Duša Evrope

Brez grške in latinske tradicije bi Evropa izgubila svojo dušo.

sob, 15.04.2017, 06:00

V Madridu so se v začetku tedna sestali voditelji južnoevropskih držav: španski premier Mariano Rajoy je v kraljevi palači El Pardo gostil dva predsednika, francoskega in ciprskega, in premiere Italije, Portugalske, Grčije in Malte. Format spet razpira tisto esencialno vprašanje Evropske unije, njene identitete. Ne samo judovsko-krščanske tradicije, temveč še bolj latinskih, grško-rimskih korenin.

Po dolgem predahu je Španija, zaradi krize vrsto let odrinjena na obrobje evropskih političnih razprav, spet pokazala nekaj diplomatske vitalnosti. V ponedeljek je gostila neformalno srečanje sedmerice sredozemskih voditeljev, tretje zapored, in to nekaj tednov pred poznoaprilskim vrhom evropskega sveta. Prvi namig nove energije je bila že nedavna izjava o prihodnosti Gibraltarja po brexitu. To je bilo opozorilo Veliki Britaniji o politični zanki nerešenega meddržavnega vprašanja, pomembne postojanke, ki obvladuje morske poti med Atlantikom in Sredozemljem.

V družbi velikih

Pomembnejše znamenje je bila nedavna udeležba za evropsko mizo vélikih. Ministrski predsednik Rajoy je marca dobil vabilo na ekskluzivno srečanje četverice v Versaillesu, tik ob nemški kanclerki Angeli Merkel, francoskem predsedniku Françoisu Hollandu in italijanskem premieru Paolu Gentiloneju. V novi politični konstelaciji po brexitu se je proevropska Španija pomembno pozicionirala, med drugim tudi zaradi demokratičnega nazadovanja Poljske. V drugačnih razmerjih bi jedro Evropske unije tvoril weimarski trikotnik Nemčije, Francije in Poljske, vendar je nacionalkonservativna vlada v Varšavi vse bolj izolirana, v ospredju je versajska skupina Nemčije, Francije, Italije in Španije. To je ob Beneluksu novo jedro, ki se dogovarja o Evropi različnih hitrosti.

Srečanje v Madridu te dni je bilo še eno v nizu tistih, ki hočejo pokazati enotnost evropske integracije, potem ko je Britanija začela proces odhoda iz Unije. Hkrati so predstavniki evropskega juga, in ta ob aktualnem priseljenskem valu nosi največje breme, je branik meje celotne EU, vnovič naslovili na severne članice zahtevo za skupno, bolj vsestransko politiko. »Smo države, ki za varovanje meja porabijo največ, ščitimo mejo celotne Evropske unije, tudi severnoevropskih držav.« Sedmerico družijo skupni geopolitični interesi, na primer priseljevanje in nadzor meja, vse razen Portugalske mejijo na Mediteran.

Toda ne gre samo za skupne interese sredozemskih držav, ki jih je po letu 2008 močno prizadela ekonomska kriza in jim evropski sever, s poduki vodje evroskupine Dijsselbloema o »južnjakih, ki zapravljajo denar za ženske in alkohol, nato pa prosijo za pomoč«, očita lenobo in neučinkovitost. In tudi ne samo za možnosti zavezništva mediteranskih držav, ki se na vrhuncu krize niso znale postaviti proti prevladujoči vlogi Nemčije v integraciji. Italijanski filozof Giorgio Agamben, podobno tudi Joseph Stiglitz, Paul Krugman, Joschka Fischer, je v tistem času problematiziral poškodovano tkivo Evrope, razkol med Romani in Germani; ukalupljanje kulturnih razlik med krizo, stremljenje, da »bi bili Grki kot Nemci«, pogubnost tega. Nemčija kljub svoji izjemni filozofski tradiciji – preštevilne ideje, ki so postale bistvo zahodne misli, so izvorno nemške, koreninijo pri nemških razsvetljenskih mislecih – ni sposobna misliti Evrope onkraj svojih ekonomskih matric.

In Evropa, posebej južna, še vedno občuti posledice dolge krize: dolg, brezposelnost, revščino. Posledica tega so tudi uspehi populističnih strank, ki povsod na celini postavljajo na dnevni red nacionalno agendo in zahtevajo več nacionalne suverenosti. Enotni evropski trg je bil spočetka instrument za večjo ekonomsko konvergenco. Od zgodnjih sedemdesetih let do začetka devetdesetih so bile ekonomske zmogljivosti ustanovnih članic, Nemčije, Francije in Italije, podobne, stopnja rasti praktično enaka. Nakar so se stvari radikalno spremenile, nazadnje s krizo evroobmočja. Glede na današnja, docela spremenjena ekonomska razmerja med tremi največjimi državami članicami Evropske unije je vprašljivo, kako bo mogoča njihova tesnejša povezava v okviru Evrope več hitrosti. Nemčija in nemara še kaka severnoevropska članica so daleč daleč spredaj.

Latinski imperij

Evropa, ki jo poganja samo ekonomski razmislek in temelji izključno na ekonomskih podlagah in ekonomskih sorodnostih, ne kulturnih, je prazna. Prav tako se je EU preveč gradila kot pravni projekt, izpostavljen je bil samo juridični vidik, premalo politični. Na ta način je ostala izvotljena lupina.

Ali lahko politična Evropa obstaja, če se ne zaveda, od kod prihaja in kaj predstavlja, če nima v svoji zavesti lastnih korenin, zgodovinsko-kulturnega izročila, identitete? Evropa brez zgodovinskega spomina vendar nima prihodnosti. Gre za kulturno in humanistično dediščino, za starogrško demokracijo in filozofijo, rimsko pravo, versko dediščino, reformacijo, razsvetljenstvo, če navedemo ključne prvine evropske zgodovine. To so izročila, iz katerih je vzklila Evropa, te sledove evropske identitete je na celini opaziti povsod, to je raznolikost in enotnost Evrope hkrati. Zahodna svoboda in demokracija sta bolj kakor z judovsko-krščansko tradicijo povezani z grško-rimsko tradicijo, vemo, Evropa nikoli ni bila povsem krščanska in judovska, ideje o religiozni izključujočosti se ne skladajo s temelji evropske razsvetljenske, to je laične družbe.

O koreninah se je razpravljalo pred več kot desetletjem, v času nastajanja evropske ustave. Po propadu projekta je bilo vprašanje odrinjeno na rob. Celoten spekter političnih razprav je bil podrejen ekonomizmu, ekonomskim koristim. V času najgloblje gospodarske in finančne krize in grškega bankrota je bilo vprašanje korenin obravnavano na obešenjaški, ciničen način. Saj vemo, Grčija pač ne more imeti evra samo zato, kjer je pred dva tisoč leti obstajala atenska demokracija.

Nekdanji francoski predsednik Valéry Giscard d'Estaing je bil tisti, ki je pred vstopom Grčije v Evropsko unijo ugotavljal, da vendar »Platona ne moremo pustiti pred vrati«. Francija ima torej odgovornost za Grčijo, da jo je pripeljala v EU. Čeprav je eno, da Grčija spada v Evropsko unijo, in drugo, ali spada tudi v evro, če zanj ne izpolnjuje ekonomskih pogojev. Oziroma z besedami politologa Jacquesa Rupnika v najinem intervjuju pred poldrugim letom: »Hoteli smo Platona in Ciprasa v Uniji, vprašanje je, ali ju hočemo v evru.«

Logika, da je ekonomizem vse, je zgrešena, potrebujemo politično Evropo in potrebujemo razpravo o kulturnih koreninah, sta nedavno pisala italijanski filozof Roberto Esposito in zgodovinar, publicist Ernesto Galli della Loggia. »Za identiteto Evrope ne zadošča sklicevanje na dvojne korenine, judovsko-krščanske in razsvetljenske.« Problematizirala sta primanjkljaj zgodovinske, kulturne, tudi filozofske dimenzije in srečevanje ter spopadanje latinskega in germanskega sveta. »Če naj ima Evropa prihodnost, ki bo na ravni njene preteklosti ..., potem je potrebno ponovno uravnoteženje v korist latinskega in mediteranskega sveta. In treba je pripomniti, da ima način, kako Nemci obravnavajo sredozemske države – Grčijo, toda tudi Italijo in Španijo in v kakšnem primeru celo Francijo –, pogostoma značilnosti vzvišenosti. Drži, brez nemškega bloka bi bila Evropa ob velik del demografske in ekonomske moči. Toda brez grške in latinske tradicije bi izgubila svojo dušo.«

Za neredke je to zadnje pomembnejše od aktualnih razprav o Evropi različnih hitrosti, ki pravzaprav pomenijo dezintegracijo Unije.

Prijavi sovražni govor