Tiskane izdaje
V Srbiji so zaprli večino zbirnih centrov, ki so jih ustanovili v času vojne med letoma 1991 in 1995. Med 500 in 700 jih je bilo. Zdaj jih je še 27. V zbirne centre se je zadnja leta zateklo približno 7000 beguncev, z vojnih in drugače ogroženih območij iz azijskih in afriških držav. Poznavalci ocenjujejo, da jih je še vsaj 1000, ki se držijo daleč od uradnih struktur v upanju, da se jim bo uspelo prebiti v hermetično zaprte države Evropske unije. »Novi« begunci, jim rečejo v Srbiji.
Oznaka »nov« ni brez pomena. Med letoma 1991 in 1996 so v Srbiji tako ali drugače sprejeli približno 540.000 ljudi iz Bosne in Hercegovine ter Hrvaške, čez nekaj let se jim je pridružilo še več kot 200.000 beguncev s Kosova. Vsi so verjeli, da je njihovo bivanje le začasno in da se bodo po koncu vojne vrnili domov. Večina jih je za vedno ostala v Srbiji. Nekateri so se znašli, si sami ustvarili novo eksistenco, drugim so vladne in številne nevladne organizacije, mednarodne in domače, stopile ob bok in jim pomagale pri ustvarjanju novega življenja. Danes, po več kot dveh desetletjih, ima po podatkih Komisariata za begunce in migracije Srbije status begunca še vedno 29.457 ljudi iz vojn v nekdanji Jugoslaviji. »Stari« begunci.
Leta 2012 so v okviru Regionalnega stanovanjskega programa za Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Srbijo in Črno goro (RHP), ki ga finančno podpira mednarodna skupnost in ga v Srbiji usmerja komisariat za begunce, ocenili, da je bilo samo v Srbiji še vedno ranljivih 16.780 begunskih družin. V najemniških stanovanjih brez stalne rešitve je živelo 98 odstotkov ogroženih. Drugi so životarili v begunskih centrih. Od takrat se je njihovo število predvsem zaradi RHP dejansko zmanjšalo, nekaj beguncev in razseljenih oseb je še vedno v petih zbirnih centrih.
Z nekaterimi smo se pogovarjali. Izčrpani so. Za njimi so leta revščine, stisk, tesnob, bolezni, ki jih prinese izgnanstvo. V velikokrat nič kaj prijaznem novem okolju so s skrajnimi močmi ohranjali upanje, da bodo nekoč spet normalno zaživeli. Karkoli to za njih danes pomeni. Že dolgo ne verjamejo več, da bo zbledel njihov status begunca, neformalen status begunca. Besede razseljene osebe s Kosova povedo veliko: »Tukaj sem izgubil še ime. Tam sem bil Zvonko Ulamović, inženir strojništva, odbornik skupščine občine Orahovac in predavatelj na srednji šoli. Ko sem prišel sem, sem postal begunec in nihče me ne pozna. Nihče ne ve, kdo je Zvonko Ulamović. Govorim o sebi, ampak takih nas je veliko; profesorji, doktorji, inženirji ... Zdaj sem begunec, zdaj sem Kosovar, Šiptar. Nobeden od nas ni želel zapustiti svojega ognjišča, svoje hiše. Tukaj sem 17 let. Še kako me vleče tja, kjer sem odrasel, se šolal, kjer imam družino, hišo, vinograde. Vse. Tega ljudje ne razumejo.«
Bosiljka in Drago Jakovljević sta si uredila kuhinjo v svojem bivalnem prostoru, a edini dostop do vode je še vedno v skupni kopalnici. Foto: Jošt Franko
Zbirni center v Pančevu
Nekdaj politična šola, ki so jo leta 1987 zgradili zato, da bi v njej poskrbeli za izobrazbo partijskih kadrov, pa so to počeli zgolj eno leto, je od leta 1992 dom beguncev. V teh letih se jih je v neprijaznih, strogih šolskih prostorih zvrstilo več kot 2000. Zdaj jih je še 22. Bosiljka in Drago Jakovljević sta v njem že šestindvajset let. Nekdanjo menzo, v kateri se je prehranjevalo tudi 400 ljudi, ko sta se znašla v centru, imata zdaj samo za sebe. Pri njiju se takoj počutiš doma: tla so prekrita s preprogami, stene živahno pobarvane, mačka se leno preteguje v svoji košari, kanarček se nenavadno prijetno oglaša, kava je odlična, kot je lahko samo na Balkanu. Okna gledajo na drevesa, ki hitijo zeleneti. Pomlad je. Prijetno toplo je. Zato ne pomisliš na skladovnico drv, potrebnih, da vsaj malo ogreješ prostor z neskončno visokimi stropi, na strupen mraz, ki ti seže do kosti, ko greš, recimo, ponoči po temačnem hodniku do kopalnice. Ali na poletja, ki so lahko na območjih s celinskim podnebjem peklensko vroča.
»Dolgo zgodbo imamo za sabo,« pripoveduje Drago. Begunci so od leta 1991, ko sta z ženo skupaj z vnukom, dvema hčerama in sinom brez vsega zbežala iz Slavonske Požege, danes samo še Požege, v Srbijo. Drago je delal v tovarni Plamen, še vedno eni izmed največjih livarn na Hrvaškem.
»Vsi smo delali,« je ponosna Bosiljka. »Sedem plač smo imeli pri hiši.«
»Vse sva sama naredila,« doda Drago. »V Požego sva prišla iz Bosanskega Broda in za naju je bil to tuj svet. V enem letu sem kupil zemljo, naredili smo si hišo, lotili smo se še druge ...« In potem se jim je življenje obrnilo na glavo.
»Pri nas se je vse skupaj začelo. Gotovo se spomnite s televizije, da je bil v Pakracu marca 1991, 50 km od našega mesta, prvi oboroženi spopad,« reče. Najprej so šli v Bosanski Brod, njun rodni kraj, od tam so jih hoteli premestiti v Prištino.
»Temu sem se uprl. Poslali so nas v Vrnjačko Banjo, potem v Stanišiće in, da skrajšam, na koncu smo pristali tu.« Ampak tudi po šolskih prostorih so zakrožili. Najprej so prebivali v sobi še z drugimi prebivalci v centru. Včasih jih je bilo tudi 36 v enem »razredu«. Potem so se za nekaj let preselili v zasilno barako za zgradbo. Vmes so dobili zatočišče na Finskem, a so se vrnili. Vsega so imeli na pretek, prizna Bosiljka, a njej življenje ni zneslo. V kolektivnem domu v Srbiji se je ves čas nekaj dogajalo, slabe in dobre stvari, popolnoma je obvladovala situacijo med nekaj sto sotrpini, na Finskem, ko so imeli svoje stanovanje, je bila sposobna izmenjavati besede le z vnukom in možem. V tujini Srbi ne marajo Srbov, sta enakega mnenja.
Drago je na severu užival. Kratkočasil se je z ribarjenjem: »Brigalo me je vse skupaj.« A v Srbiji se je hčerka z dvema otrokoma znašla v hudih težavah, zato so pobrali svoje skromno premoženje in spet so se znašli v kolektivnem domu.
Družabna zakonca med lokalnimi prebivalci v Pančevu nista našla prijateljev.
»Sovražijo begunce,« je zelo neposredna Bosiljka, »pošiljajo nas nazaj na Hrvaško. Ne rečejo nam Hrvati, temveč Hrvatine. A spet onim s Kosova, da so Šiptarji. Ne marajo nobenega.«
»Ne razumeti narobe,« razloži Drago. »Tudi Slovenci nočejo, da pridejo ljudje od drugod. Domorodci sovražijo prišleke. Očitajo jim, da so jim vzeli delo, otroške doklade, da je vaš zaposlen, naš pa ni. Ista zgodba je tudi tu. Ljudje iz Knina ne marajo tistih iz Požege. Iz Požege ne marajo tistih iz Knina. Iz Knina ne marajo tistih Bosancev. Bosanci ne marajo Hercegovcev, tistih iz Mostarja in tako naprej.«
Še malo, pa bosta Drago in Bosiljka imela zlato poroko. A Bosiljka ne more več. »Stara sem dvainsedemdeset let. Včeraj sem jokala in vprašala Draga, ali bom umrla v begunskem centru.«
Na Hrvaškem so ostali brez vsega. Hiša je bila minirana, ostale so le ruševine. Družini Jakovljević so v Pančevu že dodelili socialno stanovanje. Veliko je 35 kvadratov. V njem s svojim dekletom živi vnuk, ki je postal begunec pri 18 mesecih, ko sta ga stara starša vzela s seboj na pot, ki se je spremenila v neskončno dolgo kalvarijo.
Bosiljka in njen mož ne želita motiti vnukovega osebnega življenja. »Kako naj normalno živimo na tako majhnem prostoru?« se sprašuje Drago. »Vnuk ima sladkorno, Bosiljka je prebolela raka na dojki.«
Letos naj bi zbirni center zaprli. Upajo, da bo komisariat za begunce rešil njihovo stanovanjsko vprašanje, sicer bosta, kakor pravita, končala na cesti.
Gradbišče na Ovči, prihodnji dom številnih begunskih družin. Foto: Jošt Franko
Gradbišče v naselju Ovča
V vaškem okolju že zunaj Beograda se proti nebu dviguje kolosalni objekt, vsiljen v monotono ravnino. V njegovi senci na eni strani ležijo enodružinske hiše, zadaj se razprostirajo neskončna polja. Stanovanjski blok so začeli graditi lanskega septembra. Predvidevajo, da bodo letos jeseni dela že končana. Težko bi ga imeli za zgled urbanistično premišljenega načrta. Načrtovanih je 234 stanovanj, namenjenih socialno ogroženim in begunskim družinam. O družbeni integraciji približno tisoč priseljencev v lokalno skupnost najbrž nima smisla govoriti.
Projekt je vreden skoraj 10 milijonov evrov, več kot polovico denarja so zagotovili iz sklada regionalnega stanovanjskega programa, ki ga podpirata in nadzorujeta UNHCR in Ovse. Največ denarja v sklad prihaja iz Evropske unije. Pomembni donatorji so še ZDA, Norveška, Nemčija, Švica, Danska, Turčija in Luksemburg. Države prejemnice, v tem primeru Srbija, morajo same poskrbeti za zemljišča in infrastrukturo. Pri odstopanju občinskih zemljišč se je v marsikaterem mestu zataknilo, tako kot se je pravzaprav zatikalo ves čas, ko so najrazličnejše organizacije pomagale pri stanovanjskih problemih prišlekov. Še najbolj skopuški so bili v mestu Beograd. Poznavalci trdijo, da se je program premaknil šele, ko je nekdanja košarkaška zvezda Vlade Divac prijateljsko pobaral takratnega župana Dragana Đilasa za zemljišča. Mimogrede: Vlade in Ana Divac že leta s svojo fundacijo pomagata beguncem in razseljenim osebam pri reševanju eksistenčnih težav s posebnim poudarkom prav na stanovanjskih vprašanjih.
RHP, ki so ga prejeli leta 2008, do leta 2012 niso prav uspešno izvajali. V državah prejemnicah so se morali privaditi novega sistema, izgubljeni so bili tudi uslužbenci Evropske centralne banke, prek katere so po novem potekale vse finančne transakcije. ECB je postavljala številne zahteve, ki jih v teh državah pač ni mogoče izpolniti.
»Vsi, ki delamo v tem poslu, vemo, zakaj so nekateri izgubili stanovanjske pravice, zakaj katastri ne morejo izdati potrdila za zemljišče kot v drugih državah EU, kakšne so težave pri nakupih gradbenega materiala, da ne omenjam še drugih stvari,« razloži Mirjana Milenkovski, tiskovna predstavnica UNHCR, ki je v Srbiji že leta 1996 začel manjše projekte gradnje hiš predvsem v občinah, ki so darovale zemljišča. Leta 1997 so že imeli programe lokalne integracije begunce, zato imajo premišljeno izdelane kriterije za javne natečaje za ogrožene družine. RHP predvideva štiri preizkušene načine stanovanjskih rešitev – tudi precej bolj prijaznih, kot je strašljiv kompleks v Ovči: odkup starih kmetij, podarjanje gradbenega materiala, postavljanje montažnih hiš in gradnja stanovanj.
»Z leti so se reševala stanovanjska vprašanja ljudi, ki so živeli v zbirnih centrih,« opozori Mirjana Milenkovski. Begunci, ki so si prva leta lahko privoščili najemanje stanovanj, so sčasoma porabili vse svoje prihranke. »Parodoksalno, postali so bolj ogroženi kot tisti v kolektivnih centrih. Začeli so trkati na naša vrata in vrata komisariata za begunce ter nas prosili, da jih namestimo v kolektivne centre, ker niso imeli več od česa živeti.«
Kletno stanovanje
Tri otroke imata. Najstarejša hči, študentka prava, ima cerebralno paralizo, mlajša hči in sin hodita v gimnazijo.
»Naposlušala sva se zgodb o begunskih centrih,« pove Branislav. Današnjih begunskih centrov ne more niti primerjati s takratnimi. »Zapuščene barake so enostavno imenovali kolektivni center. Zdaj je v njih veliko bolje, razmere so sprejemljive.«
Zorica in Branislav sta iz Bosanske krajine: Zorica iz Drvarja, Branislav iz Bosanskega Grahova. Zorica je pred vojno delala v Travniku kot šolska psihologinja. »Pri nas se je začela vojna. Zbežala sem v Drvar, v moje mesto, kjer so zame odprli delovno mesto pedagoga in psihologa na gimnaziji, ki sem jo tudi sama končala.« Čez tri leta se je umaknila k teti v Novi Sad. Zaposlila se je v prodajalni. »Dobila sem lepo plačo in vzdrževala še starše, ki so kot begunci najeli sobico.«
Ko sta se odločila za skupno življenje, sta se preselila v Beograd, kjer sta imela več možnosti za delo. »Pred dvajsetimi leti ga je bilo lažje dobiti kot danes. Delo na črno, seveda,« pojasni Zorica. Branislav, diplomant družbenih ved, je našel posel v gradbeništvu. Zorica je zaman pošiljala na desetine prošenj na najrazličnejša podjetja, kjer so potrebovali psihologa. Tako je še največ inštruirala šolarje srbščino. »Prijela sva za vsako delo. Ampak to ne more trajati večno,« pravi Zorica. »Enostavno nimava več moči. To so bila ponavadi težka fizična dela.«
Pa ne le to. Prizadel jih je tudi odnos lokalnih prebivalcev. Sicer niso bili vsi sovražni do njih, a Zorica pravi, da je dovolj eden, da se počutiš slabo. »Koliko je bilo neprijaznosti!« se spominja. »Ljudje vas ne sprejmejo. Prišli ste čez Drino, da nam vzamete službe, so govorili. V Beogradu so dvignili najemnine. Strašno je bilo.«
Največji cilj jima je bil vedno, da bi dobila stanovanje. Zdaj je družina na preliminarni listi za stanovanje na lokaciji Zemun Polje, vendar bodo stanovanjski kompleks začeli graditi šele takrat, ko bodo stanovanja na Ovči vseljiva. Kljub temu jih Ovča ne mika, do lokacije so skeptični.
»Ne razumite me narobe, ne iščemo lokacije v mestu. Za nas je najbrž bolj primerna lokacija Zemun Polje, ker smo povezani z Zemunom. Tu smo prijavljeni, tu so bolnice, zdravstveni dom. Ovča je zelo daleč in ni naseljena.«
Še vedno energična Zorica se čudi, da niso stanovanjskih težav reševali drugače. »Ni pomembno, katero mesto, Beograd, Pančevo, Obrenovac, vsa imajo veliko praznih, zapuščenih stanovanj. Zakaj niso odkupovali enega po enega in tako rešili veliko stanovanjskih vprašanj? Saj ni treba, da smo vsi na istem mestu.«
O tem, da bi se vrnila v Drvar, niti ne premišljujeta, sta pa z otroki obiskala Zoričinega očeta, ki živi na podeželju v nekdanji počitniški hiši. Branislavovo stanovanje je zrušeno. Otroci so bili navdušeni nad naravo, urbano okolje jih je razočaralo. Mesto je prazno, mladih ni, o vojni še vedno pričajo številne ruševine. »Človek ne ve, zakaj bi se vrnil, kam bi se pravzaprav vrnil, kaj bi sploh delal. Kaj početi v zapuščenem mestu? Ne vem, ali je sploh še kakšno delujoče podjetje,« se retorično sprašuje Zorica. »Zelo malo otrok je. Včasih je imela šola 1200, 1500 šolarjev. Bila je res velika šola. Zdaj jih je mogoče še 300. Pred vojno so ljudi z mojim poklicem zelo iskali. Imela sem čudovito delo. Zdi se mi, da je zdaj moje delovno mesto šolske psihologinje celo ukinjeno. Tudi tam ni perspektive.«
Zorica in Branislav sta v rodnih krajih našla popolnoma drug svet. Narodna sestava prebivalcev se je zamenjala. »Ni važno, kdo je tam, pomembno je, ali je mogoče tam živeti,« meni Branislav. Njegova žena doda: »Ni delovnih mest. Vedno sem živela v multinacionalnem okolju. Imela sem prijatelje Hrvate in Muslimane.«
Na potovanju v njune rojstne kraje sta lahko otrokom le malo stvari pokazala s ponosom. Samo 50 metrov od Branislavovega doma se je rodil Gavrilo Princip. Ko je hčerki navdušen pokazal njegovo hišo, zanj hišo heroja, mu je ta zgroženo odgovorila, da je bil Gavrilo vendar terorist, morilec, zaradi katerega se je začela vojna. »Če me otroci vprašajo karkoli iz zgodovine, jim rečem le to, da resnično nič ne vem. Vse, kar je oče znal, ne velja več. Enako je z geografijo, s srbskim jezikom ali kakorkoli ga že kdo imenuje. Zgodovina se menja, vse se menja. Vprašanje je le, ali je bilo resnično tisto, kar je veljalo nekdaj, ali to, kar je zdaj?« se sprašuje Branislav.
Zorica, ki nikoli ne ostane brez besed, mu ponudi odgovor: »To ni zgodovina, to je roman. Poln zmot. Zgodovina je od danes, pa naprej. Včeraj? To je že daljna zgodovina. Učbeniki? Bosanski in srbski otrok se ne učita iste zgodovine. Zgodovine niso iste. Isto podnebje, isti čas, isto stoletje, zgodovina pa se piše popolnoma drugače. Tita ni več, ne pri vas ne pri nas. Zdaj je pri nas Vlade Divac, pri vas skakalec Peter Prevc in to je zgodovina. Če ne bi bilo Novaka Đokovića, se ne bi niti slišalo za našo državo.«
Za vojno, ki ju je pognala v izgnanstvo, Branislav trdi, da je ne moremo uvrstiti v zgodovino. Zanj je to preprosto kriminal in največja neumnost, ki se je zgodila.
»Vsi smo izgubili,« doda Zorica. »Pustili smo svoje hiše, svoje delo, svoj ugled, tu sem državljanka drugega reda in to me mogoče še bolj boli kot to, da nimam strehe nad glavo. Nimaš prijatelja, nimaš nobenega, ki bi ti rekel dober dan. Tam smo se vsi poznali, bila sem spoštovana profesorica. Stvari so se spremenile čez noč. Včasih moraš biti manjši od makovega zrna.«
V »zavetju« zbirnega centra v Pančevu so številne barake, v katerih so nekaj let stanovali begunci. Foto: Jošt Franko
Spet v zbirnem centru v Pančevu
Pri Zvonku Ulamović in njegovi družini. Pribežali so iz Orahovca oziroma današnjega Rahovca na Kosovu. Niso ne »stari« in še manj »novi« begunci. Uradno so razseljene osebe. V zbirnem centru so nekdanjo predavalnico predelali z lesenimi stenami in jo spremenili v bivalni prostor s kuhinjo, spalnico in sobo za sina. Stranišče in kopalnica sta seveda na hodniku. Starejši hčeri sta poročeni in na svojem. V svet izgnancev so vstopili 26. aprila 2000. Dom so zapustili z dvema torbama otroških oblačil. To je bilo vse. Novo življenje so začeli v bližini Knjaževca v prazni hiši sorodnikov, ki živijo na Islandiji. Že po nekaj mesecih so prosili za pomoč uslužbence komisariata za begunce, da jim poiščejo prostor v katerem koli begunskem centru, saj niso imeli denarja niti za plačevanje osnovnih stroškov. Naselili so jih v motel na jugu Srbije. V hotelski sobi je petčlanska družina živela tri leta.
»Potem sem prišel v Pančevo. Evo! Štirinajst let smo tukaj.«
Na njegovo izobrazbo so se v novih krajih požvižgali. Čeprav je strojni inženir, v svoji stroki ni nikoli našel posla. Privolil je v včasih dovolj dobro plačana dela v gradbeništvu, žena je prijela za vsako delo, ki se ji je ponudilo, tako da sta celo privarčevala denar za nakup zemljišča na obrobju Pančeva, velikega 300 kvadratnih metrov. S pomočjo danskega sveta za begunce v Srbiji si je družina postavila nekaj več kot 50 kvadratnih metrov veliko montažno hišico. In potem se je zataknilo. Z ženo sta zbolela, ne moreta sprejeti več fizičnih del, ki so jima bila vsa ta leta pravzaprav edina dosegljiva. Elektriko so še priključili, za ureditev vodovoda in kanalizacije je prihrankov zmanjkalo. »Če bi šlo vse tako, kot smo načrtovali, bi lani ob tem času končali hišo,« pojasni Branislav.
Dolge sence razočaranj ne prekrivajo svetlih spominov na Jugoslavijo. »S sinom se veliko pogovarjam o njej. Rojen je bil leta 1996, zato ne ve, kako smo včasih živeli. Vedno rečem, Jugoslavija je imela nekaj posebnega, nekaj, s čimer se ne more pohvaliti niti ena država. Bile so napake, seveda so bile. Ampak življenje je bilo bolj enostavno, bolj srečno in bolj zdravo.«
V Orahovac ali Rahovec, kakorkoli se že odločimo, se je prvič vrnil lani. Srbi, včasih jih je bilo več tisoč, zdaj jih je nekaj sto, živijo v krogu okrog cerkve kot v getu. Ulice so prazne. »Ne vem, ali bi temu lahko rekli življenje. Ne vem, kako naj opišem. V glavnem so ostali samo starci. Ni otrok. In če ni otrok, ni radosti, ni veselja. Ni življenja.«
Mu je bolje tu, kjer je zdaj? »Vprašanje je na mestu,« odgovori. »Ampak ne more mi biti bolje tukaj kot v krajih, kjer sem rojen. Svoboda je nekaj nad vsem. Svoboda premikanja, svoboda življenja, svoboda govora. Če je nimaš, potem to ni življenje. Težko gradiš življenje, ko si obdan z zidovi in se premikaš v krogu premera enega kilometra.«
Njegova žena nadaljuje s trpkim glasom: »Tukaj živimo, nimamo druge izbire. Tukaj smo naredili hišo, del nas je ostal tam. Ko si enkrat begunec ...« »... ostaneš vedno begunec,« jo dopolni Branislav.
Izmučena zakonca sočustvujeta s trpljenjem »novih« beguncev. »Sam sem šel skozi to zgodbo in vem, kaj pomeni,« reče Zvonko. »Če nisi sam poskusil, ne veš, kaj je agonija. Žal mi je za otroke, pravzaprav za kogarkoli, pa naj bo to pri nas ali v Siriji, v Libiji, Bosni.« Osupljiva pa je njuna empatija do ljudi, sovražnih in prezirljivih do beguncev. »Starih« ali »novih«. Zvonko meni, da je življenje za vse težko, da ima vsak zgodbo svoje golgote. Kako naj se potem ukvarja še z bremeni, ki jih nosijo begunci?
Sedemnajst let spopadanja z begunstvom in dolgo pričakovanje sprememb na bolje so jih utrudili. V kosti se jima je zalezel nepoznan strah. »Kaj če nam ne bo všeč, ko se bomo preselili?« se vpraša Branislav. »Tretjino življenja sem prebil tu. Kaj pa če ne znam več živeti normalno?«
* * *
Leta 2012 so na konferenci Regionalnega stanovanjskega programa vse štiri države pripravile aktualni predlog za pomoč najbolj ogroženim begunskim družinam, ki nimajo poštene strehe nad glavo in ki ne najdejo zaposlitve. Bilo je jih še 84.000. Ugotovili so, da potrebujejo 538 milijonov evrov. Pogumno so si zastavili cilj, da bodo leta 2017 to poglavje zaprli. Ne bodo ga dosegli. Predvideno vsoto so podvojili, datum prestavili na leto 2020. Trideset let bo minilo, da se bodo uredile vsaj stanovanjske razmere pol milijona beguncev.
Po podatkih UNHCR je bilo leta 2015 na svetu več kot 65 milijonov prisilno razseljenih ljudi. Vsakršno preračunavanje bi verjetno zvenelo absurdno.
