Etgar Keret: Zame je umetnost edino varno mesto v tem ponorelem svetu

Na vsako vprašanje odgovori z zgodbo. Ena zgodba rodi drugo, za vsako zapisano zgodbo je še ena bolj bizarna, neverjetna zgodba, ki se je zgodila zares. Etgar Keret velja za največjega živečega avtorja kratke proze v svetu, za najbolj prodajanega in prevajanega, njegove zgodbe berejo v štiridesetih državah. Izbor kratkih zgodb smo zdaj dobili v slovenskem prevodu Še zadnja zgodba in konec.

V Slovenijo je prišel kot gost literarnega festivala Vilenica, ob svežem prevodu (Julija Potrč) prvega izbora svojih kratkih zgodb v slovenščini, ki sta ga naredila z urednikom Cankarjeve založbe Andrejem Blatnikom, s katerim prijateljujeta že nekaj let. Je izjemen pripovedovalec, morda eden bolj duhovitih, iskrivih ljudi, kar sem jih kdaj srečala. Nenavadni dogodki in zgodbe se lepijo nanj, kot da bi bil premazan z Norim lepilom iz ene njegovih kratkih zgodb. Zato ni čudno, če vsi, ki so se pogovarjali z njim, pravijo isto: da je njegovo življenje bolj bizarno in nadrealistično od njegovih zgodb.

Oprostite, ko pomislim na vaše kratke zgodbe, pomislim na Biblijo: prav tako se zdi kot zbirka kratkih zgodb, z nadrealističnimi prizori, dialogi in bizarnimi obrati ter globljim naukom med vrsticami. Kakšen je bil dejanski vpliv Biblije na vaše pisanje?

Zanimivo, ko sem začel s tečajem pisanja, je takratni profesor prav Bibilijo uporabil kot literarni primer, kako razvijaš značaje, kako strukturiraš zaplet, razplet. Izjemno zanimivo.

Ste šli na tečaje kreativnega pisanja, ko ste že napisali nekaj zgodb ali še preden ste sploh začeli pisati?

Ko sem jih že napisal, a še preden sem jih izdal. Svojo prvo zgodbo sem napisal med služenjem vojaškega roka pri devetnajstih. Potem sem se vpisal na študij matematike in filozofije in si privoščil nekaj tečajev kreativnega pisanja – eden je bil tudi ta, na katerem smo se učili iz primerov svetopisemskih zgodb.

Večkrat ste povedali, da je bila sprožilec za vaše pisanje tragedija, ki se je zgodila med služenjem vojaškega roka. Je preveč, če vas prosim, da jo poveste še enkrat?

Lahko, seveda. Vse življenje sem oboževal branje, ampak pisanja nikoli nisem videl kot možnost izražanja sebe. Ko si v Izraelu star 18 let, greš pač na služenje vojaškega roka, šele tam začneš razmišljati o stvareh. In lahko bi rekel, da je za večino zelo travmatično. Ker gre predvsem za to, da hočejo oprati vso tvojo individualnost. Vsi nosimo iste uniforme, iste kratke pričeske, nikogar ne smeš presenetiti, ne z izjavo, ne z vedenjem, niti ne z drugačno hojo, vse je predpisano diktirano.

Začel sem se zapirati vase. Del tega obdobja je v kratki zgodbi Nimrodov izpad; skratka, ta moj prijatelj mi je pomagal iz depresije tako, da me je predstavil kot računalniškega genija, in tako sva skupaj delala kot vzdrževalca računalniškega sistema, zaprta v mali kletni sobi brez oken po 48 ur skupaj.

Že prej sem začel opažati njegovo suicidalno vedenje, zato sem bil nenehno poleg njega. Poklican sem bil na dolžnost, na stražo; ko sem se vrnil, sem ga našel ustreljenega.

Prav vi ste ga našli?

Da, videl sem, da se je krogla iz njegove glave zarila v leseno steno za njim. Odpeljali smo ga v bolnico in tam je umrl. Po 24 urah so preverili moje duševno stanje, ugotovili, da nisem nor, in me poslali nazaj na delovno mesto v isto sobo. Krogla je bila še vedno v lesenem zidu. In jaz nisem vedel, kako bom tam popolnoma sam preživel naslednjih 20 ur. To je bilo v času, ko ni bilo interneta, še telefona ne, z nikomer nisem mogel govoriti. Čutil sem, da potrebujem nekaj, da bom psihično preživel, in začel sem pisati. To je zgodba Cevi (Pipes), mislim, da ni uvrščena v slovensko zbirko. Zgodba o možu, ki je tako občutljiv, da oblasti mislijo, da je retardiran, zato ga pošljejo na delovno mesto v tovarno železa, kjer izdeluje cevi, dokler ne zgradi posebne cevi, ki na drugem koncu izginja. Splazi se skoznjo, in ko pride na drugo stran, ugotovi, da je prišel v nebesa. A to niso bila običajna nebesa, v katere gredo tisti, ki so dobri, in v pekel tisti, ki niso, ne, to so bila nebesa, v katera so prišli ljudje vseh vrst, ki so trpeli zaradi preobčutljivosti.

Zanimivo. Kot bi razlagali sanje.

Velikokrat sem razmišljal o tem, kako v skrivnostnem procesu stvari iz resničnega življenja vstopijo v zgodbo kot sanje. In dejansko so zgodbe sestavljene iz iste snovi kot sanje. V sebi imajo drobce iz podzavesti, ki se sestavijo na nepredvidljiv, skrivnosten način. V smislu, svet, v katerem sem se znašel, ni deloval, moral sem poiskati prostor, v katerem sem se lahko čustveno povezal s sabo.

Pisanje zgodb je bilo zame oblika preživetja. Tako si lahko razložim, zakaj si v tisti sobi tudi sam nisem vzel življenja.

O tem ste pisali tudi v svojih spominih, zbirki esejev Sedem dobrih let. Tam je še druga, bolj bizarna plat vaše iniciacije v pisanje.

Ko sem prišel domov, sem takoj poklical brata, z nekom sem moral deliti svojo izkušnjo. »Veš, koliko je ura?« je rekel z zaspanim glasom. »Zbudil si mene in moje dekle.« Bilo je okrog šestih zjutraj. Povedal sem mu o zgodbi. Rekel je, počakaj, prihajam dol, peljal bom psa na sprehod. Prišel je dol, na povodcu je imel psa, vmes je začel brati zgodbo. Pes se je ustavil in se hotel podelati, a moj brat je tako zamaknjeno bral, da je povlekel psa za sabo, spomnim se, kako se je pes odbijal po pločniku, dokler ni brat nehal brati. V trenutku, ko se je ustavil, se je pes podelal. Brat je stal tam in me gledal, njegove oči so bile solzne. Potem je rekel: To je morda najbolj ganljiva zgodba, kar sem jih bral. Imaš še kakšno kopijo? Seveda, sem rekel. Potem je s printom moje zgodbe pobral pasji drek in vse skupaj vrgel v smetnjak.

Zakaj vas imam na sumu, da ste si zadnji del izmislili? To je vseeno preveč ...

Ne, čakajte. Moj brat je bil zelo ganjen zaradi zgodbe. Takrat sem spoznal, da moja zgodba ni na papirju, s katerim je pobral pasji drekec, ampak da je vstopila v njegovo glavo in tam ostala. Papir ni nič, prava stvar je ta virtualna cev iz moje glave v njegovo …

Takrat sem dojel, da je pisanje nekaj magičnega. Metafizičnega. Ni objekt, ni samo print zapisane zgodbe, ampak je ideja, ki se transformira v bralčevi glavi.

Rekel sem si: Moram postati pisatelj. Zame je bil to ključni trenutek. Zame je bila to manifestacija magične narave pisanja.

Vse, kar sem prebrala o vas, je slišati še bolj nadrealistično kot vaše kratke zgodbe. Branja vas je učil vaš brat in vam za napačno prebrano besedo prilepil žvečilni v lase, živeli ste v hiši, ki so jo zgradili samo za vas in je bila široka 120 cm, vaš sin se je rodil v bolnišnici ravno med terorističnim napadom, ko so vse sestre hitele pomagat ranjencem ...

Vem, vse skupaj zveni zelo bizarno. Celo eden mojih urednikov mi je zadnjič rekel: Kako to, da mi o vsaki stvari poveš tako čudno bizarno zgodbo? Kako to, da se te bizarne zgodbe dogajajo prav tebi?

In odvrnil sem mu, da je življenje odprto za nenavadne dogodke, toda običajno se jim poskušamo izogniti.

Ko sem bil v New Yorku, sem si najel stanovanje in lastnik stavbe mi je rekel: Če boš skupaj z mano imel koncert v kleti stavbe, bom poskrbel, da boš dobil najboljše stanovanje v hiši. In sem rekel, ja. Izkazalo se je, da tip nekakšen izraelski Miles Davis na trobenti, bilo je polno ljudi, res navdihujoč, ganljiv dogodek. A če bi lastnik stavbe to predlagal Salmanu Rushdieju ali Jonathanu Franznu, ne verjamem, da bi se odzvala.

Recimo, včeraj sem priletel v Slovenijo, kjer so me na letališču čakali organizatorji Vilenice, bil sem prvi, morali smo počakati še na druge goste. Mimo se je pripeljala ženska: Ste vi Etgar Keret? Ja, sem rekel. Pridite, vas bom odpeljala, kamorkoli hočete. Usedel sem se v avto in sva šla.

Je bila ena od organizatork festivala Vilenica?

Ne. Na letališču je bila, ker se je poslovila od prijatelja, ki je odletel nazaj v Izrael. Dal sem ji naslov hotela, a njen GPS ni dobro deloval in tako sva se vozila po čudnih ulicah; po številnih čudnih pripetljajih, o katerih zdaj ne bi, sem seveda pristal v hotelu. Hočem reči, nekaj, kar bi bilo za nekoga zoprno, je zame zanimivo.

Ko sem bil majhen, mi je oče rekel: Življenje je kot pes. Če ga potrepljaš in mu je to všeč, te bo polizal, toda če si prestrašen, te bo ugriznil. Moj oče je vedel mnogo stvari.

Pravzaprav ni logično. S tem, ko odraščamo, postajamo bolj prestrašeni, manj spontani.

Morda sploh ne gre za vprašanje strahu; gre za to, da nočem imeti nadzora nad dogodki. Če se usedem v taksi k neznancu, v resnici ne moreš vedeti, kam te bo odpeljal.

V vaših zgodbah se dogajajo precej nenavadne stvari: govoreča maternica, govoreče ribe, srajca dekleta, ki jo ima na sebi tudi med ljubljenjem, ker prekriva nekaj strašnega, demon, ki pride k pisatelju in mu želi odvzeti ustvarjalnost.

Tu je tudi zgodba, ki je za zgodbo. Zadnja zgodba in konec. Bil sem v baru, s prijatelji, vsi smo bili precej pijani, dogovorili smo se, da gremo v naslednji bar, rekel sem jim, vi kar pojdite, grem še na WC. Ko sem šel ven iz bara, mi je zelo velik kvadraten tip zastavil vhod in rekel: Si moj prijatelj ali moj sovražnik? Rekel sem mu: velik tip si, seveda sem tvoj prijatelj. – No, v tem primeru boš spil pijačo z mano.

Naročil je tekilo in vprašal, kaj počnem. Rekel sem, da delam v gradbeništvu. Ah, to je brez veze, je rekel, jaz imam najboljše delo na svetu. In kaj je to? sem vprašal. – Sem izterjevalec davkov. – Kaj je tako dobrega v tem? – Oh, vsak dan greš na delo in ne veš, koga boš srečal, kaj boš našel v njihovih stanovanjih, opaziš vse njihove skrivnosti, zelo zanimiv posel. Takoj sem videl, da sovraži svoje delo, a si je moral prav zato izmisliti zgodbo o njem, da bi se bolje počutil. Nato je nadaljeval: Ko grem v stanovanja neznancev in jim poberem njihove stvari, se igram posebno igro. Iščem tisto stvar, ki jim je najdražja. Vedno je tam. Lahko jim vzameš denar, televizijo, a ko se dotakneš 'tiste' stvari, se začnejo tresti. Lahko je to jazzovska zbirka cedejev, stara ura, ki jo je dobil od deda ... Vsakič jo najdem, je rekel in se pomenljivo nasmehnil. Nato sem ga podražil, da v mojem stanovanju gotovo ne bi našel nobene takšne stvari. Na nič nisem navezan. Ja, ja, to vsak misli, se je zarežal. Toda obljubljam ti, da bi jo jaz našel.

Ko sem tiste noči prišel domov, sem razmišljal o tem, če že obstaja kakšna takšna stvar, bi jo moral poiskati in jo skriti. Bila je tri ponoči, preveč sem spil, in ker nisem nič našel in nisem mogel spati, sem se usedel za računalnik in napisal zgodbo o demonu, ki pride po ustvarjalnost. Tako je nastala Zadnja zgodba in konec.

Ki je tudi naslov zbirke v slovenščini. Vaša žena naj bi vam rekla, da se pretirano odzivate na stvari, ki se dogajajo okrog vas. Kaj pomeni, da živiš s tako prepustno tanko kožo? Najbrž ni vedno vse tako magično in čarobno, brez kože tudi bolj boli?

Tu gre za čudno stvar. Ko želiš povedati določeno zgodbo, lahko vzameš ista dejstva in jih zložiš popolnoma drugače, tako lahko poveš neskončno število različnih zgodb. Mojo zgodbo Noro lepilo, recimo, so vsaj dvanajstkrat prevedli v kratke filme. Vsak od teh filmov je popolnoma drugačen.

Zgodba, v kateri žena, ki je mož ne opazi več, prilepi sebe in vse pohištvo na strop …

Eden lahko iz nje naredi romantično komedijo, drugi srhljivko. Ista zgodba v bralcu sproži popolnoma drugačen učinek. Nekdo bo rekel, ah, zaradi te zgodbe še bolj ljubim svojo žensko, drugi bo rekel, uf, srhljiva zgodba.

Pred leti sem videla vaš film Wristcutters: A Love Story (Picerija Kamikaze, 2006), ki ga je posnel režiser iz L. A.-ja hrvaškega rodu Goran Dukić.

Da, nenavaden tip. Tudi za tem filmom je smešna zgodba.

Pred kakimi desetimi leti me je poklical znan francoski režiser in rekel, da želi naredi film po moji kratki zgodbi Kneller’s Happy Campers; za sabo je imel resno produkcijo, pripravljen je imel predujem za pravice in vse. Vzel sem si nekaj časa, da razmislim. Vmes me je poklical Goran Dukić in rekel, da bi posnel film po isti zgodbi. Povedal sem mu, da se že dogovarjam s francoskim režiserjem, ki drugače od njega zelo dobro pozna razmere v Izraelu. Dukić mi je odvrnil: Ne vem, ali se zavedate tega, gospod Keret, toda ex Jugoslavija je prav tako precej fucked up place. Potem sem ga vprašal: Ste že posneli kak film? Ne. Imate produkcijsko hišo? Ne. Rekel sem mu, razumeti me morate, ne morem zavrniti nekoga, ki mi ponuja vse to zaradi nekoga, ki ni še posnel filma. In potem je rekel: imam nekaj, kar ta režiser nima: napisal sem scenarij. Kako ste napisali scenarij, če nimate pravic za to? Odvrnil je: Imam veliko prostega časa. Poslal mi je scenarij in takoj mi je bil všeč. Francoskemu režiserju sem rekel: Oprosti, odločil sem se, da delam z nekom drugim. Naslednji dan ga je kap.

Ne zaradi vas, upam?

Ne, a sem se vseeno počutil slabo, zato sem ga šel obiskat v bolnišnico, postala sva zelo dobra prijatelja. Vidite, življenje je telenovela.

Vidim, da se v intervjujih zelo ostro odzivate na bojkot izraelske kulture, ki so ga podpisali številni britanski umetniki, med njimi Ken Loach, Mike Leigh, Brian Eno ... »Umetniki za Palestino« ne sprejemajo ne vabil za nastope ne nagrad, dokler izraelska vlada ne bo začela spoštovati temeljnih človekovih pravic.

Sliši se lepo, a vedno sem bil proti kakršnemu koli kulturnemu bojkotu. Zame je to zelo bizarna situacija. V Izraelu me radikalna desnica zmerja z izdajalcem in mi grozi s smrtjo, za tujce sem nekdo, ki ima krvave roke že zato, ker sem rojen v Izraelu.

Po Bibliji so nekdaj obstajala mesta, ki so jih imenovali varna mesta. To so bila zatočišča za vse, ki so bili v nevarnosti. Zame je umetnost edino varno mesto v tem ponorelem svetu. V umetnosti je dovoljeno vse. Lahko napišeš Lolito, pa te nihče ne bo vtaknil v zapor zaradi pedofilije. Umetnost je polje, kjer lahko obstajamo brez strahu in sprejemamo drug drugega. Umetnost je prostor empatije, sočutja, razumevanja različnosti. Zato je v tem kulturnem bojkotu nekaj oksimoroničnega. Če nekateri umetniki mislijo, da bodo s tem, ko bodo prekinili komunikacijo z umetniki dežele, katere politiko obsojajo, pripomogli k miru v svetu, se motijo. To se mi zdi strašno čudno. Sam sem recimo velik ljubitelj iranske kinematografije, v filmih sem se naučil, kako začutiti to deželo, kako jo doumeti.

»Umetniki za Palestino« trdijo, da Izrael svojo kulturo izkorišča kot diplomatsko orožje, s katerim želi prikriti resnico.

Bojkot je zame rešitev za lene ljudi. Najlažje je reči, ne bom se ukvarjal s tem. Sedeti doma, medtem ko gledaš Dva detektiva in si rečeš: zajebi te Izraelce in se počutiš dobro, ne da bi karkoli naredil? Pridi ven iz svoje zone udobja in poskušaj nekaj spremeniti!

Če je Ken Loach res tako pretresen nad tem, kar se dogaja v Izraelu, naj s svojim filmom pride v Tel Aviv in Jeruzalem in naj nagovori izraelsko občinstvo in jim reče: navadne barabe ste, izvolili ste barabe. Lahko začne dialog, ki bo morda prinesel nekaj dobrega. Bono je prišel v Izrael in občinstvu na koncertu sporočil, edina možnost je, da se pomirite s svojimi sosedi. Toda če Elvis Costello bojkotira svoj nastop v Izraelu, koga to briga. Ljudje bodo šli na koncert Red Hot Chili Peppers. Biti pasivno agresiven ni močna politična izjava, niti ne prinaša spremembe.

Še nekaj me čudi: to se ekskluzivno izvaja nad Izraelom. Nikoli nisem slišal za kulturni bojkot sirskih pisateljev in pesnikov, nisem slišal za bojkot iranskih filmov, ne za bojkot kitajskih umetnikov … Ne vem, zakaj smo prav mi deležni tega privilegija. Morda res zato, ker veljamo za izbrano ljudstvo in smo zato izbrani tudi za bojkot? Ne vem. Ne razumem, zakaj se na festivalih bojkotirajo izraelski film.

Ker gre za splošno prepričanje, da za vso filmsko industrijo stoji država Izrael, in ker je film lahko najmočnejše politično orožje.

Podobno bi lahko rekli za kitajske filme in Kitajci niso zapustili Tibeta, mar ne? In vsi ti izrazi, propalestinski in antiizraleski, kakšno posploševanje je to? V Italiji sem imel intervju z novinarko, ki je že na začetku pogovora dramatično rekla: Moram biti poštena z vami. Sem za Palestino.

No, tudi jaz bom pošten z vami: Sem za ženske z velikimi prsmi.

Kako si drznete, je zakričala.

Drznem si iz istega razloga kot vi. Kar sem vam rekel, pomeni, da so zame vse ženske z velikimi prsmi iste, in kar vi pravite, je, da so vsi Palestinci in Izraelci isti. To, kar ste rekli, ne izraža podpore šibkejšemu, je samo izraz dehumanizacije. Najhujša stvar ni, da dehumanizirate Izrael, ampak v resnici dehumanizirate Palestino.

Če si »propalestinski«, mar to pomeni tudi, da si za to, da žensko poliješ s kislino, ker si je drznila iti po ulici nezakritega obraza, da lahko z istospolnimi ravnaš kot z zločinci?

Jaz nisem proizraelski niti propalestinski. Takšna izjava ima isto globino, kot če rečeš, sovražim pse.

Lahko rečeš, sem proti temu, da Izrael okupira ozemlje Palestine. Sem proti ravnanju Izraela s palestinskimi civilisti, toda skrčiti svoje razumevanje samo na za in proti ... Je to tisto, kar zmore evropska liberalna levica?

Tudi vi ste na pogovoru v Cankarjevem domu rekli, da ste liberalni levičar.

Zato ker sem vedno verjel, da je levica tista, ki se trudi, da bi dojela dvoumnost problema, drugače od desnice, ki problem poenostavlja. Ker je to lažje. Lažje je reči, sem za naše proti vašim. Toda ko si bolj v stiku z levico, hitro vidiš, da je liberalna levica prav tako dogmatična kot ekstremna desnica. So levičarji in so levičarji, kot sem rekel že prej. So tudi liberalni levičarji, ki niso daleč od liberalnih fašistov, če nisi del sistema, te hočejo uničiti, odstraniti. Pa naj gre za kajenje v javnih prostorih ali za obsojanje slavne manekenke, ker se je po rojstvu otroka takoj pojavila na fotografijah v kopalkah, vitka kot je bila prej, češ da s tem zgledom ponižuje vse ženske, ki jim po rojstvu otroka ni uspelo shujšati, in takšne bizarnosti.

Mislim, da je v tem položaju edino upanje evropski in ameriški pritisk na državo Izrael. Resnično to mislim. Če bomo čakali na izraelsko vlado, da spremeni svojo politiko, se to ne bo nikoli zgodilo. Gotovo pa se to ne bo zgodilo tako, da bodo evropski intelektualci in umetniki z bojkotom kaznovali izraelske umetnike, ki so že tako na liberalni levici in so že tako osovraženi pri desnici.

Dejali ste, da so vam zaradi mnenjskih člankov in izjav grozili s smrtjo. S podobnimi grožnjami so se soočali pisatelji in intelektualci, kot sta Amos Oz in David Grossman. V čem, bi rekli, se vaše javno udejstvovanje najbolj razlikuje od njiju, če se?

Velika razlika je. David Grossman in Amos Oz sta intelektualca v najvišjem pomenu besede, celo duhovna voditelja. To so ljudje, ki so zelo nesebično pripravljeni dati svoje življenje za to, da bo drugim nekoč bolje.

In vi?

Če sem iskren: sem samo tip, ki piše zgodbe. Nisem preveč dober človek, nisem aktivist po naravi.

Zadnjič sem šel z ženo v supermarket po ozki ulici blizu našega doma, včasih ljudje tam zložijo staro pohištvo iz njihovih stanovanj in zablokirajo prehod. Žena mi reče, dajva, premakniva nekaj teh stvari, da bo mimo lahko prišla mamica z vozičkom. In jaz ji rečem, draga, dajva, stopiva najprej do supermarketa, in če vmes tega ne bo naredil nihče drug, bom na poti nazaj jaz premaknil pohištvo, obljubim.

Če nihče nič ne naredi, potem bom to naredil jaz. Toda morda bo to naredil kdo drug namesto mene. Če bi šla tam mimo Grossman ali Oz, bi takoj premaknila stvari in odprla prehod. To hočem reči.

Da se, če je le mogoče, raje izognete izražanju svojega mnenja o politični situaciji v Izraelu?

Rad pišem zgodbe. Ko pišeš zgodbe, pišeš o življenju v vsej njegovi kompleksnosti. Ko pišeš politične eseje, mnenja, s tem poenostavljaš življenje. Ko pišeš zgodbe, dobiš ljubezen. Ko pišeš politične komentarje, dobiš sovraštvo.

Če je pisanje zgodbe nekaj podobnega, kot če se ljubiš z boginjo, je pisanje mnenjskih člankov primerljivo s tem, da moraš odnesti smeti v kontejner. Ni posebnega užitka v tem, a je to treba narediti.

Toda kot sem rekel, lansko poletje, ko so se dogajale vse te stvari, sem čutil kot svojo človeško dolžnost, da povem to, kar večina že ve, da je naša država popolnoma iztirila.

Govorim o času, ko skrajneži ujamejo palestinskega otroka, ga polijejo z bencinom in zažgejo. Govorim o času, ko desničarski skrajneži pridrvijo na demonstracije levice z bejzbolskimi kiji in se izživljajo nad protestniki ali v norosti koljejo Palestince. Govorim o času, ko so se ljudje zbirali na griču s torbami za piknik, se utaborili in z daljnogledi opazovali bombardiranje Gaze, kot da opazujejo športno igro. Govorim o času, ki ga je zaznamovala popolna norost. In takrat sem rekel: nisem najboljša oseba, toda napoči čas, ko rečeš, dovolj je.

Potem sem napisal izjavo o tem, ki so jo objavili Liberation, New York Times in mnogi drugi časniki.

V času družabnih omrežij lov na čarovnice ni bil še nikoli lažji. S sramotenjem in grožnjami te lahko dosežejo kjerkoli. Dobival sem precej srhljiva sporočila v stilu: Če imaš tako rad Gazo, bomo tebe, tvojo ženo in sina dali na letalo in te vrgli v gorečo Gazo brez padala ali posilili tvojo žensko in še mnoge strašne reči.

Se spomnite dogodka pred dobrim mesecem, ko so zabodli šest udeležencev gejevske parade, vrgli molotovko v palestinsko hišo, zaradi česar je umrl dojenček? Takrat smo se pridružili demonstracijam na Rabinovem trgu, kamor je prišlo samo kakih tri tisoč ljudi. Sina, ki ima zdaj devet let, sva z ženo vzela s sabo; pogosto ga, kupim mu sladoled in mu razložim, da je to njegova državljanska pravica, da izrazi svoje mnenje. No, bili smo tam na tistem trgu, ki je bil na pol prazen, pred tem je bilo tam več kot tristo tisoč ljudi, ki so od vlade zahtevali, da zniža cene stanovanj.

Ne razumem, očka, je rekel sin: zakaj je bilo zadnjič tukaj toliko več ljudi in zdaj tako malo? Jim ni nič mar za smrt otroka? Ima devet let. Kaj naj mu rečem? Začelo se je temniti, rekel sem, da bomo počasi šli domov, in on je rekel, počakaj, očka, boš videl, da bo prišlo še več ljudi. Ni hotel domov. Na koncu sem ga moral odnesti in on je jokal in vpil, da verjame, da bodo ljudje prišli. Napisal sem članek, ki so ga poleg izraelskega časopisa objavili tudi tuji mediji in New York Times. Dva dni zatem sem začel dobivati grožnje, da sem antisemit, da sem sovražnik države, levičarji so rekli, da me sponzorira izraelska vlada, in desničarji so rekli, da me sponzorirajo francoski antisemiti in sovražniki Izraela ... Bil je samo članek o tem, kako pojasniti otroku, da so cene stanovanj več vredne od življenja otroka.

»Zdi se, da smo vsi izgubili vero v to, da lahko kaj spremenimo. Dejstvo je, da nas je tudi tistih nekaj na teh demonstracijah videti zelo utrujenih,« ste napisali v omenjenem članku. Je to tisto, kar paralizira? Občutek brezizhodnosti?

Težko je živeti tu, sploh v času družabnih omrežij. Med zadnjo vojno je nekdo objavil seznam in fotografije nekaterih aktivnih levičarjev, jim v fotomontaži nadel palestinska pokrivala in napisal: to je seznam izdajalcev, ne zaslužijo si drugega kot smrt. Mislim, da gre za tipično taktiko zastraševanja. Zadnjič so recimo študentom v nabiralnike vtikali formularje, na katerih piše: Moj profesor ta in ta govori proti izraelski vladi in premieru. Vsakič ko si v predavalnici in želiš reči kaj o izraelski vladi, si prej premisliš; s tem dosežejo samocenzuro, nenehen občutek nadzora. To je teroristična taktika. Taktika strahu.

Ali pomaga, da ste ekonomsko neodvisni, da ste tudi zaradi svoje prepoznavnosti v svetu zaščiteni pred konkretnejšimi pritiski vlade?

Gotovo sem v privilegiranem položaju, moje knjige izhajajo v štiridesetih državah, nisem odvisen od prihodkov od prodaje mojih knjig v Izraelu. V tem smislu si lahko si privoščim več svobode v izražanju svojega mnenja, gotovo. Toda številni drugi umetniki te »zaščite« nimajo.

V izraelski vladi je bil poslanec Danny Danon, ki je vodil demonstracije proti beguncem iz Afriki. Stopil je na oder in rekel, da so nelegalni migranti rakasta tvorba na telesu Izraela. To je dikcija, ki so jo nacisti uporabljali za Jude. Kasneje se je opravičil, češ da ni hotel žaliti čustev tistih, ki so preživeli holokavst, in to je bilo to. Tega človeka je premier imenoval za izraelskega veleposlanika v Združenih narodih. Če živiš v državi, kjer tip, ki je skrajnež in rasist, za kazen dobi napredovanje na mesto veleposlanika v ZN, potem je to čudovito sporočilo za vse skrajneže. To je duh kapitana ladje.

Kje vi vidite možnost, da se spremeni politika izraelske vlade?

O tem sem veliko razmišljal. Vem pa nekaj: nemogoče se je boriti proti onim in proti tistim. Kar lahko storimo, je, da se borimo za vrednote v družbi.

Če bo karkoli uničilo Izrael, to ne bodo Palestinci, to ne bo Hezbolah, ampak to, da bomo dovolili, da se pred našimi očmi razkrojijo vse vrednote – in potem bomo ostali država brez moralnega stebra, ki je nujen za obstoj naroda.

Razmišljate o odhodu iz Izraela?

Ah, po vseh letih razmišljanja je to podobno vprašanje, kot če se bom vpisal v fitnes in začel s treningom. Ves čas razmišljam o tem, a se nikoli zares ne odločim. Po drugi strani pa si mislim, to je moja dežela, moji starši so preživeli holokavst, zakaj bi dovolil, da me iz države izžene tolpa skrajnežev? Če jim bomo to dovolili, bodo uničili državo.

Mislim, da toliko časa, ko bom še verjel, da se lahko borim, in kolikor časa bom še verjel, da življenje mojega otroka, kljub grožnjam, ni resnično v nevarnosti, do takrat bom vztrajal. Nisem heroj in nisem mučenik.

Ste pa vseeno bliže heroju. Če prodate sto tisoč knjig v petmilijonski državi, je vaš vpliv precej močan.

Gotovo to pomeni, da veliko število Izraelcev komunicira z mojimi vrednotami, da.

Spet je zelo nenavadno naključje, kako je vaša zbirka zgodb Voznik avtobusa, ki je hotel postati bog, leta 2001 z nenavadnim obratom in ob pomoči Jacquesa Derridaja prišla v roke palestinskima pisateljema, ki se na mirovni konvenciji na Švedskem sploh nista želela pojaviti z vami na panelu.

Tudi to je nenavadna zgodba, a ker vidim, da jo poznate, bom tokrat ostal samo pri dejstvih. Ja, moja knjiga je izšla na palestinskem ozemlju leta 2002, tudi v Gazi, in to med drugo intifado. In ko sem vprašal založnika, ali se knjiga dobro prodaja, mi je rekel: če sem iskren, prodali smo izjemno veliko knjig, a nisem prepričan, ali so jih pokupili bralci ali pripadniki Hamasa, da bi jih zažgali na trgu.

Nekateri Palestinci, ki so prebrali mojo knjigo, so mi rekli, da so bili do zdaj prepričani, da so Izraelci terminatorji, a iz teh zgodb vidijo, da so prav tako »zjebani« kot mi. Da zdaj vedo, da imajo za sovražnika človeka in ne robota.

David Grossman je v intervjuju z Brankom Sobanom dejal: Pravi čudež je, kako se znamo zavarovati pred peklom drugih. Tudi vi sočutje, sposobnost empatije postavljate zelo visoko na lestvici vrednot.

Ljudje na empatijo gledajo kot na moralno vrednoto. Mislim, da je v njej nekaj zelo pragmatičnega. Ko bereš, izostriš svojo stopnjo empatije, vživljanja v drugega, sočutja.

Ker vstopiš v zgodbo iz različnih zornih kotov, lahko vstopiš v kožo sužnja na plantaži v 19. stoletju in občutiš njegovo ponižanje, trpljenje, udarce z bičem, lahko vstopiš v kožo nacističnega paznika v taborišču, lahko vstopiš v kožo ženske, ki izgubi otroka, lahko pogledaš na svet z očmi številnih junakov.

Mislim, da je pomanjkanje empatije krivo za svet, v katerem smo.

Se je lahko naučimo ali je to nekaj, s čimer se rodiš?

Mislim, da je sočutje del nas. Toda sistem počne vse, da bi ga uspaval. Ljudje smo čredne živali in razlog, da smo vzpostavili moralne zakone, je v resnici zelo pragmatičen. Morali smo preživeti drug z drugim. Družbe, v katerih niso imeli moralnih pravil, niso preživele.

Za konec: menda ste zdaj v obdobju, ko ne pišete tako obsesivno kot nekoč, ste rekli v zadnjem intervjuju. Kaj pripravljate za serijo na francoski televiziji Arte?

Uf, nenavadno serijo o trgu z nepremičninami in potovanju v času. Stvar je tako bizarna, da ne vem, ali jo bodo sprejeli. Prav zdaj moram napisati prvi verziji scenarija.

Nečesa ne razumem. Zrežirali ste film Meduza, in to po scenariju vaše žene, nato sta zanj leta 2007 v Cannesu dobila zlato kamero in od takrat dalje vas ni več zamikalo, da bi posneli še kaj.

Takrat ko sva dobila nagrado v Cannesu, je bil najin sin še dojenček. Rekel sem ji, če se bova oba ukvarjala s filmskim poslom, bo najin otrok odraščal kot sirota. Moja žena Shira Geffen je znana izraelska igralka in zdaj režiserka, ve, kaj pomeni delo na filmu. Rekel sem ji, naj ona ostane v filmu, jaz bom doma pisal zgodbe. Prav lani je zrežirala film Self Made, v njem mi je dala vlogo tipa, ki sestavlja pohištvo. To je bila njena mala šala, ker sam resnično ne znam popraviti ničesar.

Kdo to dela pri vas?

Žena. Jaz sem zanič šofer, zanič kuhar, nič ne znam narediti.

Očitno nekaj le znate. Še vedno ne razumem. Kako ste brez predhodnih izkušenj prišli do tega, da ste kar sami zrežirali svoj prvi film Meduza, ki je potem dobil še nagrado v Cannesu?

Oprostite, spet moram povedati zgodbo. Moja žena je napisala scenarij za Meduzo, in ko sem ga bral, sem jokal; rekel sem ji, čudovito je, nisem še bral bolj ganljivega scenarija. Takrat sem se družil s filmskimi ljudmi, izbral sem dva najboljša režiserja v Izraelu, oba moja prijatelja. Ko sta prebrala scenarij, sem ju povabil na pijačo in jima rekel: no, tistemu od vaju, ki me bo res prepričal, dam zgodbo. Nastala je mučna tišina, nato sta rekla: Etgar, midva sploh nočeva delati tega filma. Svojo ženo tako zelo ljubiš, da si subjektiven, ampak to v resnici ni scenarij, je samo nora pesem na devetdesetih straneh, iz tega ni mogoče narediti filma. Bil sem zelo užaljen, ženi sem rekel: briga me za njiju, film bova režirala midva in naredila čudovito zgodbo in potem jima bo žal! In je rekla: saj vendar ne veš, kako režirati film!

Vidiš, tu je tvoj problem, draga, sem ji rekel. Prava ženska bi morala, ko njen mož reče, da bo nekaj naredil, podpreti svojega moža, ne pa da mu zbija samozavest.

Potem je rekla: Strinjam se s tabo. Verjamem, da boš naredil čudovit film. In odšla iz sobe. Takrat me je šele zgrabila prava trema. No, kakorkoli, med snemanjem sva improvizirala, vsekakor film ni bil narejen na tradicionalen način.

Kako ste ga financirali?

Moje knjige so bile že takrat zelo uspešne v Franciji, tako da sva lahko dobila tudi sredstva iz Arte in Canala Plus. Rad ustvarjam kot popoln amater. Beseda amater v francoščini prihaja iz besede amour, iz ljubezni torej. Če bi k vam pristopila moška in bi prvi rekel: ljubim te, rad bi se ljubil s tabo, drugi pa bi rekel: sem profesionalni ljubimec, za koga bi se odločili? Tako da sva ta film naredila iz ljubezni. Nikoli nisem študiral pisanja, nisem študiral ne režije, scenaristike, ampak ko nekaj začutim, to naredim.