Tiskane izdaje
Država ni nujno slab lastnik, je mantra, ki jo radi ponavljajo nasprotniki privatizacije. To nedvomno drži, saj to dokazuje kar nekaj zahodnih držav, a je zato treba imeti jasno strategijo upravljanja družb. V Sloveniji smo doslej z državnimi družbami imeli več stroškov kot koristi. Upravljanje in donos družb se v zadnjih dveh letih izboljšujeta, a še vedno ostaja kar nekaj dilem, ki so tudi ujetnice različnih političnih interesov.
Slovenska politika si je o malokaterem vprašanju tako enotna, kot je kakovost upravljanja državnih podjetij, saj tako leva kot desna meni, da je slaba, le da krivdo za to vsak vali na drugega. Slabo upravljanje so v preteklih letih potrjevale tudi različne raziskave. Študija Gospodarske zbornice Slovenije je leta 2015 ugotovila, da smo med letoma 2007 in 2014 z državnimi družbami imeli za 13 milijard evrov stroškov, seveda pa še zdaleč ne toliko prihodkov od njih. Še pred tem je dr. Polona Domadenik z ljubljanske ekonomske fakultete s kolegi izračunala, da je v družbah s politično okuženimi nadzorniki, ki so imele večji delež s politiko povezanih nadzornikov, produktivnost nižja kot v podobnih podjetjih v isti panogi. Ocenili so, da je Slovenija s slabim upravljanjem v desetih letih izgubila 1,1 milijarde evrov.
Rast dobičkonosnosti kapitala
Leta 2013 je bila dobičkonosnost kapitala podjetij v državni lasti zaradi slabega poslovanja bank celo negativna. V letu 2015 je znašala 4,7 odstotka, lani pa je po prvih podatkih donos desetmilijardnega premoženja presegel šest odstotkov in se skoraj približal 6,3 odstotka, ki jih določa strategija upravljanja državnih kapitalskih naložb. Pri tem je bil donos neposrednih državnih naložb 5,7-odstoten, donos deležev Slovenskega državnega holdinga pa 9,9-odstoten. Najbolj je zrasel donos finančnega sektorja (na 8,9 odstotka), saj sta sanirani banki lani dosegli rekordne dobičke, najslabše se je odrezalo realno gospodarstvo, kjer se je donos na kapital prepolovil na 6,2 odstotka.
»Plima dvigne vse ladje,« na rast dobičkonosnosti kapitala državnih družb pripomni Bojan Ivanc, glavni ekonomist Gospodarske zbornice Slovenije. Zato je po njegovih besedah treba podjetja po dejavnosti primerjati s tekmeci, in sicer po sklopu kriterijev, kot so produktivnost, profitabilnost, zadolženost, likvidnost. Vsakemu od teh je treba pripisati določeno utež, pri čemer je sklopu »profitabilnost« treba dodati najvišjo utež.
»Tisti, ki upravljajo državno premoženje, morajo prek ustrezno imenovane uprave poskušati doseči boljše donose na kapital, kot jih imajo tekmeci teh družb, ki so v zasebnem lastništvu, ob upoštevanju, da se tveganja (visoka zadolženost ali nizka likvidnost, tvegani projekti) za družbo ne povečujejo.«
Tudi nekdanji finančni minister Mitja Gaspari meni, da je glede na gospodarski ciklus in glede na začetno raven rast dobičkonosnosti kapitala državnih družb pričakovana in da se mora ta v prihodnje še nadaljevati.
Najslabše Krka in Telekom
Najbolj donosne državne družbe lani so bile Abanka, Zavarovalnica Triglav, Slovenska industrija jekla – Sij in Luka Koper. Najbolj občutno se je donos na kapital skrčil pri Krki in Telekomu Slovenije. Prav zaradi njiju je tudi donos portfelja SDH za 1,2 odstotne točke nižji kot leto prej. Na SDH ocenjujejo, da je bilo leto 2106 dobro in da boljši rezultati niso le posledica splošne gospodarske rasti, ampak tudi jasnega postavljanja ciljev podjetjem in njihovim upravam. Poleg tega so počistili tudi portfelj s prodajo manjših deležev v družbah, kjer niso imeli vpliva. To so lahko storili, ker se je, kot kaže, zbudil tudi trg za manjše kapitalske deleže.
Prva je družbam nekakšne cilje začela postavljati ukinjena Agencija za upravljanje kapitalskih naložb, nato je to prakso nadaljevala Slovenska odškodninska družba in zdaj SDH. Ta prav zdaj pripravlja letne načrte za posamezne družbe in tudi cilje za prihodnja tri leta. A državna strategija, kjer so zapisani konkretni cilji, je bila sprejeta šele poleti 2015, končno vsebino tega dokumenta pa so določili poslanci. Prvo polno leto s takšnim dokumentom je tako bilo šele leto 2016.
Nekdanji finančni minister Mitja Gaspari. Foto: Roman Šipić/Delo
Vlada gluha za predlagane spremembe
Strategija kot merilo uspešnosti poslovanja družb postavlja le en cilj – donos na kapital, ki naj bi v povprečju do leta 2020 zrasel na osem odstotkov, ne glede na sektor in ne glede na klasifikacijo posamezne naložbe.
SDH je zato že lani vladi predlagal določene spremembe strategije, med drugim tudi to, da bi se ciljni donosi določali po sektorjih in da bi se ti cilji opredelili z letnim načrtom upravljanja, ki ga vsako leto pripravi holding, potrdi pa vlada. A aktualna vlada se je odločila, da do konca tega mandata v državnem zboru očitno ne bo tekla še enega tako zahtevnega kroga, kot je sprejemanje strategije upravljanja.
Po Gasparijevem mnenju to, da donose določajo poslanci v parlamentu, ni smiselno, saj je to profesionalno delo. »Bilo bi normalno, če bi se to določalo z letnim načrtom upravljanja,« pravi. Strategijo za panogo pa mora po njegovih besedah narediti država, medtem ko naj za ekonomske kazalce in ukrepe pri poslovanju skrbi upravljavec premoženja. »Država mora povedati, kaj hoče. Tipičen primer je Luka Koper, kjer se igramo z zakoni, ne vemo pa, kakšno je strateško pozicioniranje Luke,« je kritičen Gaspari.
Ivanc: Skupni cilj ni primeren
Ivanc je bil že ob sprejemanju strategije upravljanja kritičen do tega, da je edino merilo uspešnosti poslovanja državnih družb donos na kapital. »Moji glavni očitki so bili vezani na to, da ni primerno imeti enega skupnega cilja, ampak je ustrezneje vezati ta cilj po dejavnostih, saj se te po donosu na kapital med seboj močno razlikujejo. V proizvodnji električne energije je težko dosegati 8 odstotkov, medtem ko je v storitveno naravnani družbi pričakovan donos na kapital lahko tudi nad 15 odstotkov, ker je pač narava panoge taka, da potrebuje za delovanje malo kapitala,« pojasnjuje glavni ekonomist GZS. Pri tem dodaja, da je dobiček razmeroma računovodska kategorija, saj z gospodarsko rastjo cene sredstev povečujejo dobiček, ne le denarne tokove, medtem ko v času gospodarskega upadanja nižje vrednosti sredstev vplivajo na nižji dobiček, čeprav morda denarni tok toliko ne upada.
Ivanca moti, da se uspešnost upravljanja državnih podjetij velikokrat gleda zgolj skozi politiko dividend, ne glede na to, ali je podjetje v investicijskem ciklusu ali ne, kar na dolgi rok pomeni nižji donos. Kot pravi, je cilj maksimizacija celotne vrednosti družbe na srednji in dolgi rok. Tako tudi strokovno utemeljen predlog o prevzemu pomembnega tekmeca iz tujine za državno upravljano družbo ne pomeni neustreznega dejanja, če to povečuje vrednost te družbe, dodaja.
Država je skupaj s SDH in Kapitalsko družbo (Kad) letos na primer prejela približno 270 milijonov evrov dividend. Največ sta prispevali državni banki, ki sta izplačali celoten lanski dobiček.
Strateške naložbe in donosi
Eno od vprašanj, ki se pojavlja pri tem, je, ali naj država visoke donose pričakuje tudi pri družbah, ki so opredeljene kot strateške in kjer naj bi sledila še drugim neekonomskim ciljem. Ti so namreč pogosto v navzkrižju s povečevanjem dobičkonosnosti. To pa ni nepomembno, saj strateške naložbe predstavljajo kar dve tretjini državnega portfelja. Pri tem se zlasti izpostavlja javne gospodarske službe. Tak primer je, denimo, železniški potniški promet, ki ga subvencionira država. Poenostavljeno povedano: če hoče ta družba imeti višji dobiček, bi država na drugi strani morala več primakniti. Dars, ki predstavlja skoraj četrtino državnega portfelja naložb, po drugi strani lahko donos povečuje tako, da manj namenja za vzdrževanje cest, kar gre v škodo državljanov.
Ali naj torej država v strateških družbah na račun boljše storitve za državljane ne določa ciljnih donosov? »Tudi pri strateških naložbah mora biti ciljni donos, in sicer glede na primerljiva podjetja v tujini,« razmišlja Gaspari.
Težko do donosne dvoživke
Ivanc ugotavlja, da je podjetje, ki hkrati sledi tudi neekonomskim ciljem, na primer zaposlovanju, težko še zelo donosno. »Težko je narediti donosno in zaposlovalno dvoživko. Vse nekaj stane,« opozarja. Izpostavlja, da so tudi uprave državnih družb zato marsikdaj zmedene: »V državnih podjetjih delujejo tudi zelo dobri in izkušeni menedžerji, ki pa so zmedeni, saj glede poslovanja in strategije družb dobivajo od nadzornih svetov nasprotujoča si navodila.«
V primeru Slovenije izpostavlja, da se kot argument za strateškost pogosto navaja argument monopola posamezne družbe, vendar je tega po Ivančevi oceni vse manj. »Država je, denimo, lastnica večine energetike, ampak potrošniki in podjetja lahko za dobavitelja izberejo katerega koli ponudnika,« ponazori.
Bojan Ivanc, glavni ekonomist Gospodarske zbornice Slovenije. Foto:Leon Vidic/Delo
V tujini milijardne dividende
In kakšne so izkušnje drugih držav? Francija ima za približno 90 milijard evrov naložb v državnih podjetjih, od tega dve tretjini v borznih. Po podatkih njihove upravljavske agencije je donos borznih družb v letu 2015 znašal 5,3 odstotka, podjetja pa so državi skupaj izplačala za 3,9 milijarde evrov dividend.
Na Norveškem ima država v lasti za 70 milijard evrov kapitalskih deležev, ti so državi v letu 2015 navrgli dobrih šest milijard evrov dividend. Norveška ta državna podjetja razvršča v štiri skupine: v prvi zasleduje le komercialne cilje, v drugi in tretji še nekatere neekonomske in v četrti le sektorske cilje. Pri zadnjih donos na kapital ni merilo uspešnosti, a tudi iz teh družb pobirajo dividende. Dobičkonosnost kapitala borznih družb v državni (so)lasti je leta 2015 znašala komaj 1,3 odstotka, kar je bistveno manj kot leto prej.
Švedska država upravlja 54 milijard evrov kapitalskih naložb, od katerih je lani prejela 1,4 milijarde evrov dividend. Donos na kapital teh naložb se je v zadnjih dveh letih močno poslabšal in je bil lani celo negativen (-4,7 odstotka), leta 2012 je bil skoraj 13-odstoten. Na padec donosa je najbolj vplivalo slabo poslovanje energetske družbe Vattenfall pa tudi PostNorda in ponudnika železove rude LKAB.
Demografski sklad ujetnik nerešenih dilem
Vprašanje strateškosti in portfeljskosti naložb se pojavlja tudi pri ustanavljanju demografskega sklada, kjer se prav na tej točki lomijo kopja med Desusom in finančno ministrico Matejo Vraničar Erman oziroma SMC. Prvi hoče v demografski sklad prenesti tudi vse pomembne in strateške državne naložbe, druga dva vztrajata, da mora biti sklad portfeljski upravljavec. Samo tako naj bi z razpršenostjo naložb zagotovili varnost in ustrezno donosnost sklada, ki naj bi v prihodnje pomagal pokrivati pokojninsko vrzel. Problem prevelike izpostavljenosti se je, denimo, lani pokazal pri naložbi v Krko, ki predstavlja kar 28 odstotkov portfelja SDH in so jo slabili za 60 milijonov evrov.
Ivanc se bolj nagiba k rešitvi, ki jo zagovarja finančna ministrica, medtem ko Gaspari meni, da predlagani koncept predvideva premalo premoženja za pokrivanje pokojninske vrzeli v prihodnjih letih. Zato se zavzema, da bi se upravljanje premoženja vseh treh institucij – SDH, DSU in Kada – združilo pod eno streho, a bi bilo premoženje ločeno s podskladi, torej na portfeljske in strateške naložbe ter nepremičnine. Prepričan je, da bo v nasprotnem proračun zaradi pokojninskih izdatkov trpel čez 20 let. »Ministrstvo za finance bi moralo izračunati, kaj pomeni, če boš danes dal manj denarja za zmanjšanje javnega dolga ali prejel dodatne dividende v proračun, glede na to, kaj boš za to dobil čez 20 let,« opozarja.
Pri tem je dejstvo, da ministrstvo za finance za zdaj s svojim predlogom zakona o demografskem skladu ne daje jasnega odgovora, koliko premoženja naj bi bilo po dvajsetletni akumulaciji v skladu. Ocene nihajo od 3,7 milijarde do 9,9 milijarde evrov, odvisno od uspešnosti upravljanja in dobičkonosnosti kapitala tega sklada v prihodnjih letih. Tako se krepko razlikuje tudi možen prispevek za pokojninsko blagajno – od 115 milijonov evrov na leto do 760 milijonov. Če bi politika dala odgovor na nekatera zgoraj izpostavljena vprašanja, bi se lahko najbrž bolj natančno pogovarjali tudi o teh številkah.
