Tiskane izdaje
V vse tesnejšem primežu okoljskih, socialnih, finančnih in gospodarskih problemov tako OECD kot EU vse bolj stavita na predpostavke, da so t. i. »okoljsko in socialno trajnostna gospodarska rast ter zelene investicije«, torej ozelenjeno gospodarstvo, primerni razvojni odgovori bogatih držav za 21. stoletje. EU je tako na ekonomsko-finančno krizo odgovorila s strategijo pametne, trajnostne in vključujoče gospodarske rasti, ki pa ne izhaja iz ekosistemske nujnosti pomembnega zmanjšanja planetarno nekajkrat prevelikega ekološkega odtisa povprečnega prebivalca EU (skupni kazalec potrebnih biološko aktivnih zemljišč za kritje materialnih potreb in sprejemanje odpadnih produktov).
In Slovenija? V letu 1992 je bil ekološki odtis Slovenije okoli 1,7 globalna hektarja na prebivalca (ekološki odtis je, poenostavljeno, indeks, ki upošteva porabo naravnih virov in okoljski pritisk, izražen v potrebni površini zemljišča), kar je bilo nekoliko pod planetarno biokapaciteto in bistveno manj od biokapacitete ozemlja Slovenije. Zdaj je ekološki odtis na prebivalca Evrope 4,7 gha, Slovenije pa celo 5,2 gha, planetarno in trajno sprejemljiv pa je zaradi rasti svetovnega prebivalstva le še 1,7 gha. Tako se je v poosamosvojitvenem obdobju ekološki odtis Slovenije povečal kar za trikrat, BDP pa nekaj več kot za dvakrat. Tudi Slovenija torej po osamosvojitvi kljub nekaterim uspešnim pretežno kurativnim okoljevarstvenim ukrepom ni opustila okoljsko destruktivnega in medgeneracijsko neodgovornega kapitalističnega in realsocialističnega količinskega modela trajne rasti proizvodnje, potrošnje in pritiskov na okolje. Rast BDP in odziv na krizne razmere še vedno večinoma gradi na izčrpavanju okoljskega kapitala prihodnjim rodovom, na prekomernih emisijah toplogrednih plinov na prebivalca (petkrat nad trajno sprejemljivo globalno ravnijo!) in tveganem izgubljanju biotske raznovrstnosti, ekosistemskih storitev.
V obdobju 2008–2013 se je slovenski BDP zmanjšal za desetino, emisijsko intenzivne proizvodnje pa se presegale rast v drugih panogah, energetska intenzivnost slovenskega gospodarstva se po podatkih Umarja v obdobju 2005–2013 ni pomembno znižala. Z netransparentno in politično grobo izsiljeno graditvijo bloka 6 TE Šoštanj in načrtovano rabo lignita vse do leta 2054 je Sloveniji skrajno oteženo uvajanje trajnostno sonaravne energetike. S tem se je obenem podaljšala iluzija trajne rasti porabe energije in tudi njene ničelne rasti, saj je tudi ta v zasnovi zaradi večinskega deleža fosilnih goriv in urana že v osnovi dejansko zelo netrajnostna.
Tudi koalicijski sporazum vladnih strank in predlog strategije pametne specializacije kljub določenim pozitivnim trajnostnim premikom ostajata prostovoljna ujetnika modela trajne rasti. Strategija pametne specializacije pa le upošteva nekatere prednostne naravne in druge razvojne potenciale Slovenije za razvoj trajnostnih tehnologij in storitev za zdravo življenje. A krepitev konkurenčnosti gospodarstva, dviga dodane vrednosti in sicer potrebno razvojno oživitev Slovenije neposredno ne gradi na hkratnem splošnem absolutnem zmanjševanju porabe materialov, energije, prostora in okoljskih pritiskov, ki so na prebivalca Slovenije globalno in hkrati regionalno izrazito prekomerni. Eno od temeljnih izhodišč koalicijskega sporazuma je trajnostni razvoj družbe in države, a se gospodarska rast (brez dopolnila vsaj o hkratnem sistemskem zmanjševanju porabe snovi in energije ter zmanjšanju pritiskov na okolje) opredeljuje kot temelj delovanja koalicije in »zagotovilo za obstoj in razvoj socialne države«. Povedano drugače – ohranja se globalna in slovenska mantra o trajni rasti, tokrat pod »nujo« podpore obstoju omajanih temeljev socialne države s pomočjo zelo šibki različici trajnostnega razvoja. Razvojna mantra je nespremenjena: rast je razvoj!
Omejena nosilnost okolja in trajna
Količina in kakovost hrane ter razpoložljivi prostor so po mnenju biologa Kazimirja Tarmana ključne sestavine, ki določajo biološko nosilnost okolja. Temeljna sporočilna nota ekosistemskega koncepta nosilnosti okolja je jasna: možna je le časovno in količinsko omejena rast! Rast, ki temelji na uničevanju okolja, financiranju potrošnje z zadolževanjem, izkoriščanju redkih naravnih virov brez povratnega investiranja donosov, ni in ne more biti trajnostna, ugotavlja ekonomistka Ana Murn. In še trditev entropijskega bioekonomista Georgescuja Roegena: celo ničelna gospodarska rast, zasnovana na nezmanjšani, stabilni potrošnji zalog naravnih virov, je nesprejemljiva, saj se z njihovo rabo povečuje entropija okolja. Zato je treba rabo naravnih virov in obremenjevanje okolja – zmanjšati in hkrati spremeniti njihovo sestavo! Nič novega, saj je odmevna knjiga Meje rasti že v začetku 70. let prejšnjega stoletja zasejala veliki prostorsko-okoljski dvom o možnosti nadaljevanja modela trajne gospodarske rasti zlasti zaradi izčrpavanja naravnih virov, a se je njihova raba do danes več kot potrojila.
Velekapital je z veseljem »prisluhnil« ozelenjevanju potrošnikov in nam za glavno jed prve polovice 21. stoletja ponudil še naprej rastoče, tokrat zeleno gospodarstvo. Gospodarski rasti so dodali vse bolj modni pridevnik zeleni; tako je postala zelena trajnostna gospodarska rast. Dejanski izhod iz globalne okoljske krize, iz entropijske in degradacijske zanke, pa ne more sloneti na (tokrat) ozelenjeni oživitvi gospodarske dejavnosti, na rasti materialne blaginje s pospešeno trajno rabo tokrat obnovljivih naravnih virov. Podčrtati velja, da koncept resnično trajnostnega sonaravnega razvoja v nobenem primeru ne vključuje trajne količinske rasti katere koli sestavine, ki slej ko prej preseže zmogljivost, nosilnost okolja, naravnih virov. Tudi sicer želena večja raba obnovljivih virov energije ima torej zgornjo, regeneracijsko in nevtralizacijsko mejo, zato je trajno sprejemljiva le ravnovesna, omejena raba energije v okviru nosilnosti okolja.
Po mnenju filozofa Andreja Kirna torej nikakor ne smemo sprejemati iluzije, da je rast »zelenega gospodarstva« lahko trajna in naj bi nadomestila sedanjo, ekološko nevzdržno rast. Nobena rast na omejenem planetu ne more biti trajna in tudi zelena ne. Časovno omejena zelena gospodarska rast je brez dvoma možna, a le do ekosistemsko zamejenega praga obsega proizvodnje in potrošnje. Ključne zaželene spremembe gospodarstva naj bi bile kakovostne, ne pa kakršno koli dodatno splošno povečanje proizvodnje in potrošnje. Trajnostno, ravnovesno gospodarstvo naj bi bilo po mnenju ekonomista Dalyja zasnovano na nedvoumni količinsko omejeni rabi materialov in obnovljivih virov energije. Ravnovesno gospodarstvo ohranja stalno raven naravnega kapitala s pomočjo okoljsko sprejemljivih proizvodnih in potrošniških tokov materialov in energije.
Trajnostno sonaravni gospodarski model izhaja iz ekosistemsko zasnovane časovne omejenosti obdobja rasti zgolj do doseganja zrelega, klimaksnega stanja ekosistema. Poudarja nujnost ekosistemsko logistične rasti, kjer je gospodarska aktivnost in potrošnja po kratkem obdobju količinske rasti kmalu »obsojena« na stabilno, nenaraščajočo raven ali celo na zmanjšanje zaradi količinske omejenosti naravnih virov in samočistilnih sposobnosti okolja. Z vidika entropičnosti in načela previdnosti velja poudariti, da tudi t. i. (snovno) krožno gospodarstvo ne more v neskončnost naraščati, saj je tudi v tem primeru potrebna določena količina dodatnih surovin in energije, ki bremenijo okolje.
Materialna potrošnja v nobenem primeru ne more trajno rasti, kar pa v določeni meri ne velja za dejavnosti, ki ne slonijo na potrošnji naravnih virov ali pa so okoljsko nevtralne, okolju prijazne. Take dejavnosti vključujejo številne nematerialne storitve, umetnost, kulturo, informacije, ki pa posredno prav tako niso povsem dematerializirane. Ko so osnovne potrebe zadovoljene in je dosežena zmerna raven materialne blaginje vseh članov skupnosti, je treba trajno sonaravno omejiti materialno proizvodnjo in potrošnjo ter višjo kakovost življenja graditi na usmerjanju v t. i. trajnostne dejavnosti »post-rastnega«, »odrastnega« ekosocialnega modela celotne družbe. Sodelavci Wuppertalskega inštituta poudarjajo, da bi z množično rabo že obstoječih sodobnih tehnologij zmanjšali energetsko in snovno intenzivnost (porabo energije in materialov na enoto BDP) najmanj za faktor štiri. A zmanjšanje energetske in snovne učinkovitosti je izničeno, če se hkrati trajno povečuje obseg proizvodnje in potrošnje!
Trajnostni razvoj kot zgolj zelena ekonomija oziroma do okolja prijazno gospodarstvo ni dolgoročno sprejemljiva rešitev, če ostaja znotraj okvirov klasičnega razumevanja ekonomije in znotraj imperativa gospodarske rasti. Po mnenju filozofa Luke Omladiča tako razumljena zelena ekonomija sicer priznava okoljske omejitve in stavi na racionalnejše upravljanje omejenih virov (npr. obnovljivih virov energije), toda merilo njegove uspešnosti je še vedno zgolj ekonomska uspešnost in gospodarska rast v konvencionalnem pomenu besede. Radikalnejša in ekosistemsko korektna razlaga pojma zelene ekonomije pa izhaja iz kritike gospodarske rasti kot take, saj je ekosistemsko nevzdržen že sam imperativ gospodarske rasti. Koncept trajnostno sonaravnega, »ekosistemskega« razvoja (znotraj zmogljivosti, nosilnosti okolja, ekosistemov) zavrača stalno (količinsko) rast gospodarstva in hkrati poudarja potrebo povečanja okoljsko sprejemljivega načina samooskrbe (prehranske, energetske, vodne, materialne) s ključnimi lokalnimi obnovljivimi okoljskimi viri in zelenimi delovnimi mesti. Krepitev snovno krožnih in na domačih obnovljivih virih energije zasnovanih regionalnih ekonomskih krogov, proizvodnja trajnejših, v celotnem krogu okolju prijaznih izdelkov iz lokalnih virov, povečevanje lokalne samooskrbe in drugi avtonomni regionalizacijski procesi so nujen antipod globalizacije – potrebujemo torej ravnovesno glokalizacijo. Visoka stopnja državne in regionalne samozadostnosti (hrana, energija, voda) je tudi ena od ključnih stranic širše pojmovanega koncepta nacionalne varnosti in obenem ključno polje novih zelenih delovnih mest.
Hkrati k razvojnemu konceptu
Vizijo Bruntlandine komisije o 5- do 10-krat večjem svetovnem gospodarstvu v 21. stoletju ekološki ekonomist Herman Daly ocenjuje kot okoljsko nemogočo. Ali je vedno rastoči dohodek že tako bogatih ljudi v svetu ekoloških omejitev še vedno medgeneracijsko ustrezen politični cilj, se vprašuje ekonomist Jackson. Ankete prebivalcev v bogatih državah so namreč pokazale, da po doseganju določene stopnje materialnega standarda in doseženega zadovoljevanja osnovnih materialnih potreb nadaljnja rast BDP prebivalcem praviloma več ne prinaša dviga zadovoljstva in večjega občutka sreče, zlasti ne v tistih državah, kjer se hkrati večajo premoženjske in dohodkovne razlike. Rast očitno nikoli ne bo proizvajala »dovolj« za vsakega. Celostni družbeni, zdravstveni, psihološki, okoljski, ekosistemski, podnebni in medgeneracijski stroški rasti v bogatih državah dejansko že presegajo njene koristi. Svet, EU in Slovenija torej potrebujejo nov trajnostno sonaravni razvojni model t. i. nerasti (»degrowth«), odrasti proizvodnje in potrošnje, ki pa organsko zahteva povečanje ključne vloge obsega in širokega dostopa javnega dobra v kakovosti življenja, solastništvo in soupravljanje zaposlenih, lokalnih in drugih skupnosti (ne pa privatizacije državne lastnine!), razvoj ekonaselij, kooperativ, pa tudi krepko zmanjšanje socialnih ter medregionalnih razlik.
Ali je možno doseči napredek in višjo kakovost življenja brez količinske rasti in pravično družbo brez korenite spremembe ali celo zamenjave obstoječega družbenoekonomskega sistema? Pisec sodi, da je model gospodarske nerasti v temeljnem nasprotju z dvestoletno kapitalistično logiko trajne akumulacije dobička in kapitala, izkoriščanje narave in ljudi pa sta medsebojno povezani in soodvisni. Zavestna in medgeneracijsko odgovorna materialna skromnost, zmernost in družbena pravičnost s socialno in regionalno omejenimi razlikami ter visoka stopnja samozadostnosti so ključne in obvezne stranice sonaravne, ekosocialne države in družbe nerasti. Tudi filozof Omladič sodi, da je zmožnost prostovoljne samoomejitve kapitalizma nekaj, kar je v nasprotju z naravo njegovega produkcijskega načina. Za kapitalizem je model rasti ena od ključnih podstati, s katero se poskuša izogniti nujnosti pravičnejše razdelitve ustvarjenega dohodka.
Razvojni koncept nerasti v vsakem primeru seže prek horizontov kapitalizma in (državnega) socializma 20. stoletja, katerega pomembna osnova je tudi prehod od proizvodnje menjave k proizvodnji za sonaravno rabo. Ekonomist Viktor Žakelj kot zagovornik sicer sonaravnega, a tržnega ekosocializma sodi, da bi preobrat k ničelni rasti in drugačni, pravični delitvi ustvarjenega pomenil zanikanje samega kapitalizma. Demokratični ekosocializem (po Luki Mescu – pojmovanemu kot pot!), zasnovan na modelu trajne zelene ali »nezelene« rasti, bi po mnenju pisca še vedno ostal zgolj okoljski degradacijski dvojček kapitalizma. Tako kot je bil po naraščajoči in prekomerni porabi naravnih virov in razdiralni okoljski degradaciji realni in tudi samoupravni socializem, skupaj s kapitalizmom, souničevalec planetarnega ekosistema.
Razvojno-okoljska
Ali bomo enkratno razvojno okoljsko priložnost Slovenije sposobni pogumno in pravočasno, sonaravno in inovativno, kot geografsko in zgodovinsko preverjeno trdna skupnost sposobni izkoristiti? Bomo z lastnimi trajnostnimi razvojnimi potenciali aktivno ter medgeneracijsko odgovorno soustvarjali zmerno materialno blaginjo brez rasti – za vse?
Dr. Dušan Plut, Gibanje za trajnostni razvoj Slovenije
