Evro prinaša prednosti. Mislim, da to čuti tudi Slovenija in bi bila lahko vzor drugim

Direktor evrskega reševalnega sklada ESM, Nemec (67), velja za vrhunskega evr(op)skega tehnokrata. V reševanju kriz v Grčiji in drugod se je po splošni oceni izkazal za preudarnega, ne tako jastrebovskega kot njegov rojak, nekdanji finančni minister Schäuble. Z njim smo med drugim govorili o evru, nemško-francoski osi, preobrazbi ESM v Evropski denarni sklad, bankah – in pripravah na prihodnje krize.

Gospod Regling, vodite ESM, evrski mehanizem za stabilnost, ki je sklad za reševanje kriz v evrskih državah. Vtis je, da ste zdaj precej manj zaposleni: v Evropi imamo konjunkturo, v nobeni evrski državi ne razsaja kriza, tudi vaša operacija v Grčiji, kjer se pripravljate na izplačilo četrte tranše v višini 6,7 milijarde evrov, poteka po načrtih, rutinsko?

Življenje je zdaj precej lažje, smo iz krize. Dobro je, da je bilo naše delo uspešno in da so bile pri svojih reformah uspešne tudi države, ki so potrebovale pomoč. ESM – in njegov predhodnik EFSF – je v zadnjih sedmih letih v petih državah izplačal za 273 milijard evrov posojil. In štiri od petih držav so nesporne zgodbe o uspehu. Grčija je sicer še v programu, bo pa iz njega izstopila letos avgusta. In če bodo še naprej uresničevali reforme, ima tudi Grčija dobre možnosti, da postane zgodba o uspehu. Zelo pozitivno je, da je naše delo skoraj končano. Smo pa zdaj osredotočeni na prihodnost, kako narediti evropsko monetarno unijo bolj robustno in manj ranljivo – in to vključuje tudi ideje, povezane z ESM.

Kje zdaj vidite največja tveganja, izzive za evroobmočje?

Gospodarske razmere so zdaj zelo dobre. Letne stopnje rasti v višini 2,5 odstotka so za Evropo zelo ugodne, še posebej v luči naše demografske situacije. Vemo pa, da stopnje rasti ne bodo ostale tako visoke. Potencialna stopnja rasti je na dolgi rok pol manjša. Ko se bo proizvodna vrzel zapolnila, kot pravijo ekonomisti, bo rast uplahnila. Zato je toliko bolj pomembno, da uresničujemo reforme zdaj, da okrepimo svoj potencial za rast. To pa pomeni, da več investiramo v izobraževalne sisteme, da bolje poskrbimo za usposabljanje zaposlenih, da poskrbimo za več strukturnih reform v nekaterih državah. Največji izziv je, da okrepimo potencialno rast, saj naše demografske projekcije niso dobre. Vsa naša rast izhaja iz višje produktivnosti in poskrbeti moramo, da bomo lahko še naprej šli v to smer. Za nas je zdaj največje tveganje, da se zaradi zelo dobrih gospodarskih razmer zazibljemo v samozadovoljstvo, naša prizadevanja za izboljšanje razmer za rast pa oslabijo.

V Evropi je »ime igre« zdaj »poglabljanje« evropske denarne unije – beseda, ki zveni kot še ena fraza. Kako bi poglabljanje opisali zelo enostavno?

Na mizi je zdaj veliko idej. Svoje predloge je predstavila evropska komisija, v svojem govoru jih je izpostavil francoski predsednik Emmanuel Macron, o tem govorijo različne vlade, predloge imajo tudi profesorji, akademski krogi. Na vrhu evrskih držav lani decembra je predsednik evropskega sveta Donald Tusk zaključil, da sta dve področji, kjer je vidne precej konvergence, zato je finančne ministre evrskega območja poprosil, da se osredotočijo nanju. Ti področji sta dokončanje evropske bančne unije in razvoj ESM. Dokončanje bančne unije predpostavlja razvoj evropske sheme za zavarovanje bančnih vlog, drugi element pa je podpora enotnemu skladu za reševanje bank. Finančni ministri evroskupine si bodo prizadevali za to. Obstaja širok konsenz, da je shema za zavarovanje bančnih vlog koristna za delovanje denarne unije, a bo prej treba še zadostiti nekaterim pogojem.

Da, katerim pogojem? Vemo, da so nekatere »severne« države z evrom bolj skeptične do te sheme. Vaš pogled?

Države niso skeptične glede zavarovalne sheme kot take – ta ima široko podporo –, ampak glede pogojev za njeno uvedbo in kako hitro bi jo lahko uveljavili. Glede tega stališč še nismo poenotili. S temi stvarmi se moramo še ukvarjati – in vsa nerešena vprašanja so povezana z zapuščino preteklosti. Ta za nekatere članice vključuje tudi slaba posojila v bilancah tamkajšnjih bank, pregledati bi morali tudi zelo raznoliko insolvenčno zakonodajo po posameznih državah. Torej je veliko zadev, ki jih imajo posamezne države za tvegane. S tem se bomo še ukvarjali, da bi omogočili shemo za zavarovanje bančnih vlog.

Kaj pa preobrazba ESM v EMF (European Monetary Fund), Evropski denarni sklad? Kako uresničljiva je ta zamisel?

O tem teče razprava in vrh evrskih držav je prišel do zaključka, da bi lahko sklepe s tega področja sprejeli letos junija. Ena od idej je tudi, da bi bil ESM v prihodnje – ko in če bi spet izbruhnila kriza v kateri od evrskih držav – odgovoren tudi za oblikovanje in pogajanja o programu za gospodarsko prilagoditev, s pogoji vred. Doslej se sicer s tem nismo veliko ukvarjali. V času zadnje krize pred nekaj leti je bila namreč za to odgovorna trojka (evropska komisija, IMF in ECB). Za naprej pa kaže, da bo nekaj tega prevzel ESM, seveda skupaj z evropsko komisijo. Za nas bodo to pomembne nove naloge, kar sicer pripelje tudi do novega imena, EMF. Seveda pa samo novo ime ni toliko pomembno, kar šteje, je vsebina. Poleg tega bo ESM verjetno tudi naprošen, da zagotavlja podporo za enotni reševalni sklad.

Kdaj bi lahko ESM tudi formalno preobrazili v Evropski denarni sklad?

Če bi šlo vse po načrtih, bi lahko politično odločitev o tem sprejeli junija, ko bo prihodnji vrh evrskega območja. A sama uresničitev tega bi terjala čas, saj zahteva spremembo pogodbe o ESM. To je sicer mogoče, vendar zahteva soglasno odločitev v vseh 19 parlamentih članic evrskega območja. To pa bi vzelo nekaj časa.

Vaš rojak, predsednik nemške centralne banke Jens Weidmann, je v nedavnem intervjuju za francoski Les Echos poudaril, da bi moral ESM dobiti več vpliva nad nadzorom proračunov v evrskih državah, s čimer bi se končal konflikt interesov v evropski komisiji. Predlagal je tudi, da bi ESM preverjal situacijo v javnih financah držav članic, na podlagi enostavnejših in jasnejših pravil. Se strinjate?

Mislim, da bi morali biti previdni, kako daleč lahko gremo. Kot sem dejal, bi ESM lahko sodeloval pri pogajanjih o programih za posamezne države, skupaj z evropsko komisijo. To seveda pomeni, da bi morali biti dobro in redno obveščeni o dogajanju v vseh 19 članicah evrskega območja. Vendar pa, kar zadeva ekonomski in fiskalni nadzor in koordinacijo gospodarskih politik, daje evropska pogodba te pristojnosti evropski komisiji. Če bi evropski komisiji te pristojnosti odvzeli, bi to zahtevalo spremembo evropske pogodbe, kar bi bilo seveda zelo težavno in možno le na daljši rok. Sam se ne zavzemam za to. Zato moramo biti zelo previdni pri tem, kaj je možno in kaj ne. Prizadevam si, da bi imeli jasen mandat, da bi skupaj s komisijo nadzorovali evrske države – da bi bili pripravljeni za pogajanja o prilagoditvenih programih z državami v primeru krize. A spoštovati bi morali pristojnosti, ki jih komisiji podeljuje evropska pogodba.

Na mizi so tudi ideje, ki jih je predlagal francoski predsednik Macron – za fiskalno unijo, večji proračun evrskega območja, skupnega evropskega finančnega ministra. O teh predlogih naj bi kmalu razpravljali tudi z Nemčijo. Kako vi gledate na te ideje, ki prihajajo iz Pariza?

Na fiskalni strani je veliko idej, ne le iz Pariza, ampak tudi iz evropske komisije, nekaterih držav, iz akademskih krogov itd. A kot sem dejal na začetku, vrh se je bolj poenotil glede dveh stvari, bančne unije in ESM, kjer so mnenja bolj zbližana. Za druge zadeve, predvsem s fiskalnega področja, bo potrebnega več časa, da se predlogi razvijejo. In vsaj nekateri od njih so zelo kontroverzni. Recimo, predlog je, da bi imeli posebno proračunsko postavko v evropskem proračunu samo za evrske države, za njihovo makroekonomsko stabilizacijo, za spodbujanje naložb, za podporo strukturnim reformam.

Da. In za popravo posledic asimetričnih šokov v nekaterih evrskih državah ...

Da, tudi to je eden od predlogov. Idej je zdaj veliko, a nekatere med njimi so kontroverzne. Pričakujem, da bomo do junija lahko sprejeli sklepe o številnih predlogih, med katerimi je tudi zamisel o skupnem evropskem finančnem ministru. Pogovori o tem bodo sledili, potem ko se bomo dogovorili o prvih dveh stvareh, torej o dokončanju bančne unije in okrepitvi ESM.

Bo sklepanje o teh težjih, kontroverznih in politično bolj občutljivih vprašanjih preloženo na čas po evropskih volitvah prihodnjo pomlad?

Ne bi želel, da so te zadeve preložene, saj se moramo še pogovarjati. A če pogledam zadnji decembrski vrh, so pač nekatere stvari, kot sta bančna unija in ESM, že bolje pripravljene za odločanje. Zato na teh dveh področjih pričakujem odločitve prej. Delo in razprave se bodo nadaljevali, a občutek imam, da bodo odločitve sprejete nekaj kasneje: kdaj, zdaj ne morem reči. A imate prav, leto 2019 bo precej zasedeno z volitvami.

Če že vseskozi omenjate bančno unijo: kako zdrave in trdne so zdaj banke v Evropi?

Med krizo je bilo veliko narejenega. Evropske banke so v zadnjih desetih letih podvojile kapital. To je velika številka, gre za skoraj 700 milijard evrov dodatnega kapitala. Po vsem svetu, še posebej v Evropi, je bila sprejeta nova regulativa. A nekatere težave v bankah ostajajo. Dobičkonosnost evropskih bank se je izboljšala, a je še vedno nižja kot v Ameriki. Že tri leta se znižuje obseg nedonosnih posojil, lani za kar 17 odstotkov, torej dobro napredujemo. A slabih posojil je še vedno veliko in z njimi se bo treba še ukvarjati. Položaj se torej izboljšuje, je pa različen po posameznih državah.

Tudi Slovenijo je kriza močno prizadela, imeli smo veliko slabih posojil. Kako vidite razmere pri nas zdaj in katere izzive vidite za naprej? So to visok javni dolg, nedokončana privatizacija, produktivnost, demografski trendi?

Na splošno so razmere pri vas dobre, tako kot so še marsikod po svetu. Gospodarska rast je precej višja od pričakovane, v letu 2017 je bila še višja kot v 2016. To je pozitivno. Tudi fiskalna situacija je dobra, za letos načrtujete izravnan proračun. So pa seveda še izzivi, kot na primer slaba posojila, ta se morajo še znižati. Tudi staranje prebivalstva in demografija sta za Slovenijo pomembna. Predvsem pa bi se morali osredotočiti na povečanje produktivnosti, ki bi omogočilo višje stopnje gospodarske rasti in višjo potencialno rast tudi v prihodnje. Rast je sicer zdaj v Sloveniji visoka, a se bo znižala, zato morate povečati produktivnost. Privatizacija pa je način, da naredite gospodarstvo bolj učinkovito. To so torej vaši glavni izzivi.

Kaj menite o zapletu s privatizacijo Nove Ljubljanske banke, kjer je Slovenija zdaj v trdem dialogu z evropsko komisijo? Kaj svetujete?

Ne poznam podrobnosti o posameznih bankah, zato vam glede tega ne morem dati nasveta.

Nedavno ste bili v Sloveniji gost na konferenci o poglabljanju monetarne unije, kjer je nekdanji minister za finance Dušan Mramor kritično izpostavil, da denarna in fiskalna politika v evrskem območju ustreza le t. i. jedrnim državam (Nemčija, Francija, Nizozemska itd.) in da bi morale periferne države, s Slovenijo vred, dobiti več prostora za preventivo in spopad s krizo in šoki. Se strinjate?

S to analizo se ne strinjam. Verjamem, da evro pozitivno prispeva h gospodarskemu napredku v vseh državah evrskega območja, ne glede na velikost in ne glede na to, ali so del jedra ali periferije. Gospodarski izzivi se sicer lahko po državah razlikujejo, a majhne, odprte države še posebej pridobijo z evrom, saj same niso zmožne voditi svoje lastne denarne politike.

Kaj pa tiste članice Unije, ki še nimajo evra, a naj bi ga sprejele v prihodnje? Kako pripravljene in voljne so za prevzem evra?

Po evropski pogodbi je to obveznost vseh članic Unije, z izjemo Danske in Združenega kraljestva. A hkrati jih k temu ne bo nihče silil. Pričakujem, da bodo vse države Unije – z izjemo Združenega kraljestva in Danske – prevzele evro v prihodnjem desetletju, morda v 12 do 15 letih. Nekatere to želijo storiti prej, kot Hrvaška, druge o tem še premišljujejo, kot Poljska ali Madžarska. Po globoki krizi v zadnjih letih se mi to zdi povsem razumljivo. A zdaj, ko smo iz krize, je razvidno, da članstvo v evrskem območju prinaša prednosti. Mislim, da to čuti tudi Slovenija in da bi bila lahko vzor, ki bi mu sledili tudi drugi.

Francosko-nemška os je jedro evrskega območja, pogovori o njegovi prihodnosti pa so zdaj v zamudi zaradi dolgotrajnega sestavljanja nemške vlade po lanskih septembrskih volitvah. Pričakujete, da bo ta os postala kaj bolj operativna v prihodnjih mesecih?

Drži, da sta Francija in Nemčija pomembni, saj skupaj premoreta polovico gospodarstva evrskega območja. A na drugi strani morajo biti vse pomembne odločitve sprejete soglasno. Torej ni dovolj le sporazum Francije in Nemčije. Zelo pomembno je, da se vključijo tudi druge države, in mislim, da bosta Francija in Nemčija to tudi storili. Drži pa, da ta čas nastaja zamuda, ker nova nemška vlada še ni sestavljena. Vsi čakamo na ta trenutek, ko bo nemška vlada zmožna v polni meri sodelovati v razpravi. Ko se bo to zgodilo, se bosta Nemčija in Francija lahko sporazumeli o nekaterih vprašanjih. Predsedniku Macronu smo hvaležni, da je predstavil svojo vizijo, kam gre lahko Evropa. Francija in Nemčija bosta o tem razpravljali, a pomembno je, da se v to razpravo vključijo tudi druge države.

Evropska centralna banka je lani oktobra zmanjšala svoje nakupe obveznic, a ni povedala, kdaj bo končala ta program. Ali vidite kakšne večje ovire za vrnitev k normalni denarni politiki ECB?

Prvi korak je bil narejen, glede tajminga pa ne morem reči ničesar. ECB je neodvisna, a tako kot druge pomembne centralne banke (Federal Reserve, Bank of England) je začela pot k normalizaciji in jo bo nadaljevala.

ESM je doslej financiral Grčijo, Irsko, Portugalsko, Ciper, deloma je pomagal pri dokapitalizaciji španskih bank. Vprašanje pa je, ali ste dovolj finančno zmogljivi, da bi reševali kako veliko evrsko državo, če bi ta zašla v resno krizo?

To je hipotetično vprašanje. Ne vidim nobene države, ki bi potrebovala pomoč zdaj ali kmalu. Pogledati pa bi morali naše neizkoriščene posojilne zmogljivosti, ki znašajo skoraj 400 milijard evrov. To je velika številka, ki zadošča za kritje vseh potencialnih potreb.

In za konec: gospod Regling, leta 2011 so vas omenjali kot možnega naslednika tedanjega predsednika ECB Jean-Clauda Tricheta. Na koncu je bil imenovan Mario Draghi. Mandat se mu izteče prihodnje leto. Je zdaj čas, da ECB dobi prvega predsednika iz Nemčije?

Veliko, veliko let se ukvarjam z evropskimi zadevami. In zelo se zavzemam za to, da se ne daje velikega pomena nacionalnosti, ko gre za pomembne položaje v Evropi. To zame ni glavno merilo. Pomembno je, da gre za kompetentno osebo, in prepričan sem, da jo bomo našli.