Dva svetova, ki ju ne ločuje le prostor, marveč tudi vrednote

Od referenduma o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih so minili trije tedni, kar je primeren čas za trezno in poglobljeno analizo izidov glasovanja. V javni poreferendumski razpravi je bilo (ponovno) zelo malo pozornosti namenjene temu, kje smo kako volili oziroma kolikšno podporo je predlagani zakon prejel v posameznih delih Slovenije. Doseg nekaterih medijskih hiš je bil celo prikaz izidov po osmih volilnih enotah z več kot 200.000 volilnimi upravičenci, kar močno zakriva prostorske razlike v volilnem vedenju, zaradi splošnih poimenovanj (volilna enota Ljubljana Center na primer sega od Vodic do Snežnika) pa je lahko celo zavajajoč. Ker je Slovenija ena od pokrajinsko najbolj raznolikih držav sveta, njen poselitveni vzorec pa je razmeroma razpršen, je analizo namesto po volilnih enotah ali 88 volilnih okrajih smiselno napraviti na nižji prostorski ravni. V ta namen smo uporabili neuradne končne izide referenduma po območjih 3113 volišč, ki so bili nedavno objavljeni na spletni strani državne volilne komisije (niso všteti glasovi predčasnega glasovanja in posebnih oblik glasovanja). Kakšen je torej videti zemljevid izidov tokratnega referenduma in kaj nam sporoča?

Kartografski prikaz izidov referenduma jasno in nedvoumno kaže, da glavni razcep, ki oblikuje slovenski politični zemljevid, ni med gospodarsko bolj razvito zahodno in manj razvito vzhodno Slovenijo ali med posameznimi regijami, temveč delitev med mesti in podeželjem. Volišča, kjer je večina volivcev glasovala za predlagani zakon, skoraj izključno obsegajo mestna okolja. Med njimi prednjači Ljubljana, kjer je za zakon glasovalo dobrih 57 odstotkov volivcev, še več pa znotraj avtocestnega obroča; v delih mestnega središča, Trnovega, Šiške in Bežigrada je bila podpora zakonu več kot 70-odstotna. Izmed večjih mest je večina za predlagani zakon glasovala še v Kopru (56,3 odstotka) in Mariboru (50,1 odstotka), kjer nekoliko izstopa »meščanski« del mesta na levem bregu Drave s skoraj 60-odstotno podporo. Več kot 50 odstotkov volivcev je glasovalo za predlagani zakon še v nekaterih drugih slovenskih mestih (razvrščenih od najvišje podpore navzdol): Sežani, Radovljici, Piranu, Idriji, Kranjski Gori, Novi Gorici in Murski Soboti. V večini drugih večjih mest z več kot 10.000 prebivalci pa so volivci večinsko podprli zakon vsaj na posameznih voliščih (v Izoli, Kamniku, Kranju, Celju, Trbovljah, Novem mestu in Ptuju). Enako velja tudi za nekatera manjša mesta in občinska središča, kot so na primer Cerkno, Postojna, Vrhnika, Brežice, Slovenj Gradec, Slovenska Bistrica, Trebnje in Radeče. Zanimivo je, da med njimi ne najdemo nekaterih mest s pretežno industrijskim značajem, ki veljajo za tradicionalno leva politična okolja (Jesenice, Velenje in Kočevje). Ne glede na to pa je v vseh slovenskih mestih zakon podprlo več volivcev v primerjavi z njihovo podeželsko okolico. Volišč na podeželju, kjer je večina glasovala za predlagani zakon, je zgolj za vzorec. Še več – zakon je bil v veliki večini podeželske Slovenije prepričljivo zavrnjen: v Škofjeloškem in Rovtarskem hribovju ter gričevnatem delu Dolenjske in Štajerske s skoraj plebiscitarno večino oziroma z okrog 85 odstotki. Na dvajsetih (resda manjših) podeželskih voliščih so celo vsi volivci glasovali proti predlaganemu zakonu.

Mesto, predmestje, podeželje

Če zemljevid izidov glasovanja prekrijemo s tipizacijo naselij geografa Marjana Ravbarja, jo še nekoliko poenostavimo in volišča razdelimo na mestna, predmestna in podeželska, tezo o političnem razcepu med urbanim in ruralnim lahko tudi empirično potrdimo. V mestih je za predlagani zakon skupaj glasovalo 49 odstotkov volivcev, na »prehodnih« območjih predmestnih naselij (teh na podlagi njihovih prebivalstvenih, funkcijskih in morfoloških značilnosti ne moremo označiti niti za mesto niti podeželje) 33,8 odstotka, na podeželju pa le 22,6 odstotka volivcev. Če predpostavljamo, da so ljudje glasovali na podlagi svojih svetovnonazorskih, ideoloških in vrednotnih prepričanj, ugotovimo, da v Sloveniji bivata dva svetova, ki sta ločena tako prostorsko kot tudi vrednotno. Prebivalci podeželja imajo v povprečju zelo konservativen oziroma tradicionalen pogled na pojmovanje družine in odnosa do istospolnih parov, prebivalci mest pa zmerno konservativen do pretežno liberalen. To ugotovitev nekoliko blaži dejstvo, da se je referenduma udeležil zgolj vsak tretji volilni upravičenec. Sklepanje o globokem političnem razcepu je zato lahko vprašljivo, če sta skoraj dve tretjini volivcev do tega vprašanja politično nevtralni. Vendar je bolj verjetno, da so njihova stališča podobna stališčem njihovih sokrajanov, le da jih niso izrazili v obliki oddanega glasu.

Ugotovitev, da je Slovenija na osi urbano–ruralno vrednotno in politično razdeljena, ni povsem nova. Bolj presenetljivo je, da je delitev v današnjem času tako izrazita in se še dodatno poglablja. Kako je mogoče, da je Slovenija kljub procesom globalizacije, modernizacije, urbanizacije, deagrarizacije in razmahu informacijskih tehnologij, ki stalno zmanjšujejo razlike in blažijo napetosti med mestom in podeželjem, prostorsko tako močno politično razdeljena? Kje lahko iščemo razloge za ta prepad, ki je med večjimi celo v svetovnem merilu?

Pogled v preteklost nam razkriva, da je razcep med mestom in podeželjem na Slovenskem obstajal že pred drugo svetovno vojno, a je bil zakrit s cepitvijo na liberalni in katoliški tabor, ki sta iskala podporo tudi zunaj svojih izvornih okolij. Po volitvah 1990 se ta razcep pojavlja na večini volitev in referendumov, rezultatih javnomnenjskih raziskav in političnem diskurzu ter se prekriva z razcepi, kot so levo–desno, moderno–tradicionalno in liberalno–konservativno. Vendar je bil razcep v posameznih obdobjih različno izrazit. Od volitev v državni zbor je bil najmanjši na volitvah leta 2000 (takrat je premočno zmagala Liberalna demokracija Slovenije z visoko podporo tako v mestih kot na podeželju), največji pa na predčasnih volitvah 2011, ko je tesno zmagala Pozitivna Slovenija pred Slovensko demokratsko stranko. Prvo so takrat podprli zlasti mestni volivci, drugo pa volivci s podeželja. Na ponovno poglabljanje tega razcepa sta že leta 2008 opozarjala politologa Jernej Pikalo in Igor Lukšič, pri čemer so njuna opažanja temeljila na predvolilnih dejavnostih Slovenske demokratske stranke, ki naj bi v svoji kampanji z različnimi prijemi primarno in načrtno nagovarjala podeželjske volivce. Empirična analiza rezultatov volitev njuna opažanja potrjuje, prav tako tudi analiza izidov referenduma o družinskem zakoniku 2012. Po vstopu Mira Cerarja na politično prizorišče se je razcep, vsaj če sklepamo po prostorski strukturi izidov predčasnih volitev 2014, precej zmanjšal, a izidi referenduma 2015 kažejo, da je bilo to zmanjšanje zgolj začasno. V primerjavi z referendumom 2012 je predlagani zakon v mestih prejel 8,6 odstotka manjšo podporo, na podeželju pa še manjšo, in sicer 10,5 odstotka.

Razlike v volilnem vedenju med mestnim in podeželskim prebivalstvom se v Sloveniji torej ne zmanjšujejo, ampak še naprej povečujejo – nasprotno kot na Irskem, kjer so podoben zakon na lanskem referendumu nekoliko presenetljivo podprli tako v mestih kot na podeželju. V zahodnih, močno urbaniziranih državah so razcep med urbanim in ruralnim že pred časom nadomestile druge oblike političnih razcepov, v Sloveniji pa ima ta razcep precej trdno podlago. Slovenski naselbinski sistem namreč temeljno označujeta razpršena poselitev in prevlada manjših, večinoma podeželskih naselij. V njih po podatkih Statističnega urada RS živi okrog 50 odstotkov prebivalstva, kar je eden od največjih deležev med razvitimi državami, v Evropi pa po podatkih Svetovne banke manjši samo od Moldavije. Ob tem sociologi pogosto poudarjajo, da v Sloveniji kljub nagli industrializaciji, urbanizaciji in modernizaciji ni prišlo do obsežnejšega »pomestenja«, ki pomeni tudi razširitev vedenjskih značilnosti urbanega načina življenja.

Učinek sosedstva

Izide referenduma je delno mogoče pripisati različni družbenogeografski sestavi mestnega in podeželskega prebivalstva, zlasti razlikam v izobrazbeni ravni, političnih stališčih in verski pripadnosti. V mestih je namreč visoko izobraženih, politično levo usmerjenih in ateistov precej več kot na podeželju. Tudi predreferendumske javnomnenjske raziskave so razkrile, da se po teh lastnostih (pa tudi po starosti) podporniki predlaganega zakona bistveno ločujejo od nasprotnikov. Vendar pa referendumskega zemljevida ni mogoče v celoti pojasniti zgolj z značilnostmi posameznikov. Rezultati nas zato napeljujejo k vlogi prostora kot aktivnega oblikovalca volilnih izidov. Ljudje se na različnih ravneh poistovetijo s prostorom ter do njega razvijejo občutek pripadnosti in lojalnosti, kar vpliva na poenotenje stališč in volilnega vedenja na določenem območju. Pojav je v literaturi znan tudi kot »učinek sosedstva«, pri čemer geograf John Agnew celo trdi, da je kakršno koli volilno obnašanje v prvi vrsti prostorsko – torej da na razmišljanje posameznika vpliva predvsem njegov milje oziroma svet, ki ga obdaja (podobno najverjetneje velja tudi za družbena omrežja, čeprav njihov učinek še ni povsem raziskan). Podeželski in mestni prostor lahko poenostavljeno razumemo kot dva miljeja z določenim kulturnim kapitalom, specifičnim življenjskim stilom in vrednotami ter z njimi povezanim volilnim vedenjem. Ti dve entiteti se med drugim ločita tudi po velikosti naselja, gostoti prebivalstva in njegovi heterogenosti – lastnostih, ki so po mnenju sociološkega klasika Louisa Wirtha celo nujen pogoj za razvoj urbanega načina življenja. Ta med drugim vključuje tudi večjo strpnost do manjšin in sprejemanje različnosti.

Zemljevid izidov referenduma na neki način odseva globok prepad v mišljenju podpornikov in nasprotnikov predlaganega zakona. Prepad je bil še posebno izrazit v volilni kampanji, v kateri se je zdelo, da ena in druga stran prepričujeta že prepričane, zaslediti pa ga je bilo mogoče tudi na družbenih omrežjih, ki jih ravno tako lahko označimo za miljeje. Veliko uporabnikov facebooka je bilo nad izidom močno presenečenih ali razočaranih, saj so na podlagi objav in všečkov svojih prijateljev in znancev dobili povsem napačno predstavo o mnenju večine prebivalstva. Zato je pomembno, da se politika, interesna združenja, pa tudi državljani, zavedajo tega prepada ter ga skušajo omiliti in preseči, namesto da ga poglabljajo ali celo izkoriščajo v politične namene.

Na podlagi izidov referenduma težko sklepamo, da je v Sloveniji že napočil čas ZA, kot je bilo mogoče slišati med kampanjo in celo po njej. To kvečjemu velja za nekatera mesta, na čelu z Ljubljano, preostala Slovenija pa je od tega še precej oddaljena. Prej bodo zagovorniki sprememb to spoznali, prej bodo v družbi dosegli želeni vrednotni premik. Če zanemarimo vsebinske razlike med leta 2012 padlim družinskim zakonikom ter tokratnim zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, kot tudi taktiko volilnih kampanj obeh strani, je podpora spremembi družinske zakonodaje danes precej manjša kot pred slabimi štirimi leti. Zato je realnejša ocena, da smo, podobno kot v drugih postsocialističnih državah, priča retradicionalizaciji slovenske družbe in njenemu vrednotnemu premiku v desno.

Dr. Jernej Tiran je raziskovalec na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU.