Drago Jančar: Mojster izpisane besede

Spomnim se javnega pogovora z njim v Alojzijevi cerkvi v Mariboru, v okviru projekta Jančarstadt, ko je Maribor, prestolnica kulture 2012, počastil njegov opus tako, da je mesto spremenil v zemljevid s svetlobnimi naslovi njegovih romanov. V Alojzijevi cerkvi sva se pogovarjala prav zato, ker se tam v romanu Severni sij protagonist Jozef Erdman spomni, kako je kot otrok hrepenel po skrivnostni zemeljski krogli, ki jo na oltarju drži v rokah Bog oče. V romanu krogla Bogu zdrsne iz rok, kot metafora za tisti čas tik pred drugo svetovno vojno, ko je »Bogu zdrsnil svet iz rok«. Krogla je še vedno tam.

Ko je bil Drago Jančar majhen, je v isti cerkvi sedel v tetinem naročju, strmel v kroglo sveta na oltarju in zmotil mašo, ko je začel kričati: Dajte mi tisto žogo!

Kot bi se s svojim ustvarjanjem ves čas kot otrok vračal v tisti trenutek hrepenenja in iskal tisto žogo, da bi doumel skrivnostne mehanizme, ki vodijo ta svet; da bi morda doumel, ali je tisto, kar vrti svet, res samo sadomazohizem, kot pravi Cendrars, ali ga prav tako vrti hrepenenje po drugem, lepšem, po ljubezni.

Drago Jančar je nedvomno najbolj plodovit, najbolj nagrajevan, doma in v tujini, najbolje prodajani in najbolj prevajani slovenski avtor. Konec novembra je za roman To noč sem jo videl v svežem francoskem prevodu Andrée Lück-Gaye dobil prestižno nagrado za najboljšo tujo knjigo leta, prix du Meilleur livre étranger, ki jo podeljuje francosko združenje literarnih kritikov in založnikov. To je gotovo največji uspeh našega pisatelja na tujem; z nagrado se je uvrstil ob bok velikim imenom svetovne literature, med drugim so jo dobili Heinrich Böll, Elias Canetti, Miguel Ángel Asturias, Robert Musil, Isaac Bashevis Singer, J. R. R. Tolkien, Aleksander Solženicin, Günter Grass, John Updike, Gabriel García Márquez, Mario Vargas Llosa, Salman Rushdie, John Fowles in Orhan Pamuk.

To noč sem jo videl je neobičajen roman. Drugače od njegovih drugih romanov se zdi veliko bolj gost, strnjen, kot bi bil pisan v enem dahu, hkrati ima vse prvine Jančarjevih prejšnjih romanov, bolečino in krutost Galjota, melanholijo Severnega sija, Posmehljivega poželenja, zgodovinski odmik in ljubezensko zgodbo v Katarini, pavu in jezuitu. Z njim je v tretje prepričal žirijo za kresnika (pred tem Zvenenje v glavi, Katarina, pav in jezuit) in vsaj šest tisoč bralcev, ki so knjigo hoteli imeti doma, na svoji polici.

»Delati z Dragom Jančarjem je, kratko rečeno, fascinantno; za založbo Modrijan je nagrada že to, da lahko objavi njegovo delo,« je za Sobotno prilogo dejala urednica Modrijana Bronislava Aubelj. »Drago je odkrit in hvaležen avtor, prav nič muhast, nič 'zvezdniški'. Profesionalec.«

Roman v petih retrospektivnih prvoosebnih pripovedih, ki vse govorijo o junakinji Veroniki Zarnik (lik je navdihnil resnični lik Ksenije Hribar, lastnice gradu Strmol), lepe, svobodomiselne, ekscentrične ženske, ki sprehaja aligatorja na vrvici po Ljubljani, hkrati pa je pripravljena tvegati vse za ljubezen; takšne ženske so v naši literaturi redke. Kazen, ki ji jo nameni prav tisti, ki je bil potihem zagledan vanjo, je strašna. Kazen, ki jo doleti, je metafora za kompleksno razumevanje ekstremne situacije, kakršna je bila druga svetovna vojna; metafora za vse poskuse kaznovanja v zgodovini naše države tistih, ki so »preveč ljubili življenje«, preveč štrleli iz povprečja, ki so bili krivi zato, ker so bili drugačni. Tema, ki je očitno univerzalna, saj so jo prepoznali ne le v Franciji, ampak še v desetih drugih državah, kjer je roman izšel (trenutno se prevaja v angleščino in nemščino), in to komaj štiri leta po izidu.

Greh Veronike Zarnik je njena naivnost, prostodušnost, ekscentričnost. »To se dogaja ljudem tega tipa, ki malo štrlijo iz povprečja, ni treba, da tako zelo, kot je ona,« je rekel v intervjuju za Sobotno prilogo pred dvema letoma. »Kot da nimajo senzorja, da bi začutili, da to povzročajo sami. Če bi tak človek zaslutil, da s svojim obnašanjem v drugih povzroča negativne emocije, jezo, zavist, sovraštvo, bi mogoče ravnal malo bolj previdno, malo bolj oportunistično.« Kot bi takrat govoril malo tudi o sebi.

Nekaj je v njegovi drži, nekaj, kar bi lahko definirali kot elitistično, vzvišeno; morda gre samo za nekakšno dostojanstvo, obrambo pred nenehnimi kritikami na vse, kar izjavi. Zaradi tega, ker je v določenem trenutku podprl Janeza Janšo, se v levih krogih ne znebi nalepke desni pisatelj, pa če še tako vztrajno ponavlja, da v polju literature ni desnih in levih strani. »Slovensko okolje je izrazito egalitarno naravnano, kar ima v preživetvenem smislu določene pluse, gotovo ima precej minusov. Velik minus take logike je, da v resnici ne priznava nadpovprečnih posameznikov in da poskuša njihovo posebnost relativizirati, češ, kaj se pa tale gre, kaj si pa misli, da je. Stavek, ki je pri nas zelo pogost – in še kako leti tudi na Draga Jančarja,« je rekel direktor Beletrine Mitja Čander.

Opisi mučenja in nasilja, ki se pojavljajo v večini njegovih romanov, bralca pretresejo dobesedno fizično. »Morda zato, ker se je nekaj tega zalezlo vame v otroštvu,« je rekel v intervjuju za Poglede. Še zdaj ne vem, ali je mislil na nasilje okrog njega ali na nasilje, na katero je naletel, ko je kot petindvajsetletnik prvič dobil v roke knjigo o pokolu slovenskih domobrancev v Kočevskem Rogu. Ta knjiga je bila povod, da so ga leta 1974 zaradi »širjenja sovražne propagande« obsodili na enoletno zaporno kazen; po peticiji slovenskih pisateljev so ga izpustili po treh mesecih, a zato je bil v vojski v Srbiji kot državni sovražnik izpostavljen hujšemu poniževanju kot večina njegovih kolegov. Vsaka travmatična izkušnja je bila en temeljni kamen za vsaj eno njegovo delo. V zaporu je začel pisati Galjota; ko se je po treh letih svobodnega poklica znova zaposlil pri časniku Večer, mu je bilo tam dovoljeno samo korigirati, brskati po arhivih, dokler ni »napredoval« v prevajalca Tanjugovih vesti. Če se je Galjot rodil v zaporu, se je Severni sij rodil med pregledovanjem arhivov, kjer je naletel na članek o krutem umoru v Mariboru. Iz arhivov je vzniknila  tudi To noč sem jo videl. Magija prvega stavka je magija resničnega doživetja. Res sem jo videval, to žensko, dokler je nisem zapisal, je nekje dejal. »Teh stvari ni lahko pisati, ker se s tem dotikaš temnega in nevarnega polja in vstopaš v najtemnejše prostore človekove zavesti.« Morda se zato umika v druge čase, da se lahko svobodno giblje; s svojimi romani in dramami je živel v inkvizicijskem času pa v osemnajstem stoletju, najbolj v času tik pred drugo svetovno vojno in med njo. Ko sem ga vprašala, kar so ga spraševali vsi, zakaj ga tako privlači pretekli čas, zgodovina, zakaj se umika v preteklost, je z nasmeškom rekel, da je po prostorih imaginacije potoval že kot otrok s Stevensonom in Sienkiewiczem, ko še ni vedel, da bo pisal literaturo. »Literatura je vedno prostor imaginacije, hkrati pa je res, da mi umik v preteklost ponuja določeno svobodo. A tega časa, ki ga živim zdaj, ne bi nikoli zamenjal za noben drug čas.«

Spomnim se, kako je v svojih tekstih še pred kakimi dvanajstimi leti ponavljal, da ni medijskega pluralizma, takrat pogosta stavčna zveza intelektualcev v krogu Nove revije. Vsakič ko se je oglasil, je sprožil polemike, krčevite odzive. Nazadnje pred dvema letoma, ko se ni podpisal pod peticijo proti ukinitvi ministrstva za kulturo, pa čeprav je bil leta 1991 prvi kandidat za kulturnega ministra samostojne države. Prav zdaj, ko je položaj slovenske kulture in jezika alarmanten, bi od intelektualcev in pisateljev pričakovali, da dvignejo svoj glas. Drago Jančar se je v tem smislu vdal. Ni mu treba več agitirati, dvigovati prsta in ozaveščati in se ubadati s hudourniki negativnih mnenj, ki sledijo njegovim izjavam. Zdaj ga zanima samo njegova literatura, pravi. Bolj ko se poveča zgolj in samo ustvarjanju, pisanju, bolj njegovo pisanje zanima druge kulture. Jančarjevi romani so dokaz, da se tudi v literarnem svetu dogajajo čudeži, ko kritiki in bralci stopijo onkraj omejitev in predsodkov, pozabijo na delitve na male in velike jezike in dovolijo, da jih začara predvsem mojstrsko izpisana zgodba. V času, ko je Bogu zemeljska krogla spet zdrsnila na tla, je to za naš mali narod in jezik lepa uteha. �