Dobro pogosto poraja dobro

Anica Mikuš Kos: »O otrocih beguncih, ki so jih odklonili v kranjskem dijaškem domu, se mi ne zdi pošteno molčati.«

sob, 05.03.2016, 06:00

Napad na Kranj

Sem mislil, da gre za turško krdelo janičarjev, ki so hoteli zavzeti Kranj in poklati klene in domoljubne Gorenjce! Ki so hoteli sežgati veliko mestno cerkev svetega Kancijana in postaviti džamijo, na kateri bo vsako jutro islamski mujezin tulil Alahove besede. Sem mislil, da hočejo porušiti kip našega največjega pesnika Franceta Prešerna, ki je, sram ga naj bo, napisal, žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, in postaviti tamkaj kip Mohameda. Sem mislil, da so hoteli oteti mlade kranjske fante in jih odpeljati za janičarje … In so se upravičeno postavili junaški Kranjčani pokonci! In so se slavni profesorji in pedagogi slavne gimnazije [gimnazije Franceta Prešerna] s podpisi uprli resnični genocidni nevarnosti nad Gorenjci. In hvala bogu, mesto se je res odbranilo tujih morilcev, brezvercev in otroških krvoločnežev, profesorji še naprej učijo in vzgajajo čistokrvne slovenske otroke (upam, da so to sploh že preverili), županu ni bilo potrebe reči ne bev ne mev, saj ima drugačne prometne skrbi. Vedno sem se že zaradi Prešerna, kljub tistemu verzu o vseh narodih, v Kranju počutil nekako lepo, zdaj pa se bom še dodatno varno pred morilci z vzhoda. In videti je, da bo Slovenija kmalu en sam varni čistokrvni Kranj … Ampak kaj je zdaj to? Izvedel sem, da ni šlo za krdelo turških janičarjev niti muslimanske mudžahide, ampak za šest vojnih sirot, ki so še otroci … Kdo se zdaj tu zajebava? (Tone Partljič)

Veliko je odzivov na dogodke v Kranju. Tudi zborovali smo v Ljubljani – zaradi vsega, kar se dogaja v Sloveniji. Ampak dogodek z otroki begunci v Kranju je bil tisti, ki je marsikoga napotil na ulico. Pa vendar si ne morem kaj, da ne bi tudi jaz kaj napisala. Nekako se mi ne zdi pošteno molčati.

Prvo vprašanje ob kakem izjemnem, nepričakovanem dogodku je: Zakaj? Če me vprašate, zakaj se dogajajo nedobre stvari, je moj najbolj pošten odgovor: »Ne vem.« Sem psihiatrinja. Učeni kolegi nevroznanstveniki vedo veliko o tem, kaj se dogaja v možganih ob dobrem in zlu. Celo v barvah lahko pokažejo. Potem so še sociološke in psihološke razlage. Verjamem. Toda še vedno ne razumem. Mnogi pravijo, da sedanje slabo v odnosu do beguncev v Sloveniji izhaja iz strahu. Ne vem, če bi se gospodje, ki širijo sovražnost in strah, strinjali s tem, da njihova stališča izhajajo iz njihovega osebnega strahu.

A iskreno povedano, me ob dogajanjih v Kranju niti ne zanima več, zakaj. Preprosto, hudo mi je. Za otroke, ki jih ne poznam. Morda še bolj za Dobro, ja, pisano z velikim D.

Ne bi rekla o sebi, da sem posebno dober človek, celo ne, da sem zares dober človek. Mislim, da sem povprečno dober človek. Da sem v življenju naredila tudi kaj nelepega, za kar mi je danes žal, in še bolj me teži to, česar nisem naredila za koga drugega, pa bi lahko. So pa meni drugi naredili veliko dobrega.

Ob otrocih beguncih, ki so jih odklonili v kranjskem dijaškem domu, sem se spomnila zgodbe iz svojega življenja. Ko sem bila stara sedem let, smo odšli – moji starši in jaz – v partizane v Slavonijo na Hrvaškem. Oče in mama sta delala na osvobojenem ozemlju Orahovice. V času nemških ofenziv sta me pustila pri bogatem kmetu, pri katerem smo stanovali. Kmet ni bil posebej navdušen nad partizani. Zanj je veljalo najbrž tako kot za mnoge druge kmete na jugoslovanskih ozemljih med drugo svetovno vojno: »Vojska vojsku bije, a seljaka obadvije.« Kar je pomenilo, da so kmetom vse vojske jemale hrano, živino … Toda kmet in njegova družina so me imeli pri sebi. Za tuje vojake sem bila član kmečke družine. Prvi sosed bi lahko povedal Nemcem, ustašem, da sem partizanski otrok. Kazen za kmeta bi lahko bila smrt. A so me obdržali pri sebi v času napadov, ofenziv. Spominjam se, da so bili zelo pobožni. Med streljanjem in bombardiranjem smo se zatekli v klet, kjer so ženske glasno molile rožni venec. Ko so v času zadnjih balkanskih vojn prišli begunci iz Hrvaške v Slovenijo, sem najprej srečala ljudi iz Orahovice. Po mnogih mnogih letih sem se spomnila, kaj so naredili oni za mene, in sem poskušala pomagati beguncem.

Moj drugi spomin je kratka zgodba Branka Čopića. Opisuje beg vaščanov pred Nemci med drugo svetovno vojno. Kolona kmečkih vozov in ljudi se pomika v gozdove. Kmet, ki vozi natovorjen voz s hrano, s svojimi otroki in starci, vidi fantka, ki komaj hodi ob materi. Spomni se, kako je njega – fantka, ki je komaj še hodil – med prejšnjo vojno (prvo svetovno vojno) v podobni koloni kmet posedel na svoj voz. In posadi fantka na svoj preobteženi voz.

Vedno govorimo, da zlo poraja zlo. Redko rečemo ali napišemo, da dobro poraja dobro. Niti prvo niti drugo ni edina ali celotna resnica. Verjetno obstajajo v fizikalnem svetu zanesljive resnice, resnice brez preostanka. Pa še te se z novimi odkritji spreminjajo. V svetu medčloveških odnosov in naših življenj so zadeve bolj ali manj resnične, bolj ali manj zanesljivo veljavne. Morda dogajanjem bolj ustreza ugotovitev, da zlo pogosto poraja novo zlo. In pravično bi bilo, ko bi dodali: dobro pogosto poraja dobro.

Ljudje božji, ne delajte zla po nepotrebnem. Še posebej: ne delajte zla otrokom – njih še posebno močno zaboli in prizadene. In otroci so prihodnost zla in dobrega.