Tiskane izdaje
Čedad - Naša kultura, naša skupnost, naša deželica, naše doline, naši ljudje, naše pravice, naši nasprotniki ... Naša Benečija. Tako novinar, publicist in kulturni delavec Giorgio Banchig/Jurij Bankič spoštljivo govori o najbolj trpinčenem delu slovenskega narodnostnega telesa, ki je zaradi travm polpretekle zgodovine danes neenoten. Slovenskih šol ni obiskoval, končal pa je študij teologije in nato magistriral na papeški univerzi sv. Tomaža v Rimu.
Trideset let je urejal zamejski časopis Dom, je pobudnik založniške zadruge Most in biltena Slovit, s katerim italijanskemu vrhu predstavljajo težave slovenske manjšine. Banchig je predsednik organizacije katoliških Slovencev v Videmski pokrajini, deželni podpredsednik in predsednik za Videmsko pokrajino Sveta slovenskih organizacij.
Je med ustanovitelji Inštituta za slovensko kulturo, predvsem pa velja za najboljšega poznavalca beneške zgodovine. Njegova zadnja knjiga je Benečija: Ko se mala in velika zgodovina srečata, ki jo poznavalci označujejo za temeljno zgodovinsko delo v Benečiji. Pogosto govori o Čedermacih in prav letos je na srečanju Slovencev Videmske pokrajine in Posočja prejel Gujonovo priznanje, priznanje zadnjega Čedermaca, kot smo jih poznali. Sodobno vlogo nekdanjih duhovnikov pa opravlja tudi sam.
Si tudi vi kdaj predvajate ali vsaj zamrmrate pesem Io non mi sento Italiano (Ne čutim se Italijana)?
(smeh) Benečani kot državljani smo Italijani, po jezikovnem, kulturnem in vsem drugem pa smo Slovenci. Tu ne gre za nikakršen konflikt. Sem Slovenec, ki je italijanski državljan. To moramo pojasnjevati vedno znova in to izkoriščajo naši nasprotniki, ki nas vedno postavljajo pred izbiro, ali si Italijan ali Slovenec. Ampak tukaj ne more biti kontradikcije, to je naravno, kot so Italijani v Sloveniji ali Švici. Evropa je namreč tudi Evropa manjšin. Ne zgolj Evropa nacionalnih držav, kar so nekateri želeli narediti v zgodovini, začenši s Francijo, nato Italijo ... To je povzročilo veliko gorja in trpljenja.
Seveda sem s prvim vprašanjem ciljal na polemike glede zastave Slovenije na Matajurju, ko je zaradi tega župan Srednjega Luca Postregna objavil cinično pesem Giorgia Gabra, zaradi katere se je tudi zgražala tukajšnja desnica.
V Domu smo zapisali, da ne bi bilo težav, če bi na Matajurju plapolala zastava ZDA. Slovenska pa dela probleme. Ampak to vemo, to poznamo, vendar se ne bojimo takšnih stvari. Gremo naprej po naši poti, ki je dolga. Upor proti asimilaciji se je začel že pred 150 leti, ko je prišla Italija v Furlanijo in Benečijo leta 1866. Od takrat nam italijanska država ni bila naklonjena, kot nam ni bila videmska škofija. Že v začetku 20. stoletja so bili naši duhovniki obtoženi panslavizma. Takratni nadškof jih je celo prijavil Vatikanu.
Ni naključno, da se je Čedermac rodil tukaj. Resda smo imeli duhovnike, nismo pa imeli domačih politikov, ki bi branili naše pravice. Naši ljudje so bili vsi kmetje in niso imeli možnosti izobrazbe. Tisti, ki so študirali, pa so se takoj predali italijanski kulturi ali pa zapustili ta naš prostor. Edini, ki so ostali, so bili duhovniki. Čutili so odgovornost in postali branitelji naših pravic.
Nedavno ste izgubili enega Čedermaca, Alda Klodiča, velikega beneškega kulturnega delavca.
To je bil že sodobni Čedermac, velik kulturni človek v najširšem in globokem pomenu besede. Živel je med ljudmi in bil ustvarjalec. Močno ukoreninjen v preteklosti je gledal v prihodnost. Za glavni cilj je imel ohranitev našega jezika in naše kulture. Zelo mu moramo biti hvaležni. Podobnih Čedermacev pa je sicer še nekaj.
Ali so danes časi drugačni?
Po drugi svetovni vojni se je narodna zavest tukaj precej razširila. Priznati je sicer treba, da so se nekateri že prej vključili v narodnoosvobodilni boj. To je bilo jedro te samozavesti. Toda tudi ti domači partizani niso dobili posluha pri oblasteh. Bili so preganjani, morali so zbežati v Slovenijo, v Jugoslavijo. Takoj po vojni so se tukaj rodile tajne organizacije, češ da branijo italijansko mejo pred napadi komunizma in Jugoslavije. Dejansko pa so delale, da bi izbrisale slovensko prisotnost. To je bil njihov cilj.
Ampak vsi vemo, da Jugoslavija ni imela nobenega namena napasti Italije. Toda te organizacije so izkoriščale hladno vojno, da bi imele finančno in politično podporo ter da bi delale proti Slovencem. Najbolj žalostno pa je, da so bili skoraj vsi v teh organizacijah Slovenci. To je izvirni greh. Zato tukaj še dandanes najdemo Slovence, ki trdijo, da niso Slovenci. Da so Slovani, Praslovani, v Reziji trdijo, da so Rusi in ne vem še kaj. To je tisto, kar nas zelo muči in žalosti. Kajti ko je sama skupnost razdeljena in se bori drug proti drugemu, je žalostno.
Toda kako močna je še tukajšnja italijanska protislovenska desnica? Se šikaniranje še doživi?
V javnosti ne več. To se dela v glavnem v časopisih in politiki. Leva politična stran je načeloma naklonjena Slovencem, desna je proti. Ko je na oblasti desnica, podpira protislovenstvo. Ko je močna tista stara desnica, je še slabše. V Rimu teh težav ne zaznajo, medtem ko je tukaj tako, kot je bilo v času krščanske demokracije. Po drugi svetovni vojni so nekateri zgolj preoblekli črno srajco in šli v krščansko demokracijo. No, seveda je ozračje danes boljše, čeprav težave ostajajo. Zadnji problem je napovedana sprememba krajevnih uprav. Slovenci smo predlagali združitev čim več slovenskih občin, toda druga stran je proti in deželna uprava nima posluha za te potrebe.
Vi pogumno zagovarjate vztrajanje pri avtonomiji.
Seveda, saj avtonomija predstavlja našo najsvetlejšo zgodovino. Tisoč let smo vse upravljali sami, odkar smo se prikazali v teh naših dolinah, do konca 18. stoletja, ko je padla Beneška republika. To so bili naši ljudje, ki so to počeli prek vaških ustanov, skupščin družinskih gospodarjev, skupščin, ki so združevale eno ali drugo dolino, in skupnega parlamenta, ki se je sestajal v Špetru. Da smo bili res avtonomni, smo imeli tudi sodišča – tri sodne banke.
To dolgo obdobje je ustvaril neki značaj, zato so naši upravitelji vseskozi zahtevali avtonomijo, tudi pod Avstrijo in Italijo. Zato so se predniki med plebiscitom leta 1866 odločili za Italijo. Avstrija Benečanom ni priznala avtonomije, zato so mislili, da jim bo Italija vrnila stare pravice. V Italiji so namreč videli Benetke, toda nova država jih je tako napadla in zanemarila, da je bilo kaj.
Pa je danes dovolj politične volje, da bi te doline dosegle avtonomijo?
Ne. Nekateri župani to razumejo, približno štirje v nadiških in dva v terskih dolinah. Drugi so proti, torej tudi največje občine, ki imajo veliko težo. To je žalostno, ker smo imeli priložnost, da bi se spet pokazali enotni, narodnozavedni. Tudi s političnega in ekonomskega vidika bi to koristilo. S svojo upravo bi bili neodvisni. Variant avtonomije je bilo sicer več. Nov zakon pa predvideva, da bi imeli gorski okraji vsaj 30.000 prebivalcev. To je za naše razmere zelo veliko. Mislili smo, da bi se terske in nadiške doline združile v en sam okraj – obmejni in pretežno slovenski. Da bi naredili izjemo zaradi prisotnosti manjšine. Tak bi imel svojo težo tudi na deželni ravni.
Ampak padli boste pod Čedad?
Da. Mislim, da ni alternative.
Kaj bi to pomenilo v politično-upravnem in kulturnem smislu za Benečane?
To vsekakor ne bi bilo dobro, predvsem s političnega vidika. Najprej bi bili ločeni od terskih Slovencev, ker bi oni spadali pod Čento. Koliko vpliva bi potem imele nadiške doline s 5000 prebivalci v občini s 40.000 ljudmi? To je kruta logika številk. Slovenci bi imeli nekaj predstavnikov v svetu, župana pa verjetno nikoli več. Upati moramo, da bi upoštevali zaščitni zakon. Vse tukajšnje občine so se namreč izrekle, da živijo na območju, kjer živi slovenska manjšina.
Predsednik Borut Pahor je nedavno odlikoval predsednico Furlanije - Julijske krajine Deboro Serracchiani ravno v tem času, ko se lahko zgodijo velike upravne spremembe na slabše. Kako je manjšina to sprejela?
Res je, da lahko z napovedanimi spremembami veliko izgubimo. Ampak na žalost tudi zato, ker sami nismo enotni in odločni. Odlikovanje je v delu naše manjšine naletelo tudi na kritike. A ko se predsednik republike odloči, ni kaj kritizirati. Če bi se Slovenija zaradi napovedanih sprememb v deželi zaradi manjšine pogajala, bi morebiti kaj spremenila. Glede tega problema smo se sestali tudi z ministroma Gorazdom Žmavcem in Karlom Erjavcem. Mi smo povedali svoje, ne vem pa, ali je Slovenija ukrepala. Trenutek za podelitev odlikovanja pa mislim, da ni bil ravno pravi.
Vašo zadnjo knjigo ste podnaslovili Ko se mala in velika zgodovina srečata. Ali ste mislili zgodovino Benečije do konflikta z Italijo?
Ne, nikakor. Od začetka, od preseljevanja narodov, so skozi našo deželico šli Goti, Langobardi in mnogi drugi. Naše območje so vrata v Italijo, zato so šle naprej in nazaj vse vojske, od rimske do nemške, tudi Napoleonova. Vprašanje meje je bilo vedno prisotno od vojne med Avstrijo in Benetkami v začetku 16. stoletja. Takrat je bila sploh prvič postavljena meja. Benetke so izgubile soško dolino tja do Idrije.
Ta naša Benečija pa je bila prva Slovenija. Prva dežela, ki so jo klicali Slovenija oziroma Sclavonia. Tako so jo imenovali že pod oglejskimi patriarhi, pod Beneško republiko. Imela je tudi svojo jezikovno posebnost. V drugih deželah Slovenije so bili Korošci, Štajerci, Kranjci. Mi smo bili Slovenci, Sclavi in Sclabonibus, dežela Slovanov. Nekateri še danes mešajo Slavi, Sloveni. Druga zanimivost je, da je imela v začetku 14. stoletja svoj denar. To je bila lira sclavonica. Prvi slovenski denar ni bil tolar. Skoraj 700 let pred njim smo imeli slovensko liro. Ob oglejskem denarju so na tem območju kovali tudi slovensko liro.
Pravzaprav se je dolgo časa splačalo biti Beneški Slovenec zaradi davčnih ugodnosti.
O, seveda. Davkov ni bilo. Naši ljudje so na veliko trgovali s Posočjem. Veliko Slovencev iz vaših krajev, Šentviške planote, na primer, se je zaradi tega odselilo v Benečijo. Pa tudi zato, ker so bežali pred vojsko, saj tukaj ni bilo vojaškega roka. Veliko naših današnjih priimkov je prišlo iz Posočja.
Menda ste pred kratkim v roke dobili pravi zaklad?
To je vsakdanja kronika duhovnika Antona Cuffola. Ko smo oktobra lani predstavljali knjigo njegovih dnevnikov, je šel nato njegov nečak brskat po podstrešju in našel nove zvezke ter mi jih zaupal v pregled. Gre za pomembno pričevanje, ki kaže, kako so ti naši duhovniki in drugi naši ljudje živeli pod fašizmom, v času druge svetovne vojne in potem še v mračnih letih Benečije. Prebral sem te zvezke in moram reči, da je bil ta Čedermac neka sinteza naše skupnosti. V sebi je čutil vse tisto, kar je lepega in dobrega imela naša skupnost, in tudi globoke bolečine.
Zakaj z biltenom Slovit naslavljate italijanske bralce?
Bilten je namenjen predvsem italijanskemu političnemu svetu. Ta sploh ne ve, da smo, kaj šele, kakšni so naši problemi. Z biltenom želimo zapolniti neko vrzel. Politiki pravijo, da smo svobodni in naj delamo, kar želimo, toda ne vedo, da nas je bilo po vojni 16.000, danes pa 5000. Politiki nimajo pojma. Pa ne govorimo zgolj o Benečiji, temveč o celotni slovenski skupnosti v Italiji. Odzivi so dobri, saj dobivamo prošnje za pojasnila tudi iz Rima. Bilten dobijo vsi poslanci, senatorji, ministrstva.
Ko omenjate številke – razpon, koliko Slovencev živi v Videmski pokrajini, se giblje kar med 83.000 in 100.000. Zakaj takšna netočna ocena?
Navedene številke se nanašajo na Slovence v deželi Furlaniji - Julijski krajini, ne le v Videmski pokrajini, in netočna ocena izhaja tudi iz dejstva, da Slovenci iz več razlogov nismo dopustili, da nas preštejejo. Glede števila Benečanov, Rezijanov in Kanalčanov je danes težko oceniti, kajti večina naših ljudi živi zunaj teritorija, na katerem je zgodovinsko navzoča slovenska manjšina. Veliko naših živi v Čedadu, na Manzanu, v Vidmu. Veliko pa jih ni izgubilo čuta pripadnosti in se udeležujejo kulturnih iniciativ, ki jih organizirajo slovenska kulturna društva. Decembra je naše združenje Blankin v Vidmu začelo pouk slovenščine za otroke med tretjim in četrtim letom starosti. Vpisanih je 15 otrok, predvsem tistih staršev, ki so prišli iz naših krajev, vendar ne govorijo slovensko. Želijo pa, da bi vsaj malo govorili njihovi otroci.
Tudi nekdanja ravnateljica špetrske dvojezične šole Živa Gruden je dejala, da zavest in jezik v Benečiji ne gresta vedno z roko v roki – zavest je še slovenska, toda jezik italijanski. Kakšen je vpliv dvojezične šole v Benečiji?
S to šolo smo prišli iz srednjega veka v moderno dobo. Šola je največja pridobitev Slovencev Videmske pokrajine. Zdaj tudi mladi berejo naše časopise, saj moja generacija ni znala brati slovensko. Na drugi strani meje si ne predstavljate teh težav. Zato tudi še vedno pišemo v našem časopisu Dom tudi italijansko, saj nekaterih člankov ne moremo napisati v narečju, ker za nekatere stvari nimamo terminov, pravih besed. Prilagoditi se moramo znanju jezika pri nas.
Izdamo približno 2000 izvodov, v glavnem v nadiške, terske in kanalske doline ter v diasporo. Tudi v soški dolini imamo dopisnike in veliko naročnikov. Tu gre zahvala pokojnemu kobariškemu dekanu Francu Rupniku, ki je že leta 1980 začel pisati članke, in načelniku upravne enote Tolmin Zdravku Likarju ter funkcionarju na ministrstvu za kulturo Silvestru Gaberščku, ki že dolga leta stojita ob strani Slovencev Videmske pokrajine.
Ali osnovni problem Benečije ostaja ekonomski?
Da. Zgolj en primer: občina Dreka je leta 1951 štela več kot 1300 ljudi. Zdaj tam pod Kolovratom stalno živi 50 ljudi. To je tragedija naše skupnosti.
Zakaj pa Benečija in Posočje tudi danes gospodarsko ne sodelujeta, ko vsi govorimo, da je meja padla? Polna usta so nas turizma, pa tudi na tem področju ne sodelujemo.
Tu res nismo še dobili rešitve. Tudi Kmečka zveza si prizadeva, da bi se vzpostavilo tesnejše sodelovanje. Ampak večjih rezultatov ni. Ni pa jih tudi zato, ker tukaj ni takih ljudi – podjetnikov je malo, kmetov je malo. Več možnosti bi imeli v turizmu že zaradi pretoka ljudi. Če pomislimo, da ima samo Kobariški muzej 60.000 obiskovalcev na leto, in če bi zgolj desetino teh dobili mi, bi bili zadovoljni. Pa jih ne. Ne razumem, zakaj je ta gospodarska meja še živa. Mislim, da se lahko marsikaj popravi z evropskimi projekti. Toda ti imajo to slabost, da se ne nadaljujejo, ko se zaključijo na papirju.
Kaj pa zgodovinski dolg uradne Ljubljane, ki dolgo ni videla dlje od Trsta in Gorice?
Tudi to drži, čeprav zgolj do neke mere. Ni vsega kriva uradna Ljubljana. Mislim, da smo krivi tudi mi, ker nimamo toliko moči in idej, da bi rekli: imamo pobudo, tu nas morate podpreti. Ko namreč predlagamo nekaj konkretnega, nam Ljubljana priskoči na pomoč. Ko smo predlagali projekt Jezik/Lingua in pripravili multimedijsko okno, nam je Ljubljana veliko pomagala. Seveda so nekaj drugega večji ekonomski projekti. Teh pa še ne vidim.
Ste lahko za konec še nekoliko vizionarski? Ko omenjamo Benečijo, skoraj izključno govorimo o njeni zgodovini. Kakšna pa je po vašem njena prihodnost?
Nisem pesimist. Dosegli smo, da smo tukaj zaščiteni kot Slovenci, imamo pravice, meje so padle, imamo vse, česar nismo imeli v preteklosti. Če smo v preteklih desetletjih izgubili veliko kulturnega zaklada in veliko naših ljudi, ni rečeno, da v prihodnjih desetletjih s temi pozitivnimi razmerami ne bi nadomestili dobršnega dela tega, kar smo izgubili. Odvisno od nas. Seveda pa potrebujemo tudi pomoč.
