Tiskane izdaje
Po nekaterih ocenah pride v Srbijo vsak dan med 700 in 1000 begunci, največ iz Sirije, Afganistana, Sudana in drugih z vojno prizadetih območij. Po kratkem postanku si prizadevajo ilegalno vstopiti na Madžarsko in se, v večini primerov, prebiti do Nemčije. Beograd je kraj, kjer si odpočijejo, nato pa nadaljujejo pot: z avtobusom do Subotice, z zasoljeno dragimi taksiji, ki jih država lovi zaradi tihotapljenja imigrantov, do meje ali peš naprej iz Beograda, stran od obupa, stran od Srbije.
Vroč poletni dan, sredi julija. Domačini dihajo na škrge. Uradno je 40 stopinj v senci, a prav gotovo lažejo. Pomikam se proti železniški postaji, namerno po največji vročini, ker se ravno v takšnih trenutkih odvijajo zgodbe o mejah vzdržljivosti. K vhodu v železniško postajo se je zateklo nekaj preznojenih Beograjčanov, skrivajo se v senci oglasne deske, na kateri je reklama za Beograd na vodi, kar je največja iluzija v teh krajih. Ni jim lahko. Kaj šele tistim, h katerim hitim.
Pri njih pozabiš na plus petdeset v senci in na to, da si preznojil fensi majico, da se ti je segrela voda v čutari, da preklinjaš gnečo v vročih avtobusih javnega mestnega prometa, da je Zvezda že v prvem krogu kvalifikacij za evroligo klonila pred nekimi pastirji iz zakotnih sotesk Daljnega vzhoda in tako dalje. Če si človek, te ob vstopu skozi umazan, na pol razpadel vhod na železniško postajo ganejo prizori, ob katerih ne moreš ostati ravnodušen, pa če si še tako hladnokrven. Takrat si tiho, si zatisneš ušesa in si manjši od makovega zrna, saj si srečnež, ki ima v življenju vse.
Pred sabo namreč zagledaš nepregledne ostanke življenja, zapakirane v vrečke, platnene bisage in spalne vreče. Vidiš gole, še nedorasle otroke, ki umazani tekajo po peronih. Spremljajo jih komaj živi pogledi staršev, otrplih od skrbi, utrujenosti in življenja …
Tragične razmere
Prostor okoli železniške in avtobusne postaje, ki sta fizično povezani, bližnji park ob peronih ter park pred ekonomsko fakulteto na drugi strani Karađorđeve ulice so zbirna mesta nepreglednih kolon beguncev iz držav, prizadetih z vojno. Po večdnevnem blodenju po Makedoniji in Srbiji se ustavijo v Beogradu in nato nadaljujejo pot proti Madžarski. Njena vlada se je zaradi osuplosti nad nenadnim prilivom nezaželenih gostov odločila na meji s Srbijo postaviti žičnato ograjo ter se tako braniti pred vdorom nesrečnikov.
Ko opazujem bizaren piknik revežev v osrednjih mestnih parkih, me kakor volej v možgane zadane spomin iz preteklosti. Pa saj sem tudi sam pred dvajsetimi leti doživel enako trpljenje. To je torej življenje po življenju. Potoneš na dno, se vrneš na površje, se postaviš na noge, si urediš nov začetek, gre ti dobro in nekako pozabiš grde prizore tragične preteklosti … Potem pa ob podobah pred očmi iz malih možganov spet pridejo na plan prizori iz preteklosti!
Karkoli povedati o teh prizorih in spominih, ki sem jim bil priča, bi bilo odveč. A nekakšna simbolika se je pojavila kar sama od sebe. Tako kot bratje sotrpini in sestre sotrpinke od daleč sem se pred točno dvajsetimi leti tudi sam znašel v podobni situaciji in šel v Nevihti skozi enako trpljenje. Brez vsega sem čepel v prikolici traktorja, ujet med telesi starcev iz porušene vasi, ki jim niso ostali dnevi, ampak kilometri življenja. Brez vsega, z življenjem, ki je ugasnilo, in z življenjem, ki se šele bo prižgalo, pa čeprav ne veš, kaj te čaka … Enaki pogledi, v katerih ne vidiš drugega kakor otopelost in žalost. Razlika je v tem, da ti begunci nimajo traktorjev, prihajajo z drugih kontinentov in je njihova prihodnost vse prej kot gotova. Tragedija je, v primerjavi z Nevihto, nepredstavljiva.
Podrobnosti lastnega pogroma so na srečo pojedla leta in sem jih skorajda pozabil. Toda dogajanje pred avtobusno in železniško postajo v Beogradu je prebudilo nekatere spomine in priklicalo nekatere dogodke iz tega obdobja. Med tistim obdobjem, ko sem sam brezciljno taval po peronih neznanih avtobusnih postaj, ne vedoč, kaj me čaka jutri, in med usodo teh ljudi res ni razlike. Kljub vsemu sem si izboril novo življenje. Upam, da si ga bodo nekje daleč izborili tudi oni.
Nemčija, obljubljena dežela
Stojim ob gospodu Mohamedu iz Damaska. Poleg njega je nekaj torb, vse njegovo premoženje. Pove, da je že štiri leta begunec. Kratek čas je bival v Turčiji, najdlje pa se je zadržal na otoku Kos v Grčiji. Zdaj se poskuša prek Makedonije in Srbije prebiti do Švice, kjer ga čakajo sorodniki. V Damasku je bil ugleden meščan, kar je vidno po njegovi drži in govoru, toda zdaj je nihče. Kot ljudje pravijo tukaj, je dvojno gol.
Nekoliko naprej, pod drevesom, naletim na mladoporočenca. Pripravljata se na pot. Mladenič si obuva čevlje. Predstavi se kot Abdulah. Njegova soproga je v našem pogovoru prevajalka. V begunstvo sta krenila iz Rake v Siriji. Pove, da sta od tam pobegnila, ker je Rako zasedla Islamska država. Poskušala bosta priti do Nemčije, obljubljene dežele.
V tem obleganem delu srbske prestolnice, ki je postal nerazpoznaven, se dogajajo nerealni prizori. V Picinem parku, poleg vodnjaka, ki ga je nekdo, ironično ali ne, posprejal z rdečim napisom Welcome, je skupina mladeničev razgrnila odejo in začela moliti. Nihče se ne ozira nanje in zato v miru molijo. Nekoliko naprej skupina mladeničev iz Afganistana iz dvolitrske plastenke pije kokakolo.
Ko se čez nekaj časa spet vrnem, naletim na novo skupino dvajsetih večinoma mladih ljudi. Eden od njih, Azam, zaradi rdeče majice s turško zastavo še posebej izstopa. Pove, da prihaja iz Pakistana. Na smrt je utrujen in se težko znajde. Ponudi mi pistacije, kar je ena najbolj sočutnih gest, ki sem jih doživel.
Po poti srečam mladeniča, ki se je predstavil kot Arslan in je begunec iz Afganistana. Oblečen je v črno majico, na kateri z belimi črkami piše PUNK. Srečala sva se, ko sem se po Kamenički ulici, kjer Romi na tlakovcih prodajajo nepotrebne drobnarije, vzpenjal do Zelenega venca. V ozadju je bil grafit, ki parodira tragedijo v Srebrenici. A Arslanova tragedija ni nepomembna, saj moraš imeti dober razlog, da greš iz Afganistana do Srbije in potem naprej prek žičnate ograje v boljše življenje. Punk ni mrtev, pa kakorkoli že to obrneš.
Malce naprej me iz lokala z dobrotami na žaru gleda prodajalka, rdeča v obraz in s fotoaparatom v roki. »Ah, moj otrok, ni jim lahko. To je velika tragedija. Neverjetno, koliko jih je,« pove, medtem ko streže Osami, simpatičnemu Sudancu s tetovažo Miki Miške na podlahti. On in njegov prijatelj bi prav tako rada šla v Nemčijo, ker je tam življenje boljše.
Blizu Osame, zraven oglasnega panoja, s katerega kričita sočen hamburger in steklenica knjaza miloša, kot nezavesten spi otrok, ki ima okoli deset let. Poleg njega je njegov oče, zagorel od sonca. Osama pove, da sta iz Sirije. Nekaj reče gospodu in ta se nama pridruži. Toda že po nekaj besedah zamahne z roko in se vrne na mesto poleg otroka. Niti besede ju nisem razumel, a mi je Osama z nasmehom na obrazu pomežiknil.
Blagor jim, bodo vsaj šli iz Srbije
Še ena stvar me je spomnila na simboliko moje in zdajšnje tragedije. V Srbiji hkrati s hitrim prilivom nezaželenih prebivalcev rastejo tudi cene osnovnih življenjskih potrebščin in storitev. Spominjam se, ko sem pred dvema desetletjema na smrt žejen prišel na ozemlje države nebeškega naroda, kjer začuda nisem bil še nikoli prej. Cena steklenice piva se je povzpela s petdeset par na pet dinarjev. Ne čudi me torej, da je Osama rekel expensive, drago. Gre za tradicionalno srbsko dobrodošlico: odiraj reveže, saj so polni evrov.
Pravzaprav je podobno v vseh krajih, kjer se dogajajo tragedije. Nastrada tisti, ki je že tako ali tako zelo nastradal. To je nekaj, kar, glede na stanje stvari, še dolgo ne bo minilo.
In begunci še kar prihajajo. Jutri jih bo spet prišlo v Srbijo med 700 in 1000. Iz Sirije, Afganistana, Sudana in drugih območij, na katerih divja vojna. Njihov cilj je dežela, kjer se cedita med in mleko.
»Blagor njim, bodo vsaj šli iz Srbije. Mi pa bomo ostali, da nas bo zafrkaval ravno vsak, ki pride naokrog,« je izjavil prijatelj, ki sem ga srečal med delanjem te reportaže.
Čeprav so njegove besede grenke, niso daleč od resnice.
