Tiskane izdaje
V nedeljo, 25. januarja 2015, nekaj po osmi zvečer je v volilnem štabu grške levičarske stranke Sirize nevarno primanjkovalo kisika. V velikem šotoru v središču Aten se je gnetla z adrenalinom napolnjena množica in nestrpno pričakovala, da bodo prvi uradni izidi parlamentarnih volitev potrdili predvolilne napovedi in »zgodovinske« kazalce z vzporednih volitev. V šotoru se je ustvarila zadušljiva koprena cigaretnega dima.
Ljudje vseh generacij so pred dvema letoma govorili drug čez drugega in tudi drug mimo drugega - njihova pozornost je bila usmerjena proti televizijskim ekranom, ki so prikazovali volilne izide iz različnih okrajev. Kmalu ni bilo nobenega dvoma več, da bo Siriza, še nekaj let pred tem koalicija malih levičarskih strank in gibanj, kot velika zmagovalka volitev na krilih protivarčevalne politike dobila priložnost za vodenje ekonomsko, politično in družbeno opustošene države.
Udobno bivanje v koaliciji se je za glasne nasprotnike varčevalne politike končalo. Od besed je bilo treba preiti k dejanjem. Sledil je oster rez. Dobesedno.
* * *
Sirizin (za evropske politične standarde) razmeroma mlad voditelj Aleksis Cipras je na bližnjem trgu ob zvokih punkovskega benda The Clash in (re)citiranju valižanskega pesnika Dylana Thomasa razglasil zmago in sodržavljanom obljubil vrnitev dostojanstva. V strastnih Atenah bi bilo mogoče pričakovati izbruh sreče in navdušenje, a kljub številnim vzklikom radosti je bilo po dolgih letih uničujočih varčevalnih politik in mednarodnega poniževanja, ki so Grčijo spremenili v državo tretjega sveta, predvsem čutiti veliko olajšanja, ki je bilo osvobojeno evforije. Še najbolj so se veselili evropski »levičarski turisti«, ki so v Atene prišli proslavit prvo volilno zmago moderne leve stranke v Evropski uniji. Ob zvokih italijanske partizanske poskočnice Bella ciao so plesali in pili pivo, okoli njih pa je kar nekaj ljudi tiho jokalo, ihtelo. Govorili so o upanju, a brez (pre)velikih pričakovanj.
Stali so na ruševinah lastne države in družbe in vedeli, da se bo finančno bombardiranje nadaljevalo. A bili so prepričani, da bo Sirizi, »zadnjemu upanju«, uspelo Grčijo obvarovati pred nadaljnjim ožemanjem in izčrpavanjem tako imenovane trojke posojilodajalcev - Evropske centralne banke, evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada. Obrambni mehanizmi, ki so jih razvili v času krize, so se sproti tesali za prihodnost.
Mrk grške iluzije
Zelo kmalu, že po prvih obiskih novega predsednika grške vlade Aleksisa Ciprasa in njegovega zvezdniškega finančnega ministra Janisa Varufakisa v Bruslju, je postalo jasno, da Evropska unija in predvsem Nemčija novi grški vladi v nasprotju z obljubami, ki so jih pred volitvami v neuradnih pogovorih dobivali bodoči grški ministri, ne bosta pustili svobodno (za)dihati. Vsaj delni odpis dolgov, temelj Sirizinega programa, je bil nemudoma - odpisan. Za nadaljnjo finančno pomoč praktično bankrotirani državi, kjer se je gospodarstvo po letu 2009 skrčilo za dobro četrtino, brezposelnost pa se je približala 30 odstotkom (med mladimi je bila ta številka še enkrat višja), so evropske institucije skupaj z Berlinom zahtevale nove varčevalne ukrepe in reze - ravno tisto, kar bi sodeč po Sirizinih predvolilnih obljubah moralo nepreklicno postati preteklost. Imperij je vrnil udarec. Grčiji je hitro zmanjkovalo denarja, ne le za delovanje lastne države, ampak predvsem za odplačevanje obrokov dušečega dolga. Ko bi moral Cipras konec junija 2015 v zameno za še en velik paket finančne pomoči, ki je bila v osnovi seveda namenjena vračanju dolgov, podpisati nov varčevalni »memorandum«, je v Grčiji - in tudi znotraj Sirize - zavrelo.
Pet mesecev po prevzemu oblasti se je Siriza znašla na prelomni točki. Cipras je povlekel rokovnjaško-kvartopirsko potezo, ki je presenetila celo njegov najožji krog. Razpisal je referendum o predlaganem paketu varčevalnih ukrepov in odgovornost - vsaj za trenutek - prenesel na prebivalstvo. Za nekaj dni, ki se jih moji grški prijatelji in znanci danes spominjajo kot nekakšno kolektivno halucinacijo, je karierni politik postal nacionalni junak. Kljub strahovitim pritiskom mednarodnih finančnih institucij, Bruslja, Berlina in glavnine svetovnih medijev (ali prav zato) so Grki z več kot 60 odstotki glasov proti (Ohi!) zavrnili predlagane ukrepe in svojemu predsedniku vlade dali mandat za dokončno zavrnitev trojke in kak radikalen korak, denimo slovo od evrskega območja ali celo izstop iz Evropske unije.
A trojka posojilodajalcev je bila - na čelu z Evropsko centralno banko - v nasprotju z vrhom Sirize seveda pripravljena. ECB je zaprla pipico. Grčija je čez noč ostala brez denarja. Razširile so se govorice, da bo Grčija izstopila iz evrskega območja in morda celo Evropske unije, pa čeprav to nikoli ni bil del Ciprasovega načrta. Grško gospodarstvo se je sredi turistične sezone ustavilo, bankomati so se izpraznili, banke so bile zaprte, vladna ekipa pa je odpotovala v Bruselj podpisat - kapit(al)ulacijo. Cipras se je podpisal pod nov varčevalno-posojilni paket, vreden 87 milijard evrov, ki je bil veliko ostrejši od tistega, ki so ga Grki zavrnili na referendumu. Ko je po uporu znotraj vladajoče grške stranke, ki so jo začeli zapuščati »pravi levičarji«, paket brutalnih ukrepov s pomočjo glasov konservativne Nove demokracije potrdil še helenski parlament, je bilo »zadnje upanje« dokončno pokopano, iluzije pa razblinjene na ostrih čereh realpolitike in realekonomije. Grki so Ciprasov - in Sirizin - mandat še enkrat potrdili na izrednih volitvah, a tu sta svojo vlogo odigrala inercija in strah pred vrnitvijo starih političnih elit (Nova demokracija in Pasok), ki so državo v spregi z mednarodnimi finančnimi institucijami spremenile v evropsko smetišče in - laboratorij.
Z vročih ulic v hladno intimo
Grčijo je zajel nov val šoka. Travmatizirani in globoko frustrirani državljani so se odzvali povsem drugače kot v letih 2008-2013, ko so grške ulice gorele, vzporedno z uličnim revoltom pa sta se dogajala tudi politično vrenje in razcvet civilne družbe. Tokratni šok je povzročil tiho, ponotranjeno, intimno reakcijo. Umik. Skorajda priznanje zgodovinskega poraza. Siriza je - sicer z nekaj olepšavami, nežnejšo retoriko in več pozornosti za najšibkejše dele družbe - nadaljevala politiko svojih predhodnikov in kmalu dobila naziv »novi Pasok«. Hujšo politično žalitev si je v današnji Grčiji težko predstavljati.
Dve leti po le navideznem velikem preobratu je Grčija v hudem krču, ki sproža različne družbene in politične avtoimunske bolezni.
* * *
»Kaj ti ostane, ko zapraviš zadnjo karto, za katero se izkaže, da še zdaleč ni bila tako močna, kot si upal, da bo? Hibernacija ali emigracija! Ogromno ljudi, ki so bili politično aktivni, je povsem utihnilo. Veliko jih je odšlo v tujino. Družba je depresivna, globoko depresivna in travmatizirana,« na sprehajališču pod Akropolo, kjer se kljub zimskemu hladu tre turistov, pove pravnica in aktivistka Katerina Kanelopolu, ki je od začetka krize z brezplačnim pravnim svetovanjem pomagala tistim, ki jih je gospodarski kolaps najbolj prizadel - mladim, upokojencem, beguncem, migrantom ... Ko sva se pogovarjala na dan, ko je Aleksis Cipras prisegel kot predsednik grške vlade, ni mogla nadzirati svojih čustev. Ni bila srečna, čutila ni nikakršnega zmagoslavja, a z ramen se ji je usulo breme dolgoletnega pritiska, agresije in poniževanja. Skozi drobno lino upanja se je ulil hudournik frustracij. Grčija je bila že pred dvema letoma država, ki je bolehala za kronično obliko sindroma posttravmatskega stresa.
Danes je le še huje, a brez »kanalizacije«. Ulice so prazne. Protesti so redkejši kot pred krizo. Vse, kar je povezano s politiko, že na ravni asociacije meji na zlo in kriminal, razočarani volivci Sirize pa se v globoko politični shizofreniji zavedajo, da bi s svojim protestom lahko odprli vrata političnemu triumfu skrajne desnice - konservativna Nova demokracija se pod vodstvom novega voditelja Kiriakosa Micotakisa krepi, podpora neonacistični Zlati zori ostaja stabilna. Volivci levice so se podzavestno odločili zamrzniti svojo jezo. A »moratorij na upor«, kot politično in socialno mrtvilo (a ne impotenco) imenuje Katerina, za zdaj Sirizini vladi omogoča le nemoteno uveljavljanje dodatnih varčevalnih ukrepov in rezov, ki po krutosti presegajo vsa prejšnja. Davki in cene ubijajo zasebni sektor, birokracija dobiva sovjetske obrise, pokojnine in plače so iz meseca v mesec nižje, humanitarna kriza, vključujoč tragedijo v Grčiji ujetih beguncev, vseprisotna. Javna infrastruktura pospešeno razpada, ključna državna lastnina tiho polzi v zasebne roke. Zaupanje v politiko je nično, vloga medijev temu primerna. Človeški »naboj« se je umaknil v solidarnostna gibanja - tja, kamor država ne seže ali noče seči. V pomoč beguncem in najbolj revnim. Na tako imenovane socialne klinike, kjer skrbijo za najbolj ranljivi del prebivalstva. Tja, kjer je mogoče prihodnost videti v - sedanjiku.
»Avantgarda«
»Spet smo avantgarda,« se skoraj histerično zareži Katerina, ki so ji leta hoje po robu segla do živega. Tega niti ne poskuša skriti. »Bili smo prvi v Evropi, po katerih je udarila kriza. Bili smo prvi laboratorijski zajčki mednarodnih finančnih institucij. Bili smo prvi, ki smo iz prvega sveta čez noč padli v tretjega. Bili smo prvi, kjer se je ponovno prebudil nacizem. Bili smo prvi, ki smo izvolili radikalno levo stranko. Bili smo prvi kandidati za odhod iz Evropske unije in evrskega območja. In zdaj smo edini, ki smo pripravljeni na svet, ki prihaja. Na distopijo. Na moderno džunglo. Na celostno pomanjkanje in družbeni konflikt. Imamo znanje za preživetje. Prilagodili smo se. Ironično je, da smo zaradi tega v prednosti pred razvajeno Evropo. Vemo, kako in kaj. To je neke vrste evolucija,« besede kar letijo iz krhke mlade intelektualke, ki se je v zadnjih dveh letih osvobodila še poslednjih pričakovanj.
* * *
Aris Hacistefanu, avtor treh mednarodno odmevnih dokumentarnih filmov (Debtocracy, Catastroika, Fascism Inc.), po volilni zmagi Sirize pričakovanj ni imel. Njegov vpogled v delovanje Evropske unije in finančnega sveta je bil dovolj dober, da mu ni dovoljeval naivnosti. »Struktur se ne da spremeniti. Neoliberalizem je del njihovega genskega zapisa. To se je dokončno izkazalo po referendumu, zadnji veliki zabavi, ko je Grčija jasno izkazala svojo voljo, Bruselj in Berlin pa je seveda nista upoštevala. To sem pričakoval; Siriza je bila že v osnovi socialdemokratska in ne skrajno leva stranka, na oblasti pa je postala kopija propadlega Pasoka. Nisem pa pričakoval, da bo moč - oblast - tako zelo spremenila tako veliko ljudi, hitro so postali del starih političnih elit,« na ploščadi pred parlamentom pove Aris, eden ključnih kronistov grške tragedije. »Po referendumu sem upal, da nas bo Nemčija vrgla iz evrskega območja. Tako bi lahko vsaj začeli z ničle,« se zasmeji in doda, da zdaj o izhodu iz evrskega območja - ne pa Evropske unije - vse bolj glasno razmišljajo tudi vodilni neoliberalni ekonomisti. Ne le zaradi brexita, temveč tudi zaradi očitnega razpadanja evropskega projekta, ki se je začel krhati prav v Grčiji, in krize globalnega kapitalizma.
Številke in resničnost
»Kriza zdaj z evropske periferije prihaja v evropsko sredico. Grčija zato ni več zanimiva. Francija, Italija ... Zločin levice je, da ni ustavila rasti skrajne desnice in tej praktično v celoti prepustila svojo ekonomsko politiko in tudi retoriko. Vračamo se v čas nacionalnih držav. Desnica, ki je izpeljala uničujočo globalizacijo, je zdaj 'privatizirala' antiglobalizem. To je smešno, a deluje. Še posebej v navezi z nacionalizmom, ozračjem strahu, terorizmom, begunci ... Na to se levica ni znala odzvati in je bila poražena brez boja. Kot pred osemdesetimi leti!« pove atenski filmar in radijec, ki ga najbolj skrbi veliki eksodus mladih izobražencev. Najmanj 200.000 jih je zapustilo državo. To je bila največja zgodovinska naložba v znanje. To je zdaj brezplačno na voljo ravno tistim, ki so pomagali izčrpati grško gospodarstvo in družbo. Pripadniki morebitne nove elite so se množično izselili ali pa za 200, morda 300 evrov strežejo v restavracijah. To je boleča definicija tretjega sveta. Nepovratno tretjega sveta.
Aristides Hatzis, predavatelj na oddelku za filozofijo in zgodovino znanosti na atenski univerzi, je svojemu grškemu založniku ravno oddal besedilo nove knjige o grškem liberalizmu. Zagovornik svobodnega trga in obenem finančne discipline se ni ravno razveselil Sirizine zmage. Pričakoval je, da bodo v Bruslju in Frankfurtu še bolj zategnili zanko okoli grškega vratu in to se je tudi zgodilo. Varčevanje se je zaostrilo do skrajnih meja. »V zadnjih dveh letih smo bili priče najbolj srditim oblikam varčevalnih politik. Država je izčrpana, a nekaj znakov, da gospodarstvo vendarle okreva, je mogoče zaznati. Ironično je, da so današnje gospodarske številke bistveno boljše kot pred nekaj leti, kvaliteta življenja pa je drastično slabša. Brezposelnost je ogromna, še zlasti med mladimi in v zasebnem sektorju, ki je plačal največjo ceno. Moji študenti ne vidijo nikakršne prihodnosti, razen odhoda v tujino. In to je velika tragedija grške družbe. Beg možganov je nacionalna katastrofa. Grčija je ena največjih izvoznic znanja in vrhunskih kadrov, od tega pa nima nič. Nasprotno - družba je iz dneva v dan bolj osiromašena,« v klubu grških akademikov razlaga profesor Aristides, sicer kolumnist številnih svetovnih časopisov.
* * *
»Še je čas za alternative. Potencial grške levice in civilne družbe še ni izčrpan. A potrebnega bo veliko poguma. Vedeti moramo, da le ena sama drobna iskra lahko omogoči hiter vzpon neonacistov, ki jim razmere v Evropi neskončno ustrezajo. Zdaj si lahko dovolijo še več. Rasizem in ksenofobija sta postala del uradnih evropskih politik - še posebej glede begunskega vprašanja. Tudi tu bi lahko potegnili kakšno zgodovinsko vzporednico; fašizem je bil vedno odziv elit na množična gibanja. Zlata zora morda spi, toda meja je izjemno tenka, zrak zelo redek, geostrateška razmerja spremenjena, regija vnetljiva, odnosi s Turčijo so spet napeti. Bojim se, da se bo zelo slabo končalo,« nadaljuje Aris Hacistefanu. Prepričan je, da bo letošnje leto s parlamentarnimi volitvami v Nemčiji, Italiji in na Nizozemskem ter predsedniškimi v Franciji ključno za prihodnost Evrope. Od izidov volitev, predvsem nemških, bo odvisna tudi usoda morebitnega (delnega) odpisa grškega dolga, ki bi lahko pomenil politično preživetje - celo zmagoslavje - Aleksisa Ciprasa, ki do zdaj po Hacistefanujevem mnenju sploh ni vladal, ampak le (s)prejemal ukaze iz Bruslja in Berlina in jih izpolnjeval. »Do konca leta bo grška zgodba 'zamrznjena'. Doma in v tujini. Trenutni status quo ustreza vsem vpletenim. Potem pa sledi rokenrol,« dodaja Aris.
Desnica in evroskepticizem
Podobno razmišlja analitik in ekonomist Janis Kimpuropulus. Po njegovih besedah je desnica tista, ki je uspešno izkoristila val nikoli natančno definiranega, a vselej intenzivno prisotnega evroskepticizma. Levica, v nasprotju z desnico, ni imela poguma, da bi se uprla Bruslju, in to jo bo drago stalo, je prepričan Kimpuropulus, saj je soliden del njenega volilnega telesa naredil korak proti skrajni desnici; ta jih, osvobojena politične korektnosti, nagovarja, če drugega ne, vsaj z »iskrenimi lažmi«, tako kot novi ameriški predsednik Donald Trump. Desnica ima prednost nacionalizma, hkrati pa je bolj povezovalna od levice. To ima po Kimpuropulusovih besedah močan vpliv tudi na razmere v skrajno občutljivi Grčiji, kjer je neonacizem že vrsto let legitimna politična praksa in kjer je kriminalna neonacistična združba samoumevna parlamentarna vsakdanjost. Tako samoumevna, da postajajo samoumevni tudi neonacistični »posegi« zunaj parlamenta. V ponedeljek popoldne je denimo skupina članov Zlate zore - med njimi je bil tudi poslanec - v Pireju napadla skupino učiteljev, ki v popoldanskih urah učijo begunske otroke.
Avantgarda, bi dejala Katerina.
* * *
»Kje smo dve leti kasneje, me sprašujete? Tam, kjer smo bili, le da brez oprijemljivega upanja in izhodne strategije. Siriza je v prvi polovici leta 2015 poosebljala upanje, a se je to razblinilo po referendumu. Niti en sam večji strukturni problem ni bil rešen. Ničesar nismo dosegli na pogajanjih, pogajanja pa so nujna. Ves čas smo - kot država in družba - na urgenci,« v zakajeni pisarni pove dolgoletni novinar in urednik, ki je sicer blizu vladajoče Sirize, a drugače kot nekateri naši sogovorniki ne skriva ne razočaranja ne kritike. »Siriza ni opravila svoje zgodovinske naloge, to je dejstvo. Stranka je razdvojena. Zapustilo jo je veliko ljudi. Nekateri so se organizirali na novo, a niso bili uspešni, ljudje so jih zavrnili, saj jim ni uspelo pridobiti glasu razočaranih. Očitno je, da Cipras še ni izgubil vsega svojega kapitala, kar v družbi z bipolarno motnjo ne bi smelo biti presenetljivo. To je politična patologija. Je Siriza sploh še leva stranka, sprašujete. O njej govorijo njene poteze. Varčevalni ukrepi nikoli niso bili hujši ...« odgovarja Janis Kimpuropulus. Po njegovih besedah je današnja Grčija družba brezposelnosti in družba brez priložnosti. »Za mlade generacije je to strašljivo. Še posebej, ker je jasno, da se bo takšna varčevalno-uničevalna politika nadaljevala,« med srkanjem črne kave pove utrujeni možakar.
Tudi on je izgubil iluzije.
Kaj sledi po tem, ko bo moč izgubila tudi fikcija?
