V labirintih sveta: Dobro jutro, apokalipsa

Dobro jutro, Vietnam! Majice s tem prijaznim napisom, povzetem po znanem istoimenskem filmu, v katerem je glavno vlogo odigral že pokojni Robin Williams, je danes mogoče dobiti v malodane vsaki ulični prodajalni, od kaotičnega Hanoja na severu do nič manj živega Ho Ši Minha (nekdanjega Saigona) na jugu te dolge, raztegnjene države. Toda ker ravno zdaj nastaja tudi računalniška igra, prirejena po še enem kultnem filmu o vietnamski vojni, gre seveda za Apokalipso zdaj režiserja Francisa Forda Coppole, so se spretni vietnamski trgovci brž prilagodili povpraševanju in kupcem ponudili nove majice z napisom Dobro jutro, apokalipsa …

Trgovci imajo s tovrstnimi potezami v mislih kajpak izključno dobiček. A Viet Thanh Nguyen, nekdanji begunec, zdaj pa profesor na univerzi v Los Angelesu in (lanski) Pulitzerjev nagrajenec za izvrstni roman Simpatizer, je nadvse kritičen do takšnega oživljanja vojn. Po njegovem gre za nekakšno negativno industrijo spomina. Apocalypse Now je, kot zapiše, nekakšna sodobna Grimmova pravljica, v kateri napalmi razsvetljujejo temo džungle. Vsi filmi o vietnamski vojni so filmi za vojno in ne proti njej, nekakšen šokantni spektakel za zahodno publiko, ne glede na to, kaj so Coppola, Stone ali Kubrick z njimi hoteli povedati. Kupi trupel, bombni kraterji, posilstva in požgane vasi so namreč nekakšna pornografija za generale in vse tiste, ki svet nenehno pehajo v nove vojne. V skladu z znanim izrekom filozofa Paula Virilia, ki pravi: Vojna je film in film je vojna.

V Vietnamu zelo dobro vedo, kaj je to apokalipsa. To ti med potjo po tej slikoviti državi ves čas dokazujejo dobro obiskani muzeji, spomeniki in lepo urejena grobišča padlih. A vojne se seveda spominjajo v glavnem samo še starejši. Le kako se je ne bi? ZDA so namreč v obdobju od leta 1961 do 1971 na Vietnam (poleg milijonov bomb) v okviru operacije Ranch Hand namreč odvrgle tudi okrog 80 milijonov litrov kemičnih strupov, zlasti defoliantov, med katerimi je najbolj znan agent orange.

Te »mavrične herbicide« sta posebej za Pentagon izdelovali korporaciji Monsanto in Dow Chemical. To je bila kemična in biološka vojna brez primere. Ameriška vojska je s tem oranžnim strupom (ime je dobil po oranžnih pasovih na sodih, v katerih so ga prevažali) načrtno uničevala džunglo, ki je dajala zavetje partizanom. In seveda velika riževa polja. Kajti tudi hrana je orožje, je takrat govoril Henry Kissinger, eden glavnih arhitektov krvave vojne v Indokini. In si zanjo prislužil celo Nobelovo nagrado za mir. Njegov vietnamski partner na mirovnih pogajanjih Le Duc Tho jo je denimo mirno odklonil. Edini nagrajenec za mir doslej, ki se je odločil za tak drastičen, a pogumen korak.

Posledice uporabe kemičnih strupov so bile katastrofalne. Na jugu, v delti Mekonga, so vidne še danes. Načrtno uničeni gozdovi, sadovnjaki, riževa polja. Pravi pekel, ki ga nenehno oživljajo tudi filmi o tej vojni. A česar niso opravile bombe in herbicidi, so dokončali orjaški buldožerji, ki so jim Američani v žargonu pravili rimski plugi. Zaradi herbicidov je bilo okuženih najmanj tri milijone Vietnamcev. Pol milijona jih je umrlo. Najmanj pol milijona otrok se je rodilo iznakaženih. In zaradi agenta orange še danes umirajo tudi ameriški vojaki in njihovi potomci.

V Monsantu nikoli niso priznali svoje vloge pri tem ekološkem opustošenju. Na uničujoče herbicide bi vsi najraje kar pozabili. Toda del ameriške javnosti tega vendarle ne dovoli. Raper Busta Rhymes je na nedavni podelitvi grammyjev Donaldu Trumpu denimo nadel vzdevek President Agent Orange. A ne toliko zaradi Vietnama, ampak bržkone bolj zaradi njegovih oranžnih las, ogabno prilegajoče se barve pudra na obrazu in strupa, ki že od predsedniške kampanje nenehno bruha iz njegovih ust …

V Vietnamu so danes seveda prisotne vse velike ameriške multinacionalke, od McDonald'sa in Starbucksa do Coca Cole. A paradoks je, da je tam znova tudi Monsanto. Korporacija se je tja vrnila že leta 1995, takoj ko je ameriška vlada ukinila dve desetletji trajajočo ekonomsko blokado Vietnama. Njena glavna misija je bila prepričati vietnamsko vlado o koristnosti gensko spremenjenih organizmov, ki naj bi za vselej rešili probleme s hrano v državi, kjer živi že več kot 90 milijonov prebivalcev. Vlada je poslušala trgovce iz Monsanta. In jim grdo nasedla.

Monsanto je namreč pol stoletja po agentu orange v Vietnam pripeljal nov kemični strup. Tokrat herbicid roundup, bolj znan kot glifosat, za katerega so že v ZDA ugotovili, da povzroča avtizem in raka in da je neposredno kriv za množične pomore čebel na poljih. Katastrofa je tako dvojna. Ne le zaradi novih semen, ki so nevarna že zato, ker so gensko spremenjena, ampak tudi zato, ker ne preživijo brez glifosata, ki pobija plevel in škodljivce. V Indiji je že skoraj 300.000 kmetov storilo samomor. Ker pridelek ni bil takšen, kakršnega so obljubljali trgovci z novimi semeni in so bili zaradi tega na robu bankrota. Bridko smrt so storili tako, da so popili herbicid roundup …

Monsanto je leta 1901 v ameriškem St. Louisu ustanovil farmacevt John Francis Queeny. Podjetje je poimenoval po ženi Olgi Mendez Monsanto, ki pa z vodenjem ni imela veliko opraviti. Prvi izdelek je bil saharin, ki so ga kot sladilo prodajali proizvajalcem kokakole. Tega so kasneje zamenjali z aspartamom, ki ga danes dodajajo več kot šest tisoč živilom, zlasti dietnim pijačam, pa tudi žvečilnemu gumiju in celo otroški hrani, čeprav so laboratorijski preskusi dokazali, da je zelo škodljiv.

Proizvodnja se je ves čas dramatično širila. Najbolj donosni so bili kemični strupi (PCB, DDT, dioksin), ki so ustvarjali pekel na zemlji, zaradi česar je Monsanto (Moj svetnik) postal najbolj osovražena korporacija na svetu. Še zlasti po tem, ko se je vrgla v kmetijstvo, kjer skupaj z drugimi sorodnimi multinacionalkami nezadržno prevzema nadzor nad svetovno oskrbo s hrano. In svet s tem peha v prepad. Eduardo Molinari, umetnik iz Buenos Airesa, denimo glasno opozarja, da je uporaba gensko spremenjenih semen dramatično spremenila argentinsko podeželje. Nekdaj rodovitna Argentina se sooča z novimi puščavami, ki so posledica agresivnega gojenja gensko spremenjenih rastlin.

A Monsanta to ne ustavi. Še posebno skrb zbuja združitev z nemškim Bayerjem, vrednim 66 milijard dolarjev. Ekologi pravijo, da gre pri tem poslu za nekakšno poroko ekocida in genocida. Zgodovina Bayerja je namreč še bolj črna kakor zgodovina Monsanta. Bayer, izdelovalec nedolžnega aspirina, je bil med drugo svetovno vojno del koncerna IG Farben, ki je za naciste med drugim izdeloval zloglasni plin ciklon B, s katerim so pobijali Žide v koncentracijskih taboriščih. A ta del zgodovine velike korporacije najraje kar zamolčijo …

Lanskega oktobra, na svetovni dan hrane, so v Haagu pripravili simbolični ljudski tribunal, na katerem so sodili Monsantu. Zaradi zločinov proti človeštvu in proti naravi. V Haag je prišlo skoraj tisoč aktivistov z vsega sveta, tudi ugledni znanstveniki in nobelovci, in pripovedovali so grozljive zgodbe o tem, kako Monsanto in njemu podobne korporacije uničujejo okolje in nevarno ogrožajo zdravje ljudi. Toda o tribunalu, ki je bil dogodek brez primere, ni poročal skorajda nihče. Tudi v Sloveniji v glavnem ne. Kar je zgolj dokaz več, kako multinacionalke nadvse uspešno kupujejo politiko, znanstvenike in žal tudi medije. Tudi ko gre za resnico o glifosatu, ki ga za uničevanje plevela že lep čas uporablja tudi ljubljanska Snaga. V mestu, ki se ponaša z nazivom zelena prestolnica Evrope.

Evropska komisija bo morala v kratkem odločati o podaljšanju dovoljenja za uporabo glifosata v Uniji. Pritiski Monsanta so strašni. Zato je neprofitna organizacija We Move Europe začela veliko akcijo za zbiranje podpisov proti uporabi glifosata. Komisija bo milijonu podpisov, kolikor jih je treba zbrati, morala prisluhniti. Toda pri tej akciji seveda še zdaleč ne gre le za boj z Monsantom. Gre tudi za nujen upor proti monopolu korporacij, ki vse bolj samopašno obvladujejo in z neznosno neodgovornostjo uničujejo okolje in dostojanstvo človeka.