Dolge sence preteklosti v času velikega napredka

»Nam bo uspelo dati spominjanju na konec prve svetovne vojne svežo evropsko perspektivo?«

Objavljeno
17. november 2017 12.42
YEMEN-SECURITY/
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin

Med vsemi pravicami, ki opredeljujejo življenje v demokraciji, je morda najpomembnejša pravica do več resnic. Pogosto nasprotujoča si mnenja prinašajo mero kaosa, a tudi »ustvarjalno uničevanje«, ki zaradi dih jemajočega tehnološkega napredka na Zahodu že nakazuje »socializem stvari«.

Jonah Goldberg iz washingtonskega think-tanka American Enterprise Institute korenine pravice, da se motimo, sledi v evropsko sedemnajsto stoletje. Vestfalski mir leta 1648 je po stoletju krvavih verskih nasprotovanj končno razkril »globoko jalovost razsojanja o prepričanjih uma z mečem«, kot Goldberg navaja britansko zgodovinarko C. V. Wedgwood. Celo angleški puritanec Oliver Cromwell, ki je sekal kraljevske glave in izvajal genocide, je na koncu spoznal, da se na oblasti ne bo mogel obdržati brez pomiritve katolikov in protestantov, zato je parlament pod njim vrsto svoboščin zagotovil »vsem, ki se bojijo boga«. Potem ko je preizkusila številne napačne prakse, je Evropa pravice, ki jih lahko imenujemo kar civilizacijske, postopno podelila tudi vsem drugim, med njimi pravico do govora in združevanja, pa čeprav ne mislimo tako kot oblastniki.

Zamisli, da lahko suverene države tekmujejo med seboj, ne da bi se bilo zato treba pobijati, je sledil neznanski gospodarski in družbeni razvoj, pa čeprav so kralji in cesarji v rednih presledkih še vedno mislili, da lahko pridobijo z mečem, te napake, ki ne bi smele biti dovoljene, pa so ljudstva plačevala s krvjo. Vodilna politika si tudi v enaindvajsetem stoletju ne bi smela privoščiti prevelikih napak – a si jih je tudi zdaj. Nesposobnost ameriških predsednikov Georgea W. Busha in Baracka Obame, da bi na Bližnjem vzhodu ponovila divje uspešno povojno demokratizacijo Zahodne Nemčije, je odvzela veter številnim demokratičnim gibanjem, neusmiljen konec iraškega Sadama Huseina in libijskega Moamerja Gadafija pa je avtoritativne voditelje prepričal o protinapadu. To čuti tudi in predvsem Evropa, ki ji je sirska državljanska vojna prinesla najhujši begunski val po drugi svetovni vojni, v Ukrajini pa je morala opazovati prvo povojno »aneksijo dela ene države s strani druge«, kot je ruski prevzem Krima imenoval švedski posrednik EU v zahodnobalkanskih konfliktih Carl Bildt.

Verodostojnost Zahoda je zamajala tudi finančna in gospodarska kriza po letu 2008 in mnogim celo zasejala dvome o svobodnih trgih, enem od temeljev presenetljivega razvoja Zahoda v minulih stoletjih. Razprave o krivdi za krizo še niso končane, (ordo)liberalni in keynesijanski ekonomisti se še vedno prepirajo, ali je dolg povzročitelj krize ali pa njen rešitelj. Neznanski razvoj z angleško industrijsko revolucijo, francosko politično, prerodom nacionalnega vprašanja in vrsto emancipacijskih gibanj dvajsetega stoletja pa se ne ustavlja niti danes, kvečjemu nasprotno. To ta čas najbolje dokazuje Saudska Arabija. Doslej je veljala za ustoličenje najbolj konservativne sunitske vere vahabizma, zdaj pa prestolonaslednik Mohamed bin Salman ženskam dovoljuje vožnjo avtomobilov in obljublja, da v državi s sedemdeset odstotki prebivalcev, mlajših od trideset let, ne bodo »zapravljali še trideset let našega življenja za spopadanje s skrajnimi idejami, uničili jih bomo zdaj in takoj«, kot je povedal v intervjuju za britanski Guardian. Mladi princ že obračunava z dosedanjo kraljevsko nomenklaturo, doslej mogočni princi so se znašli v hotelskem zaporu, pa čeprav se njihovo premoženje bere kot mednarodni poslovni »kdo je kdo«: Citigroup, Twitter, Apple, Euro Disney in seveda največja naftna podjetja sveta.

Vzpon in padec naftnih velesil

Nekateri v tem vidijo sejanje uničenja saudske vladajoče hiše, ki je vse po odkritju bogatih polj črnega zlata v puščavi ob Arabsko-perzijskem zalivu konec tridesetih let minulega stoletja zagotavljala družbeni status quo z razdeljevanjem kosov naftne potice med člane kraljevske družine in ljudstvo. Toda ali ima MbS, kot imenujejo komaj 32-letnega prestolonaslednika, na voljo še kaj drugega od razdeljevanja doslej prepovedanih pravic med prebivalstvo? Naftni raj se namreč približuje koncu, eden od razlogov za to pa je ameriška revolucija pridobivanja fosilnih goriv s pomočjo hidravličnega drobljenja skrilavcev, imenovanega fracking. Zaradi njega so ZDA v minulih letih od Rusije prevzele vodstvo v svetovni proizvodnji zemeljskega plina in od Saudske Arabije nafte ter vsem proizvajalcem vsilile drastično znižanje cene črnega zlata. Na začetku leta 2014 je sod surove nafte stal še več kot sto dolarjev, dve leti kasneje pa manj kot trideset.

V Riadu so nekaj časa ameriške tekmece silili k bankrotu z lastnim nižanjem cene nafte, a so se na koncu sami približali samemu robu rentabilnosti, pa čeprav v Saudski Arabiji velja, da je treba za odkrivanje novih naftnih vrelcev le popraskati po puščavskih tleh. Stroški drugih proizvajalcev fosilnih goriv, med njimi še posebej Rusije, so precej višji in v Moskvi in pri Opecu so se kmalu sporazumeli o »stabilizaciji« cen fosilnih goriv, s tem pa se je spet izplačal tudi fracking in povrh še dokazal, kako hitro se lahko ponovno spravi v pogon. Videti je, da je novi vladar v Riadu presodil, da bo celo modernizacija globoko tradicionalne saudske družbe lažja od spopada s takšnimi tekmeci, in ne čudi ocena britanskega Economista o zdaj že pokojnem izumitelju frackinga Georgeu Mitchellu, da je kot le malo poslovnežev spremenil svet. Nove spremembe na obzorju kažejo tudi razmah obnovljivih energetskih virov in prometne revolucije.

Mohamed bin Salman pa se ne zadovoljuje z domačo revolucijo od zgoraj, čeprav bo moral tudi zanjo liberalizirati še veliko več kot pa žensko vozniško pravico. V intervjuju za Guardian za vse napačno, kar se je v minulih tridesetih letih dogajalo v njegovi državi in na vsem Bližnjem vzhodu, obtožuje šiitski Iran, in na tej verski razdelitvi iz časov po smrti preroka Mohameda se zdaj dogajajo razkoli, ki od daleč spominjajo na tiste po evropski reformaciji. »Po iranski revoluciji iz leta 1979 so ta model želeli posnemati v različnih državah, med njimi tudi v Saudski Arabiji,« je dejal novi saudski močni mož. »Nismo vedeli, kako se soočiti s tem, in problem se je razširil po vsem svetu. Zdaj je čas, da se ga znebimo.« Nasprotovanja med sunitsko Saudsko Arabijo in šiitskim Iranom se že širijo na Jemen in vse bolj tudi na Libanon, kjer Riad spodbija vpliv šiitske paravojaške organizacije Hezbolah.

S tem se bližnjevzhodni konflikti še bolj nevarno približujejo Evropi, ki so jo s poldrugim milijonom beguncev samo v Nemčiji pretresli že sirska državljanska vojna in teroristični napadi v imenu skrajnega islama. Zaradi držav, ki stojijo v ozadju bližnjevzhodnih in drugih napetosti, pa nekateri opozarjajo na primerjave s časom pred prvo svetovno vojno. Skupina evropskih intelektualcev, med njimi nemški zgodovinar Heinrich August Winkler, poljski publicist Adam Michnik in francoski zgodovinar Ėtienne François, v Manifestu 1918–2018 celo meni, da prva svetovna vojna še ni končana, pa čeprav so novembra 1918, ko so jo uradno zaključili, verjeli v konec vseh vojn in se je zdelo, da prihaja novo obdobje miru, demokracije, človekovih pravic, nacionalnih samoopredelitev in mednarodnega razumevanja. Ženske pravice so stopile na zmagoslavno pot, razvijalo se je mednarodno pravo, rojevalo se je upanje na končanje kolonializma, pišejo avtorji manifesta: »A vse strani, tako zmagovalci kot poraženci, novi in stari nacionalisti, so zaigrale to priložnost za trajno mirovno ureditev v Evropi in po vsem svetu.« Dve desetletji kasneje se je z nemškim napadom na Poljsko sprožil naslednji veliki konflikt s še hujšimi katastrofami, še večjimi žrtvami in še bolj nepredstavljivimi zločini.

Bill Gates in Mohamed bin Salman na srečanju v Riadu. Foto: Reuters

Po drugi svetovni vojni je zahodna Evropa v čezatlantski zvezi spet dobila priložnost za stabilni in miroljubni razvoj in je z evropskim združevanjem ustvarila projekt miru in blaginje, ki je vlekel lekcije iz grozot bližnje preteklosti, ocenjujejo avtorji manifesta. »Danes, skoraj trideset let po sesutju komunističnih diktatur in združitvi celine, so demokracija, evropsko združevanje in tudi mir spet v nevarnosti, mnoge od sedanjih napetosti in vojn pa spominjajo na konflikte, ki naj bi bili rešeni z mirovnimi pogodbami po letu 1918. Kar je ostalo nerešeno, je danes spet šokantno aktualno.« Navajajo švicarskega zgodovinarja in diplomata Paula Widmerja, da se je Evropa dovolj dobro soočila s posledicami druge svetovne vojne, še vedno pa se spopada s tistimi iz prve svetovne vojne. »Putinova Rusija le s težavo sprejema neodvisnost Ukrajine, prvič razglašeno leta 1917, še manj njeno približevanje Zahodu. Podobno velja za Gruzijo in baltske države, ki so tudi prvič postale neodvisne po prvi svetovni vojni. Mednarodni sistem na Bližnjem in Srednjem vzhodu po letu 1918 se ni izkazal za trajnega, Turčija pa trpi fantomske bolečine zaradi izgube pomembnosti po razpadu Otomanskega cesarstva.« Človeštvo spet enkrat živi v multipolarnem, nestabilnem in kritičnem svetu, podobno kot leta 1918, verjamejo avtorji manifesta: populistična gibanja dvomijo o predstavniški demokraciji in evropskem združevanju, na obzorju je nov val nacionalizma. »Nam bo uspelo dati spominjanju na konec prve svetovne vojne svežo evropsko perspektivo?«

Hibridne vojne za ohranjanje statusa quo

Verjetno ne, če bodo prevladali avtoritarni voditelji, ki svoj obstoj na oblasti prikazujejo kot dosežek mednarodne in domače stabilnosti. Zaradi odrekanja številnih pravic svojim državljanom, med njimi tudi politične razprave o razvojnih prioritetah, so lahko veliko manj stabilni, kot so videti na prvi pogled. Tudi Rusijo, ki je stavila razvoj na fosilnih gorivih, je močno prizadelo z ameriškim frackingom povezano padanje njihovih cen, politične in gospodarske elite pa še sankcije po aneksiji Krima, ki jih zdaj celo še zaostrujejo. Zaradi smrti protikorupcijskega odvetnika Sergeja Magnitskega v ruskem zaporu leta 2009 je zdaj po ZDA sankcije proti desetinam visokih predstavnikov ruske politike in gospodarstva uvedla tudi Kanada, predsednika Vladimirja Putina na Zahodu tudi obtožujejo, da briljantno izigrava zahodne demokracije z njihovimi lastnimi odprtimi instrumenti oblasti. Poleg podtalnega vmešavanja v ameriško in francosko predsedniško kampanjo s pomočjo internetskih »trolov« mu zdaj očitajo še vplivanje na britanski referendum o izstopu iz EU. »Vemo, kaj počnete, in ne bo vam uspelo!« je britanska premierka Theresa May minuli teden dramatično obtoževala, da Rusija s kampanjo kibernetskega vohunjenja in motenj »seje neslogo na Zahodu«. Rusijo »dezinformacijske kampanje« med glasovanjem o katalonski neodvisnosti obtožuje tudi Španija.

Predsednik Putin je v pogovoru s Trumpom izjavil, da so takšne obtožbe žaljive, a se virtualne napetosti, v katere je vpleten, vse bolj prelivajo v običajne, kar je nevarno videti tudi na nemirnem Bližnjem vzhodu. Najnovejše akcije saudskega prestolonaslednika Mohameda bin Salmana namreč trkajo v šiitsko-alavitski polmesec pod ruskim patronatom, ki se je zaradi šibkosti prejšnjega ameriškega predsednika Baracka Obame razširil od Irana prek Sirije in Libanona vse do Sredozemskega morja. Donald Trump je s svojim dolgoletnim nasprotovanjem sporazumom o svobodni trgovini in tradicionalnim zavezništvom – temeljem tako imenovanega Pax Americana po drugi svetovni vojni torej – umikanje ameriške odgovornosti za mednarodno ravnotežje sil prenesel v še višjo prestavo. To čuti tudi Evropa, ki ob Trumpovih napadih nanje zaradi premajhne podpore v Natu pravkar spodbuja razvoj lastne vojske.

A če ne bo ta ostala trdno v okvirih transatlantskega sodelovanja, je lahko evropska obrambna samostojnost dodatna voda na mlin ruskega predsednika, ki mu Thomas Wright iz še enega washingtonskega think-tanka Brookings pripisuje željo po sesutju zahodne mednarodne ureditve, »ker verjame, da ta predstavlja neposredno grožnjo njegovemu režimu«. Vladimir Putin na te očitke odgovarja, da je bila največja ruska napaka preveliko zaupanje Zahodu, »saj ste naše zaupanje interpretirali kot šibkost in to potem izkoristili«, kot ruskega prvaka navaja Reuters. »Žal so bili naši zahodni partnerji po razdelitvi geopolitične dediščine Sovjetske zveze prepričani o lastnem neizpodbitnem prav in so se razglasili za zmagovalce hladne vojne.« Ruski predsednik je po teh virih zahodno izvažanje demokracije primerjal celo s sovjetskimi prizadevanji za širjenje komunizma.

Aneksija Krima pa je še posebej prestrašila Evropo, v kateri mnogi verjamejo, da Rusija s hibridno vojno maje same temelje Zahoda, zdaj pa je z Donaldom Trumpom dobila naklonjenega poslušalca celo v Beli hiši. Po prepričanju direktorja Brookingsovega centra za ZDA in Evropo pa je bil Trump tako zelo nepripravljen na vladanje, da se je naslonil na »odrasle v sobi«: generale in poslovneže, »ki tesno sodelujejo za omejevanje njegovih najslabših impulzov in ohranitev tradicionalne ameriške zunanje politike, kolikor je le mogoče«. Trump nasprotno celo gospodarske uspehe svojih zaveznic razume kot oškodovanje ameriških interesov in nemška kanclerka Angela Merkel mu je morala osebno dopovedovati, da njena država ne more manipulirati svoje valute, ker kot evrska država nad njo nima nadzora, pa tudi da kot članica EU ne more oblikovati svojih pravil trgovinske politike. Ameriškemu kolegu je ponudila celo pomoč pri vzpostavljanju – ali bolje: vračanju – vajeniškega sistema, saj so po prepričanju nemških ekonomistov mnogi Američani globoko nezadovoljni tudi zato, ker v državi, obsedeni z univerzitetno izobrazbo, ne dobijo šolanja in služb po svojih drugih nagnjenjih in sposobnostih. Ausbildung v Nemčiji dovolj dobro skrbi za usposabljanje tistih, ki bi sicer morda tudi v najpomembnejši evropski gospodarski sili pristali med poraženci globalizacije.

Nemški »trumpovci« – volivci nacionalistične Alternative za Nemčijo – v večini prihajajo z nekdanjega komunističnega vzhoda in iz vrst močne ruske skupnosti, zato imajo poleg identitet, povezanih s pomanjkanjem blaginje, še druge. Pravi Trumpovi volivci pa z »najprej Amerika« svojega voditelja in obtoževanjem, da so jim drugi odvzeli delo, soglašajo zaradi lastnega prekarnega položaja. Na tapeti je predvsem Kitajska, ki se je prav zaradi odprtih zahodnih trgov za svoje izdelke v minulih desetletjih povzpela prav na gospodarski vrh sveta, Trump pa azijski velikanki očita, da sama svojih trgov ni enakovredno odprla tekmecem in je za povrh za svoj industrijski razvoj še manipulirala svojo valuto. Za dokaz navaja gigantski ameriški zunanjetrgovinski primanjkljaj, pa čeprav mnogi ekonomisti ne soglašajo popolnoma s to diagnozo ameriških težav. Voditelj Združenja nemških industrialcev (BDI) Dieter Kempf opozarja na pogosto osredotočenost ameriške industrije na velik domači trg, kar seveda izključuje visoke zunanjetrgovinske presežke. Nekaterim drugim ameriškim kritikam na kitajski račun pa se pridružujejo tisti Evropejci, ki Pekingu očitajo državno sponzorirano nakupovanje podjetij najvišje tehnologije. Nekateri celo kitajski projekt nove svilne poti vidijo kot vsiljevanje lastnih interesov, dela in proizvodov.

Nemški »trumpovci« v večini prihajajo z nekdanjega komunističnega vzhoda in iz vrst močne ruske skupnosti, zato imajo poleg identitet, povezanih s pomanjkanjem blaginje, še druge. Foto: Thomas Peter/Reuters

Je imel prav Winston Churchill?

Financiranje pobude En pas, ena cesta (OBOR), ki jo vodijo državne kitajske banke, je po prepričanju evropskih kritikov nerazvidno in zato potencialno nepravično do konkurentov, varstvo konkurence pa je prav v osrčju zahodnih liberalnih družb. To mora s svojimi plinovodi – EU tudi od tretjih strank zahteva transparentnost in enakopravnost uporabe – spoznavati celo Rusija. Visoki predstavnik nemških industrialcev opozarja tudi na prizadevanja članov kitajske komunistične partije za vpliv na poslovno politiko tamkajšnjih podružnic zahodnih podjetij. Dobra stran naj bi bila, da se nemška industrija, ki se je prej navduševala nad prednostmi planskega gospodarstva, zdaj vrača k churchillovskemu razumevanju demokracije »kot najslabše oblike vladanja razen vseh drugih, ki so bile preizkušene od časa do časa«, navajajo v časopisu Handelsblatt. Kitajska sicer napoveduje večji dostop tujcev vsaj do finančnega sektorja, a se temeljno vprašanje najbrž glasi: Ali lahko avtoritarno vodena država prestopi tako imenovani prag srednjega dohodka, potem ko se je morala večina tistih, ki so kot Japonska ali Južna Koreja bile uspešne pri tem, postopno demokratizirati?

Nekatere kitajske sosede, med njimi še posebej Vietnam, se namesto tega bojijo nove zunanjepolitične teže azijske velikanke v Južnem kitajskem morju, kjer z umetnimi otoki ustvarjajo kar nova ozemlja, medtem ko se tradicionalna garantka varnosti svojih zaveznic ZDA umika. Trump očita Pekingu tudi, da ne vpliva dovolj na severnokorejskega diktatorja Kim Džong Una, ki z jedrskimi poskusi in gradnjo mogočnih raket grozi varnosti držav pod ameriškim varnostnim dežnikom. To bi lahko privedlo do jedrske tekme tudi v Aziji, potem ko je ta proces z iranskimi jedrskimi programi že tekel na Bližnjem vzhodu. Tudi tu se evropska stališča razlikujejo od sedanje ameriške Bele hiše.

Na Bližnjem vzhodu je doslej veljalo, da ima jedrsko bombo samo Izrael. Če bo želel v skladu z zahodnimi standardi spreminjati položaj na Bližnjem vzhodu, bo zato moral tudi novi saudski režim poleg nadaljevanja domačih reform javno spremeniti svoj odnos do Izraela. Slediti bi morale druge države z območja, saj bi šele s tem dosegle tisto, kar je Evropa z vestfalskim mirom dobila že pred skoraj štirimi stoletji, in se lahko s polno močjo vključile v njegovo razgrajevanje, ki je na Zahodu potekalo po prvi in še bolj po drugi svetovni vojni. Meja klasične suverene države ne razkrivajo le vse bolj uničujoče vojne, ampak tudi gospodarski in tehnološki napredek, ki obljublja odkritja na ravni znanstvene fantastike ter celo nekakšen »socializem stvari«: veliko večjo dostopnost vsaj temeljnih potrebščin, od hrane do obleke, v primerjavi s prejšnjimi časi. Takšnega videnja sodobnega razvoja pa ne zavračajo le skrajni nacionalisti, ampak tudi islamski skrajneži, in ga ogrožajo begunci, pa čeprav ti iščejo le varnost ali boljše življenje. Že zaradi njihove množice se tudi na Zahod vračajo stari instinkti.