Tiskane izdaje
Dokumentarec Crumb (1994) v režiji Terrya Zwigoffa je danes že kultni, čeprav se je takoj po nastanku, kot rad pove režiser, vsem zdel tako bizaren in predolg, da ga niso sprejeli na noben filmski festival. A gledalci so ga kljub temu vzljubili.
Dokumentarec govori o ameriškem striparju Robertu Crumbu, ki je znan po izvirnem risarskem slogu ter zgodbah, ki govorijo o pornografiji, samoanalizi, groteski, incestu, ameriški družbi in še o številnih drugih politično nekorektnih stvareh. Njegova najbolj znana lika sta maček Fritz the Cat in Mr. Natural ter serija Zap Comix, ki je konec 60. let prejšnjega stoletja odprla obdobje alternativnega oziroma underground stripa. Pred leti je Crumb ustvaril tudi izjemen stripovski album o biografiji in delih Franza Kafke. Njegova slikarska roka ter njegov temačni um sta ravno prav občutljiva za to temo. Kafka je izšel tudi v slovenščini, in sicer v sozaložništvu LUD Literatura in Stripburgerja.
V dokumentarcu stripar govori o svojem življenju, fantazijah, ženskah, najbolj bizarna pa je zgodba o njegovi družini, v kateri je moralo biti nekaj zelo zelo narobe ... Vidimo brata Charlesa (kmalu po snemanju je naredil samomor), moškega v srednjih letih, ki ga mučita depresija in shizofrenija, ki še vedno živi pri mami in nikoli ne zapusti stanovanja. Prav on, ki je nekoč dobro risal, je Roberta navdušil nad stripi, čeprav, kot prizna Charles, je cele noči, ne da bi vedel natančno zakaj, ves čas tudi sanjaril, da bi starejšega brata zaklal ali mu s sekiro preklal lobanjo. V isti postelji sta menda spala do šestnajstega leta. Charles je čudak brez zob, v debele zvezke v neskončnost in v ravnih vrstah cele dneve slika čačke. Te polne zvezke ima, kot knjižnico o ničemer, zložene po vsej svoji bedni in umazani sobi. V dokumentarcu iskreno pove vse o sebi: kako se je nekoč samozadovoljeval petkrat na dan, zdaj pa nima več erekcije, kako stanovanja ne zapušča zato, ker se boji svojih pedofilskih vzgibov, prav tako govori o svojih navadah na stranišču.
Tudi Robertovega drugega brata Maxona tare mentalna bolezen. Njegov hobi je nekoč bil, da je po trgovinah napadal debele ženske in jim poskušal sleči spodnjice. Potem so ga zaprli in poslali na zdravljenje. V filmu nastopa tudi čudaška mama, sestri pa sta sodelovanje zavrnili.
Charles razlaga, da ima ves čas močno podzavestno željo, da bi ga nekdo pretepal in kaznoval. »Morda zato, ker me je vzgajal sadistični nasilnež.« In res, njihov oče je bil marinec, ki je otroke brez milosti petepal, ko so bili še čisto majhni. Sovražil je ustvarjalnost svojih treh sinov. Mama je, da bi shujšala, jemala velikanske količine amfetaminov in z očetom sta se ves čas pretepala in prepirala. Oče si je želel, da bi njegovi fantje zrasli v prave moške, vsi pa so postali čudaki. Ko je prvič videl Robertove stripe, ni z njim nikoli več spregovoril.
Družina, ki bi si jo težko izmislil
Takšna družina je res dober humus za Crumbove stripe. Robert pripoveduje, da je pri štirih letih rad naskakoval mamine kavbojske škornje in pri tem pel pesmice o Jezusu. Vse to je naslikal v stripih. Kasneje so na vrsto prišli liki iz risank. Prizna, da ga je, ko je bil še deček, erotično vznemirjal Bugs Bunny. Izrezal ga je iz časopisa in ga ves čas nosil s seboj v žepu, dokler se mu ni že čisto zmečkal, potem je mamo prosil, naj mu ga poravna z likalnikom, a žal je potem njegova ljubezen zaradi vročine čisto potemnela.
V stripih odkrito slika svoje seksualne fantazije, fellinijevsko obilne ženske, temnopolte venere z velikanskimi zadnjicami, amazonke, ki jim dominira, ženske brez glave, fetiše s stopali. Njegova domišljija nima meja, in ker je izjemen slikar, zna vse naslikati do zadnje podrobnosti, in ker je stripar, zna vse sestaviti v bizarno zgodbo. Stripi so po njegovem mnenju najboljše platno za projiciranje mračne podzavesti.
Ko slišimo Crumba govoriti, se najprej spomnimo na Woodyja Allena, a njegova podoba je vseeno malo drugačna. Z očali z debelimi stekli, s klobukom in v volneni obleki je videti, kot da bi prišel iz nekega drugega časa. Tudi glasba, ki jo posluša, je takšna – ima namreč velikansko zbirko plošč iz prvih desetletij 20. stoletja, predvsem blues in jazz. »Samo ko slišim to glasbo, občutim ljubezen do človeštva,« pripoveduje.
Tu so še njegove ženske, lepe, mlade, debele, suhe. In njegova žena Aline, ki je prav tako striparka: skupaj sta ustvarila strip, ona je risala svoj karakter, on svojega, in ko ju pogledaš v realnosti, ne veš, kateri od njiju je bolj fiktiven, kot je realnost.
V filmu Robert pove, da v resnici ni bil nikoli zaljubljen, da ljubi le svojo hčer Sophie, ki je danes prav tako že uveljavljena striparka. Družina Crumb se je kmalu po dokumentarcu iz vedno bolj konservativne Amerike preselila v Francijo.
»Risanje stripov je samotno opravilo. Sam sediš v sobi, masturbiraš in preigravaš to, kar počneš. Vse skupaj se mora malo zagnojiti. To je ta kreativni proces. Umazano delo je, ampak tako to je.« pravi Crumb.
