel rad družbo, bil je izjemno slaven in rad je bil v središču pozornosti. Ko začnemo brati njegove romane, imamo občutek, da smo dobrodošli, da smo član njegovega kluba. Zrastel je namreč v svetu, v katerem je bilo najpomembneje to, da pripadaš, a ko mu je bilo dvanajst let, je moral njegov oče zaradi dolgov v zapor in malega Charlesa je mati poslala delat v tovarno globina. To ga je zelo prizadelo, zdelo se mu je, da ga je lastna družina izdala, zapustila. Medtem ko je on služil denar, so njegovo sestro poslali v drago glasbeno šolo. Prav zaradi te žalostne zgodbe iz otroštva se je odločil, da bo nekoč postal slaven in bo končno v središču pozornosti, saj te tako ne morejo vreči iz skupine, tako kot so ga iz družine. Izdajal je časopis, v katerem je objavljal tudi druge pisce, čeprav je bilo na prvi strani napisano le njegovo ime, imel je družino z desetimi otroki in v nekem trenutku je nagnal ženo ter otrokom prepovedal, da bi se pogovarjali s svojo mamo. Tako je tudi v njegovih zgodbah: najprej bralca povabi vanje, na koncu pa se ga naveliča, tako kot svoje žene, in ga vrže ven. Pri vseh koncih v njegovih romanih se mi zdi, da se je začel dolgočasiti in je komaj čakal, da bo zgodbo končal in nagnal bralca.

Charles Dickens

Eden vam zelo dragih pisateljev je tudi D. H. Lawrence.


Lawrence se je kar naprej gibal v svetu straha in poguma. Verjel je, da moraš biti vedno pogumen, četudi te je strah, drugače te bodo uničili. Veliko se je prepiral in za to človek potrebuje pogum. Tudi njegov odnos z ženo Friedo je bil zelo temperamenten, ves čas sta se obmetavala s krožniki in lonci. Ta obsedenost s pogumom je povezana s tem, da je bil zelo krhek otrok, in tudi kasneje je bil precej bolan. Ko je napisal knjigo o ameriški literaturi, je bil prepričan, da ga bodo kritiki raztrgali, in še preden so izšle kritike, je že napisal besne odgovore nanje. Tudi škandalozna in prepovedana knjiga Ljubimec lady Chatterley je bila provokacija, natančno je vedel, da jo bodo prepovedali ter sovražili, in to se mu je zdelo odlično. Joyce ali Dickens tega ne bi nikoli naredila. Lawrence si ne želi, da bralec pred njim pade na kolena kot Joyce ali da z lepimi zgodbami privablja bralce kot Dickens, on hoče, da bralec govori, polemizira in se prepira z njegovo knjigo.

Kaj pa vi in vaše knjige, kakšen je vaš odnos do bralcev?

Zrastel sem v zelo verni družini, pri nas se je vedno vse vrtelo okoli dobrega in zla. V knjigi Pri miru sedeti nas úči! pišem o tem, da je bilo v moji družini najbolj pomembno to, da si dober in iskren, čeprav sem že kot majhen opazil, da se moji starši tega sploh ne držijo, da so to le besede. In ker sta bila zelo verna, je bilo vse v zvezi s telesnostjo strogo prepovedano. Zato skušam biti v omenjenem delu čim bolj iskren in opisujem tudi najbolj čudne in intimne podrobnosti svojega telesa.

Še danes sovražim retoriko – biti dober. Vse v zvezi s tem mi gre na živce, recimo založniške hiše, ki objavljajo dela prepovedanih pisateljev, ker želijo biti dobre, ali prevajajo dela pisateljev iz nekih daljnih dežel, da bi se kaj naučili o drugih narodih. Vse to je en velik blef, ni iskreno. V mojih knjigah tisti junaki, ki se ves čas pretvarjajo, recimo, da so srečni v nesrečnem zakonu, ali ki na druge ljudi valijo krivdo, ne končajo dobro. Zanima me polarnost dobrega in zla, tako kot Tolstoja in Dostojevskega.

Mislite, da je to povezano z religijo?

Ni nujno. Nekateri zelo verni pisatelji nikoli niso pisali o dobrem in zlu. Thomas Hardy je pisal o veri, a ga dobro in zlo ne obsedata tako kot Dostojevskega. V knjigah tega Rusa najdemo res zlobne junake, kakršnih pri Dickensu ne boste našli, pri njem ljudje delajo slabe reči, ker nimajo druge izbire, pri Dostojevskem pa zato, ker jih hočejo. Pisatelji se pač gibljejo v svetu različnih občutij in igrajo določene vloge.

In vendar je včasih velika razlika oziroma nasprotje med njihovimi življenji oziroma občutji ter njihovimi junaki. Za Tolstoja bi lahko rekli, da je bil velik mizogin, da je na neki način sovražil ženske, a malo je pisateljev, ki bi znali tako lepo opisati notranji svet ženske, vznemirjenost Ane Karenine, ko prvič zagleda Vronskega, njeno vročičnost, ko prvič zaplešeta ...

To je res. Tudi Lawrence je znal tako dobro opisovati ženske. Pisatelji ponavadi zelo dobro in najbrž podzavestno razumejo dinamiko odnosov v svoji družini. Znajo se vživeti tako v mamo kot v očeta oziroma tako v ženske kot v moške sorodnike in zato razumejo notranji svet obeh spolov.

Kaj pa Čehov? Čisto drugačen je bil od Dostojevskega in Tolstoja.

Čehov je živel v svetu, ki je bil podoben tistemu Dickensa. Tudi on je moral že zelo zgodaj začeti skrbeti za svojo družino. Pri Čehovu gre vedno za pripadnost. Ko beremo njegove kratke zgodbe, vidimo, da so glavni liki vedno vključeni ali izključeni iz neke skupine. Ena njegovih zgodnejših kratkih zgodb pripoveduje o mlademu učitelju, ki prihaja k neki družini, da bi učil sedemnajstletno hčer, ta pa mu postaja vedno bolj všeč. Njenim staršem se zdi mladi izobraženec odlična partija, zato se odločijo, da bodo počakali na njun prvi poljub in, kot je bilo takrat v navadi, v tistem trenutku v sobo prinesli sveto ikono, kar bi pomenilo, da se morata poročiti. A ko se dekle in učitelj res poljubita, se starši zmotijo in v sobo prinesejo družinski portret, in ne ikone. Ko mladi učitelj to opazi, veselo in hitro steče iz hiše in se nikoli več ne vrne. Čehov in njegovi junaki želijo vedno pripadati, ampak ko dobijo prvo priložnost, hitro stečejo na svobodo.

Najbrž se je zato Čehov poročil šele nekaj let pred smrtjo, prej pa se je uspešno branil, čeprav je imel številne občudovalke.

Ja, ves čas je bil zelo previden, da se ne bi poročil, in tudi ko je bil poročen, sta z ženo živela ločeno. Kot Dickens je tudi on vse življenje skrbel za starše in sorodstvo. Ko je bil že uspešen zdravnik in pisatelj, jih je povabil, naj živijo v njegovi hiši, a si je dal čez nekaj časa poleg njihove zgraditi novo, da je bil tam lahko sam. Vse njegove zgodbe imajo podoben motiv. Spomnite se na Damo s psičkom: moški in ženska imata ljubezensko afero, ne moreta zapustiti svojih zakoncev, a tudi njun odnos je ves čas nestabilen in vedno znova na začetku, nikamor se ne razvije. Če Dickens bralce veselo vabi v svoj roman, nam Čehov v kratkih zgodbah sporoča – skupaj bova le teh nekaj strani, potem pa boš moral oditi. Čehov nima dovolj velike hiše, da bi nas povabil vanjo, in tudi on hoče vedno hitro zbežati iz nje, tako kot tisti mladi učitelj.

Ko sem brala vašo knjigo Pri miru sedeti nas úči, v kateri zelo veliko strani namenite svoji prostati, jutranjemu uriniranju in številu curkov, sem se spraševala, ali ste pri pisanju mislili tudi na bralke.

(Smeh.) Seveda. Veste, koliko pisem sem dobil od žensk! Na začetku knjige res veliko pišem o uriniranju in drugih podrobnostih, saj sem mislil, da imam, zaradi kroničnih bolečin v medenici, raka na prostati, a potem se je izkazalo, da gre za bolečine, zaradi katerih lahko trpijo tudi ženske. Pred petnajstimi leti, ko sem pisal to knjigo, te bolečine še niso bile diagnosticirane, danes so že.

Všeč mi je bil tisti del, v katerem premišljujete, ali so morda vaše bolečine psihosomatske, in omenjate Mussolinija.

Mussolini je zanimiv lik, nasilnež in nežna duša hkrati. Ko je prišel na oblast, je imel odločne govore, v katerih je ljudstvo spodbujal k nasilju, ves čas je grozil, a sam ni bil brutalen, ni imel jajc za to. Žena mu je ves čas očitala, da je strahopetec in da bi bil lahko odločnejši. Ko je dal leta 1924 umoriti nekega socialističnega poslanca, so se začele njegove želodčne težave. Po tleh se je valjal od bolečin, ni mogel jesti in kot dojenčku so mu zdravniki predpisali, da mora piti le toplo mleko. Zdravniki so bili prepričani, da ima rano na želodcu. Ko je vdovi poslanca dodelil zajetno pokojnino po možu, so bolečine za nekaj časa izginile. Takoj ko je postal hudoben, ga je želodčna bolečina spet paralizirala. A po njegovi smrti je avtopsija pokazala, da je bil njegov želodec povsem zdrav. Vse to so bile le psihosomatske bolečine. Podobno kot Harvey, ki je imel vse življenje težave z mehurjem, ker se je tako zelo bal, da bo prevaral ženo, ki je ni imel rad. Ko je žena umrla, je ozdravel.

V knjigi, kljub začetni skepsi in cinizmu, odkrijete meditacijo. Še vedno meditirate?

Ja, vsako leto se za nekaj dni odpravim v kakšno meditacijsko središče kje na samem. Menim, da je meditacija oblika skrajne iskrenosti. Sediš pri miru in opazuješ stvari takšne, kakršne so, kar je najtežje, saj ves čas nekaj delamo, se gibljemo, govorimo. Že po drugem ali tretjem dnevu meditacije me vedno prešine misel na najbolj pomembno stvar v življenju: nenadoma ugotovim, da sem srečen. Zakaj tega nisem vedel že prej, se vedno vprašam. Skrbelo me je za denar, za kariero, bivšo ženo, ki hoče vedno višjo preživnino ... Ampak pomembno je le fizično in psihično uživati. Ko tri dni ne delaš absolutno ničesar, to razumeš in občutiš. Človek mora imeti v življenju še kaj pomembnejšega od ambicije, ambicija je grozna stvar in ustvaril jo je prav svet Medičejcev.

Ampak ko si mlad, moraš biti ambiciozen.

Seveda moraš biti ambiciozen, drugače se nekatere stvari sploh ne zgodijo. Ambicija je produktivna, a lahko je tudi zelo destruktivna, kajti nihče ni tako uspešen, kot si želi biti. Obstajajo pomembnejše reči od kariere in pisanja romanov.

Res mislite, da ni srečnih pisateljev?

Če so res dobri, niso srečni. Imam čudno teorijo, o kateri sem pisal v članku za New York Review of Books, in sicer o tem, da veliko pisateljev pri šestdesetih neha pisati literaturo ali umre. Večina pisateljev piše, ker želijo rešiti svoje notranje konflikte. A veliko jih tam nekje pri šestdesetih ugotovi, da jim pisanje literature ni prav nič pomagalo, da njihovi notranji duhovi še vedno niso pomirjeni. Tolstoj je v zadnjem desetletju življenja nehal pisati literaturo, zapisoval si je le še nekakšne esejistične pridige, Virginia Woolf je pri devetinpetdesetih naredila samomor, Joyce se je zapil, Dickens je umrl, ker je preveč delal in ker je bil ves čas pod stresom, saj si je želel, da bi ga vsi ves čas ljubili, imel pa je mlado ljubico in jo skrival pred svetom, ker se je bal, da bi ga zato njegovi bralci prenehali oboževati. Ko je umrl, je bil star oseminpetdeset let.

Nekateri pisatelji so imeli pri teh letih le veliko ustvarjalno krizo. Nekateri teoretiki menijo, da je Thomas Hardy prenehal pisati ambiciozne romane in je pisal le še poezijo, ker so kritiki raztrgali njegovo delo Temno srce (Jude The Obscure), a to ni res. V resnici je v tistem času »k sreči« umrla njegova žena in končno se je lahko poročil s tajnico, ni več pisal romanov, ker je bil srečen, in je ustvarjal le še čudovito poezijo. Pisateljevanje je vedno notranji konflikt, nestabilnost.

S katerim notranjim konfliktom se ukvarjate zdaj oziroma kaj pišete?

Julija bo izšla nova knjiga o zavesti, več let sem se o tej temi pogovarjal s filozofi in znanstveniki. Trenutno pa spet pišem knjigo o življenju v Italiji, tokrat bolj o politiki oziroma sociologiji te dežele.

Veste, kaj se mi zdi največja skrivnost Italijanov? Kako je možno, da ves čas jedo, se pogovarjajo o hrani, ne štejejo kalorij in niso debeli?

Žal tudi Italijani postajajo vedno debelejši. Res je, da je kuhinja najbolj pomemben prostor v italijanski hiši. To je dežela, v kateri je družina prva, ne samo družina, tudi nogometni klub, sindikat, religija ... Ta pripadnost je bolj pomembna od morale, tudi če je treba prestopiti črko zakona, je treba vedno najprej pomagati družini. In kje je ta družina zbrana? Ob hrani. Polna miza je središče najpomembnejših italijanskih vrednot.