Ena najbolj skrivnostnih pop ikon dvajsetega stoletja

Generacije, rojene v zadnjih letih prejšnjega stoletja in kasneje, se je ne bodo spominjale po fotografijah, kako zapušča svoje stanovanje na Peti aveniji, ki so jih objavljale ameriške in evropske opravljive revije, kot je to še imela možnost moja, temveč predvsem po ekranizacijah tragedije ob umoru njenega moža, Johna Fitzgeralda Kennedyja. Ali po Zapruderjevih posnetkih iz Dallasa 22. novembra 1963, ko so ob 12.30 po lokalnem času 35. ameriškega predsednika, ki je sedel ob ženi Jacqueline v predsedniškem fordu kabrioletu, v vrat in glavo zadeli streli atentatorja/atentatorjev.

Jackie je bila v trenutku prvega strela obrnjena v nasprotno stran od moža, k množici ob cesti, hip kasneje, ko je bil predsednik znova zadet, se je sklonila k njemu, in še kasneje, že ko so drveli proti bolnišnici, je njegovo hudo poškodovano glavo vzela v naročje in jo prislonila k sebi, na mehko moher volno bouclé Chanelovega kostima. Roza kostim ne bo, okrvavljen med prisego Lyndona B. Johnsona manj kot štiriindvajset ur kasneje, nikdar pozabljen. Čepica iz kompleta je bila v paniki za vedno izgubljena.

Jackie – njene misli so povzemali vsi njeni neavtorizirani biografi – si ne bo nikoli odpustila, da je bila pred prvim strelom obrnjena v nasprotno stran, »kajti lahko bi ga bila zavarovala, povlekla k vznožju sedežev« …

Naglas Bouvierjevih žensk

Jackie Bouvier Kennedy še danes velja za eno najbolj skrivnostnih pop ikon dvajsetega stoletja. Kajti to je v resnici bila – pop ikona. Vse do zadnjega leta življenja, leta 1994, ko zaradi bolezni ni več zapuščala štirisobnega stanovanja na Manhattnu, je veljala za najbolj fotografirano žensko druge polovice dvajsetega stoletja. O njej so naši predniki lahko prebrali in videli vse. Skoraj vse.

V brezhibnih javnih nastopih je s tipičnim priučenim transatlanstkim naglasom, značilnim za vse Bouvierjeve ženske – njena teta Edith in sestrična Little Edie v dokumentarcu bratov Maysles govorita z identičnim naglasom –, pripovedovala o življenju in delu svojega moža, urejanju Bele hiše, navadah otrok, molčala o svojih ter premeteno svetu glede sebe dala vse – in hkrati ničesar. Sočasno z njenim brezhibnim slogom oblačenja in vedenjem je znala prikriti tisto najbolj bistveno o sebi – kot sveža nevesta se na svojih poročnih fotografijah skorajda ne nasmehne, kot pravkar vdova na fotografijah pogreba svojega moža skorajda ne potoči solze.

V letu po umoru predsednika Kennedyja je Jackie s Pulitzerjevim nagrajencem, sicer družinskim prijateljem predsedniškega para, zgodovinarjem Arthurjem Schlesingerjem mlajšim posnela serijo dolgih pogovorov. Ob petdesetletnici inavguracije JFK-ja za predsednika je teh skoraj devet ur posnetkov na voljo javnosti.

V intervjujih spoznamo popolnoma drugačno nekdanjo prvo ženo ZDA – provokativno, kritično, tudi manipulativno. Govorita seveda o mondenostih Bele hiše, a ne obideta boja za človekove pravice, kubanske raketne krize, invazije v Prašičjem zalivu itd. V knjigi, ki je s predgovorom njene hčere Caroline izšla pri založbi Hyperion in ima naslov Jacqueline Kennedy: Historic Conversations on Life with John F. Kennedy, so prepisi posnetkov, na youtubu pa lahko prisluhnete nekaj izsekom dialogov. Nastali so brez vnaprej pripravljenega scenarija, zato zvenijo kot pomenek med prijateljema, včasih zelo iskreni, in so zato, ker smo jih od nekoga, kot je Jackie Kennedy, nevajeni – magnetno privlačni.

Modna ikona, ledena princesa, pikova dama

Kdo je torej bila Jacqueline Kennedy Onassis? Njena hči je že dolgo tega dejala, da največ stvari o materi ve prav mati sama. Je bila prikrita lahkoživka, ki je zapeljala Branda, Williama Holdna, Gregoryja Pecka, Paula Newmana (čigar deli intimnejše telesne anatomije naj bi bili po njenem pripovedovanju zelo prepričljivo podobni tistim njenega moža, kot so jo nesramežljivo »citirali« nekateri njeni biografi), večna modna ikona, ledena princesa, ki je bíla nenehen boj s paparaci, zasledovalci, tista Američanka, ki je Marii Callas ukradla njenega Arija, tista svakinja, pred katere neustavljivimi čari sta pred bratovo smrtjo in po njej klonila tako Bobby kot Ted Kennedy, brezsrčna pikova dama …?

Ali pa je bila Jacqueline Kennedy ženska, ki je bila v mladosti imenitna novinarka, ki je senatorje, guvernerje in, ja, predsednike znala spraševati o neugodnih temah notranje in zunanje politike? Bila je zgodovinarka in umetnostna zgodovinarka, ki je soustvarjala »zlato obdobje Camelota« v Beli hiši in poskrbela, da so v Washingtonu ustanovili in odprli Nacionalni muzej ameriške zgodovine. Pri založbah Doubleday in Viking je uredila več kot 300 knjig, kot ljubiteljica plesa prva izdala monografije, biografije o ključnih plesnih mojstricah in mojstrih 20. stoletja – ko tega ni počel še nihče. V najvišjem nadstropju predsedniškega poslopja je odprla šolo in vrtec za svoje otroke in otroke zaposlenih v administraciji … Biovrt Michele Obama z občasnim javnim okopavanjem je v primerjavi s tem zadnjim resnično zelo malo, se pardoniram.

Ali kot je v enem od zadnjih esejev pred smrtjo ubesedil Schlesinger sam: »Za milino, ki jo je Jackie kazala v javnosti, je bivala neverjetna družbena ozaveščenost, železna prepričanost in ustvarjanje dejanj z nameni, ki so bili začrtani jasno in nedvoumno. A vseeno je to bil neki drug čas, ko ženski v družbi, četudi je imela status, ni bila dovoljena neposredna emancipacija oziroma se to od nje ni pričakovalo. Niti v Beli hiši ne.«

Podrejenost možu kot v azijskih kulturah

Jacqueline Bouvier se je leta 1929 rodila v Southamptonu in odraščala je na Manhattnu ter kasneje v Newportu, v očimovi hiši Hammersmith Farm, ki je bila vse do poznih devetdesetih v lasti premožne družine Auchincloss, v času predsednikovanja Johna Fitzgeralda Kennedyja pa tudi predsedniška poletna rezidenca.

Arthur Schlesinger mlajši je zapisal, da so bila v tem okolju mlada dekleta vzgojena na način, da so prikrivala kakršno koli od svojih intelektualnih sposobnosti, da ne bi preplašila snubcev. No, pri Auchinclossih je to vseeno bilo drugače; drugi mož njene matere, Hugh D. Auchincloss, je Jacqueline kmalu uredil službo pri Washington Times-Heraldu.

Bodočega predsednika, takrat še senatorja, je spoznala med enim svojih intervjujev in v pogovorih z omenjenim zgodovinarjem pravi, da se ji je zdel pri šestintridesetih letih, ko sta se z JFK-jem poročila, sila glamurozen in že takrat s posebno karizmo.

Jacqueline je bila precej evropsko ameriško dekle. Po študiju umetnostne zgodovine in ameriške zgodovine na kolidžih Vassar, Smith in univerzi Georgea Washingtona je, navdušena frankofilka, nekaj časa na študijski izmenjavi preživela v Parizu in obiskovala predavanja na Sorboni. V letu, preden sta se z Johnom poročila, je samo zanj prevedla sveženj knjig o »problematičnih« francoskih kolonijah Alžiriji in Indokini, da si je njen bodoči mož lahko oblikoval svoja zunanjepolitična stališča.

Nemara je bilo v tistem času Jackie marsikaj bolj jasno kot njemu, a v trenutku, ko se je zavezujoče povezala s Kennedyji, svojih mnenj ni več tako odločno javno izražala. Ni se spodobilo oziroma, kot je povedala Schlesingerju, »tega enostavno nisem hotela početi. John se je bil pripravljal, da postane najboljši, prvi v državi, moja mnenja za javnost v tem smislu niso bila pomembna … Po drugi strani pa se je najin odnos po tistem, ko je postal prvi mož ZDA, nenadoma spremenil v nekaj viktorijanskega oziroma v podrejenost ženskega spola moškemu, kot jo poznamo v azijskih kulturah, in to je bilo za tiste okoliščine najbolje, zagotavljalo je mir. Predvsem moj.« Precej nenavadna izjava za žensko, ki je samo deset let kasneje postala pojem neodvisnosti ameriške ženske.

Z vstopom para Bouvier-Kennedy v Belo hišo se je JFK posvetil predsednikovanju in vsem mogočim krizam, udejanjal en politični flop za drugim, Jacqueline pa se je lotila notranje prenove: skušala je poudariti zgodovino stavbe na način, ki ni bil prav pogost, prenovila je Lincolnovo spalnico, posteljo, v kateri je spal ta sloviti predsednik, odstranila ves poceni kič Eisenhowerjevih, ki na notranjo opremo niso dali veliko, in dala vsa nadstropja dezinficirati, ker naj bi se bili v tla zažrli termiti. Anekdota pravi, da so šele kasneje ugotovili, da so bili talni madeži samo praske, ki jih je nekdanji predsednik Ike naredil s svojimi čevlji za golf.

V nekaj dneh je iz proračuna Bele hiše zapravila petdeset tisoč dolarjev, ustanovila tako imenovali odbor za lepe umetnosti Bele hiše, vanj privabila pomembne donatorje, odkupila nekaj zgodovinsko pomembnih kosov pohištva od zbirateljev in muzejev ter februarja 1962 za ameriško tv-mrežo CBS posnela dokumentarec Vodič po Beli hiši, kjer je v podrobnostih pokazala domovanje predsednikovih. Dokumentarec je dobil ameriško tv-nagrado emmy.

Življenje zunaj akvarija

Kot nekdanja novinarka se je zavedala, da bosta z vsesplošno prepoznavnostjo njenega moža in nje tarča paparacev postala tudi njena otroka. Ko je zaradi varnostnih ovir odhod hčere Caroline v šolo v mestu postal nemogoč, je v tretjem nadstropju Bele hiše uvedla jasli, vrtec in šolo in vanjo povabila tudi otroke drugih uslužbencev.

Poslopje, ki je bilo hkrati njen dom, njihov dom, obenem pa tudi delovno okolje njenega moža, je hotela spremeniti v nekaj prijaznega in prijetnega. »Jaz sem sicer lahko pobegnila v mesto na kakšen ples ali zabavo, New York prav tako ni bil daleč, toda vse to, kar sem lahko odživela, je bilo Jacku onemogočeno.« Zato je v družbi najbližjih prijateljev in sodelavcev za predsednika prirejala manjše zabave, večerje s projekcijami filmov, organizirala koncerte in nastope takratne kulturne-umetniške elite.

Ker je bila tako dinamičnega duha pa tudi zelo načitana in je govorila nekaj tujih jezikov, so ji takšne vaje v komuniciranju prišle prav kasneje, ko je na uradnih obiskih na tujem morala o precej bolj obvezujočih rečeh govoriti z zahtevnimi sogovorniki, kot sta bila Džavaharlal Nehru in Charles de Gaulle; menda, tako Schlesinger, se je v nasprotju z njenim možem zelo izkazala prav pri slednjem.

Vsekakor je sebi in svojim otrokom zagotovila, da v treh letih predsednikovanja JFK-ja niso živeli v akvariju; preizkušala jih je v svetu, tako in drugače.

Nikoli ni napisala spominov ali izdala zbirke korespondence, njene izjave, misli so biografi bolj ali manj posrečeno povzemali v biografijah, ki jih je prezirala. Večina Američanov jo je imela in jo še vedno ima za utelešenje elegance, stila, toda njeni nekdanji kolegi iz kulturnih redakcij, uredništev Doubledaya se je spominjajo kot nekoga, ki je lahko ležerno ležal na tleh pisarne ter glasno razmišljal, kakšna bi bila najbolj primerna likovna oprema te in te knjige.

Kennedyjeva je bila tista, ki je na primer prepričala Michaela Jacksona, da je napisal avtobiografijo, znala je opogumiti in verjeti v avtorje, nekatere je osebno finančno podpirala mimo proračunov založb. Zadnjih dvajset let življenja je bila čisto zares sila uspešna literarna urednica. Zaslužna je, na primer, da so v ZDA dobili prevod Kairske trilogije nobelovca Nagiba Mahfuza.

* * *

Film Jackie, ki je doživel premiero na beneškem filmskem festivalu, Čilenca Pabla Larraina je zasnovan na pogovorih Onassisove s Shlesingerjem, nadrobneje so prikazani štirje dnevi njenega življenja po umoru moža, obenem pa so nekatere replike dobesedno vnesene v scenarij, kot je na primer: »Johnsonova sta tako čudovita do mene.« Kar je seveda delna laž.

Tudi v filmu nastopa novinar, ki seveda ni imenovan, toda glede na to, da gre za pogovore, ki jih je z nekdanjo prvo damo opravil nekaj mesecev po smrti njenega moža v Hyannis Portu in njenem bivališču v Georgetownu, lahko sklepamo, da je to Schlesinger, a ga zaradi teh ali onih razlogov niso mogli v filmu tako imenovati.

Kritike po premieri v Benetkah in Torontu so si enotne: mojstrovina, ne biografski film.