Država – na muhi

Sta zdravnik in policist res umrla zaman? Bodo oblikovalci javnega mnenja še naprej strigli ovce?

Objavljeno
26. avgust 2016 13.41
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj
Še dan ali dva po tragičnem streljanju v izolski bolnišnici sem, naivnež, mislil, da je bila tokratna cena res huda: en dober zdravnik in dva dobra (drugače ne bi posegla v nevarnost) policista v osmih minutah, ampak da bo takšna visoka cena nosila v sebi vsaj eno majhno dobro posledico – resno razpravo o tem našem pragozdu, zaradi katerega nemalokrat ne spimo prav dobro. Razprava naj bi pripeljala do tega, da bi nam bilo vsem bolje. V tem primeru bi imele žrtve vsaj majhen smisel za slovensko občestvo.

Naivnež! Že naslednjega dne so v isti bolnišnici nezadovoljni arogantneži zabrusili sestri, češ, ali ne ve, kaj se je prejšnje dni zgodilo na tem hodniku, zapornik je na sodišču prostodušno zažugal policistu »z Izolo«, pacienti so grozili še po drugih bolnišnicah v državi. Razprava se je usmerila na vse strani neba in udarila – po zdravnikih in (malce manj) policistih. Res nemalo razpravljavcev (predvsem na spletnih omrežjih) je še naprej vztrajalo, da so za slab zdravstveni sistem krivi zdravniki, za slabo varnost pa policisti, in da bi bilo še najboljše, če bi »pospravili« vse slovenske zdravnike, ker bi se tako znebili škodljivcev. Kot bi bilo morda dobro postreliti pismonoše, da nam ne bi več nosili kuvert s plačilnimi nalogi in položnicami.

Zdravstvena ministrica je zadnji teden večkrat ponovila, da predolge čakalne dobe nimajo nobene zveze s streljanjem. Bolj je to ponavljala, manj smo ji verjeli. Šef koprskih kriminalistov je bil na tiskovni konferenci jasen: morilec je bil resda zelo kompleksna osebnost, z zajetno kriminalno preteklostjo ... Toda znancem je zelo jasno dal vedeti, da ni zadovoljen s čakanjem na zdravljenje. Tukaj ga podpisani povsem razume: kdo pa je zadovoljen, če ima raka in ne pride na vrsto? In če ima vstavljen urinski kateter in obupno življenje. Rakavi bolniki v Sloveniji vendarle uživajo bistveno večjo pozornost od običajnih bolnikov. Seveda ne zmeraj, ne povsod enako in pri vseh vrstah raka. Ko se znajdejo v stiski za zdravje, ljudje po navadi uberejo drugačne, racionalnejše poti. Samo v tem smislu bi lahko imela ministrica malce prav. Toda trditev, da dolgo čakanje na poseg nima nobene zveze z dejanjem, je milo rečeno cinična. Ima zvezo, in še kakšno.

Zakaj se torej v glavi (pre)številnih ljudi oblikuje prepričanje, da so za dolge vrste krivi zdravniki, zakaj vso odgovornost za zdravje prelivajo nanje? Predstojnik izolskega kirurškega oddelka Mladen Gasparini je dejal, da so natančno proučili zdravstveno dokumentacijo pokojnega strelca in ugotovili, da je bil zdravstveni postopek voden kompetentno in korektno. O čemer tudi drugi zdravniki in pacienti, ki so poznali delo Luisa Guillerma Martineza Bustamanteja, sploh niso dvomili. Gasparini je opozoril, da je temeljni razlog za takšno agresijo iskati v prepadu med zdravniki in pacienti. Partnerstvo med zdravnikom in pacientom je aksiom za uspeh v procesu zdravljenja. Če ne zaupaš zdravniku, pojdi k mazaču! In ljudje to počnejo. Tam jih ne skrbi, če plačajo in če izid ni tak, kot bi moral biti. V socialnem zdravstvenem sistemu pa bi zdravnika ubili, čeprav je zanje naredil vse, kar je vedel in mogel.

Bi reforma zdravstvenega sistema lahko kaj spremenila? Celo nekateri vrhunski oblikovalci javnega mnenja v državi zagovarjajo stališče ministrice, da je zahteva po večji količini denarja v zdravstvu samo zahteva določenih neoliberalnih lobijev, ki bi radi na račun zdravstva še bolj bogateli. Da so že ogromno naredili in namenili – pomislite! – celih 8 milijonov evrov dodatnega denarja.

Pri tem pogosto slišimo oguljen statistično sporen stereotip o uspešnem zdravstvenem sistemu na Kubi, ki dá veliko manj denarja za zdravstvo kot ZDA, ima pa boljše rezultate. Če je to res, zakaj se potem ne napotijo na zdrav­ljenje na Kubo in večina raje drvi v Nemčijo? Kubanski primer je res neposrečen. Kubanci imajo natanko 6,7 zdravnika na tisoč prebivalcev, skoraj trikrat več kot Slovenija (2,5). V Avstriji imajo 4,8, v Nemčiji, Italiji, Španiji 3,8 zdravnika na tisoč prebivalcev. Če bi se hoteli primerjati z njimi, bi morali imeti več kot dva tisoč dodatnih zdravnikov. Predsednik zdravniške zbornice Andrej Možina je precej slovensko skromen, ko govori o pomanjkanju tisoč zdravnikov v Sloveniji. Pomislite, koliko več časa bi imeli izolski urologi za paciente, če bi jih bilo šest namesto dveh (zdaj le še enega). Je bil kdo od teh, ki zagovarja kubanski zdravstveni model, kdaj v kakšni državni lekarni na Kubi? Ali je moral tudi tam priti do pravih zdravil na črnem trgu?

Predlagam, da nehamo s stereotipi in da o zdravstvu spregovorijo tisti, ki ga poznajo. Še zanje je to pretrd oreh. Ali kdo ve, koliko časa in denarja je potrebnega za izobrazbo dodatnih dva tisoč zdravnikov? Naj jih uvozimo s Kube? Mislite, da bodo prišli? Samo potem ne smemo streljati nanje, kot je revež v Izoli na Mehičana.

Streljanje na uniforme je v bistvu streljanje na državo. Pravi povzročitelji alarmantnega stanja so že vsaj dve desetletji vse bolj skriti po dobro varovanih uradih, političnih celicah, profesorskih katedrah in drugih mišjih luknjah. Preprost državljan se upre uniformi, ker se upira neučinkoviti državi in koruptivnemu sistemu. Naj policist nosi na uniformi napis, da ni on kriv, ker mora kaznovati prehitre voznike, da ni kriv, če drugi mojstrsko kradejo in se jim sistem ne zna postaviti po robu. Naj zdravnik nosi neprebojni jopič z napisom, da ne povzroča on vrst – ubiti zdravnik je prvi dan po dopustu pregledal šestdeset pacientov (štirideset preveč) in za nagrado dobil strel v glavo –, da niti približno ne odloča o sistemu, da nekdo že dvajset let sistemsko tlači izobraževanje zdravnikov, ker je zdravstvenim strategom (po vzoru sedanje in prejšnjih vlad) najlažje varčevati, če ni zdravnikov.

Tisti, ki mislite drugače, odstavite svoje zdravnike, moje pustite pri miru. Jaz jih bom še potreboval. Za stanje nista kriva ne policist ne zdravnik, kriv je sistem, navsezadnje politični, ki dopušča in hujska ter zavaja neuko množico s poneumljajočimi klišeji. Ne le sedanja vlada. Vsaj dvajset let sistem deluje tako – noče določiti normativov, ki so v sodobni evropski medicini splošno znani. Samo zato, da lahko še naprej hrani ene in zateguje pas drugim. Potem poči film. Stanje je alarmantno, ker se volkovi samotarji sploh niso potuhnili v luknje, ampak – nasprotno – ne skrivajo agresije. Sta zdravnik in policist res umrla zaman? Bodo oblikovalci javnega mnenja še naprej strigli ovce?