Doma sem nikjer in hkrati povsod. Moja identiteta je steganografska

Razstava umetnice Amy Suo Wu obiskovalcem ponuja igrivo izkušnjo potopitve v svet tihotapljenja skrivnih sporočil.

sob, 11.02.2017, 06:00
Prakse cenzure in nadzora so navzoče od nekdaj, a sodobna tehnologija kot nikoli doslej omogoča množičen in prodoren način zbiranja informacij. Prestrežena sporočila, ki jih današnji računalniki ne morejo dešifrirati dovolj hitro, se rutinsko arhivirajo in »čakajo« na zmogljivejše programe.

Človeštvo od nekdaj išče in izumlja načine, kako bi lahko sporazumevanje zaščitilo pred neželenimi pogledi in ušesi. Najpogostejši metodi sta kriptografija in steganografija. Medtem ko je šifrirana sporočilnost kriptografije sumljiva že na prvi pogled, steganografija svojo naravo kamuflira in sporočila premeteno umešča v najrazličnejše »prenašalce«, kot so besedila, podobe, zvočni ali drugi zapisi.

Antični zgodovinar Herodot opisuje, kako je plemič Histeus, ki je živel v Perziji, svojemu sužnju obril glavo in nanjo tetoviral skrivno sporočilo. Ko so mu zrasli lasje, ga je poslal k miletskemu kralju Aristagori, in ko je ta sužnju na njegovo prigovarjanje obril glavo, je razbral pošiljateljevo opozorilo o perzijskih pripravah na invazijo. Znamenit primer steganografije kot sporočila, ki ni tisto, kar naj bi bilo, in ki ni tam, kjer naj bi bilo, je ukradeno pismo iz istoimenske kratke zgodbe Edgarja Allana Poeja, ki ga detektiv Dupin opazi šele, ko rahlo spremeni svojo perspektivo – na najbolj nepričakovanem mestu, kjer je bilo vseskozi vsem na očeh. V preteklosti najpogostejši steganografski metodi sta bili uporaba nevidnega črnila in Cardanovo rešeto – mreža z odprtinami, s katero prekrijemo besedilo, da se prikaže skrito sporočilo.

Steganografija je bila zelo razširjena v renesansi, njeno prvo poimenovanje in opis pripisujejo nemškemu okultistu in polihistorju Johannesu Trithemiusu, ki naj bi okoli leta 1499 napisal knjigo z naslovom Steganographia, a je ta v Frankfurtu izšla šele stoletje kasneje in bila kmalu zatem uvrščena na seznam prepovedanih knjig. Eden najtrših orehov je skrivnostni Vojničev rokopis iz 15. stoletja, imenovan po poljskem antikvarju Wilfridu Vojniču, ki je rokopis pred dobrim stoletjem kupil v Italiji, zadnjega pol stoletja pa ga hrani ameriška univerza Yale. Besedilo neznanega izvora, zapisano v neznani abecedi s skrivnostnimi ilustracijami v obliki cvetličnih vzorcev in razgaljenih ženskih likov, kljub intenzivnemu prizadevanju profesionalnih in ljubiteljskih kriptoanalitikov ostaja povsem nerazvozlano in nerazumljivo.

Znan primer uporabe steganografije je iz vietnamske vojne, ko je ameriški pilot Jeremiah Denton, ki ga je ujela vietnamska vojska, na tiskovni konferenci za tuje medije pod prisilo zatrjeval, da z njim v ujetništvu ravnajo dobro, hkrati pa, domnevno zaslepljen s televizijskimi lučmi, mežikal v kamero in z morsejevo abecedo črkoval pravo sporočilo: T-O-R-T-U-R-E (mučenje).

Uporabo steganografije in spremembe, s katerimi tehnologija, jezik in mediji vplivajo na nas, raziskuje umetnica Amy Suo Wu, po izobrazbi grafična oblikovalka, ki na Akademiji Willema de Kooninga za umetnost in oblikovanje v Rotterdamu predava na oddelku za grafično oblikovanje, študentom vseh disciplin pa predmet o hekerstvu. V Zavodu za sodobne umetnosti Aksioma je do prihodnjega petka na ogled njena razstava Kolektiv Kandinski, ki obiskovalcem ponuja igrivo izkušnjo potopitve v svet tihotapljenja skrivnih sporočil.

Pred desetletji je Andy Warhol napovedal, da bo v prihodnosti lahko vsakdo slaven petnajst minut. Ni se motil. Vi pravite, da bo v prihodnosti lahko vsakdo petnajst minut anonimen, kar pa bo težko.

Tako je, v resnici se je vse težje izogniti sledenju, digitalnemu pogledu in zbiranju informacij v bazah podatkov. Prakse cenzure in nadzora so navzoče od nekdaj, a sodobna tehnologija kot nikoli doslej omogoča množičen in prodoren način zbiranja informacij. Prestrežena sporočila, ki jih današnji računalniki ne morejo dešifrirati dovolj hitro, se rutinsko arhivirajo in »čakajo« na zmogljivejše programe.

V digitalnem svetu ohranjanje zasebnosti ni ravno vrednota. A zakaj sploh naj bi ščitili svojo zasebnost, kot so vas vprašali študentje med vašim predavanjem na ljubljanski akademiji za umetnost in oblikovanje?

Zato ker nas lahko lastna preteklost ujame v prihodnosti in nas obsodi na način, o katerem med ravnanjem nismo razmišljali. Kajti tisto, kar je danes legalno, lahko že jutri postane kriminalizirano.

Pa vendarle z množično razširitvijo digitalnih medijev mnogi ne razmišljajo, da vseh osebnih vsebin in svojih priložnostnih mnenj ne kaže deliti z javnostjo.

Eden glavnih razlogov je režim transparentnosti, po katerem naj bi bilo vse na očeh in kar vključuje transparentnost kot dobro prakso inštitucij pa tudi razkritost posameznikov. Če si se pripravljen razkriti, veljaš za iskrenega, saj to državnim inštitucijam olajša sledenje. Transparentnost je postala model, s katerim posameznik dokazuje svojo nedolžnost, in je merilo dobrega državljana. A medtem ko je transparentnost, ki nam omogoča vpogled v višje plasti ravni nadzora in oblasti, družbeno koristna, lahko za večino državljanov postane predvsem mehanizem nadzora. Drugo vprašanje pa je, zakaj se uporabniki digitalnih tehnologij ne zavedajo pomena nadzora, cenzure in zasebnosti. Nekdaj so bile meje med zasebnim in javnim fizične, vidne, danes se vse to dogaja v črnih škatlah, katerih programi so zasnovani tako, da uporabnikom ni treba razumeti njihovega delovanja, obenem pa je razumevanje njihovega jezika v drobnem tisku zapleteno in zamudno. Večina uporabnikov se za aplikacijo oziroma program odloči, ker je ta brezplačen, in se pri tem ne seznani s pogoji njihove uporabe. A v resnici tudi brezplačni digitalni programi niso zastonj, kajti uporabnik v zameno preda svoje podatke in s tem zasebnost.

Kriptografija in steganografija sta zelo stari metodi varovanja in ohranjanja zasebnosti. Katere so bile najpogostejše steganografske metode v preteklosti?

Tako kriptografija kot steganografija sta bolj ali manj povezani s pisavo. Ta je v kriptografiji enkriptirana, v steganografiji pa nevidna, kot je to v primeru uporabe nevidnega črnila. Prvi je steganografijo v istoimenski knjigi opisal Johannes Trithemius, četudi gre v njej bolj za kriptografijo. Polihistor in dramatik Giambattista della Porta je leta 1558 v Neaplju izdal knjigo Magia Naturalis (Naravna magija), ki vsebuje poglavja o geologiji, metalurgiji, optiki, medicini, strupih, magnetizmu, kozmetiki, smodniku, kulinariki pa tudi o različnih vrstah nevidnega črnila. Glede nevidnega črnila poudari, da ga ni izumil sam, ampak je podatke o njem zbral in jih celovito predstavil. Simon Singh v knjigi The Code Book: The Science of Secrecy from Ancient Egypt to Quantum Cryptography piše, kako je škotska kraljica Marija, ki jo je sestrična, angleška kraljica Elizabeta I., priprla zaradi suma, da ji želi prevzeti krono, s svojimi podporniki zunaj gradu komunicirala z uporabo obeh tehnik: svoja pisma, napisana z nevidnim črnilom, je šifrirala in jih z gradu pošiljala v steklenicah. A kljub uporabi več načinov zaščite je bila razkrita in usmrčena.

Tudi sami v svojem delu uporabljate obe tehniki in kriptografijo vnašate v steganografijo. Katere so prednosti in slabosti obeh metod?

Medtem ko je kriptografsko sporočilo že na pogled sumljivo, je steganografija zakrinkana. Šibkost kriptografije je njena očitnost in to, da je njena uporaba omejena, ker temelji na matematiki. Šibkost steganografije pa je, da ko nekdo dobi ključ, lahko sporočilo enostavno osvetli in razbere. Poleg tega je v preteklosti že samo posedovanje steganografskih orodij veljalo za inkriminirano. V prvi in drugi svetovni vojni so vohuni in diplomati uporabljali limonin sok in pisalo, že navzočnost teh pripomočkov v prtljagi ali hotelski sobi je lahko zadoščala za eksekucijo. Danes je največja šibkost analogne steganografije njena počasnost in to, da lahko doseže le ožje kroge sprejemnikov, a hkrati je lahko to tudi prednost, saj povezuje in krepi posamezne skupnosti.

Če je danes naredi-sam tehnološka oprema lahko sumljiva, pa je mogoče kot nevidno črnilo uporabiti tudi telesne tekočine.

Tako je. Sperma, slina, krvna plazma in urin so UV-senzitivni.

Da prejemnik lahko razvozla kriptografsko ali steganografsko sporočilo, mora poznati ključ. Kako ga lahko prejme od pošiljatelja?

Med pošiljateljem in prejemnikom mora biti to dogovorjeno vnaprej, še najbolje osebno v fizičnem prostoru. A obstajajo tudi druge poti. V projektu Greetings from the Invisible Borderlands sem uporabila internet in klasično pošto. Uporabnikom sem po klasični pošti poslala razglednico, po spletu pa ključ z navodili, s katerimi so lahko razbrali sporočilo.

Kaj je spodbudilo vaše zanimanje za steganografijo? Kot vem, ste se udeleževali kriptografskih partijev v Rotterdamu ...

Kriptopartijev sem se udeleževala, ker me kriptografija zelo zanima in se mi zdi pomembna, a sem hitro ugotovila, da ima večina, podobno kot jaz, težave z njenim razumevanjem in uporabo. Moderna kriptografija, ki vključuje šifriranje in dešifriranje simbolov s pomočjo posebnega koda, je celo posebna veja aplikativne matematike. Poleg tega me zelo zanima, kako je mogoče zastarelo tehnologijo oživiti in z njo premagovati pomanjkljivosti sodobnih tehnologij. To je tudi moj odnos do zgodovine; verjamem namreč, da preteklost in čas nista linearna, ampak ciklična, in da je mogoče stare prakse in tehnike, ki veljajo za preživete, spremeniti v nekaj uporabnega in čudovitega, o čemer tudi pišem v svojem manifestu Obsolete Design (Zastareli dizajn).

Nato pa sem naletela na članek, da je leta 2011 Cia razkrila lastna navodila za izdelavo nevidnega črnila in jih objavila na spletu, saj so se ji zdela neuporabna in neškodljiva. Ta objava in moj odnos do starih tehnologij sta mi razprla domišljijo. Z recepti za nevidna črnila sem ustvarila povezavo s preteklostjo in na ta način poskušala poustvariti zgodovino. In ker steganografija ne temelji na matematiki, ampak na vizualni in lingvistični inteligenci, je z njo lažje kot s kriptografijo nagovoriti širšo publiko.

Nasploh je steganografija v primerjavi s kriptografijo bolj igriva, kreativna in asociativna, saj povezuje različna področja ...

Vsekakor. Steganografija povezuje umetnost, kemijo, zgodovino, poznavanje delovanja obveščevalnih služb, kar je tudi razlog za popularnost agenta 007 ...

Ali veste, da je v 16. stoletju John Dee, matematik in osebni astrolog ter svetovalec kraljice Elizabete I., svoja pisma, namenjena zgolj kraljičinim očem, podpisoval z 007?

Kaj res? Zelo zanimivo!

Ali je na vaše zanimanje za steganografijo vplivalo tudi dejstvo, da je vaš materni jezik kitajščina, katere znakovna pisava je zelo drugačna od fonetičnih pisav?

Kitajščina je moj prvi jezik, a moj materni jezik je angleščina, kitajščino namreč govorim, ne znam pa je pisati. Četudi sem rojena na Kitajskem, nimam kitajske identitete, saj sem se z družino že pri petih letih preselila v Avstralijo, tam nato živela petnajst let, zadnjih deset let pa živim na Nizozemskem. Kitajska kultura mi je hkrati tuja in domača, to je kultura mojih staršev in posredno malce tudi moja, zaradi paradoksa, da sem videti Kitajka, a sem hkrati tujka, pa me še toliko bolj fascinirata kitajska jezik in kultura.

Drži, kitajščina omogoča zelo domiselno poigravanje s steganografijo. Zelo zanimiva je njena logografičnost, temelječa na znakih, ki predstavljajo besedo, frazo ali koncept, njen fonetični sistem pa napeljuje k iznajdljivim oblikam uporabe, s katerimi je mogoče obiti visokotehnološke filtrirne sisteme. Fonetičnost kitajščine omogoča zajemanje enega pomena med referiranjem na drugega. V mandarinščini lahko vsak zlog izgovorimo v štirih različnih tonih za posredovanje štirih različnih pomenov. Tako, na primer, zlog mā pomeni mati, má konopljo, mă konja in mà grajo. Z zamenjavami podobnih zlogov z domnevno nepovezanimi in absurdnimi vsebinami, ki delujejo šokantno, otročje in humorno, lahko tako širimo tudi subverzivna sporočila. Leta 2009 je med kitajskimi spletnimi uporabniki vzniknil fenomen Cao ni mà – Grass-mud Horse (»travnoblatni konj«), in se kot ustvarjalen, duhovit in subverziven odgovor na represivno spletno cenzuro razširil po vsej Kitajski. Kajti če Cao ni mà izgovorimo rahlo drugače, kot Cao ni má, pomeni »Jebi se, partija!«. Omenjeni mem, ki je domnevno označeval mitsko, alpaki podobno žival, so vključevali v dokumentarce o tej mitski živalski vrsti pa v otroške pesmice, risanke, poezijo, kot logotip na majicah itd. A ker je komunistična partija na Kitajskem pogosto označena kot mati ljudstva, je bil dejansko mišljen v pomenu »Jebi se, partija!«. Sicer pa steganografska uporaba kitajščine proti oblasti ni nova, z njo so se ljudje že v daljni preteklosti upirali cesarjem.

Znano je, da je ameriški abstraktni ekspresionizem podpirala Cia, vi pa ste svojo razstavo v Aksiomi zasnovali na anekdoti, da je Cia povabila Kandinskega, da v svoja abstraktna platna vključi skrivna sporočila. Je v tej anekdoti kaj resnice ali je v celoti izmišljena?

Gre za popolno fikcijo. Pri moji začetni raziskavi mi je pomagal teoretik in profesor novih medijev iz Rotterdama, Florian Cramer, ki je tudi avtor spremnega teksta, objavljenega v brošuri o moji razstavi. Ko mi je nekoč omenil, da je Kandinskega rekrutiral ameriški obveščevalec, sem ga prosila, naj poišče kak material oziroma dokaz o tem. Ničesar ni našel, kar pomeni, da je zgodba zrasla na njegovem zelniku, pa četudi je sam prepričan, da je nekoč o njej bral in je Cia kasneje dokaze odstranila.

Razstava z naslovom Kolektiv Kandinski je estetsko zelo privlačna, a njena, malone dekorativna lepota je zgolj past za pogled. Na otvoritvi ste izvedli performans, v katerem ste z uporabo mleka, joda in sušilca za lase na slikah razkrili z nevidnim črnilom napisana sporočila in navodila. Če smo jim pripravljeni slediti, se zavemo, da je večdelna razstava v resnici ena sama večdimenzionalna slika, skozi katero se obiskovalec premika in odkriva nove povezave in sporočila. Kako ste zasnovali to kompleksno razstavo?

Ker izhajam iz grafičnega oblikovanja, sem razstavo zasnovala kot sestavljanko. Želela sem raziskati, kako bi lahko žanr znanstvene fantastike pretvorila v razstavo, podobno kot če bi se tega lotila literarno. Obenem sem želela obiskovalce seznaniti o metodi steganografije, in to tako, da bi spodbudila njihovo ustvarjalnost in domišljijo. Anekdoto o Kandinskem in Cii sem prestavila v leto 2018 in se pri tem poigravala z dvema ravnema. Zgornja raven razstave je zasebnost, ki hlini, da je umetnost. Tako se Kolektiv Kandinski pretvarja, da je umetniški kolektiv, v resnici pa je skupina aktivistov, ki se pod krinko umetnosti s steganografskimi sredstvi bori za ohranitev zasebnosti in svobode posameznikov.

Na drugi ravni parodiram elitistično sodobno vizualno umetnost, ki je zelo dobro umeščena na trg. Napravila sem raziskavo, kako je videti sodobna »superumetnost«, kako so uporabljene barve in prikazani naključno izbrani objekti, ki domnevno govorijo o poetiki življenja, medtem ko sama menim, da so v resnici zgolj objekti. Zavračam idejo o hermetični elitistični umetnosti, v katero sama pa tudi večina drugih ne more prodreti in je razumeti. Sodobno vizualno umetnost, ki zaščitena lebdi v nekakšnem mehurju, sem igrivo parodirala z njenim lastnim jezikom in njeno formo uporabila kot krinko za nekaj, kar je zunaj umetnosti. Razstava je zasnovana kot izobraževanje obiskovalcev o pomenu zasebnosti in metodah steganografije in vsebuje interaktivno ter pedagoško plat.

Deli razstave vsebujejo posamična sporočila, slika z očesom, na primer, je posvetilo ameriškemu pilotu Jeremiahu Dentenu, s pozornim sledenjem razstavi od objekta do objekta pa lahko razvozlamo tudi njeno celostno sporočilo. Bi ga izdali?

Nisem prepričana ... Kaj menite vi?

Če ga izrečeva, obiskovalce prikrajšava za raziskovalni užitek, zato raje osvetlite, na kaj se sporočilo nanaša.

Sporočilo, ki je jedro mojega projekta, govori o oživljanju na videz zastarele in pozabljene steganografske tehnike ter o nepredvidljivi moči naše preteklosti, ki lovi našo sedanjost. Sporočilo obiskovalce spodbuja k uporabi navidezno neškodljive tehnike, s katero bi lahko taktično zaščitili svojo komunikacijo.

Na predavanju ste omenili, da so med prvo svetovno vojno na Bermudih, ki so sodili v britanski imperij, za prebiranje pisem in iskanje skrivnih sporočil zaposlovali ženske, ker naj bi bile bolj intuitivne od moških. Tovrstno rekrutiranje žensk je bilo verjetno predvsem odraz tedanjega spolnega stereotipa.

Podatek o tej bermudski zgodbi sem našla v knjigi Kristie Macrakis z naslovom Prisoners, Lovers and Spies: The Story of Invisible Ink from Herodotus to al-Qaeda. Strinjam se, da je bila in je še na delu patriarhalna oblika dominacije, po kateri imajo ženske zaradi svoje intuicije, šestega čuta in povezanosti z materjo naravo ostrejši vpogled v te skrivnosti, medtem ko je inteligentna in talentirana ženska skoraj zagotovo čarovnica.

Edward Snowden je razkril, da obveščevalne službe, kot je NSA, vsakogar, ki uporablja močno programsko opremo za šifriranje, obravnavajo kot terorističnega osumljenca. Obenem pa je bilo pred leti razkrito, da naj bi militantne teroristične skupine, kot sta Al Kaida in Isis, za tajno sporazumevanje uporabljale pornografska spletišča, računalniške igrice in e-bay. Ali lahko pojasnite način delovanja?

V teh primerih gre za digitalno steganografijo, ki jo poznam slabše od analogne in ki zaradi uporabe matematičnih pristopov bolj spominja na kriptografijo, saj od pošiljateljev in sprejemnikov zahteva poznavanje programiranja in kodnih jezikov.

Kot razumem, spletna podoba s samim sporočilom nima nobene zveze, besedilo postane vidno šele, ko datoteko odpremo v urejevalniku besedil, in ne v pregledovalniku slik.

Tako je. Sporazumevanje v šifrirnih jezikih omogočajo komercialni računalniški programi, možno je najeti podjetja, ki se ukvarjajo s tem, poiskati programe in aplikacije v odprtih spletnih virih, če pa si heker, lahko program izdelaš sam in sporočilo zakodiraš.

Steganografija je zanimiva tudi zato, ker ne defetišizira le visoke tehnologije, ampak tudi sodobno razumevanje časa in (pre)cenjenost časovne hitrosti, katere posledice so razpršena pozornost, manjša poglobljenost in večje število napak.

Že sama pisava je oblika tehnologije in ljudje so do tehnologije od nekdaj sumničavi. V Platonovem dialogu Fajdros Sokrat pove zgodbo, kako je starodavni bog Tevt egipčanskemu kralju Tamuntu med mnogimi veščinami podaril tudi pisavo. Toda kralj je bil do pisave skeptičen, saj da bo zanemarjanje spomina povzročilo pozabo in se bodo ljudje zaradi zaupanja v pisanje spominjali od zunaj, ne pa sami od sebe od znotraj. A četudi so ljudje od nekdaj previdni in zadržani do tehnologije, je ta človeška in nas oblikuje, spreminja našo naravo ter nam skozi spremembe pomaga človeškost redefinirati.

Res smo zapeljani in odvisni od časovne hitrosti, kar je povezano z mitom o napredku in s čimer glede na zahodno razumevanje popolnosti postajamo podobni robotom. Verjamem, da velja ta trend spremeniti. Toda ozaveščanje o pomenu zasebnosti vključuje, da morajo ljudje o tem več brati in spremeniti nekatera svoja prepričanja in navade, kot na primer, da začno namesto dosedanjih spletnih programov uporabljati programe, ki se nalagajo dlje. Ne mislim, da sem kaj boljša od večine, tudi sama sem žrtev časa, a se s temi vprašanji ubadam in spopadam. Vem, da nisem edina.

Glede na to, da se ne počutite ne Avstralka ne Kitajka, verjetno še manj Nizozemka, kaj bi lahko rekli o svoji identiteti?

Imam shizofreno identiteto, doma sem nikjer in hkrati povsod ...

... morda imate steganografsko identiteto?

O, zveni zanimivo (smeh)! Kaj natanko menite s tem?

Videti ste Kitajka, a ko spregovorite, je očitno, da izhajate iz angleško govorečega okolja, ki ni ne Anglija ne ZDA. Vaša razstava je na videz zapeljiva zmes visokega modernizma in sodobne visokocenovne umetnosti, v resnici pa vsebuje subverzivno pedagoško sporočilo ... Za razumevanje vas in vašega dela je malone treba uporabiti steganografski pristop.

Med mojim odraščanjem v Avstraliji sta starša govorila odlično kitajsko in slabo angleško, medtem ko sem jaz govorila odlično angleščino in slabo kitajščino. Doma smo imeli veliko sporov in sporazumevalnih težav, vedno je bilo zelo napeto, dokler se nista starša ločila. Vse življenje sem živela v nekakšni informacijski diskomunikaciji, zato sem se naučila razbirati telesno govorico, emocije, različne oblike neizgovorjenega in postala zelo dobra v prestrezanju in zbiranju signalov. Imate prav – moja identiteta je steganografska (smeh).


Prijavi sovražni govor