Domnevna krivda in šola proti džihadu

Pot do pekla in nazaj. Tako bi lahko na kratko opisali dramatično življenjsko pot Mourada Benchellalija, Francoza z alžirskimi koreninami, ki je dobršen del mladosti preživel v Guantanamu in drugih zaporih. Za rešetkami je bila pravzaprav že vsa njegova družina: oče Chellali, mama Hafsa ter brata Menad in Hafed. Zaradi povezav z Al Kaido in terorizmom. Zaprli niso le sester Amele, Anisse in Miriam.

Vse to, kar je doživel, bi zlomilo marsikoga. Tudi tiste najmočnejše. Toda Mourad Benchellali, ki je julija letos dopolnil 34 let, je zdržal. »Samo zato, ker nisem hotel znoreti! Ko si za rešetkami, ti vzamejo vse. Ostane ti le tvoje dostojanstvo in tega jim nisem dovolil poteptati. Ves svet je bil proti meni in proti vsem drugim zapornikom v Guantanamu. Povsem enako je bilo tudi v francoskih zaporih. Govorili so nam, da smo zboleli za neozdravljivo teroristično boleznijo. Poniževali so nas in mučili. Toda zlomili me niso. Ves čas sem trdno upravljal samega sebe. Boril sem se in uspelo mi je!« z nekakšno trmo pripoveduje Mourad, ki je zaradi nenavadnega spleta in razpleta okoliščin po vrnitvi iz Guantanama za mnoge postal izobčenec.

Številni prijatelji so mu brez kančka sramu obrnili hrbet. »A na srečo so tudi ljudje, ki ti v takšnem položaju sami ponudijo roko. Imel sem izvrstnega zdravnika, ki mi je zastonj pomagal v boju s posttravmatičnim sindromom. Bil je res vrhunski specialist za zdravljenje žrtev mučenja. In imel sem sijajnega odvetnika Jacquesa Debrayja, ki mi ni pomagal le na sodiščih, ampak mi je posodil tudi denar za ponovni začetek,« doda Mourad, ki je svojo zgodbo že pred nekaj leti prelil tudi na papir. Tudi to je bilo zanj neke vrste terapija. Zaupal jo je seveda knjigi, ki jo je napisal s pomočjo Antoina Audouarda. Njen naslov pove tako rekoč vse. Voyage vers l’enfer. Potovanje v pekel.

Geto na robu Lyona

Mourad je odraščal v za mnoge Francoze zloglasnem Vennisieuxu, vzhodnem predmestju Lyona, in v tamkajšnji še bolj zloglasni četrti Les Minguettes, ki že dolgo velja za nekakšno leglo nasilja in islamskega fundamentalizma. Prav tod so se že leta 1983 denimo začeli nemiri, ki so trajali več tednov. Več tisoč arabskih priseljencev iz nekdanje francoske Severne Afrike je takrat krenilo na pohod proti Elizejski palači in od tedanjega predsednika Françoisa Mitteranda zahtevalo enake pravice.

»Iz Vennisieuxa so se sčasoma izselili malodane vsi belci. Ostali smo v nekakšnem getu, zaprti v svoj svet, ki je močno spominjal na bazarje v Alžiriji ali Maroku. Marsikje se je govorilo samo arabsko. Ko sem kdaj pa kdaj vendarle imel priložnost skočiti do Lyona, se mi je zdelo, da sem vstopil v popolnoma drug svet. Zato sem od nekdaj hotel iz tega geta,« pravi Mourad. Bil je eden najbolj zanimivih gostov na nedavnem Svetovnem forumu za demokracijo v Strasbourgu, ki ga je tokrat že četrtič zapored gostil Svet Evrope. Prav ta organizacija je po zaslugi Švicarja Dicka Martyja med prvimi v svetu razkrila številne zlorabe in grobo teptanje človekovih pravic, ki so si jih Američani in njihovi voljni zavezniki iz Evrope, med njimi žal tudi Slovenija, privoščili v tako imenovani vojni proti terorju.

Mouradov oče Chellali se je v Vennisieux priselil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Prišel je s trebuhom za kruhom. Bil je pridnih rok, tako da je dokaj hitro dobil službo. Delal je kot čistilec oken. Čez čas je tod spoznal deset let mlajšo Hafso, ki je bila iz iste vasi kot on. Poročila sta se in imela šest otrok. Tri fante, Mourad je bil najmlajši med njimi, in tri dekleta. Vsi so francoski državljani.

Družina je bila globoko verna. Mama Hafsa je otrokom vsak večer prebirala zgodbe iz življenja preroka Mohameda, ki so jih nadvse fascinirale. Časi takrat niso bili naklonjeni muslimanom. Povsod same vojne in konflikti. Ameriški napad na Irak, prepoved Islamske fronte rešitve (FIS), ki je zmagala na volitvah v Alžiriji, zaradi česar so generali (tudi s podporo Pariza) na ulice poslali tanke, genocidna vojna proti muslimanom v BiH, ruski pokoli v Čečeniji … Oče Chellali, ki je bil imam molilnice Abu Bakr v pritličju njihovega stanovanjskega bloka, je globoko simpatiziral z muslimani po svetu, ki so se borili za preživetje. Skupaj s prijatelji je začel organizirati pomoč za muslimane v Bosni. Trikrat je tja odpeljal oblačila in zdravila. In nikoli orožja, kot so ga obtoževali. Ko se je tja odpravil še četrtič, bilo je leta 1993, so ga nedaleč od Sarajeva zajeli.

Oče kot heroj iz Bosne

Mourad pravi, da so ga zgrabili Srbi. »Devet mesecev je bil v njihovem ujetništvu, kjer so ga trpinčili kot žival. Ko se je vrnil, je bil za nas otroke heroj. Takrat sem imel trinajst let. Ta njegova zgodba nas je zaznamovala za vselej. Toda za tiste, ki so ga zgrabili, in tudi za francoske oblasti, je bil zgolj terorist. Je to res zločin, če muslimani pomagamo muslimanom? Ko sta Bernard-Henri Lévy in André Glucksmann potovala v Bosno in Čečenijo, je bilo to ocenjeno kot veliko dejanje, ko pa se je tja tiho in skromno, brez televizijskih kamer, odpravil moj oče, je bilo vse narobe …« razmišlja Mourad.

Bil je dokaj veren. Molil je petkrat na dan, kot je zaukazano, in rad bi se naučil Koran na pamet. Toda v verski gorečnosti ga je najstarejši brat Menad vendarle prekašal v vseh pogledih. Precej je potoval po islamskih državah in tekoče govoril arabsko. Jezika se je naučil v Siriji. Leta 2001 se je vrnil iz Afganistana. Mourada je začel prepričevati, naj se tudi sam odpravi tja, da se bo na lastne oči prepričal, kaj je to islamska država in kako se živi po šerijatu, ki je najboljša in najbolj zanesljiva pot v pravi islam. Mourad mu je odgovarjal, da se boji talibov, toda brat mu je potrpežljivo razlagal, da v resnici sploh niso takšni, kot jih prikazujejo po televiziji.

Mourada je stvar začela zanimati. Imel je 19 let in še nikoli ni bil v tujini. Pot v Afganistan je nenadoma začel dojemati kot svojevrstno poletno avanturo, o kateri bo po končanih počitnicah potem pripovedoval svojim prijateljem in dekletu. Brat je bil navdušen nad njegovo odločitvijo. Skupaj z Nizarjem Sassijem, prijateljem iz otroštva, ki je imel tunizijske korenine, sta se po Menadovih navodilih in s tujima potnima listoma (prava lastnika sta bila Abdullah Mihoub in Jean-Baptiste Mihoub) odpravila najprej v London, kjer sta v mošeji v Finnsbury Parku dobila denar, s katerim sta si kupila letalski karti do Islamabada in pakistanski vizum.

Toda ko sta iz Pakistana prispela v Afganistan, sta se nenadoma znašla v popolnoma tujem svetu, povsem drugačnem od tistega, kakršnega jima je opisoval Menad. Znala nista ne darija in ne paštuja, jezikov, ki ju govorijo v Afganistanu. In arabščine tudi ne najbolje. V hiši v Džalalabadu, kamor ju je napotil Menad, sta potem vendarle naletela na nekaj mladih Alžircev, ki so znali francosko. Hiša je bila polna mladeničev, starih kakšnih sedemnajst ali osemnajst let.

»Bili so naju zelo veseli. Govorili so nama, da naju nujno potrebujejo. In že naslednji dan so naju poslali v nekakšen kamp pri Kandaharju. Bilo je sredi puščave in zelo vroče. Toda ta kamp ni bil takšen, kakršnega sem si predstavljal, da bo. To je bil tabor, kjer so mlade z vseh koncev islamskega sveta urili za vojskovanje. Jaz sem si počitnice kajpak zamišljal povsem drugače. Povedal sem jim, da me to ne zanima in da bi rad odšel. Toda tu je bila past. Iz kampa ni bilo več mogoče oditi. Odhod je bil načrtovan šele po 60 dneh vojaškega urjenja. Rekli so, da je iz kampa mogoče le, če si bolan. Nizar, ki je zaradi naporov v resnici močno shujšal, je izkoristil to priložnost, tako da so ga odpeljali v bolnišnico v Kandahar, jaz pa sem ostal. Bilo je zelo naporno. Veliko drila. Ukvarjali smo se tudi z različno elektroniko in izdelovali bombe. Eden od inštruktorjev nam je govoril, da so samomorilske bombe najboljši del džihada …«

Srečanje z Osamo

Izkazalo se je, da je bil to kamp Al Faruk, kjer je Al Kaida urila svoje privržence. »Tabor je nekega dne obiskal visok bradati mož, oblečen v belo. S seboj je imel oboroženo spremstvo. Mladeniči so ob njegovem prihodu vzneseno vzklikali: 'Osama! Osama!' Prišlek jim je potem nekaj vzneseno govoril, toda ker nisem razumel niti besede, sem odšel nazaj v svoj šotor. Kasneje, po aretaciji, sem zvedel, da je bil to Osama bin Laden,« pravi Mourad.

Po šestdesetih dneh naporov je bilo urjenja konec. Mourad je najprej krenil proti Kandaharju, da bi v bolnišnici pobral Nizarja. V glavi je imel samo to, kako čim prej nazaj v Pakistan in Islamabad, od tam pa domov v Francijo. Medtem se je v New Yorku zgodil 11. september, za katerega fanta seveda nista vedela. Toda ko sta se z Nizarjem prebijala proti meji, so po Afganistanu že začele padati bombe. Vse je bežalo na varno. Tudi talibi, ki očitno niso pričakovali takšnega ameriškega odgovora.

»Po nekakšnem čudežu sva preživela bombardiranje. Bombe so namreč padale prav po krajih, kjer sva se premikala, in čez Hindukuš, skupaj s še nekaterimi begunci, se nama je le uspelo prebiti v Pakistan. V manjši vasi za mejo sva se skupaj z nekaterimi drugimi prebežniki zatekla v mošejo, kjer so nama ponudili čaj. Mislil sem, da sva zdaj vendarle na varnem in da bova tam končno le prebila mirno noč. Toda ta idila ni trajala prav dolgo. Možje iz mošeje so naju izdali pakistanski vojski in ta naju je še tistega dne aretirala. Bilo je 15. decembra 2001. Tri tedne sva bila v njihovih zaporih, kjer so naju mučili in selili iz kraja v kraj.«

Nato so ju izročili Američanom. Agentom Cie. »Ko sem padel v njihove roke, sem čutil kar nekakšno olajšanje. V ZDA je vendar demokracija, jaz pa imam francoski potni list. Gotovo bodo vse razumeli, sem si mislil. A nič od tega! Bilo je še bolj kruto kot pri Pakistancih. Zvezali so mi roke, me nenehno zasliševali in mučili. Nato so nas odpeljali v ameriško oporišče v Kandahar, kjer sem že bil, saj sem v tamkajšnji puščavi preživel tisto neskončno dolgo in naporno poletje.

Kakšnih 800 nas je bilo v tamkajšnjem zaporu. Zasliševali so me in zasliševali. Stokrat sem jim povedal svojo zgodbo, toda nihče mi ni hotel verjeti. Najhujša je bila negotovost. Nihče ni vedel, kaj bodo storili z nami. Potem so nas nekega dne naložili na letalo in odpeljali v neznano. Po dolgem, mučnem in neudobnem potovanju smo pristali v Guantanamu. Na Kubi. In ne v ZDA, kot bi bilo pričakovati … Bilo je 17. januarja 2002. Američani so mi govorili, da bom tam ostal vse življenje. Pozabi na Francijo. Ti si terorist, so mi vbijali v glavo in mi nenehno govorili o Al Kaidi. Spraševal sem jih, kdo je Al Kaida. Ti si Al Kaida, so mi srepo odgovarjali … Takrat sem dokončno spoznal, kakšno napako sem naredil, ko sem poslušal brata in odpotoval v Afganistan.«

Jetnik številka 161

Mourad Benchellali je bil v Guantanamu zaprt dve leti in pol. Kot jetnik številka 161. Brez imena. Zgolj bedna, suhoparna številka. Za Američane vsi ti zajeti muslimani, med katerimi je bilo tudi precej otrok in mladoletnikov, ki so jih Pakistanci Američanom prodajali po 5000 dolarjev za kos, niso bili ljudje. Do njih so se obnašali kakor do manjvrednih bitij. Mourad si je zato za vselej zapomnil besede mladega zapornika iz Jemna, ki mu jih ta je izrekel, ko je odhajal iz Guantanama. »V tvoji državi, Mourad, so pravice. Tam človekove pravice nekaj pomenijo. V moji državi, Jemnu, ne pomenijo nič. Nihče se ne briga za nas. Ko boš na svobodi, zato ne pozabi, kaj si prestal. In povej ljudem, da smo tu …«

Mourad zaradi vsega prestanega pravzaprav težko govori o Guantanamu. Sprva je bil najbolj šokiran zaradi dejstva, da jih mučijo in pretepajo vojaki in oficirji iz demokratične države. To preprosto ne gre skupaj. Temu, da niso smeli spati, je pravil belo mučenje. A najhujša so bila vendarle zasliševanja, ko so bili jetniki popolnoma sami z mučitelji. Brez vsakršne pomoči in podpore od sojetnikov. To je bila posebna oblika psihološke vojne, katere cilj je bil zlomiti jetnike in storiti vse, da bi se jim dokončno zmešalo, da bi potem pred vsem svetom govorili: 'Poglejte, kako nori in nevarni so v resnici ti teroristi …'

»Tega si seveda nismo dovolili, vsaj večina nas ne. Kajti če bi se zlomili, bi oni zmagali. Tega užitka jim nismo hoteli podariti. Nekateri so se iz protesta zatekli v gladovne stavke. Bili so tudi samomori in poskusi samomorov. Admiral Harry Harris, poveljnik taborišča, je bil nad takšnim ravnanjem zapornikov ogorčen. Žolčno je trdil, da jetniki ne spoštujejo življenja. Ne svojega življenja in ne življenja Američanov. In da je vse to, kar počnejo, nekakšna asimetrična vojna proti Združenim državam. Kakšna vojna neki? Sam pravim, da je bila ogromna večina jetnikov v Guantanamu popolnoma nedolžnih. A kljub temu iz svojih celic niso kričali 'Osvobodite nas, ker smo nedolžni!', ampak 'Sodite nam za vse, kar smo storili!'. Toda to, kot se je kasneje izkazalo, sploh ni bil namen Guantanama. In prav v tem se kaže neizmerna krutost sistema, ki ni bil sposoben ne osvoboditi nedolžnih in ne kaznovati krivih …«

Pravzaprav je Guantanamo postal nekakšna visoka šola džihada, razmišlja Mourad, kajti mnogi jetniki so se po odhodu iz taborišča prav zaradi krutega ameriškega ravnanja dokončno radikalizirali, čeprav jih prej skrajneži sploh niso zanimali. Pri tem spomni na dogodek, ko so ga preiskovalci preskušali z detektorjem laži. Ko je bil test opravljen, je za kakšno uro ostal sam v sobi. Potem se je zasliševalec vrnil in mu sporočil, da je uspešno opravil preskus. Za nagrado mu je podaril škatlo bonbonov. Mourad je bil nad to potezo šokiran. V zunanjem svetu je razlika med govorjenjem resnice in laganjem, med tem, ali si storil zločin ali ga nisi, namreč razlika med tem, ali si za rešetkami ali na svobodi. V Guantanamu pa so veljala drugačna pravila. Če si govoril resnico, za nagrado nisi dobil svobode, ampak bonbone …

Zapor v Franciji

Julija 2004 je poletel proti Franciji. Toda medtem so se doma zapletale stvari z bratom. Tistim, ki ga je poslal v Afganistan. Ko je Menad zvedel, da je Mourad v Guantanamu, je malodane ponorel. Odšel je v Čečenijo, da bi se skupaj s Čečenci boril za neodvisnost in pripravljal sabotaže. Toda v soteski Pankisi v Gruziji, kjer so se zbirali čečenski bojevniki in kjer so imeli svoja oporišča v vojni proti Putinovi Rusiji, so ga aretirali in poslali nazaj v Francijo.

A doma je počel tudi druge stvari. Pripravljal je nekakšne strupene kreme z ricinom in jih hranil v posodicah za kozmetiko. Zato se je v ječi znašla vsa družina: oče Chellali, mama Hafsa in sinova Menad in Hafed. Mamo so odvlekli v zapor, čeprav je bila bolna. Preden so jo odpeljali, so ji rekli le to, naj vzame s seboj zdravila in denar, da se bo v ječi lahko prehranjevala v skladu z navodili svojega zdravnika. Na procesu, ki se je končal leta 2006, so bili vsi obsojeni na zaporne kazni, oba starša tudi na deportacijo v Alžirijo, od koder ne smeta več v Francijo.

Menad, znan tudi po vzdevku Abu Hak, je dobil deset let zapora. Obtožen je bil načrtovanja bombnih atentatov na rusko veleposlaništvo v Parizu, na Eifflov stolp in na znano pariško nakupovalno središče Les Halles. Odvetnica Isabelle Coutant-Peyre, žena znanega terorista Carlosa Šakala, ki je svojčas tudi sama sedela, ker je francosko policijo primerjala z gestapom, je takrat izjavila, da je to politična obsodba in da je sodišče delovalo po diktatu ZDA in Rusije … Menad Benchellali je sedel sedem let in je danes na prostosti.

V takšnih razmerah je Mourad priletel iz Guantanama v Francijo. Po pristanku na domačih tleh so ga pri priči vklenili in odpeljali v pripor. Začela so se vnovična zasliševanja. Mourad je agente francoske obveščevalne službe DST prepričeval, da je nedolžen, saj je vendar izpuščen iz Guantanama. Toda zasliševalci so odgovarjali, da jih ameriško taborišče prav nič ne zanima. Zanimal jih je samo Afganistan in kajpak njegovo življenje pred aretacijo v Pakistanu. Mourad je bil znova sredi more, podobne tisti v Guantanamu. Ker je bil po njihovem preveč nevaren, preveliko tveganje za družbo, so ga spet poslali za rešetke. Tokrat za leto in pol. Sedel je v zaporu Fleury-Mérogis nedaleč od Pariza, ki je eden največjih v Evropi. Tam je bila zaprta tudi njegova mama, vendar mu niso dovolili, da bi jo obiskal. Zdaj z oblastmi bije boj, da bi ji zaradi zdravstvenih razlogov vendarle dovolili vrnitev v Francijo. Mama je namreč sladkorna in srčna bolnica, težave pa ima tudi s hrbtenico.

Guantanamo v Kanadi

Mourad Benchellali, po poklicu zidar, je danes svoboden mož. Mlade ljudi vztrajno prepričuje, naj ne nasedajo propagandi Islamske države in drugih skrajnih organizacij in naj ne odhajajo na bojišče v Sirijo. To počne na različnih prireditvah, shodih, v šolah in tudi v zaporih, kamor ga prav tako radi povabijo. Svojo zgodbo pripoveduje mladim v Franciji, Belgiji, Švici in drugod po Evropi. Toda kljub tej novi življenjski misiji, ki se ji zdaj posveča že več let, stigma seveda ostaja.

Njegovo ime je namreč za vse čase zapisano v dosjejih obveščevalnih služb. In najhuje je, da sploh ne ve, kaj je v teh policijskih papirjih v resnici zabeleženo. Tega pravzaprav ne ve nihče, ki se je zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin znašel na tovrstnih seznamih. Zato težav še vedno ni konec. Maja letos je bil denimo povabljen v Kanado, kjer naj bi predaval o deradikalizaciji mladih muslimanov. Na pariškem letališču je v spremstvu policije prebil celih 12 ur, toda v Kanado kljub temu ni smel poleteti. Zato, ker letalo del poti opravi tudi čez ameriški zračni prostor, ameriške oblasti pa zapornikom iz Guantanama in drugim terorističnim osumljencem ne dovolijo preleta čez njihovo ozemlje.

Zato so v Kanadi v začetku novembra, pred nekaj tedni, poskusili še enkrat. Dogovorili so se, da bo v Toronto letel čez Islandijo. Letalo se na tej poti namreč izogne ameriškemu zračnemu prostoru. In Mourad se je v Parizu smel vkrcati v letalo. Toda ko je prispel v Toronto, so se začele težave. Ko bi moral nadaljevati pot v Montreal, so ga aretirali in zaprli. In spet začeli vrtati vanj o njegovem bivanju v Afganistanu. Pripor je bil nedaleč od letališča in Mourada je kar stisnilo pri srcu, ko so ga v ječi oblekli v prav takšna oranžna oblačila, v katerih je preživel dve leti in pol Guantanama. Zasliševali so ga vso noč. Vprašanja so kar deževala. O Al Kaidi, o njegovem urjenju v Kandaharju, o Pakistanu, Guantanamu. In spet je moral ponavljati zgodbe, ki jih je na različnih koncih povedal že tisočkrat …

Kanadska režiserka Eileen Thalenberg, ki ga je povabila v Kanado, o njem je namreč nameravala posneti tudi dokumentarni film, je v tistih prvih dneh novembra skrbno snemala vse, kar so policija in preiskovalci počeli z njim. Tudi po njeni zaslugi so kanadski mediji zagnali vik in krik, seveda ne vsi, nekateri so prav grdo pisali o njem, zlasti tisti z desnega roba medijske scene, tako da so ga po treh dneh ječe vendarle izpustili na svobodo in na letalo za Francijo.

Mourada takšno ravnanje oblasti zelo moti. »Zakaj ne smem v ZDA? Zakaj ne v Kanado? To ni pošteno, saj gre pri tovrstnem ravnanju z menoj za očitno domnevo krivde in ne nedolžnosti, kot sicer velja v pravu. Kriv si, zdaj pa dokaži, da to ni res! Tako se v pravni državi ne dela! Res je, da sem pred štirinajstimi leti naredil veliko neumnost. Priznavam zmoto in mi je žal, da sem takrat odšel v Afganistan, zato me poslušajte in ne obsojajte me za dejanja, ki jih nisem storil,« z neprikrito grenkobo potoži Mourad.

Učenje na napakah

Prav o tem danes ure in ure govori mladim, ki ga v njegovi šoli proti džihadu, kot pravi svojim nastopom, radi poslušajo. Pogosto omenja mladeniča iz zapora Fleury-Mérogis, ki mu je, ko je odhajal na prostost, dejal, da je kul, da je bil džihadist in da bi nekoč, ko bo na svobodi, tudi sam rad postal nekaj takšnega. Mourad se je ob teh besedah za hip ustavil in fantu razložil, da je bilo vse to, kar je sam storil pred leti, velika napaka in naj zato nikar ne ponavlja njegovih neumnosti. »Ni prav, da jemljete orožje v roke! Ubijanje ljudi ni prava pot! To prepovedujejo vse vere. Tudi islam. Obstajajo tudi druge poti za upor proti krivicam!« mladim govori Mourad, ki odločno obsoja nedavni pokol v Parizu in vse, ki so stali za njim.

A to ne razlaga le njim. Prek njih govori tudi oblastem, ki s svojo popolnoma zgrešeno socialno politiko mnoge mlade ljudi sami pošiljajo v objem skrajnežev. In v Islamsko državo v Sirijo. Ker nimajo služb in s tem tudi ne prihodnosti. In ker jim je dovolj življenja v getih, v kakršnem je odraščal tudi sam.

Mourad kajpak odločno obsoja nedavni pokol v Parizu in vse tiste, ki so stali za njim, a hkrati opozarja, da se politika spet povsem napačno odziva na dogodke. Pri tem spomni na primer mladeniča, ki je bil samo dva tedna v Siriji, pa so ga po vrnitvi v domovino obravnavali kot najhujšega zločinca. Francoska vlada, kot pravi, po dogodkih v Parizu zdaj resno razmišlja o nekakšnih domačih Guantanamih za skrajneže. Če se bo to v resnici zgodilo, bodo posledice takšnega ravnanja naravnost uničujoče. Zapori in taborišča, podobni tistemu v Guantanamu na Kubi, so namreč vrhunska šola za džihadiste. Takšni prijemi teroristične osumljence naravnost pehajo v objem skrajnežev. Evropa zato nikakor ne sme ponavljati napak, ki so jih v nesmiselni vojni proti terorju počeli Američani, dodaja Mourad. �