Enakopraven si ali pa nisi, ne moreš biti na pol enakopraven

Tretjič v petih letih in le štiri mesece po drugem referendumu, na katerem so volivci večinsko zavrnili izenačitev pravic istospolnih parov s pravicami raznospolnih, so v državnem zboru spet odločali o pravicah istospolnih parov. Zato v zapisu kritiziram sodbo ustavnega sodišča (21. 10. 2015), ki je sprožila referendum (24. 12. 2015), ta pa je razveljavil z ustavo povsem skladen zakon (ZZZDR-D), ki je izenačeval pravice razno- in istospolnih parov.

V sodbi ustavnega sodišča je po človeški plati vse narobe. Zato so take tudi etične, pravne in politične posledice; vse so proti temeljem ustave: enakosti, svobodi, suverenosti, odnosu med večino in manjšino, dostojanstvu človeka itd.

Za koga sta svoboda in enakost?

Prvo napako razkriva sporočilo za tisk (21. 10. 15), ki sodbo ustavnega sodišča upraviči s trditvijo: »Ustavno sodišče je v tem postopku razsojalo samo v sporu med državnim zborom (DZ) in predlagatelji referenduma, in sicer glede vprašanja, ali je referendum o ZZZDR-D dopusten.«

Ustavno sodišče je z večino 5:4 razsodilo, da je referendum dopusten. In referendum je zakon, skladen z ustavo, razveljavil. Še več. Ker je zakonodajalec (parlament) zakon sprejel zato, da bi odpravil neustavnost, pomeni razveljavitev ZZZDR-D vrnitev v neustavnost. Ali bolj jasno: ustavno sodišče je s sodbo sprožilo referendum, ki je z razveljavitvijo zakona znova vzpostavil neustavnost! Skratka, referendum je bil protiustaven. Zato večino petih sodnikov (Jan Zobec, Miroslav Mozetič, Ernest Petrič, Mitja Deisinger, Marta Klampfer) imenujem »mračni«, saj so zame odigrali najslabšo vlogo tožnika in sodnika.

Argument, da je ustavno sodišče »razsojalo samo v sporu med DZ in predlagatelji referenduma«, je slab, ker je slaba posledica – razveljavitev z ustavo skladnega zakona. Posledici sodbe – referendum in razveljavitev – sta samo na videz možni, menim, da so ju »mračni« hoteli. Zato ustavno sodišče ni razsojalo o tem, kar trdi, ampak o tem, za koga sta svoboda in enakost! Ustava jo obljublja vsem; zato smo vsi pred zakonom enaki, ne glede na razlike »ali katerokoli drugo osebno okoliščino« (ustava, čl. 14), na primer spolno usmerjenost.

Svoboda in enakost sta torej tudi za lezbijke, geje, biseksualce, transseksualce, tretji spol in še neznane duhovne/telesne/spolne usmeritve človeka (t. i. osebe iz skupine LGBT); to poudarjam, ker so ustavni sodniki, kot prvi varuhi ustave, dolžni široko/dobronamerno uveljavljati svobodo in enakost za drugačne; tako kot jo je razveljavljeni zakon, ki je izenačeval status istospolnih partnerjev z raznospolnimi, popolnil praznino in odpravil neustavnost.

»Mračni« torej svobodo in enakost odrekajo osebam iz skupine LGBT, ki jih ustava ščiti s svojim bistvom – obljubo svobode za vse; konkretno tudi pa z maksimo »katerokoli drugo osebno okoliščino« (čl. 14) in prepovedjo referenduma o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost glede človekovih pravic (čl. 90). Ker za »mračne« osebe iz skupine LGBT niso niti enake niti enakovredne, ne morejo biti niti enakopravne z nami, »navadnimi in normalnimi«. Pri odločitvi »mračnih«, da dovolijo referendum – tako kot so ga leta 2011 –, ni šlo za t. i. pozitivno svobodo (večine, 99,9 odstotka državljanov) ali negativno svobodo (mikromanjšine, 0,01 odstotka, ki naj bi ogrožala svobodo večine in varnost otrok), ampak za zanikanje bistva zahodne svobode: svoboden sem, če je drugi (manjšinec, marginalec, migrant) svoboden. Večina je svobodna samo, če je tudi manjšina; to izhodišče prepoveduje sklicevanje na legitimnost katere koli večine nad manjšino. Svoboda večine torej izhaja iz svobode manjšin in ne obratno; večina svobodo samo formalizira v demokratičnem postopku (parlamentarno večino) sprejemanja zakonov. Tu pa je – najprej sodniška in nato še referendumska – večina mikromanjšini vzela z zakonom zakonodajalca že dano pravico in de facto zanikala enakovrednost in enakopravnost osebam LGBT.

Glede na položaj ustavnega sodišča v sistemu pravosodja, sodišča nad sodišči, moram sklepati: če zaradi referenduma, kot posledice sodbe, kdorkoli v demokraciji izgubi status družbene enakovrednosti in enakopravnosti – kot so ga osebam iz skupine LGBT –, štejem, da je bil to tudi namen »mračnih«. Zato je: prvič, sodba, katere (referendumska) posledica je neenakopravnost pred državnimi organi, za idiota, marginalca, črnca, migranta, juda, homoseksualca v demokraciji protiustavna; in drugič, tudi tak etos »mračnih« za demokracijo ni sprejemljiv. Etos – osebna drža, konkretna odločitev – kaže resnične vrednote človeka. Etos sodnikov je odločilen, saj je sodba bolj kot stvar zapisanega prava vedno stvar njegove uporabe. Zato glede osebne drže v zadevah svobode, človekovih pravic, dostojanstva mislim, da sodniki nimajo manevrskega prostora. Vsi so absolutno podrejeni ustavnemu postulatu enakosti, ki v praksi zapoveduje enako spoštovanja različnih, tistih s »katerokoli drugo osebno okoliščino«. Kdor tega ne zmore, naj ne bo sodnik, še najmanj ustavni.

Bistvo liberalnih ustav je zagotavljanje enakih individualnih, političnih, socialnih, kulturnih pravic različnim – poudarek je različnim – posameznikom. Ker celotna zgradba zahodne svobode stoji na posamezniku, so zato vse pravice/svoboščine v bistvu vedno subjektivne, osebne, individualne; posameznik mora biti svoboden, da je lahko zoon politikon, torej, da v družbi deluje brez strahu; svoboščine mu mora jamčiti država/oblast – tudi pravosodna, ki naj utrjuje in širi, ne pa oži svobodo; to naj počno politične veje oblasti v izrednih razmerah. Zato so ustavni sodniki tudi prvi dolžni ščititi zakone par excellence, skladne z ustavo (kot je bil ZZZDR-D), ne pa da s sodbo, za katero pretkano trdijo, da je procesno formalne narave, ustvarjajo okoliščine za njihovo razveljavitev (referendum). Sodba ustavnega sodišča je napad na filozofijo ustave (ratio constitutionis), odraža pa etos sodnikov, njihove resnične vrednote.

Enakost

Zahodne svobode ni brez enakosti; enakost, vgrajena v moderne zahodne ustave, izvira samo iz grško-rimske tradicije in je nastala kot odpor judovsko-krščanski enakosti; ti sta med seboj nekompatibilni, njuna sinteza ni možna. Zato bi moral z idejo enakosti začeti kritiko sodbe ustavnega sodišča. Namreč (namerno!?) napačni uporabi temelja temeljev – kar enakost je – nujno sledijo v nadaljevanju pojasnjene napake: o oblasti ljudstva, moči večine nad manjšino, človeškem dostojanstvu, osebnih pravicah itd. Na napačni uporabi koncepta enakosti ni mogoče zgraditi svobodne družbe za različne, kot jo obljublja ustava.

Argumenti »mračnih« so nedemokratični, saj sodba ustavnega sodišča zanika prav enakost za vse. Enakost je postulat zahodne svobode; temelj, ki ga ne smemo spremeniti, če nočemo spremeniti vsega, na čemer stoji zahodna svoboda. Enakost ni cilj demokracije, ampak njeno izhodišče, ki mu morajo streči vse državne oblasti; prav pravosodje mora biti – bolj kot politični veji oblasti – nezmotljivo v razlagi in nepopustljivo v uporabi tega koncepta, ki je na strani šibkih. To tudi pomeni, da sodniki oceno o enakosti, postulata postulatov, ne samo da ne smejo po pilatovsko prevaliti na »ljudstvo, ker ima oblast« in je torej suveren, ampak jim to prepoveduje imperativ »ustava je suveren«. Sicer v demokratični ustavi ne gre za hierarhijo postulatov, ampak za njihovo součinkovanje; zato je tako odločilen etos sodnikov, njihova dolžnost je harmonizirati postulate – samo tako je mogoča svoboda v vsakdanjem življenju. Brez osebnega etosa ni svobode, pa naj bo še tako natančno zapisana v ustavi. O etosu več drugič, če bo treba.

Slaba posledica sodbe je tudi kulturni boj. Če trdim, da moderna enakost izvira iz grško-rimske tradicije in ne judovsko-krščanske, hočem reči, da so »mračni« najprej s sodbo in nato še z referendumom »republikanizirali« judovsko-krščansko enakost, ki jo vsebuje ideja svete družine in ki je povsem nekompatibilna z moderno ustavno enakostjo. »Mračni« so tako obnovili tradicionalni slovenski kulturni boj med konservativci in modernimi. Omikane družbe zahoda zato poleg svete družine – oče, mati, otrok – upoštevajo druge oblike družinske skupnosti, saj nočejo vzdrževati konflikta med različnimi, ki hočejo taki tudi ostati. Z demokracijo bomo problem rešili kot omikani: Švedska, Norveška, Danska, Nemčija, Irska, Španija, Portugalska …; sicer ga ne bomo.

V ustavah Zahoda je ideja enakosti razumljena kot enakovrednost neenakih – po spolu, rasi, veri, spolni usmeritvi, sposobnostih, položaju, znanju in onimi s »katerokoli drugo osebno okoliščino« – pred državnimi oblastmi, tudi pred ustavnim sodiščem. Ne pozabimo: táko enakovrednost je uveljavljal razveljavljeni zakon. Še več, prav enakost različnih pred državnimi oblastmi, posebno pravosodjem, je ratio constitutionalis liberalnih ustav. Zato je nujen sklep: kadar oblast (ustavno sodišče s sodbo) sproži proces, katerega posledica je ukinitev enakosti pred organi države – posebej če je ta že obstajala (ZZZDR-D) –, vedno ravna protiustavno.

Državne oblasti – prvo pravosodje – morajo ex officio uveljavljati postulat enakosti. Na ideji enakovrednosti različnih, ki hočemo različni tudi ostati, stoji zahodna svoboda in v tem smislu je enakost zapisana v ustavah. Temeljno, distributivno pravičnost politika vzpostavlja z institucionalizacijo enakovrednosti različnih, tako da jo zapiše v ustavo in zakone, ki jih državna oblast ščiti z izvajanjem; tudi za izravnalno pravičnost, ki državljanom daje enake možnosti, da uresničijo življenjske ambicije, skrbi politika, in sicer z demokratičnim diskurzom – nenehno javno razpravo v organih oblasti, civilni družbi, medijih, med intelektualci. Prav ta diskurz med enakovrednimi postavlja merila za meritokracijo, edino obliko neenakosti, ki jo demokracija dopušča. Hočem reči, da danes z idejo meritokracije ni mogoče upravičevati ekstremne neoliberalne neenakosti; razmerje en odstotek bogatih, izbranih, posvečenih, avantgardnih in 99 odstotkov preostalih je formula totalitarizma. Zato je taka neenakost napad na ustavo in demokracijo.

Referendumska pravičnost

Pravo se utemeljuje s pravičnostjo! Zato sta smisel in cilj prava v demokraciji po sebi taka, da omogočata razkrivanje njegove slabe rabe in popravo napak. Brez tega demokracija umre.

V demokraciji naj bo referendum instrument, ki ne jemlje pravic, ampak daje: kot referendum (plebiscit) za osamosvojitev Slovenije (december 1990); referendum na Irskem o porokah istospolnih (maj 2015); norveška evangeličanska cerkev je z referendumom (v okviru sinode) odobrila poroke istospolnih (april 2016) itd. Demokracija zanika logiko: več pravic imam, če jih imajo drugi manj; ampak obratno, več pravic imam, če jih ima tudi drugi – torej so moje pravice najbolj zaščitene, kadar jih imamo vsi.

Zato menim, da ustavno sodišče ni razsojalo o referendumu kot boljši metodi pravičnosti, ampak so »mračni« referendum (zlo)rabili za potrditev svojega etosa in odločili, da so mikromanjšina LGBT toliko drugačni kot ljudje, da ne morejo imeti istih pravic kot večina; torej da LGBT niso toliko enakovredni, da bi lahko bili povsem enakopravni. Če bi »mračni« menili, da so LGBT enakovredni – tako so menile njihove štiri kolegice sodnice, ki si zaslužijo priznanje –, referenduma ne bi bilo. Kot rečeno, ga z vidika ustavne svobode in konkretnih členov tudi ne bi smelo biti, saj ta svoboda ni odvisna od večin ali manjšin. Zato sta sodba in referendum kot hotena posledica napad na ustavo.

Take referendume so kot metodo plebiscitarne/neposredne demokracije cenili evrotirani, tudi jugomonisti 20. stoletja. Zato menim, da so tudi pravosodne sodbe o neenakovrednosti drugačnih v demokraciji lahko podlaga za politične sodbe o »življenju, ki je nevredno življenja« v nedemokraciji. Nedemokratična so tudi »znanstveno«, doktrinarno priporočena medikamentna »zdravljenja« LGBT ali kirurško spreminjanje »tretjega spola«. Oblast se je rada sklicevala na stroko, psihiatrijo elektrošokov in evgensko kirurgijo.

Še o paradoksu: z referendumom je makrovečina odločala o tistih pravicah mikromanjšine, ki jih demokracija lahko s parlamentarno večino zakonodajalca daje – in jih je z ZZZDR-D tudi dala –, ne sme pa jih vzeti z referendumsko (nacionalno) večino, če hoče veljati za demokratično in omikano. Seveda ne gre za paradoks, ampak za logiko zahodne svobode in demokracije; zato pravi Susanne Baer, nemška ustavna sodnica: »Enakopravnost istospolnih je v preteklih desetletjih neke vrste test razsvetljene pravne države.«

Zato moramo vedeti, kdo ima v razsvetljenih državah oblast in kdo je torej suveren?

Kdo je suveren?

»Mračni« sodnik Jan Zobec je referendum podprl z ustavno (čl. 3), vendar narobe razumljeno maksimo: »Oblast ima ljudstvo.« Tu je treba biti jasen: v zadevah svobode oblasti nima ljudstvo, ampak ustava, katere glavna vsebina je svoboda; zato v zadevah svobode ljudstvo ni suveren, ampak je ustava, saj ta jamči svobodo! Referendum, volitve, tridelna oblast itd. so sicer instrumenti demokracije, ki pa mora razkrivati njihovo zlorabo, sicer propade; zato post festum kritiziram neustavno sodbo ustavnega sodišča; zato je Milan Brglez, predsednik parlamenta, preventivno ustavil šest neustavnih referendumov (2. 5. 2016), ki jih zahteva Sindikat delavcev migrantov Slovenije itd.

Torej tudi »ljudstvo, ki ima oblast«, v demokraciji ne more jemati svobode drugačnim, manjšinam, različnim, LBGT. Totalitarizmi ljudstvo vedno postavljajo za subjekt (teror v imenu ljudstva v montiranih sodnih procesih, pregonu razrednih sovražnikov, intelektualcev), referendum pa za njegovo metodo neposredne demokracije. Za zahodno svobodo je subjekt posameznik, različen, drugačen, marginalen, šibek, zaničevan – temu mora oblast jamčiti pravice. Zato je od akademsko sholastičnega dictuma, da je ustava najvišji pravni akt, mnogo pomembnejši politični dictum, in sicer, da je demokratična ustava najvišja politična obljuba svobode. Je najvišja prisega državnih oblasti državljanom, da bodo vsebino ustave uresničevale; zato neuresničevanje ipso facto daje državljanom pravico do upora. Prav najvišja obljuba politične svobode za vse je hkrati tudi najvišji ukaz ljudstva (demosa) vsem oblastem države, posebno pravosodni, da svobodo zagotavljajo.

Srčika ustave je politična svoboda za vse; ker tako izhodišče nikakor ni nazorsko/etično nevtralno, tudi svoboda ni nazorsko/etično nevtralna kategorija in tudi ustava ni nazorsko nevtralen tekst. Ideja zahodne svobode je torej zelo pristranska. Sodobna sekularnost torej ni politično nevtralna, ampak je za ustavno svobodo; zato so demokratične oblasti, posebej pravosodne, legitimne samo, če svobodo uresničujejo, utrjujejo in širijo. Državna oblast je zato netolerantna do netolerantnih, ki so proti enakovrednosti drugačnih (LGBT).

Že petsto let je osrednji problem zahodnega prava suverenost v smislu, kdo ima oblast in kakšna je njena legitimnost. Ker samo iz legitimnih praks, ne pa idej, izhaja dolžnost ubogati oblast, je za demokracijo legitimno samo delovanje, ki uresničuje ustavo. Namreč na teorijo suverenosti so se v 20. stoletju sklicevali klerikalci, komunisti, fašisti in nacisti bolj kot demokrati; iz nje namreč lahko deduciramo, kar hočemo, in tako tudi počnemo. Kadar država ne jamči ustavnih svoboščin in »ljudstvo« ne postavlja oblasti, ki zato ne zastopa njegovih interesov, takrat ustava (p)ostane edini suveren, glavni politični smerokaz, ki legitimira vsak upor proti uničevalcem svobode. Otroka suverenosti sta avtonomija in emancipacija »strok, stanov, cerkva«; osamosvojiteljske oblasti so ju izrodile, saj omogočata lopovske zaslužke članom nadzornih svetov, preprodajalcem profesorskega znanja, zdravja, orožja, pravic; lopovom, ki bogatijo »zakonito«, pravna država ni kos! Ustava je proti taki suverenosti – avtonomiji in emancipaciji –, zato je tudi kritika oblasti, ki jo prakticira, legitimna in preventivna. Sicer pa je teorija suverenosti še zelo živa kot ideologija prava; v njenem imenu se pišejo demokratične ustave, zakoni, uredbe; v njenem imenu se organizira represivni aparat – pravosodje z ustavnim sodiščem –, ki disciplinira različne in marginalne.

Etos večine

Tudi »mračni« predsednik sodišča nad sodišči Miroslav Mozetič je referendum podprl z argumenti slabo razumljene ustave: »... naj poudarim, da nikakor ne sprejemam stališč ..., da večina ne more (ne sme) odločati o pravicah in obveznostih) manjšine. Seveda odloča večina, kdo pa drug.«

Argument premoči večine nad manjšino – čeprav gre »samo« za pravno pravičnost à la Mozetič – je zgolj nedemokratična varianta maksime »oblast ima ljudstvo«. Ustavne svobode ne sme jemati nobena večina: ne mračnjaška, ne parlamentarna, ne referendumska. Zato je za nas vladane samo ustava suveren, ne pa sodba »mračne« večine sodnikov, ki so centralno integrativno načelo demokratične družbe – enakost – licemerno predali v presojo referendumski večini. Posledice te navidezno proceduralne, dejansko pa vsebinske sodbe so slabe: prvič, s prenosom odgovornosti na ljudstvo so sodniki »svobodno izstopili iz službe«. (G. Pirc) Ustavni sodniki so »sodniki nad sodniki«, zato naj sodijo o težkih zadevah in jih ne prelagajo, četudi navidezno, na plebs. In drugič, prav zato »mračni« svoje odgovornosti s tem niso niti zmanjšali niti prikrili, temveč so jo v očeh vladanih izostrili in povečali.

»Mračna večina« je svoj etos (nazor, mentaliteto) izrazila v sodbi, ki je sprožila in dosegla referendumsko potrditev širše mentalitete netolerance do drugačnih. Namesto da bi »mračni« – tako kot njihove štiri kolegice sodnice – z osebnim etosom in vsem nacionalnim in mednarodnim pravom branili kolektivno identiteto skupine LGBT in ubranili zakon, skladen z ustavo, so demonstrirali in sprožili širšo mentaliteto, nasprotno demokratičnim pričakovanjem. Ta čudaška drža zanika mogočni in v dolgem boju nastali pravni korpus Zahoda, ki je izrazito na strani drugačnih, marginalnih, zaničevanih zato, da bi bila svoboda »normalnih večin« različnih sploh mogoča.

»Mračni« so načrtovali, najmanj dopustili referendumsko izničenje zakona, ki je odražal logos in telos ustavne svobode. In če bi ista, mračnjaško spodbujena mentaliteta referendumsko odločala o splavu, evtanaziji, smrtni kazni, svobodi razpolaganja s seboj, bi – niti ne v bolj kriznih časih – izgubili ustavne pravice, po katerih se zahodna civilizacija razlikuje od vseh drugih. Zato je slabonamerno s sodbo sprožiti proces, ki o svoboščinah drugačnih odloča referendumsko, če vemo, da v Sloveniji ni menda bil uspešen noben referendum v prid človekovim pravicam; in če vemo, da te tudi nikoli niso bile srčika predvolilnega programa katere koli politične stranke.

Naj glede podobnega nemeritokratskega elitizma spomnim: v prejšnjem parlamentu je bilo ducat lopovov, goljufov, udbovcev in ponarejevalcev. Ker smo državljani vedeli, da tudi parlamentarci vedo, da mi vemo, da tudi oni vedo, kdo so, pa jih nočejo izgnati, so takó tudi sami postali nelegitimni; izgubili so zakonodajno suverenost. Namreč zakoni, ki jih taki sprejemajo, ne zavezujejo nikogar, ampak so vedno razlog za razpust parlamenta, ki zlikovcev noče izgnati. Zato so še toliko bolj odgovorni sodniki, prvi varuhi ustave, ki je edini suveren.

V demokraciji je oblast ljudstva in vseh večin vedno podrejena vladavini zakona. Zakon je vladar (nomos basileus); danes je to ustava – ta obljublja pravice, ki jih ne sme vzeti nobena večina ali oblast, ki hoče veljati za demokratično. To je smisel in cilj ustavnega liberalizma. Če me ustavni sodniki ne branijo pred ljudstvom kot oblastjo, ki mi onemogoča biti zoon politikon, jih ne potrebujemo; če pa sprožijo procese, da namesto njih ljudstvo/večina jemlje pravice, pa jih sploh ne potrebujemo. Ker je obljuba svobode za različne srčika ustave, je ustavno sodišče, sodišče nad sodišči, lahko samo čuvar čuvarjev političnih pravic manjšin. Takó sprovocirani referendumi so v bistvu nedemokratični, saj so take večinske mentalitete vedno proti enakovrednosti drugačnih. Zgodovina uči, da je hoi polloi (nahujskano mnoštvo) vedno hud sodnik, ki je Sokrate vseh časov obsojal na smrt; danes tudi migrante »oznanja« za prinašalce kuge.

Kako je torej z dostojanstvom človeka in njegovimi pravicami?

Dostojanstvo in človekove pravice

Takoj moram reči, da ne gre za dostojanstvo oseb iz skupine LGBT, ampak za dostojanstvo »mračnih« in mutatis mutandis vodstva gibanja Za otroke gre. Človeško dostojanstvo je samoobrambni koncept, ki šibkega ščiti pred močnim; zato je pravilna in nujna etična premisa, da močni z zlom nad šibkim temu ne more vzeti dostojanstva, sebi pa ga lahko za vedno; nacisti, fašisti in komunisti niso vzeli dostojanstva umorjenim žrtvam, sebi pa so ga za vedno; okupatorji in kolaboranti žrtvam niso vzeli dostojanstva, sebi pa so ga za vedno; cerkveni kler posiljenim otrokom po vsem svetu ni vzel dostojanstva, sebi pa ga je za vedno itd.

Zato tudi v zadevi »istospolni« izhajam iz premise, da »mračni«, kot oblast, ne morejo vzeti človeškega dostojanstva osebam iz skupine LGBT, sebi pa ga lahko trajno; in to še toliko bolj, ker so vedeli, kaj počno in hočejo. Enako velja za vodstvo gibanja Za otroke gre.

To deklarativno krščansko motivirano gibanje trdi, da hoče zaščititi deset, morda dvajset otrok pred istospolnimi starši, nikoli pa ne bo ščitilo tisoče otrok, ki jih spolno zlorablja katoliški kler po vsem svetu, niti ne bo nikoli obsodilo škofov in papežev, ki pedofile varujejo z lažmi. Tako spet manifestirajo notorni prepad med »oznanjanimi« in resničnimi vrednotami katolikov. Absurd sodbe ustavnega sodišča je, da je spodbudila gibanje, ki je z referendumom zmanjšalo pravice tistim (skupini LGBT), ki jih sicer najbolj potrebujejo. Absurd je tudi, da države srednje Evrope zahtevajo zaščito pred drugoverci (migranti), ki jim lastne države odrekajo človekove pravice. Ideje in prakse jemanja, zanikanja in odrekanja človekovih pravic so vedno neetične.

Neetična, torej nedemokratična razlaga ustavnega odnosa večine in manjšine à la Mozetič pa hkrati razkriva mentaliteto mešetarstva o tem, s čimer se ne sme mešetariti – s človeškim dostojanstvom. Pragmatična verzija liberalne demokracije je večinske odločitve vedno razumela kot začasno podreditev manjšine dejanski moči večine, pri čemer sprejemljivost takih »zmag« večine upravičuje s pripravljenostjo strank na kompromis (Habermas); in sicer kompromis o tem, kar je deljivo brez škode: višina plače, dolžina dopusta, leta upokojitve, napredovanje itd.

Vendar so poleg deljivih tudi nedeljive vrednote, o teh pa kompromis ni možen; za sekularno etiko je to najprej človekovo dostojanstvo in vse, kar omogoča njegovo zaščito (sistem človekovih pravic). Če za vernika ni možen kompromis o izvirnem grehu, brezmadežnosti device Marije ali troedinosti Boga, za demokrata ni možen o človeškem dostojanstvu. Konkretno to pomeni, da za med in po vojni umorjene domobrance ali nasprotnike Titovega režima ni možno mešetariti v smislu: priznamo jim pravico do groba, morda do imena, ne pa tudi do odškodnine, pregona zločincev, obsodbe režima itd.

Človekovih pravic – te ščitijo dostojanstvo – ne moremo spoštovati glede na to, kaj je komu všeč. Pravice imaš ali pa jih nimaš, ne moreš jih imeti na pol. Pravice imaš samo, kadar je nekdo, ki ti jih mora zagotoviti; med prvimi je to ustavno sodišče kot nepolitična oblast. Enakopraven si ali pa nisi, ne moreš biti na pol enakopraven; tudi tu je prvi varuh ustavno sodišče. Torej ustavno sodišče, kot nepolitična veja oblasti, ne sme sprožiti procesa, katerega posledica je mešetarjenje z nedeljivimi vrednotami, kot so človeško dostojanstvo in človekove pravice; to lahko počno politične veje.

Ustava je suveren, nad njo je samo naš bes! Zato moramo paziti na vse, tudi na pravosodne oblasti, ki izigravajo suverenost ustave tako, da nedemokratično nasilje – sem sodi sodba US – upravičujejo z demokratičnimi procedurami v smislu: »Ustavno sodišče je ... razsojalo samo v sporu med državnim zborom in predlagatelji referenduma.« Ker so demokratične procedure dale nedemokratični rezultat, so sodniki odločali o vsebini, ki so jo hoteli prikriti s proceduro. Odnos med vsebino in proceduro je enak odnosu med ciljem in potjo.

* * *

Ta razmislek je bolj uvod k bistvu – vlogi prava v demokraciji. Zato bo nujno razkriti interes osamosvojiteljske politike po letu 1990, da blokira pravno državo. Motiv je jasen in posledice hotene: samo tako je bilo mogoče izpeljati velika lopovstva in doseči sodno nedotakljivost prvega ešalona osamosvojiteljev in onih blizu njih. Med posledice spada tudi izmikanje pravosodju. V sodbi o istospolnih so »mračni« trdili, da so razsojali o proceduri, ne pa o vsebini. To ni res! Še več: vsebinsko odločitev so dali potrditi množici, da bi se pilatovsko otresli odgovornosti. Niso se je!