Bonton za telebane, pardon, za učene pravnike

To, kako se mnogi pisci pisem bralcev in nekateri novinarski komentatorji (a s častnimi izjemami v vseh treh glavnih dnevnikih!) na soglasno odločitev v zadevi Patria odzivajo z žalitvami in insinuacijami na račun najvišjega sodnega organa za varstvo ustavnosti in zakonitosti (ob izkazovanju hudega ustavnopravnega analfabetizma), je prvi razlog za naslov tega članka. A sedaj so zavore pri spoštovanju etike javne besede popustile tudi že prvemu pripadniku akademske pravne sfere.

Zaradi cinizma in sarkazma, prozorno »zavitega« v navidezno vljudne besede (na primer tiste, posebej izpostavljene v »flešu« članka desno zgoraj), s katerim je svoje žalitve ustavnega sodišča predstavil v Delu dr. Primož Gorkič (docent za kazensko pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in strokovni sodelavec na vrhovnem državnem tožilstvu) – tudi z žaljivim naslovom Patria za telebane, se opravičujem, za pravnike, sem na njegov članek najprej nameraval odgovoriti s parafraziranjem naslova njegovega članka: »Bonton za telebane, pardon, za učene pravnike«. A se na tak nivo ni dobro spuščati – predvsem pa bi bil potem v naslovu preveč poudarjen problem bontona, spodobnega obnašanja v javnosti. Gre namreč za še precej hujše stvari.

Cinizem in sarkazem

Gorkičev cinizem in sarkazem v odnosu do ustavnega sodišča bi bilo samo vprašanje spodobnosti v izražanju njegove kritike (tudi mlajšega kolega nasproti starejšim, navsezadnje), če ne bi bila ta kritika tudi vsebinsko tako hudo sporna. Pravim »sporna«, čeprav je po mojem mnenju preprosto zgrešena. Pa ne v vsem: obžalovanja in obsodbe vredni cinizem in žaljivost te sarkastične »kritike« vidim predvsem v tem, da je ta kritika po mojem mnenju sicer delno utemeljena, namreč kot kritika premajhne doslednosti kritizirane odločbe (zakaj ni o zadevi dokončno odločila in obtožencev že sama oprostila) – da pa to upravičeno kritiko, čeprav je napisana navidezno kot resna kritika, potem prikaže in uporabi ne kot resno kritiko, ampak kot cinično norčevanje iz ustavnih sodnikov. Namigujoč celo na pravne telebane. Upam, da se zdaj ne bo izgovarjal, da je s telebani mislil sebe in druge pravnike, ki sicer razumejo tudi največje pravne finese, le z razumevanjem te odločbe da imajo velikanske težave. Bi bilo preveč prozorno. Še zlasti zaradi posebej izpostavljene (cinično-sarkastične) misli nad naslovom članka, zakaj naj pravniki te odločbe morda ne bi razumeli: »Morda ustave ne čutimo s srcem, ampak le z razumom, kdo bi vedel?« Češ, z razumom te odločbe ni mogoče razumeti – če nimaš (za Janšo bijočega) srca??

Če ustavni sodniki v svoji kritiki treh sodb v zadevi Patria niso bili dovolj dosledni in odločni, da bi šli pri tem čisto do kraja, je to seveda vredno kritike – toda ne take, ki se ob tem s svojim sarkazmom dejansko postavi v bran tistih treh sodb, ki so bile pa strokovno hudo zgrešene. In ne zasmehuje njih (česar seveda tudi ne bi smela), ampak njihove kritike! Ker so bili pri tem premalo ostri!?

Izmikanje lastni opredelitvi do temeljnega vprašanja

Avtor je vse to v dolgem članku za širše bralstvo prepletel s precej stavki izrazito strokovne argumentacije (za vtis na laike?), delno korektne in delno ne (o tem nekaj kasneje) – a vse to z izrazito manipulativnim ciljem: ne, kritizirati slabosti in nedoslednosti (v temelju pravilne) odločbe, ampak prikriti ali zamolčati svojo oceno razveljavljenih treh sodb in se norčevati iz ustavnih sodnikov. Za akademskega učitelja prava – osupljivo in vsega obsojanja vredno. Poglejmo sedaj natančneje – namreč to, zakaj (in kako) je zamolčal bistvo vse zadeve.

Julija in avgusta lani sem dr. Gorkiča prav jaz sam kar dvakrat javno, tu v Delu, branil pred neutemeljenimi in strokovno zgrešenimi obtožbami »dvojnega harvardskega doktorja« Jakliča. Takrat se do prve od teh sodb dr. Gorkič še ni hotel opredeljevati – z utemeljitvijo, zame takrat sprejemljivo, da želi počakati še na njeno pisno obrazložitev. Toda ta je zdaj že dolgo tu, bila je potrjena še na višjem in vrhovnem sodišču – ustavno sodišče pa je zdaj vse te tri sodbe razveljavilo. Mimogrede: iz razloga, zaradi katerega smo nekateri že takrat rekli, da bo ta sodba morala pasti.

In se je dr. Gorkič do tega ključnega vprašanja morda opredelil vsaj zdaj? Ne, izredno spretno (z naravnost vrhunskim sprenevedanjem in »slalomiranjem«) se je temu tudi zdaj izognil. Poglejmo, kako.

Zakaj ni obtožencev oprostilo že ustavno sodišče

V drugem stolpcu članka je najprej napisal tako, kot da se z razveljavitvijo teh treh sodb strinja: »V čem je dodatna (mišljeno je: dodana – gre za napako pri tiskanju) vrednost odločbe? Prvič, ustavno sodišče je ugotovilo, da redna sodišča niso ustavnoskladno razlagala 269. člena KZ in niso ustrezno konkretizirala njegovih zakonskih znakov (... izluščila dejstev, ki konkretizirajo zakonski znak: sprejem obljube nagrade). Začudilo me je, zakaj ustavno sodišče ni izdalo oprostilne sodbe? Vsak kazenski pravnik ve: če zakonski znaki v opisu niso konkretizirani, opisano ravnanje ni kaznivo dejanje, na mestu pa je oprostilna sodba.«

Prvo sprenevedanje: to bi res moral, poudarjam, moral vedeti vsak kazenski pravnik – toda razveljavljene tri sodbe vendar dokazujejo, da tega niso vedeli (ali v tem primeru hoteli videti?) sodeči kazenski sodniki in senati kar na treh instancah!

Da ustavni sodniki ob tem niso že sami izdali oprostilne sodbe (čeprav jim je edini kazenski sodnik med njimi prav to predlagal), je bilo, kot že rečeno, tudi po mojem mnenju sicer napačno oziroma nedosledno – toda ta nedoslednost ne pomeni, da je bila zato temeljna napaka obsodb v zadevi Patria na ustavnem sodišču napačno ugotovljena. Gornji citat iz Gorkičevega članka na prvi pogled kaže na isto – toda po vrsti vmesnih zamegljevanj in zastranjevanj (nekatera pojasnjujem v nadaljevanju, za vsa žal ni prostora – lahko v strokovnem tisku, če bo treba) avtor izpelje ravno nasproten zaključek. Bralcem skuša »podtakniti« sklep, da je (po njegovi presoji) »dodana vrednost« odločbe ustavnih sodnikov v tem (glej peti stolpec članka), da »so dali vedeti, da bodo v kazenskih zadevah pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, torej obstoj zakonskih znakov, od zdaj naprej presojali tudi skozi 28. člen ustave«. Od zdaj naprej? Spretno zavajanje – kolikor računa na laičnega in predvsem nepazljivega bralca, ki ob branju petega stolpca zahtevnega članka že pozabi, da je avtor v prvem stolpcu zatrjeval ravno nasprotno. Citiram od tam: »Res je, ustavno sodišče je kar v nekaj odločbah zapisalo, da umanjkanje odločilnih dejstev, ki bi jih bilo mogoče umestiti pod kazenskopravno pravilo, pomeni kršitev 28. člena ustave.« Torej (po mnenju samega avtorja) ni res, kar zatrjuje v petem stolpcu, saj nasprotno sam trdi v prvem stolpcu – pa potem (komaj verjetno) celo še enkrat v istem, petem stolpcu: »Olajšano sem ugotovil, da se za standarde, ki jih morajo redna sodišča spoštovati že zdaj, v bistvu ni nič spremenilo. Že zdaj so morala odločilna dejstva 'zanesljivo' ugotoviti ...«

Kritikove lastne nedoslednosti in zamegljevanja

Vse te navidezno uglajene fraze (»olajšano sem ugotovil« in podobne) so seveda en sam sarkazem, ko se mladi docent norčuje iz odločbe ustavnega sodišča – pri tem pa sam sebi dovoljuje še hujše nedoslednosti, kot jih je (nekatere) res ugotovil v kritizirani (simulirano hvaljeni) odločbi.

Poglejmo konkretno dve. Na koncu drugega stolpca ironizira takole: »Bil sem v slepi ulici. Nisem vedel, v čem je težava, čemu je treba ponovno 'konkretizirati' dejanski stan«? Spretno, a hudo zavajanje: ponovno (ponavljam: ponovno!) bi bilo treba konkretizirati dejanski stan le v primeru, če bi bil prvič že konkretiziran – da ni bil, pa ne sledi le iz odločbe, ampak celo iz Gorkičevega pritrjevanja tej ugotovitvi (na začetku istega, drugega stolpca!). Pa ne le tam. Ob nadaljnjem ironiziranju (kako ga ob tem »ščemi po hrbtenici« itd.) v tretjem stolpcu zapiše: »A bilo mi je čudno: zakaj potem ustavno sodišče ugotavlja, da ima opis vse zakonske znake kaznivega dejanja, dejanje pa kljub temu ni ustrezno konkretizirano?« To vprašanje, kjer priznava, da dejanje ni bilo »ustrezno konkretizirano« (v resnici pa ključni zakonski znak celo sploh nič!), pa je obenem tudi novo spretno zavajanje. V odločbi namreč v resnici piše bistveno drugače: da opis kaznivega dejanja le »formalnopravno« (kar je sicer zelo slaba in sporna trditev) vsebuje vse zakonske znake, da pa pri tem en pomemben zakonski znak (sprejema obljube) sploh ni bil konkretiziran! Namesto »formalnopravno« bi morali napisati, da so opisani le znaki abstraktnega (zakonskega), ne pa tudi konkretnega dejanskega stanu (le zgornja, ne pa tudi spodnja premisa sodniškega silogizma, brez katerega zakonite sodbe sploh ne more biti). Se opravičujem morebitnemu laičnemu bralcu za tole izrazito strokovno argumentacijo v prejšnjem stavku (ki je žal očitno celo nekateri sodniki in drugi pravniki ne razumejo ali vsaj v praksi ne obvladajo) – je bila izzvana z argumentacijo v članku, s katerim tu polemiziram.

Skupni imenovalec vseh prej omenjenih vmesnih zamegljevanj (v drugem, tretjem in četrtem stolpcu članka) je izrazito ozko strokovna, večini bralcev nedostopna in nerazumljiva argumentacija. Po moji oceni delno korektna in delno ne, toda v obeh primerih izrazito instrumentalizirana – za odvrnitev pozornosti od bistva problema, ki se mu avtor hoče izogniti (ali je bila razveljavitev treh sodb pravno utemeljena ali ne).

Eno od teh »stranskih« vprašanj (kako strokovno pravilno ugotoviti, ali v sodbi kaznivo dejanje je konkretizirano ali ne) je s temeljnim vprašanjem seveda še močno povezano, toda glavne avtorjeve manipulacije v zvezi s tem sem zgoraj že opisal. V okviru dodatnih »vmesnih zamegljevanj« se avtor dotakne še premalo jasnih (slabih) formulacij v 37. točki odločbe, na katere sem že sam opozoril v Delu istega dne (30. aprila) in tam tudi že pokazal na to, kje je v naslednjih točkah odločbe vendarle podan odgovor na te nejasnosti – zato tega tu ne bom ponavljal. Naj dodam le še to: ni treba biti pravnik, da lahko razumeš (če hočeš), kaj je ustavno sodišče hotelo reči s (slabo, nejasno) formulacijo, da razveljavljena sodba sicer »formalnopravno vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja«, da pa eden od njih (kako naj bi bil Janša pokazal, da je obljubo podkupnine sprejel) v njej ni konkretiziran. In tu se tudi naš avtor načeloma popolnoma strinja, da v takih primerih »opisano ravnanje (sploh) ni kaznivo dejanje« – ob presoji te konkretne sodbe pa se tej logično in strokovno nujni ugotovitvi prozorno izmika.

Njegova opomba k 41. točki odločbe je tudi moja – še bolj k podobno nelogični formulaciji v 44. točki. Tu sam kritiziram odločbo še ostreje kot dr. Gorkič. Te formulacije (da bi bilo treba iz ugotovljenih dejstev izluščiti tista dejstva, s katerimi bo opis dejanja šele sploh konkretiziran) so povsem nelogične, saj ta »konkretizirajoča dejstva« v tem primeru sploh niso bila ugotovljena, sploh niso navedena ne v obtožbi ne v sodbah. Obstoja teh dejstev ne tožilstvo ne sodišče niti zatrjevalo ni (»trditveno breme«), zato do poskusov njihovega dokazovanja (»dokazno breme«) sploh priti ni moglo! In če takih dejstev že v obtožnem predlogu sploh ni – od kod naj bi jih okrajno sodišče v ponovljenem sojenju sedaj »izluščilo«? Povsem nesmiselna, neuresničljiva zahteva!

Pomen soglasne odločitve ustavnih sodnikov

Sklepam, da je do te neuresničljive zahteve v odločbi prišlo zaradi komunikacijskih nesporazumov med različno mislečimi (in tudi različno strokovno usmerjenimi in podkovanimi) osmimi ustavnimi sodniki – pod pritiskom očitno od vseh podprte želje po soglasni odločitvi. In ta bi tu za vse dobro misleče ljudi, tudi za najhujše Janševe nasprotnike, morala biti bistvena: da je vseh osem ustavnih sodnikov tiste tri sodbe razveljavilo soglasno – tudi če se je to zgodilo za ceno nekoliko zmanjšane jasnosti razlogov za tako odločitev.

To je hkrati zelo preprost odgovor na vsa Gorkičeva sarkastična spraševanja, kako so ustavni sodniki mogli tako odločiti in kaj vendar so s to ali ono (premalo jasno) formulacijo v odločbi mislili. Kdor je kdaj že sodeloval pri sprejemanju kakršne koli kolektivne odločitve, ki je bila sprejeta soglasno, a šele po dolgotrajnem usklajevanju različnih argumentov, ve, kako težko je včasih tako odločitev spraviti na papir – in da ta obrazložitev potem nikoli ni tako jasna, kot so obrazložitve jasnih stališč za in proti večinsko sprejeti odločitvi. Tudi ta odločitev bi bila nedvomno neprimerno jasneje, pa tudi mnogo krajše in razumljiveje obrazložena, če bi bila sprejeta npr. s 5:3 ali s 6:2 (kakor sem glede na poprejšnja stališča posameznih ustavnih sodnikov sam pričakoval).

Soglasna odločitev me je močno presenetila – tudi glede na to, kako močne in po vseh medijih razširjene so bile še malo pred tem prazne špekulacije o tem, da utegne po izločitvi sodnika Zobca priti do pat pozicije (4:4) in da odločanje traja tako dolgo zaradi mučnega iskanja odločilnega petega glasu. Izid 8:0 je vse te špekulacije demantiral in osmešil – a zagrizeni Janševi nasprotniki (ter apriorni branilci rednega sodstva v tem primeru) se ne pustijo zmesti. Če bi bilo 5:3, bi bruhali gnev zoper pet politično pristranskih ustavnih sodnikov (čeprav pet politično »desnih« tam niti z lučjo ni mogoče najti!) – zdaj, ko so odločili soglasno, so pa zanje nepošteni in politično pristranski kar vsi, od prvega do zadnjega.

Kako bo s takim (neciviliziranim in sramotnim) odnosom do »najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic« ta država živela – in na civiliziran način reševala svoje nadaljnje spore, ki jih v nobeni družbi nikoli ne zmanjka, mi je pa velika uganka. In me to zelo skrbi. Tisočkrat bolj kot to, kako najbolje razložiti kakšno premalo jasno formulacijo v odločbi ustavnega sodišča.