Dokler živi Faust, je živ tudi Tomaž

Španska prestolnica se je na veličasten način poklonila Tomažu Pandurju.

sob, 18.02.2017, 06:00

Tomaž Pandur je v Madrid vstopil zmagoslavno, s predstavami spremenil duh gledališča, zaznamoval gledališko krajino in ustvarjalce, kar sedem ansamblov, sedem kreativnih ekip, vsi so na tiskovni konferenci govorili predvsem o tem, kako močen je bil njegov vpliv, kako je znal navdihovati.

»Takšno odrsko prezenco, energijo, takšno predanost in posvečenost resnici kot pri Nataši sem v vsem svojem delu v gledališču doživela zelo redko,« je dejala Livija Pandur. »Tudi Tomaževa ideja predstave  o lepoti v najvišjem smislu, lepoti kot resnici, se po mojem najbolj odslikava prav v tej predstavi.«

Mesto Madrid se je Tomažu Pandurju poklonilo na veličasten način, s povabilom Fausta ljubljanske Drame in s predstavo mariborske Drame Brezmadežna, ki jo je dokončala njegova sestra Livija Pandur. Na osrednjem mestnem trgu pred Teatrom Español se v družbi velikanov Calderóna de la Barce in Lorce razprostira razstava štiridesetih fotografij iz Pandurjevega španskega opusa, ki jih je ujel Aljoša Rebolj.

S taksijem vstopam v mesto, v katero sem do zdaj vsakič prišla zaradi njegove nove predstave, zaradi novega intervjuja s katerim od španskih igralcev. Zdaj na uličnih svetilkah ob Paseo del Prado vihrajo zastave Homenaje a Tomaž Pandur, v spomin Tomažu Pandurju – in še vedno se zdi surrealno, še vedno se zdi nemogoče, da bi o njem razmišljali v pretekliku. To prepoveduje duh, ki ga je pustil v tem mestu.

Madrid je mesto, ki ga poznam zaradi Tomaža Pandurja, skozi njegove oči, skozi njegove črte, ki jih je risal po mestu, skozi njegove španske igralke in igralce, ki so me vodili po labirintih in skritih kotičkih mesta.

Na pročelju starodavnega gledališča Teatro Español visijo orjaški panoji o predstavah v njegov spomin. Špansko gledališče, v katerem je ustvarjal tudi Lope de Vega, stoji na enem najbolj slikovitih madridskih trgov Plaza de Santa Ana, ki ga je dal na mestu nekdanjega samostana zgraditi Napoleonov brat Jožef. Pred gledališčem stoji kip Federica Garcíe Lorce, na drugi strani trga bronasti Calderón de la Barca, vmes veliki panoji s fotografijami Aljoše Rebolja, zamrznjeni trenutki Pandurjevih sedmih španskih predstav.

... kakor solze v dežju

Najprej je bil Pekel, prvi del Dantejeve Božanske komedije, zadnji je bil Faust. Vmes so bili svetovi magičnih gledaliških podob, od Barroca (ki se je navdihoval v Nevarnih razmerjih) do Hamleta, ki ga je v naslovni vlogi odigrala gledališka diva Blanca Portillo, pa Medeja, ki se je prav tako rojevala v teh prostorih in vrhunec doživela na festivalu v Meridi, pa Viscontijev Somrak bogov s filmsko zvezdo Belén Rueda in baletna predstava Alas (Krila), ki jo je postavil na oder veličastne operne in baletne hiše Teatro Real s svetovno priznanim koreografom Nachem Duatom.

Najprej se v deževnem popoldnevu sprehodim med fotografijami, skupaj z mano se z dežniki sprehajajo obiskovalci in stojijo pred posamičnimi prizori. Dežne kaplje, ki polzijo po fotografijah, prikličejo stavek iz Iztrebljevalca, ki ga je tako rad citiral: Vsi ti trenutki se bodo izgubili v času kakor solze v dežju.

Vsaka fotografija zbudi spomin, na prizore z vaj, na mrzlico tik pred premiero, na trenutke, ko so se igralci po štiriurni vaji za nekaj ur preselili na sonce prav na ta Trg svete Ane in z režiserjem in Livijo Pandur analizirali nove prizore ali si v cervecerii Alemania, kjer je Hemingway napisal del romana Sonce vzhaja in zahaja, po napornih vajah privoščili tipični španski prigrizek, inčune, sir manchego, krokete, medtem ko sem jaz vključila diktafon.

Na tem istem trgu so se dopoldne po vsaki uspešni madridski premieri v kavarnici Luisa zbrali vsi Slovenci in španski igralci, slovenski novinarji, prijatelji iz Ljubljane in Maribora in ob cortadu, kratki kavi z mlekom, listali časnike, od El Paísa in El Munda do ABC, z veličastnimi napovedmi, dvostranskimi intervjuji s Pandurjem in njegovimi igralci …

Zdaj, uro pred madridsko premiero Brezmadežne (SNG Drama Maribor), z Livijo Pandur in Lucío Bevio ponovno sedemo v gledališko kavarno, kjer smo tolikokrat sedeli skupaj s Tomažem, zdaj se tu zbira premierna publika. Zakaj sta občutili, da je še en hommage, poleg junijske slovesnosti, tako pomemben? In kako zahteven je ta projekt produkcijsko, povabilo celotnega ansambla ljubljanske in mariborske Drame v osrednje špansko gledališče Teatro Español, ki velja za najstarejše delujoče gledališče na svetu?

»To se je preprosto moralo zgoditi. Za nas, ki smo ustvarjali z njim, ni bilo druge možnosti,« pravi Beviá in se spogleda z Livijo. Nova direktorica ustanove Teatro Español Carme Portaceli se je izkazala za izjemno osebo, odprtega srca, saj je imela pogum, da je od 31. januarja do 12. februarja v osrednjem gledališču gostila dve predstavi v slovenskem jeziku in postavila retrospektivno razstavo fotografij predstav, ki jih je Tomaž ustvaril v tem mestu. Treba je vedeti, da Madrid ni gledališki festival v Bogoti ali Guanajuatu, kjer je občinstvo navajeno gledati predstave v tujih jezikih s podnapisi. V Madridu se to zgodi zelo zelo redko, še poudari Beviá.

Osvajalec Madrida

»Nedvomno je Tomaž v tem mestu pustil velik pečat,« pravi Livija Pandur. Od leta 2005 je nastalo sedem predstav, ki so spremenile gledališko krajino v tem mestu, vplivale na gledališko produkcijo, predvsem pa na igralce, ker je v teh sedmih zasedbah sodelovalo veliko različnih igralskih ekip, a tudi celotne tehnične, umetniške ekipe.

Ker je slovenski Faust zadnja Tomaževa predstava in Brezmadežna prva predstava, ki je bila posvečena njemu, ju je nova direktorica Carme Portaceli uvrstila v njen program za novo sezono z naslovom programa Dobro in zlo. V tem kontekstu se slovenski Faust, ki prestopa meje dobrega in zla idealno, še bolj pa Immaculata, ki je, kot zapiše Tibor Hrs Pandur v gledališkem listu, subtilno subverzivno delo, še bolj vklaplja v koncept sezone Portacelijeve, je povedala Livija Pandur.

»Tomaž je bil del španske gledališke scene. Nanj niso gledali kot na gostujočega režiserja. Bil je preprosto njihov,« je dejala tudi Lidija Šircelj, pomočnica direktorja največje španske kulturne ustanove Círculo de Bellas Artes, ki je videla vse njegove madridske postavitve in spremljala njegovo delo.

Ne nazadnje to dokazuje najvišje špansko priznanje kakemu tujemu umetniku, red Izabele Katoliške, ki ga je Pandur – za zbliževanje obeh držav in za izjemne umetniške dosežke v Španiji – prejel leta 2011 pred slovensko premiero španske predstave Somrak bogov v Križankah. Takrat se je pridružil drugim prejemnikom tega državnega priznanja, med katerimi so bili še kolumbijski slikar Fernando Botero, špansko-ameriški klasični kitarist Pepe Romero, mehiški pisatelj Carlos Fuentes in mehiška ikona šansonov Chavela Vargas.

Od 31. januarja do 12. februarja so se tako na tem trgu zvrstili dogodki, posvečeni njegovi umetnosti; najprej otvoritev retrospektivne razstave štiridesetih fotografij njegovih madridskih predstav, ki jih je posnel njegov dolgoletni sodelavec Aljoša Rebolj, ki je z njim preživel pol svojega kreativnega življenja, od Šeherezade naprej, kjer je bil del igralske ekipe, nato pa ga je spremljal kot fotograf v vseh njegovih predstavah po vsem svetu.

Španski igralci Fausta, ki so se objeli s slovenskimi igralci, nenavaden trenutek, ki mu nisem bila priča, a ga je v fotografski objektiv ujel Aljoša Rebolj. Objem dveh Faustov, Igorja Samoborja in Roberta Enríqueza, španskega zvezdnika, ki je s Tomažem začel popotovanje že v njegovi prvi prelomni predstavi v Madridu, v Dantejevi Božanski komediji, v španskem Infiernu, ki je pomenil začetek Pandurjeve konkviste mesta, kot so se takrat izrazili nekateri španski mediji.

V to mesto je vstopil zmagoslavno, s predstavami spremenil duh gledališča, zaznamoval gledališko krajino in ustvarjalce, kar sedem ansamblov, sedem kreativnih ekip, vsi so na tiskovni konferenci govorili predvsem o tem, kako močen je bil njegov vpliv, kako je znal navdihovati. Nova direktorica gledališča Carme Portaceli, ki prej ni neposredno sodelovala z njim, je v gledališkem listu zapisala, da je tudi skozi izjave igralcev dojela, kakšen vpliv je imel kot režiser in umetnik. »Tu je ustvaril svojo neformalno šolo, njegov diskurz in njegova estetika sta izjemnega pomena za Madrid, saj je od prve predstave iskal svoj jezik, v katerem želimo govoriti tudi mi.«

Ansambel ljubljanske Drame z njegovim testamentom Faustom je doživel stoječe ovacije, pretresljiv odziv. In to je presenetljivo toliko bolj, ker je Pandurjeva postavitev španskega Fausta tu doživela petdeset ponovitev, vse so bile razprodane, pove Lucía Beviá, njegova dolgoletna agentka in producentka za Latinsko Ameriko. Spomnim se, kako je takrat na premieri španskega Fausta umetniški direktor nacionalnega gledališča Centro Dramático Nacional Ernesto Caballero vzneseno dejal, da »je to prelomna noč v zgodovini španskega gledališča«.

Izumitelj novega jezika

Pandur je kot Prometej prinesel v to mesto nekaj močnega, kar je preobrazilo generacije igralcev in tehničnih ekip, izumil je svoj jezik, strastno govori Beviá. »Ko vidite fotografije na razstavi, takoj prepoznate njegov jezik, veste, da to ne more biti noben drug režiser. In to je razlika med režiserjem in ustvarjalcem, avtorjem. Ko vidiš Picassovo grafiko, plastiko, karkoli, takoj veš, da je to Picasso, ker je ustvaril svoj jezik, ga izumil na novo. Moj mož je slikar,« se nasmehne Beviá, »zato vem, kako težko je izumiti nov jezik. Običajno uporabiš podobe, ki jih je uporabljal nekdo, in jih nadgradiš.«

Tomaž je bil gotovo eden najpomembnejših gledaliških režiserjev v Evropi in bil je zvezda v Španiji in Latinski Ameriki. Toda ne samo to; bil je kreator, ustvaril je svoje svetove, svoj prepoznavni gledališki jezik. »Ko smo bili lani še na gostovanju na festivalu v Bogoti, sva na španski strani wikipedije odkrila zapis o njem. In tam piše, da je Pandur ustvaril svoj jezik, lenguaje panduriano, v španščini. Ko je to prebral, se je tako smejal, ta njegov smeh. Nikoli ga ne bom pozabila. Pogrešam njegov glas.«

Odrešil je svet. Ni bilo vredno

Na večer premiere monodrame Brezmadežna se je v preddverju in kavarni gledališča dobro uro prej začelo zbirati občinstvo, Tomaževi madridski in slovenski prijatelji, sodelavci, ponovno so na predstavo prišli igralci, ki so gledali tudi Fausta ljubljanske Drame, glasbeniki, direktorji gledališča, kritiki.

Dvorana s sedemsto sedeži je bila nabito polna. Nataša Matjašec Rošker se najprej pojavi kot sodobna, sleherna ženska v kostimu, s torbico, v kateri je skrito vse njeno življenje, v visokih petah, s krvavečimi koleni, in nam govori svojo zgodbo, oluščeno vseh poznejših interpretacij in pomenov, ki je predvsem, kot je rekla Livija Pandur, zgodba o ženski, ki je izgubila sina. Takih v tem trenutku s krvavečim srcem in krvavimi koleni tava po svetu na tisoče.

Ena od premis romana Colma Tóibína in predstave je tudi, da je bil največji lik v krščanstvu rojen veliko kasneje kot mati človeka, ki je postal Jezus Kristus, odrešenik; kot v gledališkem listu zapiše Janez Balažic, so judovsko dekle Mirjam, ki se sama označi za deklo gospodovo, v evangeliju pa jo njen sin imenuje zgolj »žena«, za mater božjo razglasili šele na 1. koncilu leta 431 v Efezu.

Vrhunec predstave je tudi najbolj radikalen stavek v romanu, ki je, izrečen tiho, a jasno: »Bila sem tam. Zbežala sem, preden se je končalo. In če že iščete pričo, potem sem to jaz. Pravite, da je odrešil svet, jaz pa pravim, da ni bilo vredno. Ni bilo vredno.«

Nato se igralka med sugestivno glasbo dua Silence (Boštjan Benko in Primož Hladnik) obrne s hrbtom proti občinstvu in se počasi, popolnoma zasebno, kot bi to počela doma v spalnici, preobleče pred našimi očmi, obleče si kraljevski plašč, nadene tančico in si posadi krono na glavo. Ko se obrne proti občinstvu in z razširjenimi rokami, kot podoba z enega od veličastnih platen iz zgodovine slikarstva, med mogočno glasbo stopa proti nam, ima to neobičajen učinek na gledalce. Ne glede na prepričanje, na odnos do katoliške vere, vsi v dvorani začutijo prisotnost nečesa, kar je onstran vseh religij, nekaj, kar potrka na naše najgloblje arhetipe, kot prvinski ritual, iz česar teater tudi izhaja. Predstava, ki sprva morda demistificira Marijo kot Mater Božjo, se z močjo gole igralske prezence, kostuma, mogočne glasbe in svetlobe konča kot liturgični obred.

Občinstvo je izbruhnilo v silovitem aplavzu, kot na ukaz se je večina obiskovalcev dvignila na noge, po nekaterih obrazih so tekle solze. Nataša se je vsaj petkrat vrnila na oder, aplavz je trajal.

Na poti iz dvorane sem naletela na priznanega španskega violinista armenskega rodu, Ara Malikiana, ki je slovenskega Fausta videl že na gledališkem festivalu v Bogoti, tam je spoznal Tomaža Pandurja. Bil je popolnoma pretresen: »Nimam besed. To je čista lepota. Lepota v najvišjem smislu.«

Kot silovit udarec v trebuh

Podobno ganjena je bila slovenska veleposlanica Renata Cvelbar Bek, ki je na premiero prišla z možem; slovensko veleposlaništvo v Madridu je namreč prav tako po svojih močeh pripomoglo k temu posebnemu gledališkemu prazniku. Številni igralci, kritiki, novinarji, ki so pred tem videli tudi špansko predstavo po Tóibínovem tekstu Marijin testament, kjer je vlogo Marije odigrala diva Blanca Portillo, so dejali, da gre za dva popolnoma drugačna pristopa. Omenjali so subtilno, inovativno režijo slovenske predstave, igro svetlobe, scenografijo, najbolj igralkino neverjetno prezenco, moč in modulacijo.

»Lahko rečem samo, da imamo srečo, da se je Livija opogumila in na oder postavila Immaculato, kot sta jo zasnovala s Tomažem,« je po predstavi povedala Lidija Šircelj (Círculo de Bellas Artes). »Njena odlična režija in mojstrska igra Nataše Matjašec Rošker sta nas vse prevzeli. Z njeno igro nisem začutila samo Marijine bolečine, prvič se mi je zgodilo, da sem globoko doživela tudi bolečino križanja. Španska prijateljica mi je rekla, da je tako močno začutila zgodbo, da je vmes pozabila brati podnapise prevoda. To pove vse.«

Vidno pretresen je bil tudi španski zvezdnik Roberto Enríquez, ki je s Pandurjem sodeloval v prvi španski produkciji Dantejevega Pekla, pri kateri je odigral Vergila, nazadnje je odigral naslovno vlogo v španski produkciji Fausta. »Že pri prvem skupnem projektu smo se vsi v ansamblu zavedali, da je delo z režiserjem, kakršen je Tomaž, poseben privilegij, saj do takrat nihče od igralcev ni soustvarjal gledališča na tak način. Pandur te potiska v svetove, ki so onstran, v polja, kamor sicer ne bi šel, in ti mu brezpogojno slediš,« je dejal. Tudi zato je bil tokratni hommage Tomažu Pandurju zanj mešanica nasprotujočih si občutkov. »Popolna žalost ob smrti nekoga, ki ti je bil tako blizu, ki je toliko dal, hkrati radost, da boš lahko videl njegov testament, njegovega slovenskega Fausta, hkrati se skozi predstavo spominjaš trenutkov ustvarjanja španskega Fausta. To je bil zame res šok, videti vse prizore še enkrat. Isti tekst, esenca predstave, ista občutja, misli, a ustvarjene z drugimi materiali, z drugimi barvami in odtenki, ki zarišejo popolnoma drugo predstavo.«

»Ko sem videl Fausta, sem doživel emotivni udarec, a ko sem šel čez nekaj dni gledat Brezmadežno, me je ta predstava ujela nepripravljenega, bila je kot silovit udarec v trebuh. Bolečina in jeza zaradi odsotnosti, zaradi izgube, ki je kapljala po belih stenah izčiščene scenografije, vse to je bilo tako čudovito, tako lepo, tako iskreno in zares, da je bolelo. Livija je naredila zelo osebno predstavo. Čudovito in globoko. In začutil sem, kot da je ujela podpis, ki ga je pustil Tomaž, hkrati pa je stopila na svojo lastno pot. In to, lahko rečem, je sreča za gledališče.«

Oder – prostor za celjenje ran

Ko je v zbrano občinstvo v kavarni po premieri stopila Nataša Matjašec Rošker, se je razlegel spontani aplavz. Med čestitkami, ki so jih sprejemali glavna igralka, režiserka predstave Livija Pandur in njena ustvarjalna ekipa, je direktor SNG Maribor Danilo Rošker dejal, da se je, čeprav so v mariborski Drami pripravili veliko žalno slovesnost, Madrid veliko bolj izkazal kot mesto, v katerem se je rodil. »Gotovo so več naredili v njegov spomin v Madridu kot v Sloveniji, po mojem mnenju to ostaja črn madež.«

Tudi umetniška direktorica mariborske Drame Diana Koloini je poudarila, da si je tako kot Rošker intenzivno prizadevala, da bi Tomaž ponovno delal v Mariboru. »Tekst se mi je zdel intriganten, priznam pa, da je bil to njegov izbor. In zdaj s to predstavo nastopamo v najstarejšem gledališču na tem koncu sveta, v Teatru Español, in odzivi občinstva in gledališkega sveta so preprosto presunljivi,« je dejala. »Kar ponovno pomeni veliko priznanje kakovosti in produkciji mariborske Drame,« je dodal predstavnik za stike z javnostjo Alan Kavčič.

»Brezmadežna v produkciji SNG Maribor ima zame prav poseben pomen. Nastala je v posebnih okoliščinah,« je jutro po premieri povedala Livija Pandur. »S Tomažem sva gledališki oder delila štirideset let. In ko se je to zgodilo, sem intuitivno začutila, da je oder edini prostor, kjer lahko celim rane.« Okrog sebe je zbrala najožje sodelavce, scenografa Marka Japlja in kostumografa Lea Kulaša, ki sta s Tomažem sodeloval v njegovem mariborskem obdobju, partnerja in igralca Branka Jordana, ki je nazadnje s Tomažem sodeloval pri Faustu, in sina, pesnika, publicista in prevajalca Tiborja Hrsa Pandurja.

Natašo Matjašec Rošker je za vlogo Marije izbral Tomaž, bili so tik pred tem, da začnejo vaditi, ko je bil proces usodno prekinjen. Kako je bilo vstopiti v kožo najpomembnejše ženske figure v krščanstvu, vprašam Natašo, ko se nam pridruži v kavarni na Trgu svete Ane pred gledališčem. »S Tomažem sva se že nekaj časa dogovarjala za skupni projekt, oba sva si želela enkrat delati skupaj; tako da ko je prišel k meni s to idejo, mi je bilo sprva čisto vseeno, ali bo to vloga Marije ali Helene, bila sem predvsem zelo srečna, da bova končno delala skupaj.«

»Nataša je bila izjemna soustvarjalka … Takšno odrsko prezenco, energijo, takšno predanost in posvečenost resnici sem v vsem svojem delu v gledališču doživela zelo redko,« je dejala Livija Pandur. »Tudi Tomaževa ideja predstave o lepoti, o lepoti v najvišjem smislu, lepoti kot resnici, koncept gledališča, v katerega je verjel, se po mojem najbolj odslikava prav v tej predstavi.«

»Mislim, da smo ustvarili Marijo, o kateri ima vsak od nas mnenje, zato največ za predstavo naredi občinstvo samo. Ker pridejo v gledališče, nekateri s skepso, drugi z nastrojenostjo za ali proti; a predstava dejansko ujame Marijo kot mater, njeno človeško plat,« je dejala Nataša Matjašec Rošker.

»Upam si reči, da je ta Marija utelešenje na tisoče marij, mater, ki izgubljajo sinove v vojnah ali nesmiselnih terorističnih napadih, tudi mater tistih, ki se žrtvujejo in ubijajo za idejo,« je nadaljevala Livija Pandur. »Seveda, ko govorimo o krščanstvu in Kristusu, ima to globok civilizacijski pomen, zrasli smo v krščanski civilizaciji, ki nas določa bolj, kot si mislimo. A ko smo to zgodbo usmerili samo nanjo, smo v določenih plasteh odkrivali tudi to, kar se s krščanstvom, civilizacijo dogaja danes.«

Tomažev glas živi naprej

»Nekaj lahko rečem z gotovostjo, včeraj se je zgodilo nekaj izjemnega,« je v pogovor vskočila producentka in agentka za Južno Ameriko Lucía Beviá. »Z vseh koncev dobivamo priznanja in čestitke, medijske odzive, kritike. Mnogi ljudje tukaj Livijo sprašujejo, kaj bo storila zdaj. Mislim, da jo je strah priznati, da jo je strah izreči, da bo nadaljevala v gledališču; a včasih se življenje odloči namesto tebe. Po tej predstavi, ki je bila izjemen uspeh, so Livijo v Madridu prepoznali kot resno ustvarjalko, ki lahko nadaljuje Tomaževo vizijo.

Veste, 13. junija lani, ko smo v Teatru María Guerrero naredili prvi hommage, so nas prosili, naj ne naredimo pogrebne slovesnosti, a se je zgodilo prav to; z vso bolečino in žalostjo. Prišli so vsi njegovi igralci, režiserji, umetniški direktorji gledališč, v katerih je ustvarjal, vsi smo potrebovali to, da smo se poslovili od njega. Zdaj je drugače, zdaj vsi čutimo predvsem to, da mora njegova vizija živeti naprej,« je še dejala Lucía Beviá.

»Faust je njegov testament. Faust je njegov glas. Faust je predstava, ki jo je postavil na oder, ko je še verjel, da bo z njo prepotoval svet in širil svojo vizijo in misel. In to se je zgodilo. Faust potuje, s Tomaževim glasom. In tu se moram zahvaliti Igorju Samoborju, Faustu in umetniškemu direktorju ljubljanske Drame, da nam dovoli, da hodimo naprej, da prestopamo meje, da gostujemo, kot si je Tomaž vedno želel. Dokler živi Faust, dokler živi Brezmadežna, je živ tudi Tomaž. To je za vse nas, ki smo ustvarjali z njim, njegov glas.«

Povezane novice

Tomaž Pandur: Iskalec lepote
16. april ob 06:00
Rada bi verjela, da je odšel srečen, ker je izkusil lepoto in temo v vseh odtenkih, ker se je dotikal stvari, ki se jih redki.
Prijavi sovražni govor