Enkrat udbaš, vedno udbaš?

Na najinem drugem srečanju mi je dr. Zdenko Roter povedal, da je bil udbaš. Živo se spominjam prizora.

sob, 25.11.2017, 06:00
Na najinem drugem srečanju mi je povedal, da je bil udbaš. Živo se spominjam prizora. On je sedel, jaz sem stala, oba sva mislila, da se bova na hitro pogovorila o diplomski nalogi, on pa kar ni nehal pripovedovati o tem, kako se je znašel pri Udbi, kakšno delo je tam opravljal, zakaj jo je zapustil ...

Ko je dr. Zdenko Roter leta 2013 pri 87 letih objavil knjigo Padle maske, sem pri sebi razmišljala, da se bo po izidu morda poslovil od življenja. V njej, tako se je zdelo, je povedal vse, kar se mu je za zgodovino zdelo vredno povedati ter mu je ležalo na plečih in duši.

Začel je z otroštvom in družino, v katero se je rodil, nadaljeval z gimnazijo Bežigrad, od koder je šel pri 16 letih v partizane. Ko je popisal tisti pekel, na katerega je imel najbolj srhljive in obenem najlepše spomine, je spregovoril o povojnih letih, vpoklicu v Udbo, s katero se je po desetih letih razšel v obojestransko zadovoljstvo. Popisal je svojo akademsko pot in politično zakulisje, ki ga je med svojim ukvarjanjem s politiko dodobra spoznal. Brali smo lahko tudi o njegovem zasebnem in celo intimnem življenju.

Cilj je dosežen ...

Ljudje v visoki starosti, sploh tisti, ki jih občasno preplavijo melanholija, otožnost, razočaranje, obžalovanje, spraševanje o smislu življenja, si včasih zastavijo še zadnji cilj, in ko ga dosežejo, se odločijo oditi. Zdenka Roterja je pisanje knjige kolikor toliko ohranjalo pri fizičnih in psihičnih močeh, sploh strtega po smrti žene leta 2010 in dve leti zatem starejšega sina.

Z umskimi zmogljivostmi ni imel težav, njegova legendarna spomin in pronicljivost ga nista pustila na cedilu. O svojih melanholičnih občutjih ni govoril, a jih je bilo tudi v zelo občasnih stikih zaznati, predvsem iz njegovih oči in glasu. Moj občutek, da se poslavlja od tega sveta, se je utrdil, ko mi je pred kakšnim letom, po dopolnjenem 90. letu, po telefonu opisoval svojo mejno izkušnjo v bolnišnici po operaciji.



Knjiga Pravi obraz Zdenka Roterja je precej tanjša od knjige Padle maske na fotografiji. Foto: Blaž Samec/Delo

Zdenko Roter, rojen leta 1926, je še vedno tu, ni se poslovil po izidu Padlih mask niti po resnih boleznih in zdravstvenih posegih, ki so sledili. Velikokrat se je poslavljal. Med vojno bi lahko umrl večkrat – od lakote, mraza, okupatorjev, domobrancev, kolaborantov. Fant je ostal živ celo po smrtonosnem spopadu z italijansko belogardistično skupino v Žužemberku, ko so z izjemo njega padli vsi tovariši iz njegove skupine. Takrat, ko je s tovariši vedel, da jih čaka gotova smrt, je doživel prvo mejno izkušnjo.

Zdenko Roter je velikokrat čisto od blizu zrl smrti v oči, po izidu Padlih mask pa na presenečenje mnogih ni umolknil. Otožnost in občutek, da je v svojem dolgem življenju dal, kar je zmogel dati, sta izpuhtela. Zanimanje za knjigo je bilo veliko, čeprav fizično šibek, je potoval po Sloveniji in jo predstavljal, prebiral komentarje o knjigi in kateri od njih ga je zabolel v dno duše. To vse ga je gnalo k prepričanju, da ni povedal vsega ali pa vsaj ne dovolj jasno. Pišem novo knjigo, mi je rekel takrat, ko mi je opisoval svojo mejno izkušnjo. Na vprašanje, o čem, mi ni hotel odgovoriti.

Kakor da ni delal nič drugega

Napisal je knjigo Pravi obraz, ki je prejšnji teden izšla pri založbi Sever & Sever, kakor tudi Padle maske. Kakšen je pravi obraz Zdenka Roterja? Tisti, ki jih to zanima, bodo poiskali odgovor v Padlih maskah in Pravem obrazu. Mnogi ga ne bodo našli. Enkrat udbaš, vedno udbaš, bodo rekli tisti, ki začutijo sovraštvo ob imenu Zdenka Roterja. A morda niti ne bodo daleč od resnice, kajti prav mogoče je, da omenjenih knjig ne bi napisal, če ne bi delal v službi državne varnosti. Veliko bolj kot služba sama v državni varnosti, s katero je pri sebi v glavnem razčistil, ga bremenijo ponavljajoči se očitki zaradi tega službovanja. Kakor da v življenju ni počel nič drugega, kakor da ne bi imel uspešne akademske kariere, bil med utemeljitelji sociologije religije v slovenskem in jugoslovanskem prostoru, eden od svetovalcev liberalnega premiera Staneta Kavčiča in Milana Kučana – ter kakor da ne bi zapustil Udbe, potem ko je izgubil vero v družbenopolitični režim in smiselnost udbaškega dela. V tistem času je od fanta, polnega mladostnega in graditeljskega zanosa, postal mož izjalovljenih pričakovanj o pošteni in svobodni socialistični družbi, ki spoštuje človekove pravice.

Izpoved

Sama lažje razkrijem del Roterjevega pravega obraza, ker sem poleg Padlih mask in Pravega obraza prebrala njegova znanstvena in strokovna dela in ker sem imela z njim dragoceno izkušnjo. Ni bil moj profesor, ker na smeri sociologije, ki sem jo študirala, ni bilo njegovih predmetov. Sem si ga pa izbrala za mentorja pri diplomski nalogi iz religiologije. Na najinem drugem srečanju – do konca diplomske naloge je bilo le še eno, saj mi je pustil polno svobodo –, mi je povedal, da je bil udbaš. Živo se spominjam prizora. On je sedel, jaz sem stala, oba sva mislila, da se bova na hitro pogovorila o diplomski nalogi, on pa kar ni nehal pripovedovati o tem, kako se je znašel pri Udbi, kakšno delo je tam opravljal, zakaj jo je zapustil ... Vpoklicali so me, je dejal, nihče me ni vprašal, ali si to želim. Bila sem šokirana. O Udbi se takrat, v začetku osemdesetih let, ni kar tako govorilo, nekatere moje kolege absolvente so vabili v službo državne varnosti, kolikor vem, so jo skoraj vsi z veseljem sprejeli. Ne nazadnje, kakor pravi Roter, so v vseh državah organizirane službe državne varnosti. Moji kolegi so verjeli vanjo, kakor so verjeli v socialistični sistem, takrat že precej liberalen. Kako so šele verjeli Roter in njegovi kolegi leta 1945, ki so do takrat sodelovali v odporniškem in osvobodilnem gibanju in kakšno je šele bilo razočaranje v povojnih letih. Med tistim pripovedovanjem je bil profesor zelo kritičen do političnega sistema, čutil je, da mora študentom vcepljati liberalnega duha, po čemer FSPN ni ravno slovela.

Razočaranje

Kakor je razbrati iz Pravega obraza, je prav razočaranje nad družbenim razvojem države, ki ni bil in ni v skladu z njegovimi partizanskimi pričakovanji, eno od prevladujočih občutij Zdenka Roterja. Razočaran je nad velikimi socialnimi razlikami, fetišiziranjem zasebne lastnine, gonjo za denarjem, egoizmom, krajo družbenega imetja ... Namesto tovarišije, ki je vladala med NOB, se je že proti koncu vojne in takoj po njej pojavil nov politični razred in prevzel popolno oblast na vseh področjih družbenega življenja. Prav kot bolečino pa občuti negativno označevanje partizanstva in slavljenje slovenskih vojaških enot, ki so sodelovale z okupatorji.

Zato je čutil potrebo, da tudi v Pravem obrazu pojasni medvojno dogajanje. Ko se je pojavila dobro organizirana bela garda, ali kakor pravi Kocbek, ko so se čez noč pojavili kmetiči, oboroženi s puškami in bombami ter začeli ubijati partizane in tiste, ki so jih vidno podpirali, se je začela državljanska vojna. Vodstvo bele garde v Ljubljani so sestavljali predvsem klerikalni intelektualci in duhovniki, širila pa se je predvsem med kmečkim prebivalstvom. Roter si še vedno zastavlja vprašanje, kaj je sililo te ljudi, reveže, v oborožene okupatorske formacije, da so skočili v hrbet svojemu bojujočemu se sobratu. »Prišlo je do prave ekstaze preprostih podeželskih ljudi, eksplozije strastnega protikomunizma, moralne in teološke pretvorbe religije, pošastne predstave slovenskega klerikalizma.«

Strastni protikomunizem

In o strastnem protikomunizmu, ki je botroval kolaboraciji in se je zdaj spet vrnil v slovenski duhovni in politični diskurz, tale delček iz knjige: »Marca 1944 je domobranska vojaška enota pod vodstvom oficirjev SS na Javorovici na Dolenjskem obkolila in na grozovit način pobila 110 partizank in partizanov, tudi ranjence. Poboji so bili zverinski, tudi z iztikanjem oči, rezanjem delov telesa in ubijanjem s kopiti.«

Roter znova spregovori o Udbi in na moč pretresljivo o izvensodnih pobojih takoj po vojni, tudi o ljudeh, ki so jim ukazali ubijati ljudi, drugače bi se tudi sami znašli v breznih skupaj z žrtvami. Pravzaprav so bili tudi ubijalci žrtve, saj so vsi, pravi Roter, postali kronični alkoholiki, trpeli so za nespečnostjo in zaradi globoke bolezenske potrtosti niso bili sposobni resnega dela. Govori o povojnih žrtvah nekdanjih domobrancev, ki so kot teroristi vpadali v državo iz avstrijske Koroške ter zaledja Trsta in Gorice. Ubijali so poslance, župane, aktiviste OF ter s tem ogrožali tudi mednarodno priznano državo. Govori o žrtvah dachavskih procesov in informbiroja ...

Še beseda o knjigi. Medtem ko so bile Padle maske mešanica dokumentaristike in osebne izpovednosti, mestoma preveč razvlečena, je Pravi obraz predvsem introspekcija, zelo berljiva in strnjena knjiga, v kateri je nekaj pravcatih literarnih pasusov. Zdenko Roter je razkril literarni dar in sposobnost globokega notranjega doživljanja ter opazovanja.

Skuša razložiti, katere faze v njegovem življenju so oblikovale njegov značaj, kaj o tem meni sam, za natančnega bralca ni dvoma – njegov značaj je najbolj zaznamovala partizanščina. Bila je najsilovitejša življenjska izkušnja in preizkušnja, ki se mu je za povrhu zgodila v najbolj formativnem obdobju, med 16. in 19. letom.

Sprava?

Kakorkoli na ravni človeških usod Roter razume in sočustvuje tudi z drugo stranjo, z domobranci in kolaboranti, zanj in za zgodovino, vsaj za zdaj, ostaja dejstvo, da čeprav so se res tudi domobranci borili za domovino, so se na napačni strani. In ostaja dejstvo, da je bil upor proti okupatorju legitimno in visoko moralno dejanje. Zato sprava, kakor pravi dr. Tine Hribar v spremni besedi, ni mogoča med na smrt spopadajočimi se, med domobranci in partizani, med še živimi z mrtvimi za njimi. Tine Hribar verjame, da četudi sprava med domobranci in partizani kot takimi ni mogoča, je mogoča med domobrancem in partizanom kot človekoma.

To poleg Hribarja redkokdo verjame, kajti kot človeka, kaj pa drugega, sta se borila bodisi na eni bodisi na drugi strani. Vsak od njiju s svojo idejo, ki je narekovala njuno ravnanje, kjer sprava ni mogoča. Spomenik spravi pa ljudje razumejo natanko tako – kot spravo med idejami in ravnanji – zato morajo nad njim bedeti varnostniki.

Prijavi sovražni govor