Dobronamernost ni pomagala

So evropske oblasti krive za krizo v članicah Evropske unije in njeno trajanje?

Objavljeno
26. september 2014 15.12
Jože Mencinger
Jože Mencinger
Kakšne napake je naredila evropska komisija, da je kontinent zdrsnil v krizo? In predvsem, kakšne napake so evropske oblasti naredile, ko je kriza že izbruhnila? Komisija je potrebovala kar pet let, da je prvič podvomila, ali so strogi varčevalni ukrepi sploh smiselni.

Pred dnevi sem poslušal evropskega komisarja dr. Janeza Potočnika, ki je govoril o svojem delu v evropski komisiji in o svojih pogledih na svet. Ker ga poznam že zelo dolgo, mnogo dlje od trajanja njegovih funkcij v Sloveniji in evropski komisiji, sem zadnji, ki bi podvomil o njegovi dobronamernosti in tudi o njegovih prizadevanjih za dobro Slovenije. Povsem se strinjam z njim o razlogih, zaradi katerih so povojni vizionarji, ki so poznali strahote vojn, začeli ustvarjati Evropsko unijo. Res so jih vse bolj zamenjevali birokrati brez idej, a razmisleki o razpadu Evropske unije me skrbijo tako kot njega, le prepričanja o razlogih so morda različna. No, prepričanja so v ekonomiji nasploh zelo različna. Imamo ekonomiste, ki se nikoli ne zmotijo, ker nikoli nič ne povedo ali pa ker svoje prepričanje prilagajajo fazam v gospodarskih ciklusih; nekaj časa so verniki Miltona Friedmana, nato presenetijo z radikalnim keynesijanstvom.

Vrnimo se k dobronamernosti evropske komisije. Janez Potočnik je prepričan, da je vse, kar počne ali nam svetuje evropska komisija, dobronamerno. Morda to celo drži, čeprav o tem nisem povsem prepričan – mislim, da jih mnogo bolj od blaginje Slovenije in drugih članic EU skrbijo njihova kariera, plača in druge ugodnosti. Pa tudi, da jih oblast naredi arogantne, aroganco pa lahko kažejo predvsem nebogljenim in ponižnim. To je razumljivo. Nikakor pa ne razumem, da nekdo, ki ne plačuje davkov, dobiva plačo tudi, ko ni več zaposlen, in visoko dodatno pokojnino, poučuje državljane EU o nujnosti varčevanja in strukturnih reform, ki niso nič drugega kot zmanjševanje socialnih pravic. Ostanimo kljub temu pri dobronamernosti nasvetov, ki nam jih dajejo in bi jih zato v naše dobro morali poslušati. Žal dobronamernost ne zagotavlja, da so nasveti dobri. Da niso, kaže dogajanje v Evropski uniji v času krize in tudi pred njo.

Dogajanja od začetka krize do zdaj

Kako uspešna je bila gospodarska politika, ki jo je evropska komisija dobronamerno vsiljevala članicam, kažejo primerjave med začetkom krize v letu 2008 in lanskim letom. Realni bruto domači proizvod je bil lani za 1,31 odstotka manjši kot v letu 2008, zasebna potrošnja je zaostajala za slab odstotek, javna poraba je bila za slabe 3 odstotke večja, izvoz se je povečal za 8,6 odstotka, uvoz pa le za 1,7 odstotka. Upad investicij za 16,7 odstotka je bil ključen za poglobitev in podaljšanje krize. Javni dolg se je z 58,1 odstotka BDP dvignil na 87,1 odstotka. Stopnja zaposlenosti je padla s 65,3 na 64,1 odstotka, stopnja brezposelnosti se je povečala s 7,0 na 10,8 odstotka v letu 2013, koeficient neenakosti pa s 4,84 na 4,89.

Kriza je močno spremenila relativni položaj članic EU, poglobila razlike med bogatim »severom« in revnejšim »jugom« ter nekoliko zabrisala tradicionalno delitev na razvite »stare« in manj razvite »nove« članice. Upad naložb je bil daleč najpomembnejši dejavnik poglobitve in podaljšanja krize ter povečanja razlik, povečano izvozno povpraševanje pa je krizo omililo. V »novih« državah članicah je zelo hitri rasti pred krizo in strmemu padcu v letu 2009 sledilo počasno okrevanje. Realni BDP se v državah Srednje in Vzhodne Evrope povečuje od leta 2010, vendar še ni dosegel ravni v letu 2008, na »jugu« pa se krčenje realnega BDP nadaljuje; v letu 2013 je bila raven BDP za 16 odstotnih točk nižja kot ob začetku krize. Vse države v tej skupini pripadajo območju evra, pet pa jih je prizadela »pomoč« Evropske unije.

Dve sestavini agregatnega povpraševanja sta bili bistveni za razvoj v času krize: naložbe v osnovna sredstva in izvozno povpraševanje. V Srednji in Vzhodni Evropi so bile naložbe v letu 2013 za 30 indeksnih točk manjše kot leta 2008, medtem ko je bil izvoz v letu 2013 za 46 indeksnih točk večji kot leta 2008. Na »jugu« so se naložbe od leta 2008 do 2013 prepolovile, izvoz v letu 2013 pa je bil le 3 indeksne točke večji kot pred krizo. Varčevalna politika je povečala javni dolg, saj so bili njeni učinki na BDP (imenovalec) močnejši od učinkov zaradi zmanjšanja proračunskega primanjkljaja na javni dolg (števec), kar je bilo pričakovano. Višina dolga je namreč odvisna predvsem od višine dolga v predhodnem obdobju, pomnožene z razliko med obrestno mero in rastjo BDP. Povečanje javnega dolga na »jugu« je zato zaradi veliko višjega začetnega dolga, višjih obrestnih mer in mnogo večjega zmanjšanja BDP precej večje kot v Srednji in Vzhodni Evropi; njegovo povečanje s 70 odstotkov BDP v letu 2008 na 130 odstotkov BDP v letu 2013 je bilo ob varčevalni politiki neizogibno. Veliko večje skrčenje BDP je v »južni periferiji« tudi mnogo bolj kot v državah Srednje in Vzhodne Evrope zmanjšalo zaposlovanje ter povečalo brezposelnost. Stopnja brezposelnosti se je na »jugu« približala 20 odstotkom, v »novih« državah pa se je po letu 2010 začela krčiti in je v letu 2013 padla celo pod povprečno stopnjo v EU 28.

Prava katastrofa je prizadela Grčijo, ki ji je »pomagala« trojka. BDP se je skrčil za 23,5 odstotka, zasebna poraba za 27, javna poraba za 18, uvoz za 43, izvoz za 15 odstotkov in investicije v osnovna sredstva za 58 kar odstotkov!! Javni dolg se je povečal za dve tretjini, stopnja zaposlenosti se je zmanjšala za 12,6 odstotne točke, stopnja brezposelnosti se je povečala s 7 na 27 odstotkov, koeficient neenakosti pa za 0,85 odstotne točke.

V Sloveniji, ki je verno sledila dobronamernim naukom, se je BDP skrčil za 9,5 odstotka, potrošnja prebivalstva za dobrih 5 odstotkov, državna poraba za 1 odstotek in investicije za 44 odstotkov. Povečanje izvoza za poltretji odstotek je bilo skromno; velik del pozitivne plačilne bilance gre torej pripisati zmanjšanju uvoza. Po povečanju javnega dolga za 48,6 odstotne točke je Slovenija na šestem, po zmanjšanju stopnje zaposlenosti za 5,3 in povečanju stopnje brezposelnosti za 5,7 odstotne točke pa na sedmem mestu. Neenakost se je bolj kot v Sloveniji povečala v osmih članicah.

So evropske oblasti krive za krizo?

So evropske oblasti krive za krizo in za njeno trajanje? Odgovor na obe vprašanji je DA; vsaj sokrive so za nastanek krize. Pred njenim izbruhom so spodbujale neoliberalizem, prisegale na ekonomiko ponudbe, popolnoma zanemarjale pomen povpraševanja in napačno ocenile učinke globalizacije in tehnoloških sprememb na gospodarske tokove in socialne razmere v EU. Obsedenost z učinkovitostjo in konkurenčnostjo se je v EU kazala v lizbonski strategiji iz leta 2000 in (po zamenjavi neuspele »stare« strategije) tudi v »prenovljeni« strategiji v letu 2005. »Družba znanja« naj bi pomenila, da bo EU proizvajalka in izvoznica znanja in uvoznik poceni izdelkov, proizvedenih na »kitajskem«. Evropske oblasti nikoli niso silile evropskih multinacionalk, da tudi, ko delujejo v tujini, tam upoštevajo vsaj minimalne socialne norme. To je še pred krizo škodovalo evropski industriji, kar se kaže v hitrem zmanjševanju deleža industrije v BDP, zlasti na »jugu«. Zmanjševanje deleža na »severu« in tudi v »novih« članicah je bilo mnogo počasnejše, Nemčija pa je delež industrije v BDP celo povečala s 25,2 odstotka v letu 2000 na 25,9 v letu 2008, ustrezna deleža v Srednji in Vzhodni Evropi sta bila 25,1 in 23,9 odstotka, na »jugu« pa 19,7 in 16,3 odstotka. Nekontrolirano krčenje industrije je spremljalo upadanje zaposlenosti in naraščanje brezposelnosti.

Še mnogo večje kot pred krizo so bile napake evropskih oblasti pri obvladovanju krize. Ko se je kriza pojavila, so jo evropske oblasti obravnavale kot nepredvidljiv potres; evropski politiki so jo začeli odganjati s ponavljanjem praznih gesel iz lizbonskih strategij. Ko to ni delovalo, so za krizo, ki je nastala v zasebnem finančnem sektorju, obtožili javni sektor. V njegovem krčenju so evropske oblasti začele iskati »rešitev« tudi v državah, ki dotlej niso imele čezmernega proračunskega primanjkljaja in so imele zelo nizek javni dolg. Razmere so se predvidljivo poslabšale. Pravzaprav je nerazumljivo, kako je mogoče verjeti, da lahko varčevalni ukrepi in stiskanje v javnem sektorju privedejo do gospodarske oživitve v družbi, v kateri je velikost BDP določena s končnim povpraševanjem, to pa je manjše od ponudbe. Evropska komisija (EK) sicer trdi, da so njena »zdravila« uspešna. Toda kako lahko kdo govori o uspehu, na primer, v Grčiji, ki so jo njena »zdravila« v nekaj letih spremenila v deželo tretjega sveta in bo za okrevanje potrebovala več desetletij?

Odhajajoča komisija je potrebovala pet let za prve dvome o smiselnosti svojih varčevalnih ukrepov; rast in delovna mesta so se po petih letih končno pojavili v mantrah o fiskalni konsolidaciji in strukturnih reformah. Kljub temu EK ni predlagala ničesar, kar bi vsaj delno nadomestilo padec zasebnih naložb v času krize, kot bi bile na primer javne investicije v varstvo okolja. To potrjujejo nespremenjeni deleži proračunskih izdatkov za varstvo okolja za obdobje 2008–2012 z 0,86 odstotka v EU 28, z 0,78 odstotka v državah Srednje in Vzhodne Evrope ter z 0,72 odstotka na »jugu«. Kako zgrešena je bila ekonomska politika EU, kaže tudi primerjava z ZDA. V prvih letih krize je bil razvoj podoben; obe gospodarstvi sta dotlej imeli podobne padce BDP, banke v obeh gospodarstvih so imele podobne izgube. Javni dolg v ZDA je bil 95 odstotkov BDP, v območju evra pa 86 odstotkov. Takrat so se pojavili prvi znaki oživljanja. Toda medtem ko so se ameriške oblasti odločile, da bodo proračunski primanjkljaj in javni dolg zmanjševale postopoma, je EU vztrajala pri varčevalnih ukrepih in hitri konsolidaciji proračunov. FED je začela povečevati količino denarja v obtoku, ECB pa se je zaradi pritiskov Nemčije obotavljala. Banke so ustavile posojila in celotna EU drsi v novo recesijo, medtem ko ameriško gospodarstvo, sicer počasi, okreva.

Na kratko, evropske oblasti so povsem spregledale dejansko delovanje gospodarskega mehanizma – dobronamernost ni pomagala.

»severom« in revnejšim »jugom« ter nekoliko zabrisala tradicionalno delitev na razvite »stare« in manj razvite »nove« članice. Upad naložb je bil daleč najpomembnejši dejavnik poglobitve in podaljšanja krize ter povečanja razlik, povečano izvozno povpraševanje pa je krizo omililo. V »novih« državah članicah je zelo hitri rasti pred krizo in strmemu padcu v letu 2009 sledilo počasno okrevanje. Realni BDP se v državah Srednje in Vzhodne Evrope povečuje od leta 2010, vendar še ni dosegel ravni v letu 2008, na »jugu« pa se krčenje realnega BDP nadaljuje; v letu 2013 je bila raven BDP za 16 odstotnih točk nižja kot ob začetku krize. Vse države v tej skupini pripadajo območju evra, pet pa jih je prizadela »pomoč« Evropske unije.

Dve sestavini agregatnega povpraševanja sta bili bistveni za razvoj v času krize: naložbe v osnovna sredstva in izvozno povpraševanje. V Srednji in Vzhodni Evropi so bile naložbe v letu 2013 za 30 indeksnih točk manjše kot leta 2008, medtem ko je bil izvoz v letu 2013 za 46 indeksnih točk večji kot leta 2008. Na »jugu« so se naložbe od leta 2008 do 2013 prepolovile, izvoz v letu 2013 pa je bil le 3 indeksne točke večji kot pred krizo. Varčevalna politika je povečala javni dolg, saj so bili njeni učinki na BDP (imenovalec) močnejši od učinkov zaradi zmanjšanja proračunskega primanjkljaja na javni dolg (števec), kar je bilo pričakovano. Višina dolga je namreč odvisna predvsem od višine dolga v predhodnem obdobju, pomnožene z razliko med obrestno mero in rastjo BDP. Povečanje javnega dolga na »jugu« je zato zaradi veliko višjega začetnega dolga, višjih obrestnih mer in mnogo večjega zmanjšanja BDP precej večje kot v Srednji in Vzhodni Evropi; njegovo povečanje s 70 odstotkov BDP v letu 2008 na 130 odstotkov BDP v letu 2013 je bilo ob varčevalni politiki neizogibno. Veliko večje skrčenje BDP je v »južni periferiji« tudi mnogo bolj kot v državah Srednje in Vzhodne Evrope zmanjšalo zaposlovanje ter povečalo brezposelnost. Stopnja brezposelnosti se je na »jugu« približala 20 odstotkom, v »novih« državah pa se je po letu 2010 začela krčiti in je v letu 2013 padla celo pod povprečno stopnjo v EU 28.

Prava katastrofa je prizadela Grčijo, ki ji je »pomagala« trojka. BDP se je skrčil za 23,5 odstotka, zasebna poraba za 27, javna poraba za 18, uvoz za 43, izvoz za 15 odstotkov in investicije v osnovna sredstva za 58 kar odstotkov!! Javni dolg se je povečal za dve tretjini, stopnja zaposlenosti se je zmanjšala za 12,6 odstotne točke, stopnja brezposelnosti se je povečala s 7 na 27 odstotkov, koeficient neenakosti pa za 0,85 odstotne točke.

V Sloveniji, ki je verno sledila dobronamernim naukom, se je BDP skrčil za 9,5 odstotka, potrošnja prebivalstva za dobrih 5 odstotkov, državna poraba za 1 odstotek in investicije za 44 odstotkov. Povečanje izvoza za poltretji odstotek je bilo skromno; velik del pozitivne plačilne bilance gre torej pripisati zmanjšanju uvoza. Po povečanju javnega dolga za 48,6 odstotne točke je Slovenija na šestem, po zmanjšanju stopnje zaposlenosti za 5,3 in povečanju stopnje brezposelnosti za 5,7 odstotne točke pa na sedmem mestu. Neenakost se je bolj kot v Sloveniji povečala v osmih članicah.

So evropske oblasti krive za krizo?

So evropske oblasti krive za krizo in za njeno trajanje? Odgovor na obe vprašanji je DA; vsaj sokrive so za nastanek krize. Pred njenim izbruhom so spodbujale neoliberalizem, prisegale na ekonomiko ponudbe, popolnoma zanemarjale pomen povpraševanja in napačno ocenile učinke globalizacije in tehnoloških sprememb na gospodarske tokove in socialne razmere v EU. Obsedenost z učinkovitostjo in konkurenčnostjo se je v EU kazala v lizbonski strategiji iz leta 2000 in (po zamenjavi neuspele »stare« strategije) tudi v »prenovljeni« strategiji v letu 2005. »Družba znanja« naj bi pomenila, da bo EU proizvajalka in izvoznica znanja in uvoznik poceni izdelkov, proizvedenih na »kitajskem«. Evropske oblasti nikoli niso silile evropskih multinacionalk, da tudi, ko delujejo v tujini, tam upoštevajo vsaj minimalne socialne norme. To je še pred krizo škodovalo evropski industriji, kar se kaže v hitrem zmanjševanju deleža industrije v BDP, zlasti na »jugu«. Zmanjševanje deleža na »severu« in tudi v »novih« članicah je bilo mnogo počasnejše, Nemčija pa je delež industrije v BDP celo povečala s 25,2 odstotka v letu 2000 na 25,9 v letu 2008, ustrezna deleža v Srednji in Vzhodni Evropi sta bila 25,1 in 23,9 odstotka, na »jugu« pa 19,7 in 16,3 odstotka. Nekontrolirano krčenje industrije je spremljalo upadanje zaposlenosti in naraščanje brezposelnosti.

Še mnogo večje kot pred krizo so bile napake evropskih oblasti pri obvladovanju krize. Ko se je kriza pojavila, so jo evropske oblasti obravnavale kot nepredvidljiv potres; evropski politiki so jo začeli odganjati s ponavljanjem praznih gesel iz lizbonskih strategij. Ko to ni delovalo, so za krizo, ki je nastala v zasebnem finančnem sektorju, obtožili javni sektor. V njegovem krčenju so evropske oblasti začele iskati »rešitev« tudi v državah, ki dotlej niso imele čezmernega proračunskega primanjkljaja in so imele zelo nizek javni dolg. Razmere so se predvidljivo poslabšale. Pravzaprav je nerazumljivo, kako je mogoče verjeti, da lahko varčevalni ukrepi in stiskanje v javnem sektorju privedejo do gospodarske oživitve v družbi, v kateri je velikost BDP določena s končnim povpraševanjem, to pa je manjše od ponudbe. Evropska komisija (EK) sicer trdi, da so njena »zdravila« uspešna. Toda kako lahko kdo govori o uspehu, na primer, v Grčiji, ki so jo njena »zdravila« v nekaj letih spremenila v deželo tretjega sveta in bo za okrevanje potrebovala več desetletij?

Odhajajoča komisija je potrebovala pet let za prve dvome o smiselnosti svojih varčevalnih ukrepov; rast in delovna mesta so se po petih letih končno pojavili v mantrah o fiskalni konsolidaciji in strukturnih reformah. Kljub temu EK ni predlagala ničesar, kar bi vsaj delno nadomestilo padec zasebnih naložb v času krize, kot bi bile na primer javne investicije v varstvo okolja. To potrjujejo nespremenjeni deleži proračunskih izdatkov za varstvo okolja za obdobje 2008–2012 z 0,86 odstotka v EU 28, z 0,78 odstotka v državah Srednje in Vzhodne Evrope ter z 0,72 odstotka na »jugu«. Kako zgrešena je bila ekonomska politika EU, kaže tudi primerjava z ZDA. V prvih letih krize je bil razvoj podoben; obe gospodarstvi sta dotlej imeli podobne padce BDP, banke v obeh gospodarstvih so imele podobne izgube. Javni dolg v ZDA je bil 95 odstotkov BDP, v območju evra pa 86 odstotkov. Takrat so se pojavili prvi znaki oživljanja. Toda medtem ko so se ameriške oblasti odločile, da bodo proračunski primanjkljaj in javni dolg zmanjševale postopoma, je EU vztrajala pri varčevalnih ukrepih in hitri konsolidaciji proračunov. FED je začela povečevati količino denarja v obtoku, ECB pa se je zaradi pritiskov Nemčije obotavljala. Banke so ustavile posojila in celotna EU drsi v novo recesijo, medtem ko ameriško gospodarstvo, sicer počasi, okreva.

Na kratko, evropske oblasti so povsem spregledale dejansko delovanje gospodarskega mehanizma – dobronamernost ni pomagala.